| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 23
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
3.
4.
ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST DELAVCA
Anja Pezdirc, 2010, diplomsko delo

Opis: Delavec je odškodninsko odgovoren delodajalcu za škodo, ki jo na delu ali v zvezi z delom povzroči delodajalcu. V zvezi z ugotavljanjem odškodninske odgovornosti delavca v okviru delovnega razmerja se uporabljajo pravila civilnega prava, kolikor Zakon o delovnih razmerjih ne določa posebnosti. Ena od teh posebnosti se nanaša na stopnjo krivde — delavec je dolžan povrniti delodajalcu škodo, ki jo namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči na delu ali v zvezi z delom, ne pa tudi škode, ki bi jo povzročil iz male malomarnosti. Če škodo povzroči več delavcev, je vsak izmed njih odgovoren samo za tisti del škode, ki ga je sam povzročil, kadar pa se tega ne da ugotoviti, so vsi odgovorni po enakih deležih, ali če več delavcev povzroči škodo z naklepnim kaznivim dejanjem in so v tem primeru za škodo solidarno odgovorni. Zakon omogoča, da se s kolektivno pogodbo določijo pavšalni zneski odškodnine, kar pa ne velja za škodo, ki jo povzroči delodajalec delavcu zaradi kršitve pogodbe diskriminacije ali kršitve dolžnosti varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu, za katero dogovarja delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Odškodninsko odgovornost javnih uslužbencev posebej ureja Zakon o javnih uslužbencih, ki v celoti velja samo za neposredne uporabnike državnega ali občinskih proračunov. Za ostale javne uslužbence pa pride v poštev Zakon o delovnih razmerjih, ki se v razmerju do Zakona o javnih uslužbencih uporablja subsidiarno. Ker je ureditev instituta odškodninske odgovornosti v obeh zakonih zelo podobna, kaže na morebitno nepotrebno podvajanje. Odškodninska odgovornost delodajalca za delavca je posebna oblika odgovornosti za ravnanje drugega. Ta primer je v celoti urejen v Obligacijskem zakoniku, ki določa, da delodajalec odgovarja za ravnanja delavca, razen, če dokaže, da je delavec ravnal tako, kot je bilo potrebno.
Ključne besede: Odškodninska odgovornost, škoda, krivda, delovno razmerje, delavec, javni uslužbenec, Zakon o delovnih razmerjih, Zakon o javnih uslužbencih, Obligacijski zakonik, pavšalna odškodnina.
Objavljeno: 12.10.2010; Ogledov: 7953; Prenosov: 1049
.pdf Celotno besedilo (938,32 KB)

5.
Ureditev skrajne sile v slovenskem in nemškem pravu
Tatjana Jurc, 2010, diplomsko delo

Opis: Avtorica v diplomski nalogi predstavlja ureditev skrajne sile v slovenskem in nemškem pravnem redu. V obeh je skrajna sila splošni institut kazenskega prava, ki je podan takrat, kadar storilec izvrši dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja, da bi od sebe ali koga drugega odvrnil neposredno grozečo nevarnost. Vsem primerom skrajne sile je skupno to, da gre za kolizijo dveh pravno zavarovanih dobrin, pri čemer moramo za rešitev ene žrtvovati oziroma poškodovati drugo. Ker gre za poseg v tujo dobrino, morajo biti merila za uporabo skrajne sile še posebej stroga. V drugem delu avtorica na kratko predstavi spremembe slovenskega Kazenskega zakonika iz leta 1994, ki je v svojem 12. členu urejeval samo upravičljivo skrajno silo in Kazenskega zakonika iz leta 2008, ki je v 32. členu uredil opravičljivo skrajno silo. Poleg slednje pa je zakon uredil še posebno vrsto skrajne sile, ki izključuje zgolj kaznivost. Tako v slovenskem pravnem redu ne poznamo skrajne sile, ki bi izključevala protipravnost dejanja. Tretji del diplomske naloge pa se nanaša na ureditev skrajne sile v nemškem pravnem redu (urejena je v 34. in 35. členu Kazenskega zakonika - Strafgesetzbuch — StGB), za katerega je značilno, da temelji na teoriji diferenciacije, ki razlikuje med opravičljivo in upravičljivo skrajno silo. Slednja izključuje protipravnost dejanja in se uporabi, ko v konflikt zaideta pravno zavarovani dobrini, ki nista enakovredni. Oseba, katere dobrine se pri tem poškodujejo, nima pravice do silobrana. Opravičljiva skrajna sila pa izključuje kazensko odgovornost storilca. V poštev pride, če so dobrine, ki se znajdejo v konfliktu, enakovredne. Oseba, katere dobrina se pri tem poškoduje, pa ima pravico do silobrana, kar izhaja iz dejstva, da takšno dejanje ostaja protipravno. V diplomski nalogi sta uporabljeni zlasti analitična in primerjalnopravna metoda (avtorica slovensko ureditev instituta skrajne sile primerja s kazenskopravno ureditvijo Zvezne Republike Nemčije), v manjši meri pa tudi zgodovinska metoda.
Ključne besede: skrajna sila, upravičljiva, opravičljiva, krivda, nemška ureditev
Objavljeno: 04.01.2011; Ogledov: 2184; Prenosov: 452
.pdf Celotno besedilo (352,82 KB)

6.
DOMNEVA NEDOLŽNOSTI IN NJENO DEJANSKO UPOŠTEVANJE V REPUBLIKI SLOVENIJI
Žiga Marovt, 2011, diplomsko delo

Opis: Zametke kazenskega prava zasledimo že v prvih zapisih prava nasploh, kateri segajo že mnogo pred začetek našega štetja. Takrat je šlo predvsem za banalna pravila v smislu »zob za zob, oko za oko«. Skozi razvoj človeštva so ta pravila postajala konkretnejše narave in bolj določno urejala samo področje kazenskega prava. Skozi čas je nekako veljalo, da so razvitejše civilizacije imele bolj urejen pravni sistem in ponavadi tudi bolje varovale posameznika pred represijo države. Ljudje so si svoje pravice počasi izborili z raznimi upori in revolucijami, ki jih skozi tok zgodovine ni manjkalo. S tem so predvsem dosegli, da so se pravila začela zapisovati in so zagotavljala varstvo vseh in ne samo bogatejših slojev. Eden najpomembnejših korakov na področju kazenskega procesnega prava je bila uvedba načela domneve nedolžnosti. S tem je bila posamezniku zagotovljena ena izmed temeljnih pravic, ki jo danes vsebujejo skoraj vsi kazensko pravni sistemi po vsem svetu. Tako skorajda ne govorimo o demokratično razviti državi, v kolikor nima v svoj sistem vključenega načela domneve nedolžnosti. V glavnem je pri tem načelu pomembno, da je vsakdo domnevan za nedolžnega, v kolikor mu krivda ni dokazana izven razumnega dvoma. V samih pravnih aktih pa se to načelo pojavlja v različni oblikah.
Ključne besede: kazensko procesno pravo, domneva nedolžnosti, razumljivi dvom, krivda
Objavljeno: 19.05.2011; Ogledov: 2512; Prenosov: 267
.pdf Celotno besedilo (325,47 KB)

7.
KRIVDA V KAZENSKEM PRAVU IN RAZLOGI ZA NJENO IZKLJUČITEV
Alja Babič, 2011, diplomsko delo

Opis: Kazniva dejanja, so tista človekova ravnanja, ki posegajo v temeljne družbene odnose in napadajo temeljne človekove in družbene vrednote. Zaradi varstva družbenih interesov, je zakonodaja vzpostavila sistem zakonskih norm, s katerimi varuje in ohranja skupne družbene interese, storilce takih dejanj pa preganja in na podlagi dokazane krivde tudi kaznuje. Ob predpostavki svobodnega odločanja storilca za dobro in zlo, je lahko storilec spoznan za krivega le, če so izpolnjeni vsi pogoji za kaznivo dejanje in njegovo krivdo. Pri vsakem kaznivem dejanju se presoja ali gre za storilčevo voljno ravnanje, ki je skladno z bitjo kakšne inkriminacije, ali je dejanje protipravno in kot zadnje, ali je podana storilčeva krivda. Kriv je storilec, ki je storil kaznivo dejanje z naklepom ali iz malomarnosti, pri tem pa se je zavedal ali se bi moral in mogel zavedati, da ravna v nasprotju s pravom, ter je bil ob storitvi kaznivega dejanja prišteven. Šele, ko so izpolnjeni vsi pogoji za krivdo storilca se presoja, ali so bili morebiti podani razlogi, ki njegovo krivdo izključujejo. Zakonsko določeni razlogi, zaradi katerih se storilec lahko ekskulpira krivde so neprištevnost, kjer morata biti v razmerju vzroka in posledice podana tako biološki pogoj, to je, da storilec ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti, kot tudi psihološki pogoj neprištevnosti, kjer morata biti izpolnjena tako zavestna kot voljna sestavina. Izključitvena razloga krivde storilca sta tudi neizogibna dejanska ali neizogibna pravna zmota. Storilec je v dejanski zmoti takrat, kadar ne ve kaj dela, ker ima napačne predstave o dejanskih okoliščinah, ki so znak kaznivega dejanja oziroma okoliščinah, ki bi izključevale protipravnost njegovega dejanja, če bi bile res podane, v pravni zmoti pa je storilec takrat, kadar ima storilec pravilno predstavo o dejanskih okoliščinah, vendar je zmotno prepričan, da je njegovo dejanje dovoljeno. Storilec se prav tako lahko ekskulpira krivde ob pogoju, da je ravnal v opravičljivi skrajni sili. Kadar storilec stori kaznivo dejanje ob prepričanju, da odvrača od sebe ali koga drugega istočasno nezakrivljeno nevarnost in če je ni bilo mogoče odvrniti drugače, mu namreč ni mogoče očitati, da pri varovanju svoje eksistence ni ravnal prav in zato je njegova krivda izključena.
Ključne besede: kaznivo dejanje, krivda, neprištevnost, dejanska zmota, pravna zmota, skrajna sila
Objavljeno: 27.10.2011; Ogledov: 3824; Prenosov: 719
.pdf Celotno besedilo (352,38 KB)

8.
Vprašanje krivde, odgovornosti in sankcioniranja mladoletnikov v kazenskem pravu : diplomsko delo
Anita Jevšek, 2012, diplomsko delo/naloga

Opis: Kaznivo dejanje, krivda in kazenska sankcija, so osrednji pojmi kazenskega prava, ki smo jih skozi zakonske določbe opredelili v diplomski nalogi, ter se dotaknili sprememb, ki so pri njihovem pojmovanju nastale v primerjavi KZ-KZ-1. Predstavili smo pojem mladoletniškega prestopništva, dejavnike, ki vplivajo na njegov razvoj, ter položaj in pravice mladoletnika v kazenskem pravu. Opredelili smo vrste kazenskih sankcij in pogoje, pod katerimi se le-te izrekajo mladoletnikom, na koncu pa predstavili pojav mladoletniškega prestopništva na področju Novega mesta, v obdobju 2005-2010. V povzetkih intervjujev s kriminalistko Kriminalistične policije, z okrožnim tožilcem Okrožnega tožilstva, s sodnico Okrožnega sodišča in strokovno delavko Centra za socialno delo predstavljamo delo in najpogostejše težave, s katerimi se srečujejo pri obravnavi mladoletnih storilcev kaznivih dejanj ter želje po spremembah. Ugotovili smo, da na področju Novega mesta mladoletniki izvršujejo predvsem premoženjska kazniva dejanja, da so v porastu nasilna kazniva dejanja, da se tožilci Okrožnega tožilstva za uporabo Instituta odloženega pregona in poravnavanja ne odločajo pogosto, da so najpogosteje izrečeni vzgojni ukrepi, ki jih je sodišče izreklo mladoletnikom, nadzor centra za socialno delo in ukor, pomanjkanje programov, ki bi se jih mladoletniki lahko udeležili, pa je glavna težava svetovalnih delavcev Centra za socialno delo Novo mesto. Z nalogo smo potrdili, da obravnava mladoletnikov v kazenskem postopku, ob siceršnjih novostih, ki jih je prinesel KZ-1, še naprej ohranja tiste bistvene lastnosti, ki s poudarkom na varstvu pravic otrok in mladoletnikov zagotavljajo, da kazenskopravni sistem države k vprašanjem krivde, odgovornosti in sankcioniranja mladoletnikov pristopa s kar največjo možno mero previdnosti, upoštevaje njihov osebni razvoj in socialni položaj v družbi.
Ključne besede: kazniva dejanja, prekrški, kazenska odgovornost, krivda, mladoletniki, mladoletniško prestopništvo, kazenske sankcije, diplomske naloge
Objavljeno: 28.03.2012; Ogledov: 2756; Prenosov: 619
.pdf Celotno besedilo (1,05 MB)

9.
10.
ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST ZDRAVNIKA ZA NAPAKO S PRIKAZOM SODNE PRAKSE
Aleš Sevšek, 2012, diplomsko delo

Opis: Iz vidika preučevanja odškodninske odgovornosti zdravnika za napako med zdravljenjem je pomembno razlikovanje med strokovno napako in komplikacijo. Danes štejemo za zdravniško napako kot tisto, do katere je prišlo zaradi kršitve osnovnih konceptov medicinske znanosti ali kršitve dolžne profesionalne skrbnosti in pazljivosti. Komplikacija ali zaplet pa je dogodek, ki se pojavi med ali po zdravljenju, ki ni nesreča, niti ni strokovna napaka, in ima za posledico iatrogeno poškodbo/bolezen. Do nje pride kljub temu, da je bilo zdravljenje izvedeno z vso potrebno profesionalno skrbnostjo. Komplikacije so torej znan in neizogiben spremljevalec zdravniške dejavnosti. Pri proučevanju zdravniške napake se teorija največkrat osredotoči na proučevanje vprašanja dolžne skrbnosti, to je ravnanja »contra legem artis«, ne glede na to ali je odgovornost pogodbena ali deliktna. Ravnaje »contra legem artis« se v kontekstu elementov odškodninske odgovornosti pojavlja predvsem v okviru predpostavke nedopustnega-škodljivega dejstva pa tudi v okviru krivde. Nedopustno škodljivo dejstvo predstavlja nedopusten poseg bodisi zaradi neprivolitve pacienta v poseg, bodisi zaradi kršitve pravil stroke. Krivda se odraža v neskrbnem ravnanju, torej ravnanju »contra legem artis«. Za zdravstvene delavce velja strožje merilo skrbnosti - skrbnost dobrega strokovnjaka. Kot pripadniki poklicne skupine morajo pri opravljanju zdravstvene dejavnosti ravnati po pravilih stroke in po običajih. Merilo za to je ravnanje povprečnega strokovnjaka njegove vrste, ravnanje, ki se torej zahteva in pričakuje od običajno izurjenega zdravnika določene specializacije. Pri tem si pravo pomaga s t.i. abstraktnim tipom zdravnika določene specializacije, z ravnanjem katerega primerjamo ravnanje zdravnika v konkretnem primeru. Ena temeljnih pravic pacienta je pravica do samostojnega odločanja o zdravljenju. Pravno načelo svobodne privolitve izhaja iz splošne pravice slehernika do samoodločanja. V skladu z načelom »volenti non fit iniuria« pristanek pacienta izključuje protipravnost medicinske intervencije pod pogojem, da je bila privolitev pravno veljavna in da so bili izvedeni posegi oziroma zdravljenje, glede katerih je bil pacient predhodno obveščen in dal nanje privolitev, izvedeni »legem artis«. Koncept zavestne privolitve je razčlenjen na posamezne elemente: razodetje, razumevanje, prostovoljnost, prištevnost in privolitev. Načeloma pacientu, ki je sposoben odločanja o sebi, brez njegove privolitve ni dovoljeno opraviti medicinskega posega oziroma zdravstvene oskrbe. Pacientu, ki neodložljivo potrebuje medicinsko pomoč za ohranitev življenjsko pomembnih funkcij ali za preprečitev nepopravljivega in hudega poslabšanja zdravstvenega stanja, pa ni sposoben za samostojno odločanje, oziroma ni sposoben izraziti svoje volje, je zdravnik upravičen in hkrati dolžan rešiti življenje oziroma odvrniti še hujšo škodo na zdravju.
Ključne besede: strokovna napaka, komplikacija, zaplet, profesionalna skrbnost, iatrogena poškodba, dolžna skrbnost, lege artis, contra legem artis, nedopustno škodljivo dejstvo, krivda, vzročna zveza, pravno priznana škoda, pravila stroke in običajev, zavestna privolitev, »volenti non fit inuria«
Objavljeno: 12.07.2012; Ogledov: 6024; Prenosov: 1023
.pdf Celotno besedilo (533,36 KB)

Iskanje izvedeno v 0.25 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici