Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Pranje denarja je kaznivo dejanje, ki kriminalnim organizacijam, drugim zločincem in navsezadnje podkupljivim politikom omogoča prosto razpolaganje z nezakonito pridobljenim premoženjem. Spremlja nas že od časov pred našim štetjem, pravi porast pa je to kaznivo dejanje doživelo v 90. letih prejšnjega stoletja, obdobju naglega porasta trgovine s prepovedanimi drogami. Za prikrivanje prihodkov od prodaje prepovedanih drog so uporabljali predvsem gospodarske podjeme z intenzivnim gotovinskim poslovanjem, razvoj finančnega sistema pa je proces pranja povzdignil na popolnoma drug nivo. Metod, kako oprati denar, je veliko, med seboj se razlikujejo predvsem glede na uporabljen mehanizem in instrument. Pralci denarja se v današnjem času, poleg gotovinsko intenzivnih poslov, največ poslužujejo storitev finančnih institucij, ki omogočajo hiter prenos finančnih sredstev na globalni ravni. Pravosodni organi in zakonodajne oblasti so hitro spoznali nevarnost zlorab finančnega sistema in takšna tveganja v zvezi s pranjem denarja so nenadoma postala predmet pravnega urejanja v mednarodnih pravnih aktih, zadevna problematika je podrobno urejena tudi v sekundarni zakonodaji EU. Finančne institucije so tako postale predmet vse strožjega pravnega reguliranja in nadzora, pralci denarja pa so bili posledično prisiljeni k iskanju novih rešitev. Tako je pojav kriptovalut  decentraliziranih virtualnih valut z dvosmernim tokom, ki se uporabljajo kot alternativno plačilno sredstvo, sredstvo izmenjave in tudi kot sredstvo naložbe – omogočil pralcem denarja, da svoje nezakonite dejavnosti prenesejo v virtualni svet. V magistrski nalogi sem ugotavljal, kako razvoj virtualnih valut vpliva na doseganje nezakonitih ciljev. V zvezi s tem sem ugotovil, da kriptovalute zaradi svojih posebnih lastnosti predstavljajo nevarno orodje za prikrivanje nezakonite narave in izvora premoženja. Zlonamerni uporabniki kripto omrežja lahko namreč čezmejno prenašajo svoja sredstva, ne da bi bila razkrita njihova prava identiteta. Čeprav so tovrstna tveganja sicer naslovljena v peti direktivi proti pranju denarja, je pravni ureditvi EU moč pripisati določene pomanjkljivosti. V prvi vrsti gre za nedovršno definicijo virtualnih valut, ki omogoča široko, a hkrati preveč poljubno interpretacijo virtualnih valut, na drugi strani pomanjkljiv seznam zavezanih subjektov zagotavlja udeležencem kripto omrežja, da delujejo brez obveznosti glede izvajanja ukrepov proti pranju denarja in tako ostanejo zunaj regulativnega področja. Skupni znesek opranega denarja s kriptovalutami, ne glede na ugotovljena tveganja, predstavlja nesorazmeren delež v primerjavi z zneskom opranega denarja pri ustaljenih metodah pranja denarja, pri katerih še vedno prevladuje uporaba tradicionalnega finančnega sistema. Zloraba finančnih institucij in drugih oblik pravnih oseb škoduje ekonomiji in gospodarskemu razvoju, navsezadnje pa onemogoča kakovostno uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato je ena ključnih ugotovitev te naloge, da tudi pravne osebe lahko kazensko odgovarjajo za kaznivo dejanje pranja denarja.
Ključne besede: pranje denarja, nezakonita premoženjska korist, kriminal belih ovratnikov, FinTech, kriptovalute, AMLD, ZPPDFT-2, harmonizacija.
Objavljeno v DKUM: 15.11.2023; Ogledov: 621; Prenosov: 141
Celotno besedilo (1,59 MB)