| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 54
Na začetekNa prejšnjo stran123456Na naslednjo stranNa konec
1.
Ustavna pravica do obrazložene sodne odločbe po ZPP in analiza pritožbenih razlogov po 14. in 15. točki 339. člena ZPP v sodni praksi
Monika Pušaver, 2021, magistrsko delo

Opis: V Republiki Sloveniji so enake človekove pravice in temeljne svoboščine posameznikom – ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino – zagotovljene z Ustavo Republike Slovenije. V Ustavi Republike Slovenije kot hierarhično najvišjem pravnem aktu so te pravice taksativno naštete in zelo na kratko definirane – Ustava Republike Slovenije namreč nadaljnje oziroma podrobnejše urejanje teh pravic prenaša na hierarhično nižje ustavnoskladne pravne akte – zakone in podzakonske akte. V 22. členu Ustave Republike Slovenije je posameznikom zagotovljeno enako varstvo pravic, iz katerega izhaja več pravic – pravica do izjavljanja, pravica do enakopravnosti strank, prepoved sodniške samovolje in prepoved samovoljnega odstopa od ustaljene sodne prakse. Pravici stranke do izjavljanja kot najpomembnejšemu izrazu pravice do enakega varstva pravic na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe strank v postopku vzame na znanje, pretehta njihovo pomembnost in da se do navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe opredeli. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja in zaupanja v sodstvo je namreč pomembno, da stranka lahko ne glede na to, ali je njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ugodeno ali ne, iz obrazložitve sodbe razvidi, ali se je sodišče seznanilo z njenimi argumenti, ali jih je obravnavalo in na katere materialnopravne predpise je oprlo svojo odločitev. V civilnih postopkih potek pravdnega postopka ter postopek izdaje, vsebino in obliko sodbe določa ZPP – le-ta mora kot hierarhično nižji akt v pravdnem postopku zagotoviti izdajo takšne sodbe, iz katere bo stranka razvidela, ali je sodišče njenemu tožbenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ugodilo ali ga je zavrnilo in na podlagi katerih argumentov ter veljavnih pravnih predpisov je sprejelo svojo odločitev. V predmetnem magistrskem delu je podrobneje obravnavano, na kakšen način je z ZPP v civilnem pravdnem postopku posameznikom zagotovljena ustavna pravica do obrazložene sodne odločbe, katera ravnanja sodišč pomenijo kršitev te pravice in na kakšen način lahko stranke dosežejo odpravo teh kršitev.
Ključne besede: civilno pravo, sodba, obrazložitev, pravica, dejstva, kršitev, pritožba, pomanjkanje, utemeljitev, izrek
Objavljeno: 11.10.2021; Ogledov: 111; Prenosov: 21
.pdf Celotno besedilo (1,45 MB)

