| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 7 / 7
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Delati znamo – kaj pa počivati?: Okrevanje po delu z vidika psiholoških izkustev in endokrinega delovanja ter njegov pomen pri razvoju izgorelosti
Barbara Sopčić, 2020, magistrsko delo

Opis: Stres in obremenitve sta stalna spremljevalca sodobnih delovnih mest, zato je poleg veščin in znanja za uspešno delo potrebno tudi hitro in učinkovito obnavljanje energije, zmanjševanje obremenjenosti ter pridobivanje novih virov. Ta proces obnavljanja, ki poteka na psihofiziološki ravni, imenujemo okrevanje oz. počitek po delu. V tej prečni raziskavi smo preučevali, kako posamezne izkušnje in vzorci počitka po delu prispevajo k razvoju spočitosti, zmanjšanju utrujenosti, kvaliteti spanca in spremembam v endokrinem delovanju ter kakšna je vloga kvalitete počitka pri razvoju dolgotrajnejših izidov kot je izgorelost. V raziskavo je bilo vključenih 49 delovno aktivnih pisarniških delavcev, zaposlenih v večjem slovenskem storitvenem podjetju. Psihološki vidiki okrevanja so bili ocenjevani s pomočjo baterije samoocenjevalnih vprašalnikov, raven hormona kortizola pa smo vzorčili z odjemom sline, kjer je bilo v skladu s smernicami upoštevanih več kontrolnih spremenljivk. Rezultati regresijskih analiz so pokazali, da psihološka izkustva okrevanja pomembno določajo raven utrujenosti in spočitosti, obenem pa višja raven doživljanja raznolikih psiholoških izkustev okrevanja v času po delu podpira običajno endokrino delovanje, zaznano v jasno doseženem vrhu in jutranjemu odzivu kortizola. Dodatno smo s pomočjo analize latentnih profilov na vzorcu identificirali štiri različne profile okrevanja po delu, kjer je najpogostejši profil »spočiti – problemsko usmerjeno vpeti v delo« (34,7 %). Počitek po delu je pokazal pomembno vlogo tudi pri izgorelosti in njenih sekundarnih simptomih, kjer izstopata predvsem občutek spretnosti ter afektivna ruminacija, ki kot mediatorja predstavljata ključen varovalni dejavnik in dejavnik tveganja. Z upoštevanjem izraženosti izgorelosti smo osvetlili polemiko t. i. adrenalne izgorelosti, kjer rezultati sugerirajo, da pojava izgorelosti ne spremlja zmanjšano delovanje endokrine osi hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza, medtem ko določena odstopanja v parametrih kortizola lahko zaznamo pri tistih z izraženimi atipičnimi simptomi (psihološki distres, psihosomatske težave in depresivno razpoloženje). Z raziskavo smo pridobili nekatere pomembne iztočnice, ki kažejo, da je za zaposlene, ki se soočajo z izgorelostjo ključno doseganje sprememb v poteku počitka po delu, s čimer poglavnitna skrb delodajalcev postane ne le razvijanje sposobnosti za delo, temveč tudi spodbujanje in nadgrajevanje veščin ustreznega počitka po delu.
Ključne besede: okrevanje po delu, miselni odklop od dela, občutek spretnosti, kortizol izgorelost
Objavljeno: 10.08.2020; Ogledov: 571; Prenosov: 142
.pdf Celotno besedilo (2,46 MB)

2.
Intratekalna analgezija ob splošni anesteziji za laparoskopske ginekološke operacije: vpliv na mikrohemodinamiko, stresni odgovor in bolečino
Marko Zdravković, 2020, doktorska disertacija

Opis: Izhodišče Mikrohemodinamsko dogajanje in regionalna dostava kisika sta v anesteziologiji pomembna zaradi povezave med moteno mikrocirkulatorno funkcijo in slabšim perioperativnim izhodom. Kljub manj boleči laparoskopski kirurški tehniki v primerjavi s klasično “odprto” kirurgijo pa bolnice po laparoskopskih ginekoloških operacijah občutijo hudo bolečino v 40% do 65% primerov. Dodatek intratekalne anelgezije k splošni anesteziji bi teoretično lahko izboljšal mikrocirkulacijo in perioperativno zdravljenje bolečine ter zmanjšal stresni odgovor. Metode Bolnice (n=102), ki so imele načrtovano laparoskopsko ginekološko operacijo, smo naključno razvrstili v tri skupine. Prejele so kombinacijo splošne anestezije z nizkim odmerkom intratekalne analgezije (NOIA: 7,5 mg levobupivakaina in 2,5 μg sufentanila) ali zelo nizkim odmerkom intratekalne analgezije (ZNOIA: 3,75 mg levobupivakaina in 2,5 μg sufentanila) ali zgolj splošno anestezijo (kontrolna skupina). Uporabili smo 3 minutni zažemni test in s spektroskopijo blizu infrardečega spektra izmerili tkivno oksigenacijo in opredelili mikrocirkulatorno funkcijo v m. brachioradialis in m. triceps surae v treh časovnih točkah: pred uvodom v splošno anestezijo, 5 minut po trahealni intubaciji in 15 minut po začetku pnevmoperitoneja. Primarni mikrohemodinamski izidi so bili: (1) primerjava spektroskopsko dobljenih mikrohemodinamskih parametrov med skupinami; (2) primerjava mikrovaskularnih trendov v mišicah nog s tistimi v mičicah rok znotraj skupin; in (3) korelacija krvnega tlaka s hitrostjo povratka tkivne oksigenacije po zažemnem testu. Trije primarni cilji s področja lajšanja bolečine so bili: (1) poraba sufentanila med operativnim posegom; (2) poraba piritramida za zdravljenje pooperativne bolečine; in (3) ocena bolečine z 11 točkovno številčno lestvico (od 0 do 10). Za oceno zgodnjega stresnega odgovora smo določili nivo kortizola in glukoze v serumu pred in med operacijo. Rezultati Med tremi skupinami ni bilo razlik v mikrohemodinamskih parametrih na podlahti. Na merilnem mestu na nogi so imele bolnice v skupinah z dodatkom intratekalne analgezije že pred uvodom v anestezijo počasnejšo hitrost tkivne reoksigenacije po zažemnem testu (NOIA 34 ±16 %/min, p=0,002; ZNOIA 36 ±13 %/min, p=0,006) v primerjavi s kontrolno skupino (52 ±27 %/min). Med splošno anestezijo smo opazili poslabšanje mikrocirkulatorne funkcije v vseh skupinah in razlik med njimi več ni bilo zaznati, med laparoskopijo pa smo zaznali pomembno zmanjšanje hitrosti tkivne reoksigenacije po zažemnem testu v skupini z NOIA (14 ±11 %/min) v primerjavi z ZNOIA (22 ±11 %/min; p=0,023) in kontrolno skupino (24 ±17 %/min; p=0,040). Poraba sufentanila (mediana [interkvartilni razpon]) je bila 2,9 (0-4) μg/h v skupini z NOIA, 4,7 (3,2-9,2) μg/h v skupini z ZNOIA in 16 (11-23) μg/h v kontrolni skupini (p<0,001), poraba piritramida znotraj 24 ur po operaciji pa 2 (0-2,5) mg, 5 (0-7,5) mg in 7,3 (2,1-9,5) mg (p=0,001), v enakem vrstnem redu skupin. Pooperativna ocena bolečine je bila ves čas <3 zgolj v skupini z NOIA. Zadovoljstvo bolnic z anesteziološko oskrbo in sodelovanjem v raziskavi je bilo ocenjeno kot odlično. Med skupinami ni bilo razlik v nivoju kortizola in glukoze v serumu. Zaključki Ne glede na uporabljeno anesteziološko tehniko so bolnice ohranile ali imele izboljšano oksigenacijo in mikrocirkulatorno funkcijo v področju m. brachioradialis med laparoskopijo. V področju m. triceps surae pa sta bili oksigenacija in mikrocirkulatorna funkcija slabši. Dodatno zmanjšanje hitrosti reoksigenacije na nogi v skupini z NOIA je treba tolmačiti z razumevanjem simpatolitičnih učinkov spinalne analgezije, ki povečajo gostoto odprtih kapilar, kar skrajša difuzijske razdalje. Nižja hitrost toka krvi ob krajših difuzijskih razdaljah je mikrohemodinamsko ugodnejša. Uporaba nizkega odmerka intratekalne analgezije zmanjša porabo opioidnih zdravil za laparoskopske ginekološke operacije in zmanjša intenziteto pooperativne bolečine.
Ključne besede: kombinirana splošna in spinalna anestezija, spinalna analgezija, intratekalna analgezija, laparoskopska kirurgija, ginekologija, hemodinamika, mikrocirkulacija, tkivna oksigenacija, zadovoljstvo pacientov, stresni odgovor, zdravljenje bolečine, poraba opioidov, pospešeno okrevanje po operaciji, kortizol
Objavljeno: 17.07.2020; Ogledov: 483; Prenosov: 53
.pdf Celotno besedilo (2,71 MB)

