| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 15
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
Prehod nevarnosti naključnega uničenja iz prodajalca na kupca v mednarodnih pogodbah: analiza sodne prakse
Tomaž Vajnhandl, 2019, magistrsko delo

Opis: Prehod nevarnosti naključnega uničenja oz. poškodovanja je pomembna sestavina kupoprodajne pogodbe. Pravila o prehodu nevarnosti nam povedo, katera izmed strank pogodbe odgovarja za škodo, ki je nastala, čeprav nobena izmed strank ni zakrivila poškodbe. Pri mednarodni prodaji ima ključno vlogo pri urejanju Dunajska konvencija o mednarodni prodaji blaga, ki jo je v svoj pravni red prenesla večina neodvisnih držav. Dunajska konvencija določa več pravil, kdaj se prehod nevarnosti zgodi. Načeloma je prehod nevarnosti vezan na dobavo blaga. Po dobavi za naključno uničenje odgovarja kupec, razen v primeru, ko je uničenje oz. poslabšanje blaga posledica ravnanja ali opustitve prodajalca. V kolikor želi kupec ohraniti pravne zahtevke zoper prodajalca, mora aktivno ravnati. Poleg dolžnosti, da blago ohranja in preprečuje njegovo poslabšanje, mora blago takoj (čimprej) pregledati ali naročiti njegov pregled in o vseh napakah natančno in hitro obvestiti prodajalca. Sodišča so v primerih pravilnega pregleda in grajanja blaga dokazno breme že tudi prevalile na prodajalca. Vrnitev blaga v bistveno enakem stanju je ena izmed zahtev Dunajske konvencije tako v primerih, ko prodajalec ni dobavil primernega blago kot v primerih, ko ima kupec do prodajalca zahtevke zaradi naključnega uničenja oz. poškodovanja blaga. V mednarodnem prometu blaga stranke v svoje pogodbe zelo pogosto vključujejo klavzule, ki določajo določene sestavine prevozne pogodbe. Med temi sestavinami so tudi pravila, ki urejajo prehod nevarnosti. Najbolj razširjene trgovinske klavzule so klavzule Incoterms. Trenutno so še v veljavi klavzule Incoterms 2010. 1. 1. 2020 bodo v veljavo stopila pravila Incoterms 2020, ki jih stranke, z izrecnim sklicevanjem, lahko uporabijo že danes. Vseh enajst klavzul Incoterms 2010 oz. Incoterms 2020 prehod nevarnosti povezuje z dobavo. Kadar stranki v pogodbo vključita določeno klavzulo Incoterms, ta prevlada nad določili Dunajske konvencije o prehodu nevarnosti. Klavzule Incoterms zelo natančno urejajo prehod nevarnosti, zato se določbe Dunajske konvencije glede instituta prehoda nevarnosti praviloma v celoti umaknejo pravilom iz klavzul Incoterms. O popolni izključitvi Dunajske konvencije glede prehoda nevarnosti vseeno ne moremo govoriti, ko je v pogodbo vključena določena klavzula Incoterms. Dunajska konvencija tudi v primeru, ko je v pogodbo klavzula Incoterms vključena, vsaj teoretično še zmeraj, ureja prehod nevarnosti in dodatno regulira položaj kupca in prodajalca. Čeprav so primeri, ko je Dunajska konvencija dopolnili pravila Incoterms, zelo redki.
Ključne besede: Dunajska konvencija, Incoterms 2020, Incoterms 2010, prehod nevarnosti naključnega uničenja, kršitev pogodbe, dobava blaga, pregled blaga, poškodbe na blagu
Objavljeno: 24.12.2019; Ogledov: 714; Prenosov: 71
.pdf Celotno besedilo (1002,06 KB)