2.
Analiza izvajanj načel v zvezi z obdelavo osebnih podatkov v zdravstvu
Nina Gradišnik, 2021, magistrsko delo

Opis: Zakonodaja je na področju zdravstva izjemno razpršena, posledično so tudi določila o varstvu osebnih podatkov v zdravstvu določena v različnih aktih, kar lahko privede do nepreglednosti. Po uveljavitvi Splošne uredbe o varstvu podatkov se postavi vprašanje, kako ta vpliva na zahteve varstva osebnih podatkov ter kako se v zdravstvu odražajo načela v zvezi z obdelavo osebnih podatkov. Splošna uredba o varstvu podatkov na področju varstva osebnih podatkov v zdravstvu ni prinesla šokantnih vsebinskih sprememb, kar lahko povežemo z dejstvom, da obdelava osebnih podatkov v zdravstvu večinoma temelji na zakonski pravni podlagi (ki se s sprejetjem Splošne uredbe o varstvu podatkov ni spremenila). Vsekakor pa prinaša višjo stopnjo zavedanja pomembnosti varstva osebnih podatkov ter seveda za kršitelje predpisuje znatno višje kazni. Zraven zakonskih določb morajo izvajalci zdravstvene dejavnosti dosledno spoštovati tudi načela v zvezi z varstvom osebnih podatkov, ki predstavljajo temeljna vodila pri obdelavi osebnih podatkov. Tako na primer ni nujno, da je vse, kar je zakonito, tudi v skladu z načelom najmanjšega obsega podatkov, zakonsko predpisani rok hrambe se pod določenimi pogoji lahko izjemoma podaljša in podobno. Kljub podrobni zakonski ureditvi varstva osebnih podatkov v zdravstvu, pa se konkretne zahteve varstva osebnih podatkov določajo v praksi, torej pri vsakemu upravljavcu posebej. Konkretne smernice glede ustreznosti določenih ukrepov varstva osebnih podatkov je zaradi različnosti narave obdelav, izjemno težko (če ne nemogoče) zastaviti. Ker so zahteve varstva osebnih podatkov v veliki meri vezane tudi na razvoj informacijske in druge tehnologije, lahko določeni ukrepi varovanja čez noč postanejo nezadostni (npr. zaradi ugotovitve varnostnih napak v informacijskem sistemu). Izvajalci zdravstvene dejavnosti imajo glede obdelave osebnih podatkov izjemno težko nalogo – nenehno morajo spremljati razvoj zahtev ter zaščitnih ukrepov varstva osebnih podatkov ter predviditi varnostna tveganja in narediti vse, kar je v njihovi moči, da preprečijo nezakonito obdelavo. Posebno pozornost morajo nameniti tudi izobraževanju (in opominjanju) zaposlenih. Po preučitvi odločb Informacijskega pooblaščenca o prekršku namreč ugotovimo, da veliko večino kršitev v zdravstvu predstavljajo neupravičeni vpogledi v zdravstvene podatke pacientov. Pravica do zasebnosti pacienta vsekakor ni novost, kar pomeni, da bi se je moral zavedati popolnoma vsak zaposleni v zdravstvu. Nepooblaščeni vpogledi v zdravstvene podatke pomenijo grobo kršitev zasebnosti pacienta. Da bi izvajalec zdravstvene dejavnosti v čim večji meri preprečil kršitve varstva osebnih podatkov, mora poskrbeti, da zaposleni glede varstva osebnih podatkov prejmejo izčrpna navodila, da se izvajanje ukrepov redno preverja ter da se o njih zaposlene tudi redno izobražuje. Ključno je, da se izvajalci zdravstvene dejavnosti zavedajo, da gre pri kršitvi varstva zdravstvenih osebnih podatkov za poseg v temeljno človekovo pravico do zasebnosti ter da je treba storiti vse, da se kršitve preprečijo.
Ključne besede: Varstvo osebnih podatkov v zdravstvu, zdravstveni osebni podatki, posebne vrste osebnih podatkov, splošna načela varstva osebnih podatkov, minimalni standardi varstva osebnih podatkov, obdelava osebnih podatkov, kršitev varstva osebnih podatkov, varnostni incident.
Objavljeno: 28.07.2021; Ogledov: 291; Prenosov: 73
.pdf Celotno besedilo (1009,46 KB)

3.
Kršitev človekovih pravic na temelju prepovedi posvojitve ruskih otrok s strani ameriških državljanov
Laura Kraner, 2020, diplomsko delo

