Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Ustava Republike Slovenije v 26. členu določa, da ima »vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja«. Gre za ustavno zagotovljeno pravico, ki določa splošno prepoved protipravnega izvrševanja oblasti. Tako M. Bukovec opozarja, da je ureditev odškodninske odgovornosti države zelo kompleksna, in sicer ravno zaradi razpršenosti določb, ki jih najdemo v javnem in zasebnem pravu. V luči instituta odškodninske odgovornosti države me je začelo privlačiti vprašanje odgovornosti le-te za sodniške napake, saj motiti se je človeško (»sodniško«). Tako sem se v magistrski nalogi primarno osredotočila na vprašanje protipravnosti sodnikovega ravnanja v povezavi z vprašanjem odgovornosti (krivde). Vprašanje odškodninske odgovornosti sodnika je po mojem mnenju eno najtežjih vprašanj odškodninskega prava. Razlog za to vidim v temu, da se v primeru odškodninske odgovornosti sodnika znajdemo na »zahtevnem terenu«, pravzaprav smo priča koliziji dveh ustavno zagotovljenih pravic. Na eni strani je zaščita pravica do povračila škode po 26. členu URS, na drugi pa zagotavljanje jamstva neodvisnosti sodnikov. Za sodnike odgovarja država, ker so slednji državni organi, saj vse sodnike voli Državni zbor. Izhajajoč iz dikcije 26. člena URS vidimo, da je tudi sodnikovo protipravno ravnanje lahko podlaga za odškodninsko odgovornost države. Pri zapolnitvi pravnega standarda »protipravno ravnanje« izhajamo iz narave sodnikovega dela. S tem pa imam primarno v mislih neodvisnost opravljanja sodniške funkcije kot bistvene značilnosti sodnikovega dela ter da vsakršna nepravilna ali zmotna uporaba prava v postopku sprejemanja odločitve še ne pomeni protipravnega ravnanja. Potrebno je “nekaj več”, kar pomeni, da je v vsakem konkretnem primeru posebej potrebno presoditi ali je prišlo do namerne napačne razlage ali neuporabe povsem jasnega določila zakona. Poleg tega je stališče, da vsakršna nepravilna uporaba prava per se pomeni protipravno ravnanje, prestrogo. Vsled povedanega lahko zaključimo, da v primeru sodniških napak – v okviru presojanja protipravnosti sodnikovega ravnanja – ne izhajamo iz splošnega pravila neminem laedere (kot bistvenega elementa), marveč iz narave sodnikovega dela – torej iz pravil sodniške službe. Šele z nedvoumno in jasno kršitvijo slednjih se osnuje podlaga za odškodninski zahtevek, ko torej sodnik namenoma in zavestno krši zakon in odstopi od ustaljene sodne prakse. V pravni teoriji in praksi zasledimo številna nasprotujoča si stališča (dileme) glede pravne narave odgovornosti države, in sicer ali je le-ta za subjektivna ali objektivna. Tako prevladuje stališče – ki je zlasti razvidno iz naše judikature, da je odgovornost države krivdna. Država kot pravna oseba odgovarja za škodo, ki je povzročena s strani njenih organov. »Sodna praksa presoja odškodninsko odgovornost države v tovrstnih primerih na podlagi splošnih načel odškodninskega prava. tako začrtan normativni okvir uresničevanja ustavno zajamčene človekove pravice do povračila škode, pa odpira vrsto dilem«. Država lahko od sodnika zahteva povračilo izplačane odškodnine na temelju drugega odstavka 148. člena OZ, v kolikor je slednji škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti. Vendar gre izpostaviti, da je zastaralni rok za uveljavljanje regresnega zahtevka relativno kratek. Tako mora država zahtevati povračilo izplačane odškodnine v roku 6 mesecev, šteto od dneva izplačila le-te.
Ključne besede: 26. člen Ustave Republike Slovenije, odškodninska odgovornost države za sodniške napake, pravnomočnost, protipravnost sodnikovega ravnanja, krivda, razmerje med krivdo in protipravnostjo, regres, neposredna odškodninska odgovornost sodnika.
Objavljeno v DKUM: 12.09.2019; Ogledov: 2740; Prenosov: 404
Celotno besedilo (1,56 MB)

Opis: Dne, 15. maja 2012 je začela veljati sistemsko najpomembnejša novela Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), in sicer novela ZKP-K. Z njo sta bila v slovenski kazenski postopek uvedeni dve novosti, ki sta pomembno spremenili zasnovo in naravo našega, v izhodišču kontinentalnega kazenskega postopka, in sprožili konceptualni premik k adversarnemu kazenskemu postopku. Gre za institut sporazuma o priznanju krivde in predobravnavnega naroka, ki sta spremenila dotedanjo paradigmo reševanja kazenskih zadev. Glavni cilj tega konceptualnega premika k adversarnem postopku je poenostavitev in skrajšanje kazenskih postopkov. Med drugim tudi tako, da se obdolženca z obljubo nagrade spodbudi k sodelovanju s tožilcem. Z uvedbo instituta se spreminja koncept slovenskega kazenskega postopka, s tem pa tudi ključna vloga akterjev v postopku – tožilca, obdolženca, njegovega zagovornika in sodišča. Relativno mlada sprememba ustaljene paradigme odločanja o kazenski obtožbi v slovenskem kazenskoprocesnem sistemu nujno tudi implicira, da obstajajo določena vprašanja glede instituta pogajanj v praksi in teoriji še vedno nedorečena. V diplomski nalogi sem ravno s ciljem ta vprašanja identificirati poskušal vseskozi kritično analizirati slovensko ureditev pogajanj o priznanju krivde. Odraz mojega kritičnega razmišljanja so tudi poskusi odgovoriti na vprašanja, ki so bila dosedaj v kazenskoprocesni teoriji in praksi bodisi zanemarjena, bodisi se sploh niso pojavljala. Na nekaterih mestih sem se tudi zavzemal za razlago naklonjeno varstvu obdolženčevih pravic, ki je sicer v nasprotju z nekaterimi prevladujočimi stališči v slovenski procesni doktrini. Brez pričakovanja, da bi moja stališča predstavljala dokončen odgovor na sporna vprašanja, sem želel podati vsaj majhen prispevek k obstoječi pravni znanosti glede instituta pogajanj o priznanju krivde.
Ključne besede: kazenski postopek, krivda, priznanje krivde, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 19.10.2017; Ogledov: 1580; Prenosov: 212
Celotno besedilo (929,64 KB)

Opis: Avtor v magistrskem delu celovito predstavi institut pravne zmote v kazenskem pravu. Pravna zmota je razlog za izključitev krivde storilca v kazenskem postopku. Storilec ravna v pravni zmoti, kadar se ne zaveda prepovedanosti svojega ravnanja. Vsaka pravna zmota ni razlog za izključitev krivde. Slednjo izključuje samo neizogibna pravna zmota, medtem, ko je izogibna pravna zmota lahko razlog za omilitev kazni. Upoštevanje storilčevega nezavedanja o prepovedanosti svojega ravnanja kot razloga za izključitev krivde predstavlja odstopanje od enega izmed temeljnih pravnih načel, od načela ignorania iuris nocet (nepoznavanje prava škoduje). Pri predstavitvi instituta se avtor ne omeji le na slovensko pravo, ampak predstavi tudi primerjalnopravno ureditev. V drugem poglavju je predstavljena ureditev pravne zmote v ameriškem, angleškem in nemškem pravu. Slednje je imelo veliki vpliv na slovensko ureditev pravne zmote in kazensko pravo nasploh. Ameriška in angleška ureditev se od nemške v veliki meri razlikuje, saj pravne zmote v takšni obliki ne pozna ali ne priznava, to pa je odraz pravnega izročila common law sistema. Zaradi lažjega razumevanja umestitve pravne zmote v sistem kazenskega prava so v tretjem poglavju magistrskega dela predstavljene osnovne značilnosti splošnega pojma kaznivega dejanja in posameznih elementov kaznivega dejanja. Poudarek je na krivdi in zavesti o protipravnosti. Zavest o protipravnosti v bistvu predstavlja zrcalno sliko pravni zmoti. Gre za zavedanje o pravni prepovedanosti določenega ravnanja. Da bi storilec kaznivega dejanja bil spoznan za krivega ne zadošča le, da je sposoben biti kriv, oziroma da je prišteven ter da ravna naklepno ali malomarno, temveč tudi, da, se je zavedal ali bi se moral zavedati, da ravna v nasprotju s pravom (drugi odstavek odstavek 24. člena KZ-1). Temeljito je predstavljena vsebina zavesti o protipravnosti. Gre za vprašanje, česa natanko se mora storilec zavedati, da bi ravnal z zavestjo o protipravnosti. Ali zadošča, da se storilec zaveda le formalne protipravnosti svojega ravnanja, t.j. dejstva, da je določeno ravnanje sankcionirano s pravnim predpisom, ali pa se hkrati mora zavedati tudi materialne protipravnosti oziroma socialnega pomena svojega ravnanja in njegove družbene škodljivosti? Teoretiki se povečini zavzemajo za kombinacijo obeh teorij, kar pomeni, da se storilec mora zavedati tako materialne, kot formalne protipravnosti svojega ravnanja. V četrtem poglavju je obravnavana pravna zmota v slovenskem pravu. Na začetku je predstavljen zgodovinski razvoj instituta od jugoslovanske do trenutne ureditve. Skozi zgodovinski razvoj kazenskopravne zakonodaje je pravna zmota imela različno vlogo. Vse do začetka veljavnosti slovenskega kazenskega zakonika leta 1994 je bila zgolj razlog za fakultativno omilitev ali odpustitev kazni, šlo je za odločitev, ki je bila v diskreciji sodnika. Od uveljavitve slovenskega kazenskega zakonika (neizogibna) pravna zmota postane razlog za izključitev krivde. Obravnavana je pravna zmota v aktualni zakonodaji z analizo veljavnega zakonskega besedila. Predstavljene so različne modalitete pravne zmote (neizogibna, izogibna, direktna, indirektna, subsumcijska). Veliki poudarek je na obravnavi izogibnosti pravne zmote. Avtor se nadalje ukvarja s povezavo instituta pravne zmote z določenimi drugimi elementi splošnega dela kaznivega dejanja (z neprištevnostjo in nezavestno malomarnostjo). Avtor med drugim ugotavlja, da je verjetnost za nastanek pravne zmote pri prekrških (predvsem tistih, ki vsebujejo nedoločne pravne pojme) in pri kaznivih dejanjih, ki vsebujejo blanketne dispozicije pogostejša. Na koncu sta predstavljena najodmevnejša primera obravnave pravne zmote v slovenski sodni praksi.
Ključne besede: pravna zmota, dejanska zmota, zavest o protipravnosti, naklep, krivda, splošni pojem kaznivega dejanja.
Objavljeno v DKUM: 19.09.2016; Ogledov: 4738; Prenosov: 608
Celotno besedilo (656,28 KB)

Opis: Slovenski kazensko pravni sistem je oblikovan po sodobnem evrokontinentalnem kazenskem pravu, ki sledi nemški tradiciji splošnega pojma kaznivega dejanja. Drugačen koncept je uveljavljen v anglo-ameriškem kazenskem pravnem sistemu. Splošni pojem kaznivega dejanja je v slovenskem kazenskem pravu sestavljen iz treh elementov: izpolnjenosti biti kaznivega dejanja, protipravnosti in krivde. Kaznivo dejanje lahko izvrši le tisti, ki je v prištevnem stanju, saj lahko le-ta nadzoruje in pravilno zaznava okoliščine, ki ga obdajajo, zato tudi zakon določa, da tisti, ki je bil ob izvršitvi kaznivega dejanja v neprištevnem stanju, ni kriv. V orisu razvoja instituta actio libera in causa diplomsko delo predstavi zanimivejše in pomembnejše ureditve, ki so vplivale na razvoj. Poseben poudarek je na razvoju ureditve instituta v Jugoslaviji. Pojasnjene so tudi spremembe kazenskega zakonika v povezavi z navedenim institutom. Institut actio libera in causa pride v poštev pri ugotavljanju, ali je podana krivda storilca, saj določa krivdo storilca kaznivega dejanja v primeru, ko si sam z uporabo drog ali drugimi psihoaktivnimi snovmi ali kako drugače povzroči neprištevnost, če je pred izvršenim kaznivim dejanjem podana njegova krivda, ki jo zakon določa za to dejanje. Dejali bi lahko, da sta potrebna dva elementa za krivdo neprištevnega storilca, prvi je, da se je storilec sam spravil v neprištevno stanje, za izpolnitev drugega elementa je treba storilcu očitati krivdo, preden se je spravil v stanje neprištevnosti. Razlikujemo med tremi možnostmi ravnanja storilca. Pri prvi možnosti storilec oblikuje svoj naklep glede izvršitve kaznivega dejanja še v stanju prištevnosti. Druga možnost je, kadar storilec nima naklepa glede kaznivega dejanja v normalnem duševnem stanju, ampak vseeno izvrši protipravno dejanje v neprištevnem stanju. Tretja možnost se nanaša na različne situacije, ki nastanejo v javnem prometu, kadar storilec zaradi utrujenosti in izčrpanosti zaspi in izvrši kaznivo dejanje. Kot je bilo že omenjeno, velja v Angliji anglo-ameriški kazenski pravni sistem, v tem sistemu se ne uporablja instituta actio libera in causa, ampak imajo podobna pravila z namenom kaznovanja storilcev, ki se prostovoljno spravijo v stanje omamljenosti in izvršijo kaznivo dejanje. V nemškem pravu kazniva dejanja izvršena v alkoholiziranem stanju, razvrščajo v dve kategoriji. V prvo kategorijo zapadejo kazniva dejanja, za katere uporabimo institut actio libera in causa. V drugo skupino pa uvrščamo izvršena kazniva dejanja, za katere se ne more uporabiti navedeni institut, ampak zanje velja subsidiarno pravilo, ki je zapisano v zakonu in ureja popolno omamljenost. V nadaljevanju je predstavljena preučena slovenska sodna praksa v povezavi z institutom actio libera in causa, opisane so tudi pomembnejše sodbe angleških sodišč, v katerih se opazi podobnost z institutom actio libera in causa. Preučena sodna praksa nemških sodišč vsebuje sodbi, ki prikazujejo uporabo člena popolne omamljenosti.
Ključne besede: actio libera in causa, neprištevnost, duševno stanje, alkohol, droga, psihoaktivne snovi, krivda
Objavljeno v DKUM: 16.05.2016; Ogledov: 3465; Prenosov: 331
Celotno besedilo (590,15 KB)

Ključne besede: slovenska proza, literarne študije, novele, Edvard Kocbek, Blažena krivda
Objavljeno v DKUM: 10.07.2015; Ogledov: 1846; Prenosov: 151
Povezava na celotno besedilo