3.
Ugotavljanje stresa konj s pomočjo neinvazivnih metod
Sergeja Križaj, 2018, diplomsko delo/naloga

Opis: V raziskavi smo ugotavljali intenzivnost in trajanje izločanja stresnega hormona kortizola v slini konj, ob tem pa smo spremljali srčni utrip. Obe metodi veljata za neinvazivni. Delo s konji je potekalo od meseca februarja do konca maja 2018 na kmetiji Kolarič v Obrežu. V poskus smo vključili dva mlada in neujahana konja iz istega hleva – 3 leta staro žrebico slovenske hladnokrvne pasme ter 3 leta starega kastrata slovenske toplokrvne pasme. Sam poskus smo razdelili na predpreizkus in tri faze. V predpreizkusu je potekala habituacija, tako sta se konja navadila na merilno napravo ter sam postopek poskusa. V prvi fazi smo opravili le z lonžiranjem s hlevsko uzdo, v drugi fazi smo uvedli jahalno uzdo z navadno mehko brzdo, v tretji fazi pa še podsedelnico ter sedlo. Lonžiranje, ki je skupno trajalo 30 minut, smo izvajali na prostem, v ograjenem prostoru s travnato površino. Vzorci sline so v času posamezne vaje bili odvzeti 5-krat. Višje vrednosti srčnega utripa so se pojavljale pri hladnokrvnem konju ter so znašale 64,76 min-1, pri toplokrvnem konju 62,46 min-1. Večje razlike smo opazili pri izmerjenih vrednostih izločenega kortizola. Pri toplokrvnem konju so med izvajanjem vaje v prvi fazi znašale 0,105 µg/dl, v drugi 0,111 µg/dl, ter v tretji fazi 0,142 µg/dl. Pri hladnokrvnem pa so bile vrednosti med izvajanjem vaje v prvi fazi 0,076 µg/dl, v drugi 0,114 µg/dl ter v tretji fazi 0,122 µg/dl.
Ključne besede: stres, konji, kortizol, srčni utrip
Objavljeno: 21.09.2018; Ogledov: 666; Prenosov: 90
.pdf Celotno besedilo (1,94 MB)

4.
5.
Ocenjevanje stresa pri islandskih konjih z določanjem koncentracije kortizola v slini
Anita Takač, 2013, diplomsko delo

Opis: V raziskavi smo preučevali vpliv lonžiranja na vsebnost stresnega hormona kortizola v slini islandskih konj. Poskus je potekal v marcu in aprilu 2011 na posestvu Hetja iz Spodnjega Gasteraja. V poskus smo vključili štiri konje islandske pasme (2 kobili, 2 kastrata). Lonžiranje, ki vključuje hod, kas in galop, je potekalo 30 minut. Vsakemu konju smo vzorce sline odvzeli 3-4 krat v enakem zaporedju, in sicer pred začetkom aktivnosti in takoj po končani aktivnosti. Koncentracijo kortizola v slini smo določili v dveh ponovitvah s komercialnim kitom za biokemijsko določanje vsebnosti kortizola (Cortisol Elisa RE52611). Z uporabo t-testa smo preizkusili, ali se vsebnost kortizola pred aktivnostjo in po njej statistično značilno razlikujeta. Povprečna vrednosti pred lonžiranjem je znašala 0,131 µg/dl (med 0,025 in 0,211 µg/dl), po lonžiranju pa 0,127 µg/dl (med 0,035 in 0,236 µg/dl). Rezultati so pokazali neznačilen vpliv lonžiranja, kar kaže na to, da tovrstna aktivnost pri islandskih konjih ne povzroča stresa.
Ključne besede: konji, kortizol v slini, stres
Objavljeno: 01.07.2013; Ogledov: 2024; Prenosov: 207
.pdf Celotno besedilo (424,77 KB)

6.
Vsebnost kortizola v slini konj pri terenskem jahanju kot indikator stresnega stanja
Andreja Lapornik, 2013, diplomsko delo