Opis: V preambuli Konvencije o otrokovih pravicah je navedeno, da mora otrok za poln in harmoničen razvoj svoje individualnosti odraščati v družinskem okolju, v sreči, ljubezni in razumevanju in da si morajo države prizadevati, da bi otroci odraščali v urejenem družinskem in življenjskem okolju. Vsaka država naj bi zagotovila ukrepe, s katerimi bo skrbela za varstvo otrokovih koristi. Tretji člen Konvencije o otrokovih pravicah opredeljuje načelo največje koristi otroka, ki določa, da naj bodo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, otrokove koristi glavno vodilo. Bistvo diplomskega dela je predstaviti, kje so bile kršene človekove oziroma otrokove pravice in na kakšen način bi jih morala vsaka država upoštevati pri mednarodnih posvojitvah. Spodbuditi je treba države, da spoznajo, da mednarodna posvojitev predstavlja alternativen in včasih edini način skrbi za otroka, če zanj ni mogoče najti druge možnosti, še posebej, če gre za otroke, ki so bolni in so ostali brez bioloških staršev ter so prisiljeni biti in ostati več let v sirotišnicah.
Ključne besede: otrok, posvojitev, mednarodna posvojitev, kršitev človekovih pravic, načelo varstva otrokovih koristi
Objavljeno: 25.08.2020; Ogledov: 567; Prenosov: 41
.pdf Celotno besedilo (470,60 KB)

4.
Pojavnost in pravna ureditev policijske brutalnosti
Teja Lobnikar, 2020, diplomsko delo

Opis: Policisti in policijska dejavnost je pomemben del vsakdana slehernega prebivalca, a imajo ti do nje in policijskih pooblastil pogosto ambivalenten odnos. Pri svojem delu policisti uporabljajo policijska pooblastila, s katerimi posegajo v človekove pravice in svoboščine, to pa zato, da jih lahko varujejo in po potrebi tudi zagotavljajo. Policijska pooblastila, tudi tista, ki vključujejo prisilo, so zakonita, dokler so uporabljena skladno z zakonskimi določili. Se pa zgodi, da policisti prekoračijo stroge omejitve uporabe prisile, s tem pa nastanejo kršitve, ki lahko v skrajnih primerih prerastejo v policijsko brutalnost. Policijska brutalnost je problem sodobne družbe, saj se v različnih oblikah pojavlja vsepovsod po svetu. V Sloveniji področje delovanja policije ureja več zakonov, a je za izvajanje nalog najpomembnejši Zakon o nalogah in pooblastilih policije, ki poleg nalog in pooblastil opredeljuje tudi področje prekoračitve pooblastil ter uporabo prisilnih sredstev. Temelj policijskega dela morajo predstavljati človekove pravice, zato smo v diplomski nalogi le-te podrobno opisali in analizirali njihovo razmerje do izvrševanja policijskih nalog in pooblastil. Opredelili smo tudi pojme prekoračitve pooblastil, s posebnim poudarkom na opisu policijske brutalnosti. Skozi diplomsko delo smo razložili pojem policijske brutalnosti, njene značilnosti in vzroke ter kako je pravno urejena v Sloveniji in v tujini. Pojav policijske brutalnosti smo analizirali skozi štiri analize primerov iz Evropskega sodišča za človekove pravice. Ugotovili smo, da pravilen nadzor nad delom policistov predstavlja ključen dejavnik pri preprečitvi policijske brutalnosti.
Ključne besede: diplomske naloge, policijska brutalnost, prekoračitev policijskih pooblastil, človekove pravice in temeljne svoboščine, kršitev, nadzor
Objavljeno: 18.08.2020; Ogledov: 336; Prenosov: 66
.pdf Celotno besedilo (575,15 KB)

5.
Uporaba brezpilotnih letalnikov pri storitvi kaznivih dejanj
Nika Arko, 2020, diplomsko delo

Opis: S hitrim razvojem cele vrste tehnologij postajajo brezpilotni letalniki vse bolj tehnično dovršeni, v delovanju vse bolj raznovrstni, zmogljivi in zanesljivi, uporabniku prijaznejši, cenovno dostopnejši in s tem vse bolj razširjeni pripomočki ljudem za opravljanje najrazličnejših dejavnosti. Nekatera človeška ravnanja lahko štejemo za kršitve veljavnih družbenih zapovedi in prepovedi, ki jih z ustavo določeni pristojni zakonodajni in drugi državni organi po posebnih kriterijih izberejo in kot takšne določijo v ustreznih pravnih predpisih. Predmet diplomskega dela je proučitev problema človekovih ravnanj, ki jih štejemo za kršitve veljavnih družbenih zapovedi in prepovedi v povezavi z uporabo brezpilotnih letalnikov v vlogi pripomočkov storitve kaznivih dejanj. V prvem delu raziskujemo razvoj in vrste brezpilotnih letalnikov vključno z rešitavmi obvladovanja virov ogrožanja, ki jih slednji povzročajo ob njihovi nepravilni ali nezakoniti uporabi. Proučujemo, kako je njihova uporaba normativno urejena v Sloveniji in Evropski uniji. V nadaljevanju proučujemo uporabne lastnosti brezpilotnih letalnikov za storitve kaznivih dejanj in nedovoljene posege v človekove pravice ter s pomočjo člankov analiziramo primere nezakonite ali nepravilne uporabe brezpilotnih letalnikov. V razpravi s sintezo analitičnih ugotovitev empiričnega dela naloge združimo ugotovitve za potrditev hipotez. Uporabnost brezpilotnih letalnikov glede na njihove lastnosti proučimo skozi določila normativnih podlag in ob tem identificiramo možnosti storitve kaznivih dejanj oziroma kršitve pravil ter hkrati proučimo normativno pravne varovalke, ki naj bi zlorabe preprečevale. Podatke, ki smo jih pridobili s pomočjo prebiranja domače ter tuje literature, smo dopolnili z izvedbo intervjuja. V zaključnem delu naloge predlagamo nadaljne korake na področju obvladovanja tveganj, ki jih povzročajo brezpilotni letalniki za storitve kaznivih dejanj ali ogrožanje človekovih pravic.
Ključne besede: diplomske naloge, brezpilotni letalnik, zloraba, kršitev človekovih pravic, kaznivo dejanje
Objavljeno: 23.06.2020; Ogledov: 396; Prenosov: 30
.pdf Celotno besedilo (922,41 KB)

6.
Pravna ureditev poligamije v primerjalnem pravu in njeno priznanje v Sloveniji
Trisha Pajmon, 2020, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu so predstavljeni osnovni pojmi, za lažje razumevanje tematike in sicer pojmi zakonska zveza, zunajzakonska skupnost, družina, monogamija in poligamija. Predvsem pomemben pojem, na katerega se navezuje magistrsko delo, je poligamija, ki pomeni večpartnerstvo oziroma mnogopartnerstvo. Nasprotje poligamije je monogamija, ki pomeni razmerje, v katerem ima ena oseba le enega partnerja. Slovenska zakonodaja temelji na načelu monogamnosti, kar je moč razbrati iz več zakonov, kot na primer iz Ustave Republike Slovenije, iz Družinskega zakonika, iz Zakona o partnerski zvezi, Zakona o dedovanju, Kazenskega zakonika idr. Kazenski zakonik dvojno zakonsko zvezo opredeljuje kot kaznivo dejanja in tako v prvem odstavku 188. člena določa, da se z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta kaznuje tisti, ki sklene novo zakonsko zvezo, čeprav je že poročen. V drugem odstavku istega člena pa Kazenski zakonik tudi določa, da se enako kaznuje tudi tisti, ki sklene zakonsko zvezo z osebo, za katero ve da je poročena. Zakonodaja Republike Slovenije izrecno ureja premoženjska razmerja med zakoncema oziroma zunajzakonskima partnerjema in med partnerji v partnerski zvezi. Premoženjska razmerja so zakonsko urejena za monogamna partnerska razmerja, kar dodatno nakazuje na načelo monogamnosti v slovenski zakonodaji. Glede otrok slovenska zakonodaja za starše določa le mati in očeta, katera sta dolžna za otroka tudi skrbeti, ta dolžnost je torej določena le za starša otroka in na podlagi slovenske zakonodaje ta dolžnost ni določena za nobeno tretjo osebo, ki ni starš otrok. Družinski zakonik pa določa določene obveznosti za zakonca ali zunajzakonskega partnerja, in sicer da mora ta preživljati otroka svojega zakonca ali zunajzakonskega partnerjsa, ki živi z njima, če otroka ni sposoben preživljati ta ali drug od staršev. Nov Družinski zakonik pa je uveljavil tudi nov institut, da lahko starši v primeru smrti ali trajnejše nezmožnosti za izvajanja starševske skrbi, vnaprej izrazijo voljo glede osebe, kateri se otrok zaupa v varstvo in vzgojo. Ta institut dejansko omogoča, da se starša lahko odločita, da skrb otroka v primeru smrti ali trajnejše nezmožnosti za izvajanje starševske skrbi prepustita drugim, ampak le sorodnikom otroka, in sicer osebi, ki je z otrokom v krvnem sorodstvu v ravni vrsti do vštetega drugega kolena ali v stranski vrsti do vštetega četrtega kolena. Torej načeloma tudi ta institut ne omogoča prepustitve starševske skrbi osebam, s katerimi starša živita v večosebni skupnosti, saj je institut omejen zgolj na sorodnike otroka. Glede stikov Družinski zakonik določa pravico do stikov med staršema in otrokom, prav tako pa ima otrok pravico do stikov z drugimi osebami, s katerimi je družinsko povezan in nanje osebno navezan, razen če je to v nasprotju s koristjo otroka. V magistrskem delu je tako pojasnjeno, kje v zakonodaji je tudi moč zaznati, da bi lahko kljub monogamno urejenim partnerskim odnosom, prišla v poštev uporaba zakonodaje, kot je urejena v Sloveniji. Nadalje je v magistrskem delu pojasnjena ureditev poligamije drugod po svetu, in sicer v Zambiji, Indoneziji, Bosni in Hercegovini, kjer je veliko prebivalstva islamske vere, pri kateri imajo pripadniki islamske vere, v skladu z vero, možnost prakticiranja poligamije, in je tako tradicionalno uveljavljeno, da lahko ima moški več žena naenkrat, vendar pod določenimi pogoji, ki jih mora izpolnjevati. V magistrskem delu pa je predstavljena tudi poligamija v Evropi, in sicer v določenih evropskih državah, ki se z njo srečujejo, npr. v Avstriji in Angliji. Naj poudarim, da nobena imed evropskih držav poligamije zakonsko ne dovoljuje, saj zakonodaja evropskih držav temelji na načelu monogamnosti. Poleg tega poligamija ni v skladu z evropsko zakonodajo, saj bi v primeru dovoljenosti poligamije lahko prišlo do kršitev temeljnih načel, na katerih temelji evropska zakonodaja.
Ključne besede: monogamija, zakonska zveza, otrokove pravice, kršitev zakonodaje, islam.
Objavljeno: 29.01.2020; Ogledov: 961; Prenosov: 116
.pdf Celotno besedilo (1,11 MB)

7.
Prehod nevarnosti naključnega uničenja iz prodajalca na kupca v mednarodnih pogodbah: analiza sodne prakse
Tomaž Vajnhandl, 2019, magistrsko delo

Opis: Prehod nevarnosti naključnega uničenja oz. poškodovanja je pomembna sestavina kupoprodajne pogodbe. Pravila o prehodu nevarnosti nam povedo, katera izmed strank pogodbe odgovarja za škodo, ki je nastala, čeprav nobena izmed strank ni zakrivila poškodbe. Pri mednarodni prodaji ima ključno vlogo pri urejanju Dunajska konvencija o mednarodni prodaji blaga, ki jo je v svoj pravni red prenesla večina neodvisnih držav. Dunajska konvencija določa več pravil, kdaj se prehod nevarnosti zgodi. Načeloma je prehod nevarnosti vezan na dobavo blaga. Po dobavi za naključno uničenje odgovarja kupec, razen v primeru, ko je uničenje oz. poslabšanje blaga posledica ravnanja ali opustitve prodajalca. V kolikor želi kupec ohraniti pravne zahtevke zoper prodajalca, mora aktivno ravnati. Poleg dolžnosti, da blago ohranja in preprečuje njegovo poslabšanje, mora blago takoj (čimprej) pregledati ali naročiti njegov pregled in o vseh napakah natančno in hitro obvestiti prodajalca. Sodišča so v primerih pravilnega pregleda in grajanja blaga dokazno breme že tudi prevalile na prodajalca. Vrnitev blaga v bistveno enakem stanju je ena izmed zahtev Dunajske konvencije tako v primerih, ko prodajalec ni dobavil primernega blago kot v primerih, ko ima kupec do prodajalca zahtevke zaradi naključnega uničenja oz. poškodovanja blaga. V mednarodnem prometu blaga stranke v svoje pogodbe zelo pogosto vključujejo klavzule, ki določajo določene sestavine prevozne pogodbe. Med temi sestavinami so tudi pravila, ki urejajo prehod nevarnosti. Najbolj razširjene trgovinske klavzule so klavzule Incoterms. Trenutno so še v veljavi klavzule Incoterms 2010. 1. 1. 2020 bodo v veljavo stopila pravila Incoterms 2020, ki jih stranke, z izrecnim sklicevanjem, lahko uporabijo že danes. Vseh enajst klavzul Incoterms 2010 oz. Incoterms 2020 prehod nevarnosti povezuje z dobavo. Kadar stranki v pogodbo vključita določeno klavzulo Incoterms, ta prevlada nad določili Dunajske konvencije o prehodu nevarnosti. Klavzule Incoterms zelo natančno urejajo prehod nevarnosti, zato se določbe Dunajske konvencije glede instituta prehoda nevarnosti praviloma v celoti umaknejo pravilom iz klavzul Incoterms. O popolni izključitvi Dunajske konvencije glede prehoda nevarnosti vseeno ne moremo govoriti, ko je v pogodbo vključena določena klavzula Incoterms. Dunajska konvencija tudi v primeru, ko je v pogodbo klavzula Incoterms vključena, vsaj teoretično še zmeraj, ureja prehod nevarnosti in dodatno regulira položaj kupca in prodajalca. Čeprav so primeri, ko je Dunajska konvencija dopolnili pravila Incoterms, zelo redki.
Ključne besede: Dunajska konvencija, Incoterms 2020, Incoterms 2010, prehod nevarnosti naključnega uničenja, kršitev pogodbe, dobava blaga, pregled blaga, poškodbe na blagu
Objavljeno: 24.12.2019; Ogledov: 802; Prenosov: 83
.pdf Celotno besedilo (1002,06 KB)

8.
Glosar akademske integritete
Loreta Tauginienė, Inga Gaižauskaitė, Irene Glendinning, Július Kravjar, Milan Ojsteršek, Laura Ribeiro, Tatjana Odiņeca, Franca Marino, Marco Consentino, Shiva Sivasubramaniam, Tomáš Foltýnek, 2018, znanstveni terminološki slovar, enciklopedija ali tematski leksikon

Opis: Glosar služi kot osnova za nadaljnje razumevanje akademske integritete skozi usvajanje novih terminov in spoznavanje starih terminov v novem kontekstu. Potreba po takšnem dokumentu se je kazala v raznolikosti splošno veljavnih terminov, uporabljanih v različnih kontekstih, zato smo v tem smislu skušali dogovoriti njihov skupen pomen. Glosar bi lahko bil v pomoč nacionalnim varuhom oz. varuhinjam človekovih pravic, sodni oblasti, nadzornikom skladnosti, vodjem raziskovalnih projektov in organom na univerzah, ter seveda študentom, poslovnemu sektorju in ostalim.
Ključne besede: glosar, akademska integrireta, plagiarizem, etika, raziskovanje, akademska kršitev, akademsko pisanje, avtorske pravice
Objavljeno: 13.10.2019; Ogledov: 954; Prenosov: 59
URL Povezava na celotno besedilo
Gradivo ima več datotek! Več...

9.
Varstvo osebnih podatkov delavca v luči Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov
Uroš Bencak, 2019, magistrsko delo

Opis: Velik napredek informacijske tehnologije prinaša različne pasti na področju zasebnosti, na katere je potrebno biti pozoren in se na njih ustrezno odzivati. Zaradi tega je bila leta 2016 s strani Evropske unije sprejeta in objavljena Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov, ki je pričela veljati 25. 5. 2018. Ljudje veliko časa preživijo na delovnem mestu, zato je varstvo podatkov na delovnem mestu pomembno. Za vsako obdelavo osebnih podatkov mora delodajalec imeti zakonito pravno podlago. Nova Uredba 2016/679 določa šest pravnih podlag, med katerimi velja privolitev za najbolj razširjeno. Vendar se zaradi specifičnosti delovnega razmerja, delodajalec le stežka sklicuje na privolitev in le-ta prihaja v poštev zgolj izjemoma. Delodajalci morajo imeti drugo pravno podlago, pri čemer pa so vedno dolžni upoštevati načelo sorazmernosti in obdelujejo samo podatke, ki so nujno potrebni. Uredba 2016/679 vsebuje preventivne ukrepe, ki naj pripomorejo k temu, da se zmanjšajo tveganja za kršitve varstva osebnih podatkov. Eden izmed ukrepov je ocena učinka v zvezi z varstvom osebnih podatkov, pri kateri morajo delodajalci že vnaprej prepoznati in oceniti tveganja. Delodajalci v praksi tega ne smejo razumeti kot neko dodatno obremenitev, ker je le-ta določena v njihovo korist, da se izognejo kršitvam in morebitnim kaznim. Velika novost je prav tako imenovanje pooblaščene osebe za varstvo podatkov. Njena funkcija je, da pomaga, svetuje, nadzoruje in skrbi za podjetje, da posluje v skladu z zakoni in predpisi s področja varstva osebnih podatkov. Kot smo ugotovili, pooblaščena oseba ni osebno odgovorna, da podjetje posluje v skladu z določbami o varstvu podatkov, ampak je dokazno breme na delodajalcu. Delodajalec ji mora zagotoviti ustrezna sredstva (čas, denar, prostore), da lahko nemoteno opravlja naloge. Uredba 2016/679 ni tipična uredba, ker državam članicam pušča širok prostor, ki ga morajo zapolniti z lastnimi rešitvami na področju varstva osebnih podatkov. Zaradi tega so imele države dve leti časa, da svojo zakonodajo prilagodijo evropskemu okvirju, vendar Slovenija tega do danes še ni storila. Značilnost uredb je, da se uporabljajo neposredno, kar pomeni, da se določbe Uredbe 2016/679 uporabljajo tudi pri nas, zato so jih podjetja dolžna upoštevati. V primerih, kjer so določbe Uredbe 2016/679 v nasprotju z ZVOP-1, to pomeni, da se v teh primerih ZVOP-1 ne sme uporabiti, ampak se uporabi navedena uredba. Glede določb, ki niso v nasprotju z Uredbo 2016/679, pa se ZVOP-1 do njegove razveljavitve in sprejetja ZVOP-2 še naprej uporablja. Navedeno ustvarja pravno negotovost, saj je potrebno v posameznem primeru konkretno primerjati oba pravna akta in v primeru kolizije uporabiti Uredbo 2016/679. To je še posebej težko v primerih, kjer nasprotja niso čisto jasna, in v primerih, ko so posamezne določbe Uredbe 2016/679 napisane na splošno. Do danes sta bila obravnavana dva osnutka Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2). V osnutkih je opaziti še veliko napak in nedoslednosti, določena področja so zgolj prepisana iz Uredbe 2016/679. Prva država, ki je posodobila svojo nacionalno zakonodajo, je bila Nemčija. To je storila v predpisanem roku, vendar zaradi pomanjkanja časa določenih področij ni uredila izčrpno. Upamo lahko, da bo Slovenija čimprej prilagodila svojo zakonodajo in da bo nov ZVOP-2 dovolj izčrpno urejal to področje, kot se za področje varstva osebnih podatkov tudi pričakuje.
Ključne besede: Osebni podatek, pravna podlaga za obdelavo osebnih podatkov, privolitev delavca, pooblaščena oseba za varstvo podatkov, ocena učinka v zvezi z varstvom podatkov, kršitev varstva osebnih podatkov
Objavljeno: 22.01.2019; Ogledov: 900; Prenosov: 193
.pdf Celotno besedilo (820,30 KB)

10.
Neposredna tožba zoper državo članico zaradi kršitve obveznosti postavitve vprašanja v predhodno odločanje nacionalnih sodišč zadnje stopnje
Miha Satler, 2018, magistrsko delo

Opis: V svoji magistrski nalogi se ukvarjam s postopkom predhodnega odločanja po 267. členu PDEU in neposredno tožbo Evropske komisije proti državi članici zaradi neizpolnitve obveznosti njenega sodišča iz 267. člena PDEU na podlagi 258. člena PDEU. Na začetku obravnavam temeljne značilnosti predhodnega odločanja in izpostavim izjeme od obveznosti predložitve vprašanja v predhodno odločanje. Poseben poudarek dajem posledicam nespoštovanja obveznosti predložitve ali napačne odločitve nacionalnega sodišča. Najprej opisujem prvo, bolj pogosto uporabljeno sankcijo, in sicer možnost odškodninske tožbe stranke proti državi članici, katere sodišče ni izpolnilo svoje predložitvene obveznosti. Nato se lotim podrobne analize možnosti Evropske komisije, da proti državi članici sodišča zaradi omenjene kršitve vloži tožbo na podlagi 258. člena PDEU. V zadnjem delu obravnavam neposredno tožbo Evropske komisije v luči zadeve Komisija proti Franciji (C-416/17), v kateri je po več kot šestdeset letih prišlo do spremembe načina delovanja Evropske komisije, ki je ravno v tej zadevi prvič vložila tožbo proti državi članici zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi 258. člena PDEU, zaradi kršitve 267. člena PDEU, ki določa obveznost postavitve vprašanja v predhodno odločanje. Sama sodba Sodišča EU na prvi pogled izgleda precej tehnična, vendar pa v sebi skriva revolucionaren razvoj sodstva EU. S svojo odločitvijo je Sodišče EU poslalo močno sporočilo nacionalnim sodiščem zadnje stopnje (denimo vrhovnim sodiščem). S tem dopolnjuje svojo odločitev v zadevi Ferreira da Silva (C-160/14), ko je prvič razglasilo kršitev CILFIT doktrine acte claire. Tako lahko rečemo, da je CILFIT »nabrusil zobe, Sodišče pa je pripravljeno z njimi gristi.« V prihodnje bo zelo zanimivo opazovati nadaljnji razvoj odnosov in gradnjo zaupanja med najvišjimi sodišči držav članic in Sodiščem EU po tej prelomni odločitvi Evropske komisije. Končno odločitev za vložitev takšne tožbe bo še zmeraj na plečih Evropske komisije in posledično odvisna od njene (politične) volje. Zanimivo bo spremljati, glede katerih kršitev nacionalnih sodišč in še posebej proti katerim državam članicam, se bo Evropska komisija odločala za vlaganje tožb.
Ključne besede: Predhodno odločanje, dolžnost postaviti vprašanje v predhodno odločanje, doktrina acte clair, kršitev EKČP, tožba Evropske komisije proti državi članici
Objavljeno: 21.12.2018; Ogledov: 2713; Prenosov: 248
.pdf Celotno besedilo (1,00 MB)

Iskanje izvedeno v 0.17 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici