1. Učinkovitost ureditve stikov z otroki po spremembi družinskopravne zakonodaje : magistrsko deloAmadeja Mlinar, 2025, magistrsko delo Opis: Otroci so najbolj ranljiv del naše družbe, zaradi česar jim pripada posebno pravno varstvo. Izvrševanje stikov je za otroke ključnega pomena, saj se s tem ohranja čustvena navezanost s staršem ali drugo osebo, ki je otroku blizu.
Magistrska naloga bolj podrobno obravnava spremembe družinskopravne zakonodaje na področju ureditve stikov otrok, pri čemer se v določenih delih osredotoča na pomanjkljivosti v trenutni ureditvi. V praksi je namreč še vedno mogoče najti situacije, v katerih stiki otrok s starši ali drugimi osebami niso urejeni dovolj celovito.
Vsled navedenemu se v magistrski nalogi kot glavni pojavita vprašanji, ali je uveljavitev novega Družinskega zakonika zares pripomogla k bolj jasni in celoviti ureditvi stikov otrok s starši in drugimi osebami ter vprašanje, ali se kljub prenovi družinskopravne zakonodaje in vedno bolj obsežni sodni praksi še vedno pojavljajo pravne praznine na področjih, ki urejajo stike otrok v bolj specifičnih primerih, zaradi česar bi bila potrebna dodatna izpopolnitev oziroma delna prenovitev zakonodaje na tem področju po zgledu dobrih praks iz primerljivih tujih ureditev.
Magistrska naloga se z namenom rešitve postavljenih pravnih vprašanj uvodoma dotakne družinskopravnih institutov, kasneje pa natančno analizira ključne spremembe družinskopravne zakonodaje na področju otrokovih stikov in poudarja njene pomanjkljivosti ter v določenih delih hkrati obravnava mogoče izboljšave oziroma rešitve za dane pravne praznine. Ob tem se naloga osredotoča na načelo otrokove koristi in čustvene navezanosti otrok na starše in druge njemu bližnje osebe.
Namen magistrske naloge je prispevati k boljšemu razumevanju aktualne ureditve otrokovih stikov ter ponuditi izhodišča za morebitne izboljšave na podlagi izbranih primerov iz tujine.
Ključne besede: Družinski zakonik, otrok, stiki, načelo otrokove koristi, Center za socialno delo, izvrševanje stikov, otrokovo mnenje
Objavljeno v DKUM: 04.09.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 29
 Celotno besedilo (1,50 MB) |
2. Vloga družinske mediacije pri zaščiti otrokovih pravic : magistrsko deloLara Kocijančič, 2025, magistrsko delo Opis: Magistrska naloga obravnava vlogo družinske mediacije pri zaščiti otrokovih pravic znotraj slovenskega pravnega reda. Izhodišče raziskave predstavlja vprašanje, kako družinski mediatorji v postopku mediacije prispevajo k uresničevanju načela največje otrokove koristi in v kolikšni meri pravni okvir omogoča dejansko upoštevanje otrokovega glasu. V ta namen so podrobneje analizirani pravni temelji mediacije, položaj otroka kot nosilca pravic in vloga mediatorja v razmerju do otrok in staršev.
S pomočjo normativne in primerjalne metode naloga preučuje tudi mednarodne vire, med drugim Konvencijo o otrokovih pravicah, Direktivo 2008/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2008 o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah in Evropsko konvencijo o uresničevanju otrokovih pravic. Predstavljen je tudi avstralski model družinske mediacije, kjer je vključevanje otrok v postopek sistematično urejeno v okviru t. i. child-inclusive practice.
Ugotovitve naloge kažejo, da ima družinska mediacija pomemben potencial za varovanje otrokovega najboljšega interesa in spoštovanje njegovih pravic, kot jih opredeljujejo mednarodni in nacionalni pravni dokumenti. Kljub normativnim temeljem, ki načeloma dopuščajo otrokovo participacijo v mediacijskem postopku, praksa ostaja neenotna in pogosto odvisna od presoje posameznih izvajalcev. Med ključnimi izzivi izstopajo pomanjkanje jasno določenih postopkovnih smernic glede vključevanja otrok, različna stopnja usposobljenosti mediatorjev za delo z otroki in previdnost institucij pri vključevanju otrok kot samostojnih subjektov v postopku.
Magistrsko delo ugotavlja, da se otrok v praksi pogosto še vedno obravnava zgolj kot objekt zaščite, ne pa kot aktivni udeleženec postopka, ki ima pravico do izražanja svojega mnenja in do njegove upoštevanosti. Potreben je nadaljnji razvoj strokovnih smernic, izobraževanj in pristopov, ki bodo otrokovo participacijo v družinski mediaciji utemeljeno, varno in sistematično umeščali v prakso.
Ključne besede: Mediacija, konflikti, družinski spori, varstvo otrokovih koristi, zakonodaja o zaščiti otrok, alternativno reševanje sporov, družinska mediacija, vključitev otroka v družinsko mediacijo
Objavljeno v DKUM: 03.09.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 21
Celotno besedilo (970,43 KB) |
3. Vloga družbenih omrežij pri vzpostavljanju odnosa med blagovno znamko in odjemalciLara Kozoderc, 2024, diplomsko delo Opis: V diplomski nalogi obravnavam vlogo družbenih omrežij pri vzpostavljanju in krepitvi odnosa med blagovno znamko in njenimi odjemalci. Marketing se vse bolj osredotoča na izkoriščanje potenciala družbenih omrežij, ki omogočajo neposreden stik z odjemalci ter gradnjo dolgoročnih odnosov, ki temeljijo na zaupanju in vzajemni koristi.
Diplomsko delo vključuje teoretični in empirični del. V okviru raziskave smo analizirali vpliv družbenih in funkcionalnih koristi, ki jih odjemalci pridobijo prek Swyevih družbenih omrežij, na njihov odnos do spletnih strani znamke in na odnos do same blagovne znamke.
Rezultati raziskave kažejo, da sta obe vrsti koristi, tako družbene kot funkcionalne, ključnega pomena za oblikovanje pozitivnega odnosa do blagovne znamke. Odjemalci, ki zaznavajo višje družbene koristi, kot so uživanje v pogovorih in povezovanje z drugimi člani na Swyevih družbenih omrežjih, kažejo večjo stopnjo zvestobe. Podobno so funkcionalne koristi, kot so dostop do uporabnih informacij in posebnih ponudb, povezane s pozitivno zaznavo blagovne znamke in večjo naklonjenostjo do nje. Sklepi raziskave potrjujejo, da so družbena omrežja pomembno orodje za krepitev blagovnih znamk, saj omogočajo podjetjem, da z uporabo strateških komunikacijskih aktivnosti učinkovito vplivajo na percepcijo in vedenje odjemalcev.
Ključne besede: Družbena omrežja, blagovna znamka, koristi blagovne znamke, odnos, Swy
Objavljeno v DKUM: 11.10.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 100
Celotno besedilo (1,72 MB) |
4. Izvršitev sodne odločbe o stikih med staršem in otrokom : magistrsko deloIva Maček, 2024, magistrsko delo Opis: Ko med staršema razpade zunajzakonska ali zakonska zveza, morata starša urediti vprašanja glede varstva koristi otroka in torej določiti, komu se bo otrok zaupal v varstvo in vzgojo, določiti morata tudi stike z otrokom ter višino preživnine. Stiki otroka s staršema so izjemnega pomena za celosten razvoj otroka, saj zagotavljajo, da otrok ohrani občutek čustvene povezanosti in pripadnosti s staršem, s katerim ne živi in se z njimi zagotavljajo otrokove koristi, ki jo Družinski zakonik določa kot načelo. Pravica do stikov kot osebnostna in starševska pravica je urejena na ustavni ravni, podrobneje pa jo ureja temeljni zakon na področju družinskega prava – Družinski zakonik. Pravica do stikov je široko urejena tudi na mednarodnem področju, s pravnimi viri kot so Evropska Konvencija o človekovih pravicah, Konvencijo o otrokovih pravicah ter Konvencijo Sveta o otrokovih stikih in poudarjena skozi sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Po sodni ureditvi stikov med staršem in otrokom, v praksi večkrat prihaja do primerov, ko se staršu, ki ima določene stike z otrokom, le-ti neupravičeno preprečujejo in onemogočajo. Otrok lahko začne pod bremenom pritiskov, manipulacij in drugih neprimernih ravnanj starša s katerim živi, hitro zavračati stike z drugim staršem, kar v določenih primerih označujemo kot starševsko odtujevanje. V kolikor se stiki med staršem in otrokom ne izvajajo, ali se jih preprečuje, mora v takšnih primerih v družino poseči država. Varovanje koristi otroka in upoštevanje njegovih največjih potreb in želj je tako za sodišče kot druge strokovne institucije, ki sodelujejo pri razveznem postopku, glavno vodilo. Ko so stiki med staršem in otrokom že sodno urejeni in določeni z izvršljivo sodno odločbo, ki izhaja iz družinskopravnega postopka, pravo posamezniku nudi varstvo na različnih področjih, in sicer primarno na področju družinskega prava, nato pa tudi na področju izvršilnega prava, kazenskega prava in civilnega prava. Magistrska naloga se ukvarja z ureditvijo materialnih in procesnih pravil, ki so na voljo za izvršitev sodne odločbe o stiki med staršem in otrokom.
Ključne besede: družina, načelo otrokove koristi, stiki otroka, izvršba, Družinski zakonik, starševsko odtujevanje, začasna odredba, izvršilni naslov, izvršitev stikov, mnenje otroka.
Objavljeno v DKUM: 30.05.2024; Ogledov: 305; Prenosov: 177
Celotno besedilo (1,66 MB) |
5. Vpliv telesne aktivnosti na motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo pri otrocih in mladostnikihTjaša Unuk, 2023, diplomsko delo Opis: Uvod: Motnja pozornosti s hiperaktivnostjo je nevrovedenjska motnja, ki se po svetu vse pogosteje pojavlja in je pri dečkih pogostejša. Njeni glavni znaki so impulzivnost, hiperaktivnost in nepozornost. Zdravljenje poteka nefarmakološko in farmakološko. Namen zaključnega dela je raziskati vpliv telesne aktivnosti na življenje otrok in mladostnikov z motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo. Metode: Sistematično smo pregledali znanstveno literaturo, ki smo jo iskali z iskalnim nizom v podatkovnih bazah PubMed, CINAHL in Cochrane Library. Pri pregledu in izbiri ustrezne literature smo upoštevali smernice PRISMA. Naredili smo tematsko analizo. Uporabljena je bila opisna metoda dela. Rezultati: Od 412 identificiranih raziskav smo 12 raziskav vključili v podrobno analizo. Raziskave so pokazale, da je telesna aktivnost, zlasti aerobna, koristna za otroke in mladostnike z ADHD. Raziskave govorijo o pozitivnem učinku na izvršilno funkcijo, motorične sposobnosti, glavne simptome ipd. Razprava in zaključek: Ugotovili smo, da lahko ima telesna dejavnost pozitiven učinek na življenje otrok in mladostnikov z ADHD, saj je ugodno vplivala na več dejavnikov. Promoviranje telesne aktivnosti pri otrocih in mladostnikih z motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo je bistvenega pomena.
Ključne besede: motnja pomanjkanja pozornosti in hiperaktivnosti, telesna dejavnost, koristi za otroke
Objavljeno v DKUM: 25.10.2023; Ogledov: 438; Prenosov: 114
Celotno besedilo (1003,22 KB) |
6. Primerjalnopravna analiza ureditev sorojenca rešitelja : magistrsko deloAnja Škamlec, 2023, magistrsko delo Opis: Človeška življenja se s presaditvijo organov rešujejo že več kot pol stoletja, in sicer tako pri nesrečah kot tudi v primeru bolezni posledica katerih je odpoved organov. Najpogosteje so darovalci odrasli, vendar pa so to lahko tudi otroci. Za slednje se zahtevajo strožji pogoji darovanja, zaradi česar do te situacije pride predvsem v primerih dednih genetskih bolezni pri njihovih sorojencih, takšnega otroka pa terminologija imenuje »sorojenec rešitelj«. Skozi desetletja napredkov reproduktivne veje medicine je nastal še en specifičen tip sorojenca rešitelja- otrok, ki se rodi z namenom, da svojemu že obstoječemu bolnemu sorojencu reši življenje. Pri tem gre za obliko selektivne reprodukcije, saj je za dosego cilja, za katerega se takšen otrok rodi, potrebna genetska kompatibilnost, ker bolni sorojenec trpi za dedno genetsko boleznijo. Z razvojem postopka so se pričela pojavljati vprašanja o etičnosti takšnega načina reševanja življenj hudo bolnih otrok in vplivu na kloniranje na področju medicine. V ospredju pa se je znašla predvsem pravna regulacija varnosti sorojenca rešitelja in njegova nezmožnost privolitve v darovanje ter posledično rešitev življenja svojemu sorojencu, prav tako pa so se pričele diskusije o posegih v temeljne človekove pravice in svoboščine. V magistrski nalogi so predstavljeni pristopi držav do regulacije sorojencev rešiteljev, razvijajoča sodna praksa na tem področju ter primerjalno-pravna analiza različnih zakonodaj.
Ključne besede: sorojenec rešitelj, reproduktivna medicina, selektivna reprodukcija, predimplantacijska genetska diagnostika (PGD), HLA metoda, načelo največje koristi otroka
Objavljeno v DKUM: 17.10.2023; Ogledov: 533; Prenosov: 74
Celotno besedilo (961,97 KB) |
7. Korupcijska kazniva dejanja : magistrsko deloLaura Fedran, 2023, magistrsko delo Opis: V slovenski kazenskopravni ureditvi pojem korupcije zajema deset korupcijskih kaznivih dejanj. Inkriminacije slednjih so v Kazenskem zakoniku sistematično umeščene v poglavja volilnih kaznivih dejanj, gospodarskih kaznivih dejanj in kaznivih dejanj zoper uradno dolžnost.
Korupcijska kazniva dejanja praviloma potekajo med dvema osebama, ki se ne čutita žrtvi v kazenskopravnem pomenu besede in nista pripravljeni sodelovati z organi odkrivanja in pregona, saj je inkriminirano dejanje obeh udeležencev. Zaradi navedenega in dejstva, da obstaja med udeležencema najvišja stopnja diskretnosti, uvrščamo korupcijska kazniva dejanja med ena (naj)težje dokazljivih kaznivih dejanj.
Že vse od leta 2012 Slovenija na Indeksu zaznave korupcije Transparency International ne beleži napredka. Celo več, Slovenija je v zadnjih desetih letih na Indeksu zaznave korupcije Transparency International nazadovala za skupno pet točk in tako na Indeksu zaznave korupcije Transparency International za leto 2022 dosegla svoj zgodovinsko najnižji rezultat, in sicer se je z oceno 56/100 uvrstila na 41. mesto. Ta podatek odraža počasen napredek z reformami in odsotnost ukrepov, s katerimi bi se že obstoječa pravila udejanjila v praksi. Slovenija bi lahko obstoječe zaskrbljujoče stanje korupcije izboljšala s prizadevanjem, da postane Komisija za preprečevanje korupcije bolj učinkovita, kar bi lahko dosegla na način, da bi s strani Komisije za preprečevanje korupcije ugotovljene kršitve integritete pridobile vse več potrditev s strani sodišč; z novelacijo oziroma prenovo Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, s katero bi se vpeljale primerne sankcije za potrjene kršitve, med drugim tudi integritete, in sankcije za neodzivnost na priporočila, izdana s strani Komisije za preprečevanje korupcije; s prenovo Resolucije o preprečevanju korupcije v Republiki Sloveniji, v okviru katere bi lahko vsakokratne predvolilne obljube politike preoblikovali v prakso; z uvedbo obrnjenega dokaznega bremena pri dokazovanju premoženjske koristi, čigar smisel je v tem, da osumljeni izgubi svoje premoženje, v kolikor ne more dokazati, da ga je pridobil zakonito in tako plačal vse obveznosti državi, ter s sprejemom presumpcije oziroma domneve, da premoženje osumljene osebe vselej izvira iz kaznivih dejanj, v kolikor ne ustreza njegovim legalnim dohodkom.
Analiza ukrepov za preprečevanje korupcije je pokazala, da so pri preprečevanju pojava korupcije bolj učinkoviti preventivni ukrepi, ki za razliko od represivnih ukrepov v družbi ustvarjajo takšne razmere, v katerih se korupcija sploh ne more razviti, in na ta način vodijo do odprave celotnega pojava korupcije in ne zgolj do odprave posameznih posledic pojava korupcije, do katerih vodijo represivni ukrepi. Na področju preventivnega delovanja oziroma preventivnih ukrepov za preprečevanje korupcije ima ključno vlogo Konvencija Združenih narodov proti korupciji, ki podpisnicam nalaga vzpostavitev raznovrstnih preventivnih ukrepov. Sama narava korupcijskih kaznivih dejanj, ki vključuje izvršitev na štiri oči ter odsotnost neposrednih dokazov, pa omogoča, ob upoštevanju, da je predhodno odobrena s strani pravosodnih organov, tudi uporabo posebnih metod in sredstev oziroma represivnih ukrepov, in sicer prikritih preiskovalnih ukrepov skladno z določbo 150. člena Zakona o kazenskem postopku ter ukrepa navideznega odkupa, navideznega sprejemanja oziroma dajanja daril ali navideznega jemanja oziroma dajanja podkupnine skladno z določbo 155. člena Zakona o kazenskem postopku, pri čemer lahko slednji pod določenimi pogoji privede do t. i. policijske provokacije, ki je prepovedana.
Analiza nabave zaščitne opreme, potrebne pri obvladovanju nalezljive bolezni covida-19, s strani Zavoda Republike Slovenije za blagovne rezerve, drugih subjektov javnega sektorja, izbranih občin in javnih zdravstvenih zavodov je pokazala, da so bila ugotovljena korupcijska tveganja v prav vseh fazah javnega naročanja.
Ključne besede: Kazensko pravo, kaznivo dejanje, korupcija, podkupovanje, Komisija za preprečevanje korupcije, Transparency International Slovenia, prikriti preiskovalni ukrepi, policijska provokacija, konfiskacija premoženjske koristi.
Objavljeno v DKUM: 17.10.2023; Ogledov: 501; Prenosov: 173
Celotno besedilo (1,04 MB) |
8. Stvarni omejevalni ukrepi : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa VarstvoslovjeSara Koncilija, 2022, diplomsko delo Opis: Omejevalni ukrepi zavzemajo posebno mesto v kazenskem postopku, saj gre za posege v pravice in svoboščine obdolžencev že pred pravnomočno obsodilno sodbo, kar pomeni, da zanje še ni bilo ugotovljeno, če so sploh storili kaznivo dejanje. Ker pravnomočne obsodilne sodbe še ni, obdolženca varuje domneva nedolžnosti, zaradi česar so ti ukrepi lahko precej nevarni. Zavoljo tega mora biti za vsak tak poseg izpolnjen zakonsko določen pogoj, vključno z dokaznim standardom.
Omejevalnih ukrepov nikoli ne smemo jemati za samoumevne, kot nujno posledico uvedbe kazenskega postopka po domnevno storjenem kaznivem dejanju. Ravno nasprotno, vselej so izjema in nikoli pravilo. Kljub temu pa ima država pravico, do uporabe prisilnih ukrepov, ki ji omogočajo izvedbo kazenskega postopka.
V Sloveniji omejevalne ukrepe ločimo na osebne ali personalne, pri katerih država poseže v osebno svobodo posameznika ter stvarne ali realne, kjer se poseže v posameznikovo premoženje. Ne glede na vrsto, so ti namenjeni za odpravo nevarnosti ter zagotovitev učinkovite izvedbe kazenskega postopka.
V diplomski nalogi se osredotočamo na stvarne omejevalne ukrepe, se pravi ukrepe, ki posežejo v premoženje obdolženca ali drugih oseb in se v praksi uporabljajo dokaj pogosto. Mednje spadajo začasni zaseg predmetov, začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka in začasno zavarovanje odvzema protipravne premoženjske koristi. Namenjeni pa so zagotoviti oziroma zavarovati uspešno izvedbo kazenskega postopka in izvršitev sodbe na koncu postopka.
Stališče kazenskega prava je, da koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, nihče ne sme obdržati. Ravno zato morajo v kazenskem postopku odvzeti vse predmete, ki so bili uporabljeni, namenjeni ali pridobljeni s kaznivim dejanjem.
Ključne besede: stvarni omejevalni ukrepi, Zakon o kazenskem postopku, začasni zaseg predmetov, začasno zavarovanje premoženjskega zahtevka, začasno zavarovanje odvzema protipravne premoženjske koristi, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 08.12.2022; Ogledov: 637; Prenosov: 70
Celotno besedilo (1,21 MB) |
9. Načelo prvenstva - enake odgovornosti staršev do otrok : magistrsko deloTjaša Godunc, 2019, magistrsko delo Opis: Magistrsko delo podrobno predstavlja pravice in odgovornosti staršev skozi načelo prvenstva. Starši so tisti, ki imajo glavno in enako odgovornost za varstvo in vzgojo otroka ter njegov razvoj. Koristi otroka morajo biti staršem njihova poglavitna skrb, pri čemer jim država pri izvajanju njihove odgovornosti nudi pomoč skozi različne programe in institucije. Starši morajo kot poglavitni steber skrbeti za otroke, njihov fizični, moralni in intelektualni razvoj. Država lahko v družinska razmerja med starši in otroki poseže zgolj v primerih, kadar starši ne želijo oziroma ne morejo skrbeti za koristi otroka, oziroma je korist otroka s strani staršev ogrožena. Starši so namreč tisti, ki otroka po svojih merilih in predstavah vzgajajo in država nima pristojnosti posegati v tovrstna razmerja, v kolikor za takšno ravnanje nima pravne podlage. Država v družinska razmerja ne sme posegati, če korist otroka ni ogrožena. Tako se lahko staršem pravica in dolžnost, da otroka vzgajajo, vzdržujejo in izobražujejo, odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih določa zakon z namenom varovanja otrokovih koristi. Ogrožanje koristi otroka s strani staršev nima za prvo posledico odvzema starševske skrbi, ali odvzema pravice do stikov med starši in otroki. Država oziroma center za socialno delo morata ravnati in izvajati ukrepe za zavarovanje otrokovih koristi postopoma, glede na konkreten primer, upoštevaje načelo najmilejšega ukrepa, s čimer bo uporabljen ukrep otroka zaščitil, ampak kljub temu čim manj posegel v pravice staršev. Primarnost starševske skrbi za mladoletnega otroka se v novem Družinskem zakoniku izraža tudi v 144. členu, po katerem lahko starši za primer smrti ali trajnejše nezmožnosti izvajanja starševske skrbi vnaprej izrazijo voljo glede osebe, kateri se naj otrok zaupa v varstvo in vzgojo. Vnaprej izražena volja staršev bo prišla v poštev v primerih, kadar bo mladoletni otrok izgubil oba starša oziroma kadar bo izgubil še edinega živečega starša.
Čeprav se družinskopravni spori rešujejo v različnih postopkih, vedno stremijo k uresničevanju načela največje koristi otroka in načelu prvenstva. Sodišče stremi k izpolnjevanju obeh načel tudi in predvsem v postopkih dodelitve mladoletnega otroka v varstvo in vzgojo, določitvi preživnine in stikov. K temu je pripomogel tudi nov Družinski zakonik, po katerem lahko skupno varstvo in vzgojo nad mladoletnim otrokom določi tudi sodišče. S tem se vloga obeh staršev pri izvajanju varstva in vzgoje nad skupnim mladoletnim otrokom izenačuje. Pred pričetkom sodnih postopkov in tudi tekom njih so sodiščem v pomoč Centri za socialno delo zaradi svoje svetovalne funkcije in pomoči pri sklepanju sporazumov med staršema.
Ključne besede: načelo prvenstva, enaka odgovornost staršev do otrok, načelo najmilejšega ukrepa, načelo največje koristi otroka, ukrepi za zavarovanje otrokovih koristi, Družinski zakonik, starševska skrb.
Objavljeno v DKUM: 19.10.2022; Ogledov: 587; Prenosov: 128
Celotno besedilo (1,26 MB) |
10. Namestitev otroka v zavod : magistrsko deloLina Peče, 2022, magistrsko delo Opis: Otroci so zaradi pomanjkanja izkušenj in njihove nezrelosti ena bolj ranljivih in ogroženih skupin, ki jo je treba dodatno zavarovati. Zaradi tega uživajo posebno varstvo, ki izhaja že iz URS. URS določa, da je otrokom priznano posebno varstvo in skrb. Skladno s svojo starostjo in zrelostjo uživajo človekove pravice in temeljne svoboščine. V primeru, da za otroke starši ne skrbijo ali le teh otroci nimajo, jim država zagotavlja posebno varstvo. Prav tako posebno varstvo otrokom daje tudi DZ, ki določa, da so tega varstva deležni vselej, kadar so ogroženi in to zahtevajo njihove koristi.
DZ je pri definiciji pojma otrok izhajal iz KOP in določa, da je otrok oseba, ki še ni dopolnila 18 let, razen v primeru, da je pred tem že pridobila popolno poslovno sposobnost.
Starševska skrb pomenijo vse pravice in obveznosti staršev, da glede na svoje zmožnosti ustvarjajo razmere, v katerih bo zagotovljen otrokov celosten razvoj. Je pravni standard, ki se zapolni v vsakem konkretnem primeru posebej. Vsak otrok je namreč drugačen in potrebuje drugačno skrb. Pri odgovornosti za varstvo in vzgojo otrok ter njihov razvoj imajo starši glavno in enako vlogo. Pri skrbi za otroka imajo prednost tudi pred državo. Starševska skrb se lahko omeji ali odvzame.
DZ ločuje tri vrste ukrepov. To so začasne odredbe, nujni odvzem otroka in ukrepi trajnejšega značaja. Pogoj za izrek vseh ukrepov je vedno ogroženost otroka.
Poznamo štiri različne situacije, po katerih se lahko otroka namesti v zavod. To so odvzem otroka in namestitev v zavod z začasno odredbo, nujni odvzem otroka, ki mu sledi namestitev v zavod, ter dva ukrepa trajnejšega značaja. To sta odvzem otroka in namestitev v zavod, ter namestitev v zavod s soglasjem staršev.
Namestitev v zavod podrobneje ureja ZOOMTVI, ki določa, da je strokovni center zavod za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov. Namenjen je vzgoji in izobraževanju otrok s čustvenimi in vedenjskimi težavami ter motnjami. Med drugim v zavodih obravnavajo otroke, ki so tja nameščeni skladno z določbami DZ.
Ključne besede: Ukrepi za varstvo koristi otroka, namestitev otroka v zavod, odvzem otroka, načelo milejšega ukrepa, korist otroka, soglasje staršev, ogroženost otroka.
Objavljeno v DKUM: 19.10.2022; Ogledov: 1030; Prenosov: 229
Celotno besedilo (820,75 KB)
Gradivo ima več datotek! Več... |