Opis: V okviru raziskave smo spremljali koncentracijo kortizola pri 10-letni kobili toplokrvne pasme. Glavni namen raziskave je bil oceniti intenzivnost stresa med rekreativnim terenskim jahanjem. Vzorčili smo zjutraj in zvečer ob isti uri v štirih zaporednih fazah aktivnosti. V prvi fazi so bili vzorci odvzeti, ko je bil konj v svojem bivalnem boksu. Pri drugi fazi smo vzorce jemali med rekreativnim terenskim jahanjem. V tretji fazi so bili vzorci odvzeti 10 minut po končani aktivnosti. Pri četrti fazi pa so bili vzorci odvzeti eno uro po končani aktivnosti. Koncentracije kortizola v slini smo določili s komercialnim kitom (Cortisol ELISA 2009). Povprečne jutranje koncentracije kortizola v mirovanju so bile 0,1358 µg/dL, povprečne večerne 0,0986 µg/dL. Med terenskim jahanjem so bile povprečne jutranje koncentracije kortizola 0,2792 µg/dL ter večerne 0,2733 µg/dL. Najvišje koncentracije kortizola so bile izmerjene 10 minut po končani aktivnosti, kjer so bile povprečne jutranje koncentracije 0,3592 µg/dL, povprečne večerne pa 0,2343 µg/dL. Eno uro po končani aktivnosti so bile povprečne jutranje koncentracije 0,1988 µg/dL, povprečne večerne pa 0,1667 µg/dL. Rezultati so pokazali, da ima dnevno nočni ritem velik vpliv na koncentracijo kortizola v slini, vendar pa sta v našem primeru intenziteta in trajanje aktivnosti dala enak rezultat ne glede na čas vzorčenja. Na osnovi rezultatov sklepamo, da aktivnost živali ni povzročila bistvenega povečanja stresa.
Ključne besede: konj, rekreativno terensko jahanje, stres, slina, kortizol
Objavljeno: 05.06.2013; Ogledov: 1425; Prenosov: 112
.pdf Celotno besedilo (703,48 KB)

7.
Sindrom adrenalne izgorelosti pedagoških strokovnih delavcev
Nataša Galer, 2012, diplomsko delo

Opis: Izgorelost grozi vsakem poklicu, predvsem poklicem, povezanim z delom, kot so pomoč ljudem, delo v stiku z ljudmi, torej sem sodi tudi poučevanje. Pomembno je razlikovati pojem sindrom izgorelosti in sam proces izgorevanja s simptomi, stanje adrenalne izgorelosti, kot zadnjo stopnjo procesa izgorelosti od depresije in delovne oz. poklicne izčrpanosti s kroničnim stresom. Adrenalna izgorelost je kompleksnejša od kroničnega stresa na delovnem mestu ali od občutka frustriranosti, zajema inter- in intrapersonalne vidike. O izgorelosti in izgorevanju govorimo, ko nas naše notranje prisile ženejo v deloholizem in nato v preizčrpavanje (Pšeničny, 2008). V prvem teoretičnem delu predstavljamo pojem, različne razlage ter sam proces izgorevanja, temeljiteje predvsem zadnjo stopnjo izgorevanja, adrenalno izgorelost: stanje pred, sam akutni adrenalni zlom in stanje po zlomu. Predstavljamo vzroke (oblikovanje labilne, storilnostno pogojene samopodobe v razvoju predšolskega otroka vse bolj ambicioznih staršev in zahtev družbe ter nerecipročnost odnosov, ki se ujema z izhodiščem recipročnega modela izgorelosti), simptome (depresivni občutki in anksiozni simptomi, deloholizem in wornout, disfunkcija HHA-osi, storilnostno pogojena samopodoba), značilnosti (prepoznavne znake) in posledice sindroma adrenalne izgorelosti. Podrobneje smo se ustavili pri simptomih, predvsem zaradi napačnih predstav in sklepanj o samem sindromu. Kakšno je dejansko stanje adrenalne izgorelosti pedagoških delavcev/lavk, smo preverili med samimi učitelji/cami in vzgojitelji/cami s pomočjo anketnega vprašalnika, na osnovi katerega so učitelji/ce in vzgojitelji/ce ocenili stopnjo lastnega stresa (kroničnega stresa), osebnega zadovoljstva in samoučinkovitosti v izvajanju pedagoškega dela, kot tudi pogostost lastnih obolenj, težnjo po zamenjavi poklica ter ovrednotili posamezne trdite stanja lastne izgorelosti.
Ključne besede: Ključne besede: adrenalin, anksioznost, burnout sindrom (BS), depresija, sindrom adrenalne izgorelosti (SAI), storilnostna samopodoba, stres, recipročni model izgorevanja (RMI), wornout, kortizol, self, recipročnost, motivacija, HHA-os.
Objavljeno: 11.06.2012; Ogledov: 2522; Prenosov: 356
.pdf Celotno besedilo (1,17 MB)

Iskanje izvedeno v 0.11 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici