Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: V magistrski nalogi je obravnavana problematika napačnih in lažnih priznanj, pri čemer se ni mogoče izogniti zasliševalskim tehnikam, saj so te ključne za pridobitev nespornih in čim bolj točnih izjav. V nalogi je zajet razvoj in klasifikacija zasliševalskih tehnik, pri čemer je bilo ugotovljeno, da ne obstaja ena tehnika, ki bi veljala za najustreznejšo in sprejemljivo v vseh pogledih. Hkrati so opredeljeni pogoji, ob katerih bi bila zasliševalska tehnika domnevno najustreznejša, in sicer zagotovitev optimalnega časa zaslišanja, zagotovitev snemanja med zaslišanjem, s čimer bi dobili vpogled v interakcijo med preiskovalcem in zaslišanim, objektivnost vprašanj, pri čemer preiskovalec ne sme izhajati iz predpostavke, da je osumljeni resnično kriv, ter usmerjenost na vsebino izjave in čim manj na neverbalno komunikacijo. Kot učinkovita tehnika se je izkazal tudi opis dogodka v nasprotnem vrstnem redu, kar zahteva od zaslišanega večji miselni napor, še posebej, če nekdo laže. Pri analizi primera Martina Uhernika, ki je hkrati empirični del raziskave, je potrebno izpostaviti procesne napake, ki so bile v predmetnem primeru ključne, da se je sodba kljub dolgotrajnem procesu na koncu zaključila z oprostitvijo obtoženca. Pri natančni analizi sodnih spisov je bilo ugotovljeno, da so bili med sojenjem uporabljeni številni nezakoniti dokazi, kot na primer neustrezno pridobivanje izjav, brez navzočnosti zagovornika, postavljanje sugestivnih vprašanj, neustrezno opravljena rekonstrukcija, seznanjanje osumljencev z dokazi, ki niso resnični ipd. Na podlagi vseh zbranih izjav prič in osumljencev ter znanih dejstev iz sodnih spisov je bil narejen pregled potencialnih možnih scenarijev v obravnavanem primeru. V zaključku je ocena hipotez, ki so bila osrednja nit magistrske naloge.
Ključne besede: zaslišanja, lažna priznanja, napačna priznanja, krive obsodbe, analiza primera, magistrska dela
Objavljeno v DKUM: 08.10.2019; Ogledov: 1128; Prenosov: 137
Celotno besedilo (691,42 KB)