2.
Odstop od pogodbe o finančnem leasingu
Tjaša Ekart, 2017, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi sem predstavila odstop od pogodbe o finančnem leasingu. V začetku sem splošno opisala pogodbo o finančnem leasingu, navedla ekonomske razloge za sklenitev pogodbe, ter predstavila značilnosti, po katerih se le-ta ločuje od ostalih pogodbenih tipov. Pogosto namreč praksa finančni leasing enači z določenim, v nacionalni zakonodaji že ustaljenim, pogodbenim tipom, kot je npr. zakupna oz. najemna, prodajna, ali posojilna pogodba, saj naš pravni red zakonske ureditve finančnega leasinga ne pozna. Urejata pa ga Konvencija UNIDROIT o mednarodnem finančnem leasingu, ki ima pomemben vpliv na sodne in arbitražne odločitve, čeprav je Slovenija ni ratificirala in pa Vzorčni zakon UNIDROIT o leasingu. V skladu z Vzorčnim zakonom UNIDROIT o leasingu imamo pri poslu finančnega leasinga opraviti z dvema paralelnima obligacijskima razmerjema, in sicer gre na eni strani za prodajno pogodbo oz. pogodbo o dobavi, ki jo skleneta dobavitelj predmeta leasinga in leasingodajalec kot kupec, in pogodbo o finančnem leasingu na drugi strani, ki jo skleneta leasingodajalec in leasingojemalec, zato sem se v nalogi na kratko dotaknila tudi te tematike. Večji del magistrske naloge pa je namenjen prenehanju pogodbe o finančnem leasingu, pri čemer sem se v okviru prenehanja posvetila predvsem možnosti odstopa od pogodbe o finančnem leasingu. Odstop od pogodbe o finančnem leasingu je oblika izrednega prenehanja pogodbe, ki jo poznamo kot eno izmed oblik prenehanja pogodbenega razmerja, poleg redne oblike prenehanja. Čeprav pogodba o finančnem leasingu v slovenski zakonodaji ni izrecno urejena, je kljub temu dvostranska pogodba, zato je potrebno upoštevati splošna določila Obligacijskega zakonika, kot tudi določila, ki veljajo za posamezne pogodbene tipe, ki se lahko smiselno uporabljajo za pogodbo o finančnem leasingu. V nadaljevanju naloge sem zato poudarila pomembno razliko med Vzročnim zakonom UNIDROIT o leasingu in Konvencijo UNIDROT o mednarodnem finančnem leasingu ter Obligacijskim zakonikom, saj Vzorčni zakon UNIDROIT o leasingu in Konvencija UNIDROIT o mednarodnem finančnem leasingu ne ločujeta med neizpolnitvijo in nepravilno izpolnitvijo pogodbe, kot Obligacijski zakonik, pač pa izhajata iz enotnega pojma kršitve pogodbe, pri čemer le-to delita na bistveno in nebistveno kršitev. Obligacijski zakonik je fleksibilnejši tudi glede možnosti, ki jih ima stranka v primeru, ko nasprotna stranka krši pogodbene obveznosti. Omogoča namreč zahtevo na izpolnitev pogodbe ali pa, kar je v praksi pogosteje, odstop od pogodbe in uveljavitev sankcij, ki sledijo razvezi pogodbe zaradi neizpolnitve. Po Vzorčnem zakonu UNIDROIT o leasingu in Konvenciji UNIDROIT o mednarodnem finančnem leasingu pa je najostrejša sankcija, torej odstop od pogodbe, mogoča le v primeru bistvene kršitve. Torej, v kolikor je kršitev nebistvena, stranka nima možnosti odstopa od pogodbe, kar pomeni, da je načelo po ohranitvi pogodbe v veljavi v mednarodnih pravilih bolj izrazito. V nadaljevanju magistrske naloge sem se naslonila tudi na sam pojem bistvene kršitve, saj Vzorčni zakon UNIDROIT o leasingu in Konvencija UNIDROIT o mednarodnem finančnem leasingu bistvene kršitve ne definirata, lahko pa zasledimo opredelitev pojma bistvene kršitve v konvenciji Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga. Predstavila pa sem tudi posamezne situacije, v katerih lahko od pogodbe odstopi leasingodajalec in pa primere v katerih je ta možnost dopuščena leasingojemalcu. Ker je odstop od pogodbe posledica kršitve pogodbenih obveznosti ene izmed strank, ob tem nasprotni stranki nastane škoda, zato sem del naloge namenila tudi tej tematiki. Ob koncu pa sem na kratko opisala še pravne položaje v primeru stečaja leasingojemalca in v primeru leasingodajalca in skozi sodne odločbe skušala prikazati tudi praktični pomen leasinga, predvsem pa skušala prikazati pogled sodne prakse na sam odstop od pogodbe o finančnem leasingu.
Ključne besede: finančni leasing, odstop od pogodbe o finančnem leasingu, leasingodajalec, leasingojemalec, bistvena kršitev, stečaj.
Objavljeno: 08.08.2017; Ogledov: 1711; Prenosov: 288
.pdf Celotno besedilo (394,20 KB)

3.
KOLIČINSKE NAPAKE V IZPOLNITVI PRODAJNE POGODBE
Tjaša Unverdorben, 2016, diplomsko delo

Opis: OZ kršitve pogodbenih obveznosti deli na neizpolnitev in različne oblike nepravilne izpolnitve. Glede na vrsto kršitve se določajo pogoji za uveljavljanje sankcij. Dobava manjše količine od dogovorjene v prodajni pogodbi je v OZ uvrščena med primere delne izpolnitve. Ker je prodajalec izpolnil del svojih obveznosti, se sankcije načeloma uveljavljajo zgolj zoper količino, ki ni bila dobavljena. Kupec lahko odstopi od celotne pogodbe le izjemoma. Zaradi določitve pogojev za uveljavljanje sankcij zoper manjkajočo količino je pomembno, ali se manjkajoči del sankcionira po pravilih o neizpolnitvi, ali po pravilih o stvarnih napakah. Mnenja glede tega so deljena, prevladuje pa stališče, da se nedobavljena količina obravnava po pravilih za neizpolnitev, kar je za kupca ugodneje. DK se od OZ razlikuje po tem, da izhaja iz enotnega pojma kršitve pogodbe. Nekatere sankcije, na primer odstop od pogodbe, so v DK vezane na pojem bistvene kršitve, ki ga OZ ne pozna. Ker pa se manjkajoča količina po DK obravnava kot nedobava, lahko kupec odstopi od dela pogodbe po preteku dodatnega roka, ki ga je za izpolnitev obveznosti dal prodajalcu. S tem se lahko izogne strogemu pogoju bistvenosti kršitve. Bistvena kršitev se sicer kot podlaga za odstop od pogodbe po DK izjemoma ne zahteva samo, kadar prodajalec blaga sploh ni dobavil in tega ne stori niti v dodatnem roku. Zgolj s postavitvijo dodatnega roka po dobavi manjše količine pa kupec nikoli ne more odstopiti od celotne pogodbe. Po dobavi večje količine od dogovorjene v pogodbi, ima kupec pravico zavrniti ali sprejeti presežek. OZ za gospodarske prodajne pogodbe določa domnevo, da kupec blago sprejema, v kolikor ne izjavi v primernem roku, da ga odklanja. Tudi DK daje kupcu po dobavi prevelike količine blaga možnost sprejetja ali zavrnitve presežka. Sprejem presežka pa se bo domneval, v kolikor kupec opusti dolžnost notifikacije v rokih določenih v DK. Presežek mora plačati po pogodbeni ceni. Kadar pa presežek zavrne in mu ob tem nastanejo stroški, jih mora prodajalec povrniti.
Ključne besede: kršitev pogodbe, količinske napake, dobava manjše količine, dobava večje količine, bistvena kršitev, prodajna pogodba
Objavljeno: 02.12.2016; Ogledov: 963; Prenosov: 115
.pdf Celotno besedilo (348,38 KB)

4.
SANKCIJE PRI DELNI IZPOLNITVI PRODAJNE POGODBE
Pia Verdnik, 2016, diplomsko delo

Opis: Za delno izpolnitev prodajne pogodbe gre, kadar je del pogodbenih obveznosti izpolnjen pravilno, del pa od dogovorjenega odstopa. Pri prodajni pogodbi po OZ pri tem veljajo posebnosti. Kupec mora delno izpolnitev sprejeti, razen če ima upravičen interes do celote. Splošno pravilo glede delne izpolnitve po drugi strani določa, da je odločilni element, ali izpolnjeni in neizpolnjeni del glede na namene pogodbe pomenita celoto. Kadar dela pomenita celoto namreč kupec od pogodbe lahko odstopi, v nasprotnem primeru pa lahko odstopi le od dela z napakami oz. neizpolnjenega dela in uveljavlja sankcije zgolj glede tega dela. Kot sankcije lahko kupec uveljavlja odškodnino, jamčevalne zahtevke, ki vključujejo tudi popravilo ter zamenjavo stvari; in znižanje kupnine. Pri tem je omejen z roki določenimi za notifikacijo napake. Količinskih napak OZ ne ureja, zato se uporabi analogija s Splošnimi uzancami za blagovni promet. Nekoliko drugačna je ureditev delne izpolnitve po DK, kjer lahko kupec od pogodbe odstopi zgolj v primeru, kadar ta predstavlja bistveno kršitev pogodbe. Kupec je tako v primeru bistvene kršitve, kot tudi v primeru ko bistvena kršitev ne obstoji, upravičen do uporabe pravnih sredstev, ki so določena v 46. do 50. členu DK. Razlika je le v tem, ali jih je mogoče uveljavljati glede celote, ali le dela z napakami. Kupčeve sankcije so v DK urejene podobno kot po OZ, a za njihovo uveljavljanje velja drugačna ureditev.
Ključne besede: prodajna pogodba, gospodarska prodajna pogodba, sankcije, bistvena kršitev pogodbe, delna izpolnitev, sankcije pri delni izpolnitvi
Objavljeno: 29.09.2016; Ogledov: 1376; Prenosov: 108
.pdf Celotno besedilo (1,19 MB)

5.
PRAVICE KUPCA GLEDE ISTOVETNOSTI BLAGA PO OZ IN DUNAJSKI KONVENCIJI
Primož Drobnič, 2015, diplomsko delo

Opis: CISG definira istovetnost kot dolžnost prodajalca, da dobavi blago, ki je po količini, kakovosti, vrsti in pakiranju skladno s pogodbo. V odsotnosti dogovora, lastnosti blaga določi konvencija. Kršitev katerekoli omenjene predpostavke pomeni kršitev pogodbe. CISG torej enotno obravnava pojem kršitve pogodbe in nanj navezuje ustrezne sankcije. A to ne pomeni, da lahko kupec po CISG uveljavlja katerokoli sankcijo želi. Sankcije so namreč odvisne od teže kršitve. Konvencija to problematiko ureja z ločitvijo kršitev na bistvene in nebistvene. Bistvena kršitev je kršitev, ki kupca prikrajša za pogodbeni interes; to pomni, da mora kupcu s kršitvijo pogodbe nastati takšna škoda, da je dejansko ostal brez tistega, kar je upravičeno pričakoval od pogodbe. Bistvenost kršitve se presoja od primera do primera, zato imajo ključno vlogo pri razlagi tega pojma sodišča, ki z odločanjem v konkretnih primerih postavljajo merila in standarde razlage. Če se kršitev šteje za bistveno, ima kupec pod določenimi pogoji na voljo vsa pravna sredstva. To so poleg odškodnine, ki se prizna v vsakem primeru, še izpolnitveni zahtevek, znižanje kupnine in odstop od pogodbe. V nasprotnem primeru, ko kršitev ni bistvena, lahko kupec uveljavlja zgolj popravilo ali znižanje kupnine. CISG tako sledi ureditvi kršitve pogodbe, ki je bližje common law sistemu. OZ na drugi strani loči med vrstami kršitev pogodbe in v skladu s tradicionalnimi kontinentalnimi pravnimi redi kršitve pogodbe ne obravnava enotno. Sankcije so odvisne od tega ali gre v konkretnem primeru za neizpolnitev ali izpolnitev z napako. OZ prav tako ne pozna samega pojma »istovetnosti blaga«, zato se po OZ dejanski stan ne-istovetnosti, kot ga predvideva CISG, pokriva z ureditvijo stvarnih napak, količinskih napak in dobavo druge vrste blaga (aliud). V primeru stvarnih napak OZ določa, da lahko kupec izbira med jamčevalnimi sankcijami; to so izpolnitveni zahtevek (popravilo in zamenjava), znižanje kupnine in odstop od pogodbe. Jamčevalni zahtevki sami po sebi predstavljajo dodaten problem, saj se za njihovo uveljavljanje zahteva izpolnitev strogih predpostavk. To so predvsem kratki roki za pregled in grajanje. Strogost jamčevalnih zahtevkov pa je omiljena z institutom prodajalčeve odgovornosti za brezhibno delovanje stvari – garancije. Primer količinskih napak in aliuda ni podrejen pravilom o jamčevanju, pač pa se za te primere uporabljajo pravila o neizpolnitvi. Tako so kupcu na voljo izpolnitveni zahtevek ter odškodnina za zamudo, ali odstop od pogodbe in odškodnina za neizpolnitev. Čeprav se morda najprej zdi, da oba akta urejata sankcije na enak način, je že po kratki analizi možno med njima ugotoviti bistvene razlike. CISG, v skladu z naravo mednarodne prodaje, stremi k čim manj kompleksni ureditvi opredeljene problematike. Slednje je popolnoma jasno, če si lahko predstavljamo koliko problemov predstavlja že sama mednarodna prodaja brez dodatnih pravnih nejasnosti. Na drugi strani se za OZ zdi, čeprav sledi tradicionalni kontinentalno pravni ureditvi, da nepotrebno komplicira že tako samo po sebi kompleksno problematiko. V skladu z modernimi mednarodno pravnimi trendi bi bilo morda bolje, če bi v prihodnosti slovenski zakonodajalec razmišljal v smeri sprememb po vzoru Konvencije Združenih narodov o mednarodni prodaji blaga.
Ključne besede: OZ, CISG, istovetnost blaga, kršitev pogodbe, sankcije, izpolnitveni zahtevek, znižanje kupnine, odstop, odškodnina
Objavljeno: 01.06.2015; Ogledov: 1009; Prenosov: 193
.pdf Celotno besedilo (1,01 MB)

6.
EKSKULPACIJA POSLOVNE ODŠKODNINSKE ODGOVORNOSTI PO OBLIGACIJSKEM ZAKONIKU IN DUNAJSKI KONVENCIJI (CISG)
Klemen Drnovšek, 2014, diplomsko delo

Opis: Poslovna odškodninska odgovornost je odgovornost za škodo, ki izvira iz pogodbenega razmerja in je posledica nepravilne izpolnitve pogodbene obveznosti. Kljub strogi zakonski ureditvi odgovornost dolžnika ni absolutna, saj se dolžnik odškodninske odgovornosti lahko razbremeni. Dolžnik nosi dokazno breme razbremenitve in mora dokazati obstoj zakonsko predpisanih ekskulpacijskih okoliščin. Ekskulpacija poslovne odškodninske odgovornosti je v OZ drugače urejena kot v CISG. Po 240. členu OZ je dolžnik prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti. Dikcija člena ne vsebuje pogoja nepredvidljivosti in zunanjosti okoliščin, kar je zabrisalo ločnico med objektivno in subjektivno odgovornostjo. Slovenska pravna doktrina ne daje enoznačnega odgovora glede pravne narave poslovne odškodninske odgovornosti, vendar lahko kljub precejšnjim razhajanjem v pravni teoriji ugotovimo, da kvalifikacija odgovornosti ni tako pomembna in v sodni praksi nima bistvenega pomena. Na drugi strani pa CISG na podlagi 79. člena CISG predpisuje objektivno odgovornost. Dolžnik tako ni odgovoren za neizpolnitev, le če dokaže, da je do neizpolnitve prišlo zaradi ovire, ki je bila izven njegove kontrole, in da od njega ni bilo primerno pričakovati, da pri sklenitvi pogodbe upošteva ovire, se jim izogne ali pa premosti takšno oviro in njene posledice. CISG, ki se uporablja zgolj za sklepanje mednarodnih gospodarskih pogodb tako predpisuje strožjo obliko odgovornosti, saj razbremenitev dolžnika omogoča le v primerih, kadar je do neizpolnitve prišlo zaradi nepredvidljivih okoliščin in kadar te izhajajo izven dolžnikove sfere kontrole.
Ključne besede: odgovornost za kršitev pogodbe, neizpolnitev, razbremenitev poslovne odškodninske odgovornosti, ekskulpacija, subjektivna pravna narava, objektivna pravna narava, Dunajska konvencija – CISG, 79. čl. CISG, 80. čl. CISG.
Objavljeno: 07.10.2014; Ogledov: 3564; Prenosov: 410
.pdf Celotno besedilo (659,80 KB)

7.
BISTVENA KRŠITEV POGODBE S STRANI PRODAJALCA KOT PODLAGA ZA NJEN RAZDOR PO KONVENCIJI ZDRUŽENIH NARODOV O POGODBAH O MEDNARODNI PRODAJI BLAGA
Eva Šmirmaul, 2013, diplomsko delo

Opis: Izpolnitev obveznosti skladno z dogovorom v mednarodni prodajni pogodbi oziroma določbami Dunajske konvencije igra ključno vlogo pri vsakodnevnem nemotenem poslovanju gospodarskih subjektov. Mnogokrat pa se v praksi zgodi, da pride do kršitev obveznosti s prodajalčeve strani. Kršitve so takšne narave, da jih opredelimo kot bistvene ali pa kot nebistvene. V vsakem primeru posebej je potrebno presoditi težo same kršitve. Razlikovanje med bistvenimi in nebistvenimi kršitvami je temeljnega pomena za uveljavljanje sankcij, ki jih ima na voljo kupec. Le takrat, ko so izpolnjeni elementi bistvene kršitve, sme kupec podati izjavo o odstopu od pogodbe. Kljub temu pa se v praksi lahko zgodi, da kupec izgubi pravico do razveze, če izjave ne poda pravočasno in če prodajalec ne podlagi same izjave ne more sklepati, da kupec zahteva razdor pogodbe. Najpomembnejši učinek razveze je restitucija, po kateri mora vsaka stran drugi vrniti tisto, kar je dala. Če kupec uspe razvezati pogodbo, se na podlagi tega šteje, da sta stranki prosti vseh obveznosti. Na podlagi razdora pogodbe tako pridemo do začetnega stanja, tj. kot da pogodba nikoli ni bila sklenjena. Čeprav je v določenem konkretnem primeru podana bistvena kršitev in ima kupec pravico do razveze, je možno, da pogodba ostane v veljavi oziroma da kupec izgubi razvezno upravičenje. To se zgodi v primeru poslabšanja ali uničenja blaga kot posledica ravnanj kupca, razen če kupec zadosti eni izmed izjem, določenih z Dunajsko konvencijo.
Ključne besede: Dunajska konvencija, bistvena kršitev, bistveno prikrajšanje, predvidevanje kršitve, razveza pogodbe, učinki razveze, restitucija.
Objavljeno: 08.05.2014; Ogledov: 1640; Prenosov: 133
.pdf Celotno besedilo (743,50 KB)

8.
ODSTOP OD POGODBE S STRANI PRODAJALCA PO KONVENCIJI ZDRUŽENIH NARODOV O MEDNARODNI PRODAJI BLAGA
Tjaša Kukovič, 2013, diplomsko delo

Opis: Odstop od pogodbe je sankcija s katero prodajalec razveže pogodbeno razmerje, kadar kupec krši pogodbene obveznosti. Gre za oblikovalno pravico, ki je usmerjena v prenehanje obstoječega pogodbenega razmerja in strankama ni več treba izpolniti pogodbenih obveznosti, oziroma stranki pridobita nazaj predmet že izpolnjenih obveznosti. Pogoji za odstop od pogodbe so za prodajalca določeni v 64. členu CISG. Prodajalec lahko nemudoma odstopi od pogodbe, če kupec krši katero od svojih pogodbenih obveznosti na podlagi pogodbe ali CISG in ta predstavlja bistveno kršitev pogodbe. V kolikor kupec ni izpolnil svoje obveznosti s tem, da blaga ni plačal ali prevzel, lahko prodajalec postavi kupcu naknadni razumni rok za izpolnitev, po neuspešnem izteku katerega lahko prodajalec odstopi od pogodbe ne glede na to ali je kršitev bistvena ali ne. Pravica do odstopa od pogodbe pa lahko nastane že v trenutku, ko kupec pred iztekom dodatnega roka izjavi, da svoje obveznosti ne bo izpolnil niti v tako določenem roku. Po CISG do razveze nikoli ne pride ipso facto, temveč le po enostranski izjavi prodajalca, da odstopa od pogodbe. Prodajalec mora paziti na pravočasen odstop, saj lahko v primeru, da kupec vendarle plača kupnino, sicer obstoječo pravico odstopa izgubi.
Ključne besede: odstop od pogodbe, CISG, bistvena kršitev pogodbe
Objavljeno: 10.01.2014; Ogledov: 2231; Prenosov: 169
.pdf Celotno besedilo (870,14 KB)

9.
RAZBREMENILNI RAZLOGI POSLOVNE ODŠKODNINSKE ODGOVORNOSTI
Mitja Robin, 2013, diplomsko delo

Opis: Institut razbremenilnih razlogov poslovne odškodninske odgovornosti je v slovenski pravni teoriji deležen številnih, precej različnih razlag. Določba 240. člena Obligacijskega zakonika (OZ) določa, da je dolžnik prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti. Na podlagi te določbe so različni avtorji opredelili poslovno odškodninsko odgovornost v slovenskem pravu tako za krivdno oz. subjektivno kot za objektivno odgovornost. Avtorji, ki se zavzemajo za koncepcijo krivdne odgovornosti, to utemeljujejo z dejstvom, da zakon ne določa, da bi se dolžnik lahko razbremenil zgolj zaradi zunanjih okoliščin, tako kot je določeno pri razbremenitvi objektivne odgovornosti, temveč lahko pridejo v poštev tudi notranje okoliščine. Bistveno je obvladovanje okoliščin, ki lahko preprečijo pravilno izpolnitev pogodbe in ne njihov izvor. Se pa mnenja posameznih avtorjev razlikujejo po načinu presoje ravnanja dolžnika glede obvladovanja škodljivih okoliščin. Nekateri menijo, da mora dolžnik ravnati kot dober gospodar, kar pomeni z ustrezno skrbnostjo, ki se presoja po abstraktnih merilih, medtem ko drugi izhajajo iz zmožnosti in prizadevanj konkretnega zavezanca, in ne po abstraktnem merilu. Novejša teorija se sicer bolj nagiba k objektivni odgovornosti, utemeljeno na razmejitvi med notranjimi in zunanjimi tveganji (riziki). Notranja tveganja so tista, ki izvirajo iz notranje sfere dolžnika in jih ta lahko obvladuje oziroma jih mora obvladati, zunanja tveganja pa so tista, ki so zunaj sfere pravnega subjekta in jih ta ne more oziroma jih ni dolžan obvladati. Dolžnik se lahko razbremeni poslovne odškodninske odgovornosti le zaradi razlogov, ki so zunaj njegove sfere, medtem ko za vzroke iz notranje sfere odgovarja, tudi če jih ne more vedno preprečiti. Pregled novejše sodne prakse je pokazal, da takšni razlagi (vsaj glede profesionalnih oseb) sledijo tudi sodišča. Diplomsko delo zaključujem s sklepom da je opredelitev poslovne odškodninske odgovornosti bodisi kot subjektivne bodisi kot objektivne pretežno irelevantna, zaradi očitnega razlikovanja od določb OZ, na katerih se sicer utemeljujeta subjektivna in objektivna (neposlovna) odškodninska odgovornost, in tudi zaradi tega, ker bo končni rezultat v večini primerov enak ne glede na koncepcijo. Teoretično sicer lahko dolžnika razbremenijo odgovornosti tudi okoliščine iz notranje sfere, toda v takem primeru bo razbremenitev odgovornosti precej težja. Za profesionalne osebe domala nemogoča. Zakon kot odločilno dejstvo ne navaja izvora škodljivih okoliščin ampak dolžnikovo obvladovanje teh okoliščin (preprečiti, odvrniti, izogniti). Menim, da moramo dolžnikovo aktivno ravnanje glede obvladovanja presojati po abstraktnih merilih – standardu dobrega gospodarja za laike in standardu dobrega strokovnjaka za profesionalne osebe. Od slednjih se zahteva večja skrbnost ravnanja kot od laikov, zato bo že sicer težka razbremenitev poslovne odškodninske odgovornosti, v njihovem primeru še otežena in dejansko nemogoča zaradi notranjih okoliščin. Ob takšni razlagi menim, da je nepomembna opredelitev poslovne odškodninske odgovornosti kot subjektivne ali objektivne.
Ključne besede: poslovna odškodninska odgovornost, razbremenitev poslovne odškodninske odgovornosti, ekskulpacija, kršitev pogodbe, subjektivna odgovornost, objektivna odgovornost
Objavljeno: 13.09.2013; Ogledov: 2668; Prenosov: 559
.pdf Celotno besedilo (744,47 KB)

10.
ODŠKODNINSKE OBVEZNOSTI PO DUNAJSKI KONVENCIJI
Andreja Tkalec, 2012, diplomsko delo

Opis: Odškodninska obveznost je obveznost stranke, da poravna škodo za katero je odgovorna. V skladu s 74. členom DK je stranka odgovorna povrniti vso škodo, vključno z izgubljenim dobičkom, ki je nastala kot posledica kršitve pogodbe, pod pogojem, da je bila predvidljiva v času sklenitve pogodbe. 74. člen DK temelji na načelu popolne odškodnine, v skladu s katerim mora priti oškodovana stranka v položaj v katerem bi bila, če do kršitve ne bi prišlo. V primeru odstopa od pogodbe pa lahko stranka zahteva povrnitev škode na podlagi 75. ali 76. člena DK. 75. člen DK določa konkreten izračun škode na podlagi cene iz nadomestne transakcije, 76. člen DK pa določa konkreten izračun škode na podlagi trenutne tržne cene. V skladu s 77. členom DK se povračilo škode na podlagi 74., 75. in 76. člena DK zmanjša, če stranka ni sprejela ukrepov za zmanjšanje škode. Odgovornost stranke, ki pogodbo krši je objektivna, torej odgovarja ne glede na krivdo. Stranka se lahko razbremeni odgovornosti, če so izpolnjeni pogoji iz 79. člena DK.
Ključne besede: odškodninska obveznost, kršitev pogodbe, povrnitev škode, predvidljivost, dolžnost zmanjševanja škode, oprostitev odgovornosti.
Objavljeno: 09.01.2013; Ogledov: 1571; Prenosov: 197
.pdf Celotno besedilo (259,83 KB)

Iskanje izvedeno v 0.16 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici