| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 24
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
1.
Upravičljiva in opravičljiva skrajna sila
Ramza Aličajić, 2020, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi smo obravnavali institut skrajne sile v slovenskem pravnem redu. Najprej smo opredelili splošni pojem kaznivega dejanja kot osnovo za razumevanje diplomske naloge. Pojem kaznivega dejanja po bolj ali manj uveljavljeni kazenskopravni teoriji, sestavljajo trije pogoji. Ti so voljno ravnanje, ki je vezano na bit inkriminacije, protipravnost in krivda. Nato smo nadaljevali z razčlenitvijo in opisom obeh vrst skrajne sile, ki sta v veljavi danes. Za skrajno silo gre takrat, ko se srečamo s kolizijo dveh pravno zavarovanih dobrin, ki sta lahko enakovredni ali ne. Če sta dobrini neenakovredni, govorimo o upravičljivi skrajni sili, ki bo ob izpolnjenih pogojih izključila protipravnost. Kadar pa bi šlo za enakovredni dobrini, govorimo o opravičljivi skrajni sili, ki izključuje krivdo. Pri obeh oblikah skrajne sile se pozornost nameni predvsem pogojem, ki morajo biti izplonjeni, da bi storilcu nekega kaznivega dejanja skrajno silo sploh lahko priznali. Obravnavali smo tudi prejšnjo ureditev skrajne sile v Republiki Sloveniji in izpostavili zakaj le-ta ni bila primerna. Za primerjavo smo opredelili sorodne institute, kot sta silobran, ter kompulzivna sila in grožnja. Največ pozornosti smo namenili institutu silobrana. Izpostavljene so tudi razlike med tema dvema institutoma. Na koncu diplomske naloge smo predstavili še nekaj primerov iz prakse, ki se nanašajo na skrajno silo v cestnem prometu. Z izbranimi primeri smo prikazali uporabnost instituta skrajne sile tudi, ko gre za prekrške. Poleg tega smo izpostavili in podrobno obdelali tudi kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti (323. člen Kazenskega zakonika) in kaznivo dejanje nevarne vožnje (324. člen Kazenskega zakonika), pri katerih lahko pride do sklicevanja na skrajno silo.
Ključne besede: diplomske naloge, skrajna sila, upravičljivost, opravičljivost, protipravnost, krivda
Objavljeno: 15.07.2020; Ogledov: 381; Prenosov: 76
.pdf Celotno besedilo (776,44 KB)

2.
Odškodninska odgovornost sodnika za sodniške napake in odgovornost države zanj (primerjalni vidik s hrvaškim pravnim redom)
Eva Radanović, 2019, magistrsko delo

Opis: Ustava Republike Slovenije v 26. členu določa, da ima »vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja«. Gre za ustavno zagotovljeno pravico, ki določa splošno prepoved protipravnega izvrševanja oblasti. Tako M. Bukovec opozarja, da je ureditev odškodninske odgovornosti države zelo kompleksna, in sicer ravno zaradi razpršenosti določb, ki jih najdemo v javnem in zasebnem pravu. V luči instituta odškodninske odgovornosti države me je začelo privlačiti vprašanje odgovornosti le-te za sodniške napake, saj motiti se je človeško (»sodniško«). Tako sem se v magistrski nalogi primarno osredotočila na vprašanje protipravnosti sodnikovega ravnanja v povezavi z vprašanjem odgovornosti (krivde). Vprašanje odškodninske odgovornosti sodnika je po mojem mnenju eno najtežjih vprašanj odškodninskega prava. Razlog za to vidim v temu, da se v primeru odškodninske odgovornosti sodnika znajdemo na »zahtevnem terenu«, pravzaprav smo priča koliziji dveh ustavno zagotovljenih pravic. Na eni strani je zaščita pravica do povračila škode po 26. členu URS, na drugi pa zagotavljanje jamstva neodvisnosti sodnikov. Za sodnike odgovarja država, ker so slednji državni organi, saj vse sodnike voli Državni zbor. Izhajajoč iz dikcije 26. člena URS vidimo, da je tudi sodnikovo protipravno ravnanje lahko podlaga za odškodninsko odgovornost države. Pri zapolnitvi pravnega standarda »protipravno ravnanje« izhajamo iz narave sodnikovega dela. S tem pa imam primarno v mislih neodvisnost opravljanja sodniške funkcije kot bistvene značilnosti sodnikovega dela ter da vsakršna nepravilna ali zmotna uporaba prava v postopku sprejemanja odločitve še ne pomeni protipravnega ravnanja. Potrebno je “nekaj več”, kar pomeni, da je v vsakem konkretnem primeru posebej potrebno presoditi ali je prišlo do namerne napačne razlage ali neuporabe povsem jasnega določila zakona. Poleg tega je stališče, da vsakršna nepravilna uporaba prava per se pomeni protipravno ravnanje, prestrogo. Vsled povedanega lahko zaključimo, da v primeru sodniških napak – v okviru presojanja protipravnosti sodnikovega ravnanja – ne izhajamo iz splošnega pravila neminem laedere (kot bistvenega elementa), marveč iz narave sodnikovega dela – torej iz pravil sodniške službe. Šele z nedvoumno in jasno kršitvijo slednjih se osnuje podlaga za odškodninski zahtevek, ko torej sodnik namenoma in zavestno krši zakon in odstopi od ustaljene sodne prakse. V pravni teoriji in praksi zasledimo številna nasprotujoča si stališča (dileme) glede pravne narave odgovornosti države, in sicer ali je le-ta za subjektivna ali objektivna. Tako prevladuje stališče – ki je zlasti razvidno iz naše judikature, da je odgovornost države krivdna. Država kot pravna oseba odgovarja za škodo, ki je povzročena s strani njenih organov. »Sodna praksa presoja odškodninsko odgovornost države v tovrstnih primerih na podlagi splošnih načel odškodninskega prava. tako začrtan normativni okvir uresničevanja ustavno zajamčene človekove pravice do povračila škode, pa odpira vrsto dilem«. Država lahko od sodnika zahteva povračilo izplačane odškodnine na temelju drugega odstavka 148. člena OZ, v kolikor je slednji škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti. Vendar gre izpostaviti, da je zastaralni rok za uveljavljanje regresnega zahtevka relativno kratek. Tako mora država zahtevati povračilo izplačane odškodnine v roku 6 mesecev, šteto od dneva izplačila le-te.
Ključne besede: 26. člen Ustave Republike Slovenije, odškodninska odgovornost države za sodniške napake, pravnomočnost, protipravnost sodnikovega ravnanja, krivda, razmerje med krivdo in protipravnostjo, regres, neposredna odškodninska odgovornost sodnika.
Objavljeno: 12.09.2019; Ogledov: 962; Prenosov: 168
.pdf Celotno besedilo (1,56 MB)

3.
Institut neprištevnosti in njegova uporaba v sodni praksi
Patricija Majhen, 2019, magistrsko delo

Opis: Prištevnost je pravni izraz za psihološko stanje storilca kaznivega dejanja, ki se je v trenutku storitve tega dejanja zavedal posledic in kazenske odgovornosti za storjeno dejanje. O neprištevnosti govorimo, ko storilec v času izvršitve dejanja zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti ni mogel razumeti njegovega pomena oziroma svojega ravnanja ni mogel obvladovati. V tovrstnih primerih ne moremo govoriti o storitvi kaznivega dejanja, ampak zgolj o storitvi protipravnega dejanja, saj morajo biti za obstoj kaznivega dejanja kumulativno izpolnjeni vsi elementi – človekovo voljno ravnanje, bit kaznivega dejanja, protipravnost in krivda. Neprišteven storilec pa za storjeno dejanje ni kriv, zato zoper takega storilca sodišče izda oprostilno sodbo. Neprišteven storilec je lahko kriv za storjeno dejanje zgolj v primeru, ko si sam povzroči neprištevnost z uporabo alkohola, drog, drugih psihoaktivnih snovi ali kako drugače. Za storjeno kaznivo dejanje pa je kriv le, če se ugotovi, da je bila pred tem za izvršeno dejanje podana njegova krivda, ki jo zakon določa za to dejanje. V tem primeru sodišče zoper storilca izda obsodilno sodbo ter mu izreče dejanju primerno kazensko sankcijo. Govorimo o institutu actio libera in causa oziroma o dejanjih, ki so svobodna v odločitvi, ne pa v izvršitvi. Med stanjem prištevnosti in stanjem neprištevnosti pa obstaja več vmesnih stanj, storilec je tako lahko tudi zmanjšano prišteven. Pravno relevantno je zgolj stanje bistveno zmanjšane prištevnosti na podlagi duševne motnje, duševne manjrazvitosti ali kakšne druge trajne in hude duševne motenosti, ki pa ne izključuje krivde storilca. Bistveno zmanjšano prišteven storilec je kriv za storjeno kaznivo dejanje, zato mu sodišče izreče obsodilno sodbo. Dejstvo, da je dejanje izvršil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, ima sodišče možnost upoštevati le v višini izrečene kazni, na način, da mu le-to omili. Zakon duševnih motenj, ki lahko predstavljajo vzrok neprištevnosti ne določa taksativno, zaradi obstoja prevelikega števila duševnih motenj ter nepoznavanja psihiatrične stroke, prav tako pa sama duševna motnja še ne pomeni obstoja neprištevnosti. Če se ugotovi obstoj določene duševne motnje pri storilcu, je potrebno presoditi, kako je ta vplivala na storilčev stik z realnostjo v času izvršitve dejanja. Storilec lahko ima namreč določeno duševno motnjo, ki pa na njegovo izvršitev kaznivega dejanja ni vplivala. Neprištevnost je konkretna situacija, ki se jo ovrednoti pri vsakem posameznem dejanju. Za ugotavljanje dejstva, ali je bila storilčeva prištevnost v času izvršitve kaznivega dejanja izključena ali zmanjšana, ima sodišče možnost odrediti izvedenca psihiatrične stroke, ki na podlagi psihiatričnega pregleda obdolženca poda izvid in mnenje o njegovem duševnem stanju. V primeru, ko pa obramba pri sodišču vzbudi sum o storilčevi neprištevnosti ali bistveno zmanjšani prištevnosti v času izvršitve kaznivega dejanja, pa je odreditev izvedenca psihiatrične stroke celo obligatorna. Sodišče, ki se ukvarja zgolj s pravno znanostjo, namreč nima zadostnega znanja, da bi samo presojalo o zadevah, ki sodijo na področje psihiatrije, zato mora za tovrstno mnenje prositi stroko, ki se s tem ukvarja. Če tekom dokaznega postopka na podlagi izvida in mnenja izvedenca psihiatra sodišče ugotovi, da je bil storilec v času izvršitve kaznivega dejanja neprišteven, mu ne sme izreči kazni, saj zanj ni kriv. Zakon pa dopušča možnost, da se taki osebi izrečejo posebni prisilni ukrepi kurativne narave, katerih namen je zdravljenje duševno abnormne osebe, ki utegne biti nevarna za okolico, saj se zgolj na tak način lahko doseže prevencija storitve in ponavljanja hujših kaznivih dejanj. Govorimo o varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja v zdravstvenem zavodu in varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ki se lahko izrečeta tako neprištevnemu, kot bistveno zmanjšano prištevnemu storilcu.
Ključne besede: kaznivo dejanje, protipravno dejanje, kazenska odgovornost, krivda, neprištevnost, bistveno zmanjšana prištevnost, actio libera in causa, psihiatrično izvedenstvo, varnostni ukrep
Objavljeno: 27.06.2019; Ogledov: 1189; Prenosov: 192
.pdf Celotno besedilo (879,94 KB)

4.
Pogajanja o priznanju krivde
Jure Šegota, 2017, diplomsko delo

Opis: Dne, 15. maja 2012 je začela veljati sistemsko najpomembnejša novela Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), in sicer novela ZKP-K. Z njo sta bila v slovenski kazenski postopek uvedeni dve novosti, ki sta pomembno spremenili zasnovo in naravo našega, v izhodišču kontinentalnega kazenskega postopka, in sprožili konceptualni premik k adversarnemu kazenskemu postopku. Gre za institut sporazuma o priznanju krivde in predobravnavnega naroka, ki sta spremenila dotedanjo paradigmo reševanja kazenskih zadev. Glavni cilj tega konceptualnega premika k adversarnem postopku je poenostavitev in skrajšanje kazenskih postopkov. Med drugim tudi tako, da se obdolženca z obljubo nagrade spodbudi k sodelovanju s tožilcem. Z uvedbo instituta se spreminja koncept slovenskega kazenskega postopka, s tem pa tudi ključna vloga akterjev v postopku – tožilca, obdolženca, njegovega zagovornika in sodišča. Relativno mlada sprememba ustaljene paradigme odločanja o kazenski obtožbi v slovenskem kazenskoprocesnem sistemu nujno tudi implicira, da obstajajo določena vprašanja glede instituta pogajanj v praksi in teoriji še vedno nedorečena. V diplomski nalogi sem ravno s ciljem ta vprašanja identificirati poskušal vseskozi kritično analizirati slovensko ureditev pogajanj o priznanju krivde. Odraz mojega kritičnega razmišljanja so tudi poskusi odgovoriti na vprašanja, ki so bila dosedaj v kazenskoprocesni teoriji in praksi bodisi zanemarjena, bodisi se sploh niso pojavljala. Na nekaterih mestih sem se tudi zavzemal za razlago naklonjeno varstvu obdolženčevih pravic, ki je sicer v nasprotju z nekaterimi prevladujočimi stališči v slovenski procesni doktrini. Brez pričakovanja, da bi moja stališča predstavljala dokončen odgovor na sporna vprašanja, sem želel podati vsaj majhen prispevek k obstoječi pravni znanosti glede instituta pogajanj o priznanju krivde.
Ključne besede: kazenski postopek, krivda, priznanje krivde, diplomske naloge
Objavljeno: 19.10.2017; Ogledov: 975; Prenosov: 153
.pdf Celotno besedilo (929,64 KB)

5.
ODGOVORNOST PRAVNIH OSEB ZA KAZNIVA DEJANJA
Nina Tertinek, 2016, magistrsko delo

Opis: Že rimsko pravo je z znamenitim načelom Societas delinquere non potest preprečevalo deliktno odgovornost pravnih oseb, razvoj prava pa je to načelo obrnil in pod določenimi pogoji uvedel tudi odgovornost pravnih oseb. Odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja določa 42. čl. Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), še natančneje pa jo opredeli 4. čl. Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD). V mojem delu analiziram institut odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja, pri čemer najprej prestavim zgodovinski razvoj te vrste odgovornosti v Sloveniji in mednarodnih pravnih dokumentih. Temu sledili namen ureditve odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja ter nadaljevanje v osrednji del magistrske naloge, ki obravnava analizo slovenske ureditve kazenske odgovornosti pravnih oseb ter probleme povezane z nejasno umestitvijo tega instituta v slovenski pravni red. Pri utemeljevanju kazenske odgovornosti pravnih oseb namenjam posebno pozornost vprašanju krivde, kot enem najkompleksnejših in najspornejših predpostavk odgovornosti. Osrednji temi sledi poglavje gospodarskih kaznivih dejanja ter sankcioniranje pravnih oseb, nadalje razmejitev kaznivih dejanj in prekrškov ter posebnosti kazenskega postopka za pravne osebe. Pred zaključkom, kjer povzamem sklepne ugotovitve pa za razmislek o nadaljnjih možnostih pravnega urejanja sledi še mednarodna primerjalno-pravna ureditev dveh različnih sistemov, kjer je na eni strani ameriški pravni red, ki kot poglavitni razlog za uzakonitev kazenske odgovornosti pravnih oseb pravni red navaja olajšanje pregona posameznikov, ki storijo kazniva dejanja kot predstavniki/uslužbenci pravne osebe ter nemški pravni red na drugi strani, ki zaradi inkvizitorne narave kazenskega postopka sploh ne potrebuje.
Ključne besede: pravna oseba, odgovornost pravnih oseb, krivda, kazenska odgovornost
Objavljeno: 08.03.2017; Ogledov: 1029; Prenosov: 109
.pdf Celotno besedilo (1,01 MB)

6.
PRAVNA ZMOTA
Jure Jakšić, 2016, magistrsko delo

Opis: Avtor v magistrskem delu celovito predstavi institut pravne zmote v kazenskem pravu. Pravna zmota je razlog za izključitev krivde storilca v kazenskem postopku. Storilec ravna v pravni zmoti, kadar se ne zaveda prepovedanosti svojega ravnanja. Vsaka pravna zmota ni razlog za izključitev krivde. Slednjo izključuje samo neizogibna pravna zmota, medtem, ko je izogibna pravna zmota lahko razlog za omilitev kazni. Upoštevanje storilčevega nezavedanja o prepovedanosti svojega ravnanja kot razloga za izključitev krivde predstavlja odstopanje od enega izmed temeljnih pravnih načel, od načela ignorania iuris nocet (nepoznavanje prava škoduje). Pri predstavitvi instituta se avtor ne omeji le na slovensko pravo, ampak predstavi tudi primerjalnopravno ureditev. V drugem poglavju je predstavljena ureditev pravne zmote v ameriškem, angleškem in nemškem pravu. Slednje je imelo veliki vpliv na slovensko ureditev pravne zmote in kazensko pravo nasploh. Ameriška in angleška ureditev se od nemške v veliki meri razlikuje, saj pravne zmote v takšni obliki ne pozna ali ne priznava, to pa je odraz pravnega izročila common law sistema. Zaradi lažjega razumevanja umestitve pravne zmote v sistem kazenskega prava so v tretjem poglavju magistrskega dela predstavljene osnovne značilnosti splošnega pojma kaznivega dejanja in posameznih elementov kaznivega dejanja. Poudarek je na krivdi in zavesti o protipravnosti. Zavest o protipravnosti v bistvu predstavlja zrcalno sliko pravni zmoti. Gre za zavedanje o pravni prepovedanosti določenega ravnanja. Da bi storilec kaznivega dejanja bil spoznan za krivega ne zadošča le, da je sposoben biti kriv, oziroma da je prišteven ter da ravna naklepno ali malomarno, temveč tudi, da, se je zavedal ali bi se moral zavedati, da ravna v nasprotju s pravom (drugi odstavek odstavek 24. člena KZ-1). Temeljito je predstavljena vsebina zavesti o protipravnosti. Gre za vprašanje, česa natanko se mora storilec zavedati, da bi ravnal z zavestjo o protipravnosti. Ali zadošča, da se storilec zaveda le formalne protipravnosti svojega ravnanja, t.j. dejstva, da je določeno ravnanje sankcionirano s pravnim predpisom, ali pa se hkrati mora zavedati tudi materialne protipravnosti oziroma socialnega pomena svojega ravnanja in njegove družbene škodljivosti? Teoretiki se povečini zavzemajo za kombinacijo obeh teorij, kar pomeni, da se storilec mora zavedati tako materialne, kot formalne protipravnosti svojega ravnanja. V četrtem poglavju je obravnavana pravna zmota v slovenskem pravu. Na začetku je predstavljen zgodovinski razvoj instituta od jugoslovanske do trenutne ureditve. Skozi zgodovinski razvoj kazenskopravne zakonodaje je pravna zmota imela različno vlogo. Vse do začetka veljavnosti slovenskega kazenskega zakonika leta 1994 je bila zgolj razlog za fakultativno omilitev ali odpustitev kazni, šlo je za odločitev, ki je bila v diskreciji sodnika. Od uveljavitve slovenskega kazenskega zakonika (neizogibna) pravna zmota postane razlog za izključitev krivde. Obravnavana je pravna zmota v aktualni zakonodaji z analizo veljavnega zakonskega besedila. Predstavljene so različne modalitete pravne zmote (neizogibna, izogibna, direktna, indirektna, subsumcijska). Veliki poudarek je na obravnavi izogibnosti pravne zmote. Avtor se nadalje ukvarja s povezavo instituta pravne zmote z določenimi drugimi elementi splošnega dela kaznivega dejanja (z neprištevnostjo in nezavestno malomarnostjo). Avtor med drugim ugotavlja, da je verjetnost za nastanek pravne zmote pri prekrških (predvsem tistih, ki vsebujejo nedoločne pravne pojme) in pri kaznivih dejanjih, ki vsebujejo blanketne dispozicije pogostejša. Na koncu sta predstavljena najodmevnejša primera obravnave pravne zmote v slovenski sodni praksi.
Ključne besede: pravna zmota, dejanska zmota, zavest o protipravnosti, naklep, krivda, splošni pojem kaznivega dejanja.
Objavljeno: 19.09.2016; Ogledov: 3432; Prenosov: 438
.pdf Celotno besedilo (656,28 KB)

7.
Kazniva dejanja zoper delovno razmerje in kazenska odgovornost delodajalca
Mateja Kamenšek Gornik, 2016, magistrsko delo

Opis: Pravice delavcev iz delovnega razmerja so pomembna civilizacijska pridobitev, katere je potrebno predvsem v času gospodarske krize, posebej varovati. V zadnjem času smo namreč priča številnim kršitvam temeljnih pravic delavcev s strani delodajalcev, ki imajo znake prekrška, pogosto pa tudi kaznivega dejanja. Zaradi takšnih ravnanj delodajalcev so najbolj prizadeti prav delavci, posredno pa tudi država, ki ne dobi plačanih prispevkov iz socialnih zavarovanj delavcev, s čimer so ogroženi temelji socialne varnosti v državi. Magistrska naloga obravnava normativne značilnosti kaznivih dejanj zoper delovno razmerje, ki so določena v 22. poglavju Kazenskega zakonika (KZ-1), s poudarkom na njihovi blanketni naravi, ki v praksi zaradi obsežnosti predpisov s področja delovne, davčne in socialne zakonodaje, povzroča težave tako organom pregona pri odkrivanju in preganjanju kaznivih dejanj, kot tudi sodiščem pri sojenju ter odločanju o krivdi oziroma kazenski odgovornosti storilca. S tega vidika so v nalogi, v okviru zakonskih znakov in posameznih pojmov v kaznivih dejanjih, prikazane tudi dopolnilne norme iz posameznih področnih zakonov, kjer so temeljne pravice delavcev natančno določene. Ker to področje pokriva tako kazenskopravno kot tudi prekrškovno varstvo, je pri sojenju v posamezni zadevi, potrebno ustrezen poudarek dati tudi ločevanju kaznivega dejanja od prekrška in s tem povezanim načelom „ne bis in idem“.
Ključne besede: delavec - delodajalec - pogodba o zaposlitvi - delovno razmerje - temeljne pravice delavcev - šikaniranje na delovnem mestu - pravice iskalcev zaposlitve in brezposelnih oseb - zaposlovanje in delo na črno - pravice delavcev do sodelovanja pri upravljanju in sindikalne pravice - varnost in zdravje pri delu - krivda - kazenska odgovornost - blanketne norme - ne bis in idem - prekršek - kaznivo dejanje - sodna praksa
Objavljeno: 15.09.2016; Ogledov: 2073; Prenosov: 300
.pdf Celotno besedilo (3,56 MB)

8.
Actio libera in causa
Kristjan Zahrastnik, 2015, diplomsko delo

Opis: Slovenski kazensko pravni sistem je oblikovan po sodobnem evrokontinentalnem kazenskem pravu, ki sledi nemški tradiciji splošnega pojma kaznivega dejanja. Drugačen koncept je uveljavljen v anglo-ameriškem kazenskem pravnem sistemu. Splošni pojem kaznivega dejanja je v slovenskem kazenskem pravu sestavljen iz treh elementov: izpolnjenosti biti kaznivega dejanja, protipravnosti in krivde. Kaznivo dejanje lahko izvrši le tisti, ki je v prištevnem stanju, saj lahko le-ta nadzoruje in pravilno zaznava okoliščine, ki ga obdajajo, zato tudi zakon določa, da tisti, ki je bil ob izvršitvi kaznivega dejanja v neprištevnem stanju, ni kriv. V orisu razvoja instituta actio libera in causa diplomsko delo predstavi zanimivejše in pomembnejše ureditve, ki so vplivale na razvoj. Poseben poudarek je na razvoju ureditve instituta v Jugoslaviji. Pojasnjene so tudi spremembe kazenskega zakonika v povezavi z navedenim institutom. Institut actio libera in causa pride v poštev pri ugotavljanju, ali je podana krivda storilca, saj določa krivdo storilca kaznivega dejanja v primeru, ko si sam z uporabo drog ali drugimi psihoaktivnimi snovmi ali kako drugače povzroči neprištevnost, če je pred izvršenim kaznivim dejanjem podana njegova krivda, ki jo zakon določa za to dejanje. Dejali bi lahko, da sta potrebna dva elementa za krivdo neprištevnega storilca, prvi je, da se je storilec sam spravil v neprištevno stanje, za izpolnitev drugega elementa je treba storilcu očitati krivdo, preden se je spravil v stanje neprištevnosti. Razlikujemo med tremi možnostmi ravnanja storilca. Pri prvi možnosti storilec oblikuje svoj naklep glede izvršitve kaznivega dejanja še v stanju prištevnosti. Druga možnost je, kadar storilec nima naklepa glede kaznivega dejanja v normalnem duševnem stanju, ampak vseeno izvrši protipravno dejanje v neprištevnem stanju. Tretja možnost se nanaša na različne situacije, ki nastanejo v javnem prometu, kadar storilec zaradi utrujenosti in izčrpanosti zaspi in izvrši kaznivo dejanje. Kot je bilo že omenjeno, velja v Angliji anglo-ameriški kazenski pravni sistem, v tem sistemu se ne uporablja instituta actio libera in causa, ampak imajo podobna pravila z namenom kaznovanja storilcev, ki se prostovoljno spravijo v stanje omamljenosti in izvršijo kaznivo dejanje. V nemškem pravu kazniva dejanja izvršena v alkoholiziranem stanju, razvrščajo v dve kategoriji. V prvo kategorijo zapadejo kazniva dejanja, za katere uporabimo institut actio libera in causa. V drugo skupino pa uvrščamo izvršena kazniva dejanja, za katere se ne more uporabiti navedeni institut, ampak zanje velja subsidiarno pravilo, ki je zapisano v zakonu in ureja popolno omamljenost. V nadaljevanju je predstavljena preučena slovenska sodna praksa v povezavi z institutom actio libera in causa, opisane so tudi pomembnejše sodbe angleških sodišč, v katerih se opazi podobnost z institutom actio libera in causa. Preučena sodna praksa nemških sodišč vsebuje sodbi, ki prikazujejo uporabo člena popolne omamljenosti.
Ključne besede: actio libera in causa, neprištevnost, duševno stanje, alkohol, droga, psihoaktivne snovi, krivda
Objavljeno: 16.05.2016; Ogledov: 2315; Prenosov: 232
.pdf Celotno besedilo (590,15 KB)

9.
POJEM PROMETNE NESREČE V STRUKTURI KAZNIVIH DEJANJ ZOPER VARNOST CESTNEGA PROMETA
Vanesa Berdnik, 2015, diplomsko delo

Opis: V kazenskem pravu imajo kazniva dejanja zoper varnost cestnega prometa posebno vlogo. Temeljni kaznivi dejanji sta povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti in nevarna vožnja v cestnem prometu. Nevarna vožnja v cestnem prometu je novo kaznivo dejanje, ki je bilo uvedeno z novelo KZ-1B. Problem teme je pojem prometne nesreče. V teoriji in praksi obstajajo različna stališča, kaj pomeni pojem prometne nesreče. Medtem ko eni zagovarjajo, da je prometna nesreča prepovedana posledica, drugi menijo, da je objektivni pogoj kaznivosti. V diplomski nalogi so na začetku predstavljeni aktualni problemi in konceptualne razlike med KZ in KZ-1. Temu sledi opis kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti in sam pojem prometne nesreče, krivda, vzročna zveza in na koncu še skladnost določb 323. člena in 324. člena.
Ključne besede: krivda, vzročna zveza, prometna nesreča, povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti
Objavljeno: 16.05.2016; Ogledov: 768; Prenosov: 188
.pdf Celotno besedilo (851,03 KB)

10.
Moralnost mladih glede na njihovo samonaznanjeno prestopništvo - izsledki raziskave SPMAD v Sloveniji
Eva Bertok, Gorazd Meško, 2013, izvirni znanstveni članek

Opis: Namen prispevka: Namen prispevka je primerjava občutka sramu in krivde ob hipotetičnih situacijah pri srednješolcih, ki so leta 2011 sodelovali v raziskavi SPMAD, glede na to, ali so se v letu 2010 vedli prestopniško ali ne. Metode: Z diskriminantno analizo smo ugotavljali, ali obstajajo statistično značilne razlike med neprestopniško in prestopniško skupino dijakov. Dijake smo v skupini razdelili glede na njihovo samonaznanitev prestopniških dejanj. Z logističnimi regresijami smo poskušali ugotoviti, katere izmed spremenljivk o občutkih sramu in krivde vplivajo na določena prestopniška dejanja mladih. Ugotovitve: Med skupino srednješolcev, ki niso poročali o prestopniškem dejanju v preteklem letu, in skupino, ki je poročala o vsaj enem prestopniškem dejanju, so bile ugotovljene statistično značilne razlike v odgovorih na vprašanja glede občutkov sramu in krivde. Srednješolci, ki so storili vsaj eno prestopniško dejanje, so v povprečju poročali o manj izrazitih občutkih ob različnih prestopkih kot srednješolci, ki niso poročali o prestopniških dejanjih. Razlike v povprečjih odgovorov med skupinama so bile večje pri občutkih sramu kot pri občutkih krivde. S spremenljivkami, ki so merile občutke sramu in krivde, smo pojasnili največji delež variance pri prestopniškem dejanju tatvin v trgovinah. Omejitve/uporabnost raziskave V raziskavi SPMAD je bilo število vprašanj, ki so podrobneje merili občutke sramu in krivde, omejeno. Za bolj temeljito analizo teh dveh občutkov bi bilo potrebno vsakemu prestopniškemu dejanju v vprašalniku dodati še vprašanje o občutku sramu in občutku krivde ob izvedbi tega dejanja. Izvirnost/pomembnost prispevka: Prispevek predstavlja analizo, ki v povezavi s samonaznanjenimi prestopniškimi dejanji v Sloveniji še ni bila opravljena.
Ključne besede: mladoletniki, prestopništvo, mladoletniško prestopništvo, moralnost, sram, krivda
Objavljeno: 10.07.2015; Ogledov: 1111; Prenosov: 68
URL Povezava na datoteko

Iskanje izvedeno v 0.14 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici