| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 12
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
VARSTVO KORISTI OTROK/UKREPI ZA VARSTVO KORISTI OTROK
Saša Podbrežnik, 2010, diplomsko delo

Opis: Korist otroka je osrednje načelo Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, veljavnega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ter predloga Družinskega zakonika. Določa, da je potrebno v vseh dejavnostih v zvezi z otrokom upoštevati njegovo korist. Ugotovitve prakse in spoznanja teorije kažejo, da so v vseh sestavnih delih Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih pravne praznine in pomanjkljivosti, pa tudi določena neskladnost z novejšimi mednarodnimi akti, zato je potrebno, da se celovito uredi družinskopravna snov v novem predpisu- Družinskem zakoniku. Predlagana pravna ureditev ukrepov države za varstvo koristi otrok temelji na načelu, da so za otrokovo vzgojo in varstvo odgovorni predvsem otrokovi starši in da mora otrok za poln in skladen razvoj svoje osebnosti odraščati v družinskem okolju. Zato daje poudarek preventivnim ukrepom in milejšim ukrepom, pri katerih otroka ni treba izločiti iz družine. Nova pravna ureditev ureja sistem nujnih ukrepov, začasnih odredb in ukrepov trajnejše narave, ureja enotne pogoje za izrekanje teh ukrepov, takojšnji sodni nadzor utemeljenosti izrečenega ukrepa in nenehno preverjanje, ali je izvajanje ukrepa za varstvo koristi otroka še potrebno. Pomembne novosti se nanašajo na skrbno ločitev pristojnosti sodišča od pristojnosti Centrov za socialno delo, pri izrekanju ukrepov za varstvo koristi otrok ter njihovo medsebojno sodelovanje.
Ključne besede: Otrokove pravice, korist otroka, roditeljska pravica, starševska pravica, Družinski zakonik, pravica otroka do posebnega varstva in skrbi, spoštovanje družinskega življenja, posegi države v družino, ogroženi otrok, ukrepi za varstvo koristi otrok, nujni ukrepi.
Objavljeno: 08.09.2010; Ogledov: 3679; Prenosov: 520
.pdf Celotno besedilo (881,28 KB)

2.
PRAVICA OTROKA DO SVOBODE VESTI
Monika Pevec Forštner, 2010, diplomsko delo

Opis: Prvi zametki razvoja pravice otroka do svobode vesti segajo od sužnjelastniške grške in rimske patrie potestas, preko različnih pravnih dokumentov, ki so svobodo vesti prepovedale ali omejevale do novejših teorij prežetih s humanizmom, ki so začele svobodo vesti tolerirati in kasneje dovoljevati kot primarno osebno človekovo pravico. V diplomski nalogi so najprej opredeljeni pojmi: »otrok«, »pravica«, »svoboda«, »svoboščina« in »vest«. V 17. stoletju naj bi bili »otroci« še pod popolno jurisdikcijo staršev. Kasneje je viden postopen prehod pravic s staršev na otroka. Danes je »otrok« v t.i. »svobodni moderni družbi« nosilec pravice do svobode vesti, mišljenja in vere. Beseda »otrok« ni vedno vezana na starost otroka (18 let), ampak v posamičnih določbah tudi na njegovo poslovno sposobnost, telesno in duševno zdravje, kar je v pravni korelaciji z roditeljsko pravico. »Pravice« so regulatorji razmerij med odvisnimi družbenimi subjekti neenake družbene moči. Gre za dominacijo močnejšega nad šibkejšim - otrokom, pri kateri se vzpostavljajo kompromisne meje in možnosti konfliktov. Pravica do svobode vesti je izrazito naravna pravica, ki je skupna vsem ljudem, splošna, temeljna, nepremoženjska, osebna (osebnostna), civilno pravna, neodtujljiva (neprenosljiva), spremenljiva in večrazsežnostna. Dolgo časa se je »svoboda vesti« navezovala le na verske opredelitve, v novejšem času pa je dobila posveten pomen. Gre za duševen proces — metafizična in etična vprašanja, ki se odmikajo pravniški kategorizaciji. Ta vprašanja so obravnavali mnogi primeri Evropskega sodišča za človekove pravice: Kokkinakis: Grčija (1993), Buscarini: San Marino (1999), Campbell: Cossans (1982), Arrowsmith: Anglija (1978). Pravica do svobode vesti se povezuje z večimi človekovimi pravicami, kot so; pravica do svobodnega izražanja (verbalno izražanje, izražanje v pisni obliki, oblačenje, izkazovanje ljubezenskih čustev, osebna imena otrok). To izražanje je pri otrocih lahko sporno predvsem v šoli. Gre za izražanje otrok ter izražanje javnih institucij. Pravica do družinskega življenja in zasebnosti, ki se pojavlja v razmerju »otrok — šola« ter »otrok-starši« v povezavi popolnim izvrševanjem roditeljske pravice in s tem varovanja otrokovih koristi. Pravica do izobraževanja, ter v zvezi s tem prepoved indoktrinacije države oziroma šol. Pravica do zbiranja in združevanja v šolskih prostorih ali zunaj pouka. Pravo ureja razmerja med posameznikom in državo ter med posamezniki kot nosilci pravic in obveznosti. Pri tem sta pomembna otrokov položaj v družini, pooblastila oziroma pravice staršev (izvrševanje roditeljske pravice), ter položaj otroka v razmerju do države (šolstvo, zdravstvo, centri za socialno delo, vzgojni zavodi). »Družina« je najožja življenjska skupnost, kjer imajo starši pravico, da zagotovijo svojim otrokom versko in moralno vzgojo, v skladu s svojim prepričanjem in otrokovo starostjo in zrelostjo, ter njihovo, t.j. otrokovo svobodo vesti, z versko in drugo opredelitvijo ali prepričanjem, tako, da otrokom pojasnjujejo ali svetujejo. Imajo tudi pravico, da država na področjih, ki so v njeni pristojnosti, spoštuje njihove predstave o vzgoji in pouku. Poseganje države v to zasebno sfero svobode vesti je omejeno, oziroma se lahko omeji samo pod zakonsko določenimi pogoji. Država ima dolžnost zagotoviti, da se v šolah ne dogaja indoktrinacija. Država je dolžna, da religiozna in filozofska prepričanja staršev spoštuje v celotnem šolskem izobraževalnem programu, kar pomeni, da jih priznava, upošteva in vzame v obzir. Možni so različni konflikti , kolizije med državo, šolo in starši. Vsebinska razlika med razmerjem starši (kot zastopniki otroka) in državo, ter v razmerju staršev do otroka, je razvidna tudi iz 41. člena Ustave RS. Prvi del te določbe je namenjen varovanju starševskih pravic pred neupravičenim vmešavanjem države in tretjih oseb in določa, da imajo starši pravico, da v skladu s svoj
Ključne besede: človekova pravica, otrokova pravica, svoboda vesti, svoboščina, pravica do svobodnega izražanja, največja otrokova korist, roditeljska pravica, kolizija - konflikt med interesi, religiozno in filozofsko prepričanje, indoktrinacija, edukacija, primarno pravno varstvo otroka, laična država
Objavljeno: 07.12.2010; Ogledov: 4363; Prenosov: 400
.pdf Celotno besedilo (1,06 MB)

3.
PRAVICE OTROK DO STIKOV S TRETJIMI OSEBAMI
Lina Leskovec, 2010, diplomsko delo

Opis: S pomočjo instituta stika otrok s tretjimi osebami skušamo preprečiti škodljive in nezaželjene odtujitve otroka od njemu bližnjih oseb. Kot takšne osebe se tretitajo babica in dedek, (pol)brat in (pol)sestra, prejšnji in sedanji zakonec oz. zunajzakonski partner enega ali drugega izmed njegovih staršev in nekdanji rejniki. Krog teh ljudi pa s tem ni zaključen. Ob izpolnitvi pogoja navezanosti in varovanja otrokove koristi lahko pravica do stikov zajame še kakšno osebo, ki v zakonu ni omenjena. Gre torej za osebe s katerimi je otrok v določeni tesnejši povezanosti in med katerimi se prepletajo številni pristni in ljubeči odnosi, ki predstavljajo tako za otroka, kot tudi tretjo osebo pomemben košček življenja. Primarno vlogo v življenja otroka igrajo starši, kljub temu pa ne smemo pozabiti na osebe, ki otroku zraven staršev ali celo namesto njih nudijo vse potrebno za njihov uspešen osebnostni razvoj. Otrokova korist je torej tisti ključni element, ki pogojuje dovolitev stikov otroka s tretjo osebo. O otrokovih stikih na prvi stopnji odločajo sodišča v pravdnem postopku, kadar se le ti rešujejo skupaj s spori o varstvu in vzgoji otrok, drugače pa v nepravdnem postopku. Zraven določitve upravičencev do stikov otroka s tretjimi je ravno tako pomembna možnost dejanske izvršitve pravice, saj drugače lahko govorimo le o pravici na papirju in ne v življenju. Pravice do stikov nam nihče ne more odvzeti, kadar pa nam kdo vanjo neupravičeno posega ali s strani države ali posameznika, pa imamo pravico do uporabe odškodninskega zahtevka.
Ključne besede: družinsko pravo, osebni stiki, korist otroka, tretje osebe, osebnostna pravica
Objavljeno: 24.03.2011; Ogledov: 2253; Prenosov: 198
.pdf Celotno besedilo (1,27 MB)

4.
POLOŽAJ OTROK OB RAZVEZI ZAKONSKE ZVEZE IN PRENEHANJU ZUNAJZAKONSKE SKUPNOSTI
Jerneja Stopar, 2012, diplomsko delo

Opis: Avtorica najprej predstavi institute družinskega prava, zakonsko zvezo in zunajzakonsko skupnost ter razvezo zakonske zveze in prenehanje zunajzakonske skupnosti. Nadaljuje s predstavitvijo položaja otrok ob razvezi zakonske zveze in prenehanju zunajzakonske skupnosti. Poudarek je namenjen koristi otrok ter na dejstvu, ali se interes res upošteva v postopkih, v katerih je udeležena šibkejša stranka, to je otrok. Avtorica je namenila poglavje ureditvi enakih vprašanj v drugih pravnih ureditvah. Za konec je avtorica dodala statistične podatke centra za socialno delo Novo mesto, iz katerih je razvidno, koliko razvez zakonske zveze je bilo na tem območju in nato, kako je bilo poskrbljeno za otroke.
Ključne besede: zakonska zveza, zunajzakonska skupnost, korist otroka, dodelitev otrok.
Objavljeno: 13.09.2012; Ogledov: 1715; Prenosov: 210
.pdf Celotno besedilo (560,50 KB)

5.
PRAVICE OTROKA V DRUŽINSKIH SPORIH V ZVEZI Z DODELITVIJO V VZGOJO, VARSTVO IN OSKRBO TER STIKI Z DRUGIM RODITELJEM
Nina Kurnik, 2013, diplomsko delo

Opis: Avtor sledeče diplomske naloge se ukvarjam z vprašanjem ureditve položaja mladoletnih otrok ob razvezi zakonske zveze ter njihovimi pravicami, ki jim pripadajo v vseh postopkih, kjer se odloča o zanje ključnih vprašanjih. V tej zvezi je ključnega pomena, da ureditev na svetovni, evropski in državni ravni otrokom priznava pravico izraziti svoje mnenje, ki ga morajo, v kolikor je to v skladu z otrokovo koristjo, upoštevati vsi organi, ki odločajo o ključnih vprašanjih, ki se nanašajo na vzgojo, varstvo, preživljanje, stike z drugim roditeljem in tudi sorodniki, v primerih, ko starši zaradi razveze zakonske zveze bodisi razpada izvenzakonske skupnosti živijo ločeno od otrok. V ta namen sem opravila pregled tujih in nacionalnih predpisov, ki urejajo to področje in pregled evropske ter nacionalne sodne prakse. Zaključim lahko, da se je vloga otroka v teh postopkih spremenila v tej smeri, da otrok v postopkih, kjer se odloča o njegovih pravicah, ni le objekt, temveč gre trend razvoja v smeri, da je otroku priznana aktivna vloga, s čimer postaja subjekt – nosilec pravic, njegovo mnenje pa je potrebno upoštevati vedno, kadar to dopuščajo njegove koristi.
Ključne besede: Otrok Stiki Pravice Največja otrokova korist Aktivna vloga Mnenje otroka
Objavljeno: 06.02.2013; Ogledov: 1700; Prenosov: 288
.pdf Celotno besedilo (324,55 KB)

6.
ODVZEM OTROKA - RAZMERJE MED SODNIM IN UPRAVNIM POSTOPKOM
Eva Žunkovič, 2013, diplomsko delo

Opis: V družinskem pravu velja načelo avtonomije družine, zato morajo za otroke in njihovo vzgojo ter varstvo primarno poskrbeti njihovi starši. Država zato posega v družinska razmerja le v izjemnih primerih, če starši ogrožajo otrokove koristi. Odvzem otroka staršem je tisti skrajni ukrep, katerega se sodišča in pa centri za socialno delo poslužujejo le redko, saj z njim otroka izločijo iz družine. Ker zakon dopušča možnost, da o ukrepu odvzema otroka odločata dva organa- sodišče v pravdnem postopku in center za socialno delo v upravnem postopku, se lahko zgodi, da se njuna pristojnost velikokrat prekriva. Otrok mora imeti v postopku zagotovljene vse pravice, ki mu jih zagotavlja mednarodno pravo, tako da so njegove koristi, kar se da najbolje zavarovane. V upravnem postopku, v katerem odloča center za socialno delo, pa zakonodaja otroku ne omogoča takšnih pravic, kot mu jih zagotavlja sodni postopek. Zato bi bilo, v primeru odločanja o ukrepu odvzema otroka, potrebno dati prednost sodišču. Center za socialno delo bi moral še naprej izvajati ukrepe, s katerimi bi preprečeval ogrožanje otrok (prva pomoč družini, reševanje sporov v družini, pomoč pri varstvu in vzgoji), ukrepe za varstvo otrokovih koristi, vključno z odvzemom otroka, pa bi bilo potrebno prenesti na sodišča.
Ključne besede: odvzem otroka, ukrepi za varstvo otrok, sodni postopek, upravni postopek, center za socialno delo, korist otroka, pravice otroka  
Objavljeno: 25.09.2013; Ogledov: 3492; Prenosov: 490
.pdf Celotno besedilo (379,98 KB)

7.
ORGANIZACIJSKI DEJAVNIKI SOCIALNO VARSTVENEGA UKREPA POSVOJITVE OTROK IN NJIHOVA PROTISLOVNOST
Viktorija Bevc, 2014, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji smo skozi celoten analitično raziskovalni del sledili namenu posvojitve v Sloveniji in protislovju samega socialno varstvenega ukrepa pomoči otroku. Rezultati so pokazali, da obstaja v sedanji organizaciji posvojitve otrok vrsta spregledanih dejavnikov, ki vplivajo na strokovno ravnanje v smeri protislovja posvojitve in tako ni omogočeno, da bi posvojitev optimalno sledila koristi otroka. Pomenljiv je tudi podatek raziskave, da sedanja organizacija posvojitev pri nas ne omogoča strokovnemu delavcu ustreznega znanja in usposobljenosti za kakovostno izpeljavo posvojitve. Prav tako ne omogoča bodočim posvojiteljem ustreznih informacij, znanja in usposobljenosti za kakovostno odločitev glede posvojitve, posvojencu in posvojiteljskim staršem pa ne omogoča podpore po posvojitvi. Bodoče posvojitelje pušča brez ustreznih informacij in motivacijskega poriva za vključitev v skupinsko pripravo na posvojitev otroka, ob stran vsej posvojiteljski dejavnosti pa je postavljena tudi pomoč biološkim staršem posvojenca. Ugotovitve doktorske disertacije kažejo, da sedanja organizacijska izvedba posvojitve otrok pri nas ne upošteva dejavnikov, ki so napovedniki uspešnosti posvojitve in tudi ne sledi sodobni strokovni doktrini. Rezultati porajajo vrsto nerazumljivih dilem in protislovij. Na eni strani velika večina strokovnih delavcev izraža, da razumejo, kako pomembne so za posvojenega otroka skupinske priprave bodočih posvojiteljev na posvojitev, na drugi strani praksa kaže, da isti strokovni delavci dajejo otroke v posvojitev parom brez ustreznih priprav. Tako njihova izražena mnenja o tem, kako pomembna da je priprava, vzbujajo dvom, saj porajajo bistveno protislovje, ki pomeni odmik od prvenstvenega namena posvojitve. Prav tako je z upoštevanjem neplodnosti in njenih posledic v postopku posvojitve. Rezultati pokažejo visoko stopnjo ozaveščenosti o pomembnem vplivu nepredelane bolečine zaradi neplodnosti in njenih posledic, torej o stiski, ki jo doživlja neploden par, hkrati pa rezultati pokažejo, da strokovni delavci kljub temu ne svetujejo, naj si poiščejo psihosocialno pomoč zaradi posledic neplodnosti, da bi s posvojenim otrokom lažje vzpostavili družinsko skupnost. Kljub poznavanju posledic, jim strokovni delavci brez priprave dodeljujejo otroke v posvojitev. Tudi njihovo večinsko mnenje, da je posvojitev pomoč otroku brez staršev, nakazuje protislovje v primeru posvojitve, ko potrebe bodočih posvojiteljev postavijo kot prvenstveno upoštevane pri naših posvojitvah in hkrati na načelni ravni menijo, da se s posvojitvijo sledi koristi otroka. Rezultati tudi kažejo, da strokovni delavci s posvojitvijo pomagajo paru rešiti bolečo situacijo neplodnosti in odpraviti strah in dolgočasje, ki ga prinaša življenje brez otroka, da prevzemajo rešiteljsko vlogo za par brez otroka. Otroka na ta način instrumentalizirajo. Protislovnost organizacijskih dejavnikov posvojitve v Sloveniji, ki smo ji sledili z rezultati raziskave, je teoretska konceptualna osnova za raziskovanje protislovnosti organizacijskih modelov posvojitve drugod v svetu, hkrati pa inicira variable, na katere moramo biti pozorni v postopku posvojitve otroka, še posebej, ko gre za posvojitev otroka s strani parov in posameznikov, ki imajo izkušnjo neplodnosti. Rezultati doktorske disertacije ponujajo na aplikativni ravni izvirno rešitev za tak model organizacije posvojitev, ki vključuje organizacijske dejavnike, kakršnih do sedaj v slovenski praksi, kot tudi v praksi v svetu, še ni vključeval. Posebej širi možnosti za dograjevanje modela priprave na posvojitev, ki ga hkrati tudi izpostavi kot pomembnejši člen pri izvedbi socialno-varstvenega ukrepa za otroka in od katerega je pogosto odvisen uspeh posvojitve. S tem ponuja nadgradnjo doktrine ne le strokovnega dela na področju posvojitev otrok, da se teorija in praksa posodobi ter obrne od tradicionalnih pristopov k sodobnejšim, otroku koristnejšim, pač pa pomeni tudi doktrinarno nadgradnjo spoznanj znanstvene misli na področju posvojitve o
Ključne besede: organizacijski dejavniki, posvojitev, korist otroka, priprava na posvojitev, neplodnost para, protislovje posvojitve
Objavljeno: 26.03.2015; Ogledov: 946; Prenosov: 267
.pdf Celotno besedilo (2,61 MB)

8.
VARSTVO IN VZGOJA OTROK PO RAZVEZI ZAKONSKE ZVEZE
Katarina Vukelić, 2014, diplomsko delo

Opis: V skladu z Ustavo Republike Slovenije, država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino. Družina je celota, ki jo je kot tako treba ohraniti. V primeru, da pride do razveze zakonske zveze oziroma razpada zunajzakonske skupnosti, pa se morata bivša zakonca, v kolikor imata skupne otroke sporazumeti, komu zaupati otroke v varstvo in vzgojo. Kadar takega dogovora nista sposobna sporazumno sprejeti, pride na vrsto sodišče, ki odloči tudi o izvrševanju stikov. Ker pa se ljudje in odnosi spreminjajo, se lahko zgodi, da že izdana sodna odločba o varstvu in vzgoji otrok, ne služi več svojemu namenu. To je zagotavljanju koristi otrok, kot temeljnemu vodilu pri odločitvah sodišč, zato v slovenskem pravnem redu obstajajo mehanizmi, ki omogočajo, da sodišča svojo odločitev spremenijo. Sprememba odločbe bo smotrna takrat, kadar tisti od zakoncev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, neutemeljeno omejuje stike otroka z drugim roditeljem. Pred morebitno novo odločbo velja tehtno premisliti, ali je omejevanje stikov volja otroka ali zgolj samovolja roditelja. V slednjem primeru bo razlogov, ki govorijo v prid spremembi sodne odločbe, skoraj gotovo več. Nadalje lahko sodišča spremenijo svojo odločitev o varstvu in vzgoji otrok, kadar to zahtevajo spremenjene razmere. V konkretnem primeru se lahko zgodi, da roditelj, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo zboli za hudo, nalezljivo boleznijo, ali pa da nova družina, ki si jo ustvari razvezani roditelj, ne ustreza otroku iz prejšnje zakonske zveze. Največji problem pa nastane takrat, kadar roditelj, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, umre. V vseh naštetih primerih in še v mnogih drugih, je treba izvesti ponoven postopek, ki že izdano odločbo bodisi ohrani, bodisi spremeni. Ob ponovnemu pravdanju, pa predlagatelju nastanejo številni stroški. Začnejo se pri plačilu taks, za uvedbo novega postopka in se nadaljujejo, če predlagatelj poišče pravno pomoč. Ob zakonsko določenih pogojih, se predlagatelja oprosti pačila taks in se mu lahko dodeli brezplačno pravno pomoč.
Ključne besede: razveza zakonske zveze, varstvo in vzgoja otrok, nova odločba o varstvu in vzgoji otrok, korist otroka, omejevanje stikov, brezplačna pravna pomoč
Objavljeno: 18.12.2014; Ogledov: 1609; Prenosov: 348
.pdf Celotno besedilo (693,09 KB)

9.
ALTERNATIVNO PRESTAJANJE KAZNI MLADOLETNIŠKEGA ZAPORA
Larisa Horvat, 2015, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga obravnava kazenskopravno sankcioniranje mladoletnih storilcev kaznivih dejanj s fokusom na načinu izvrševanja kazni mladoletniškega zapora. Preučena je meja kompatibilnosti sistema kazenskih sankcij, predvidenih primarno za polnoletnike in kazenskih sankcij zoper mladoletnike, ob upoštevanju bistvenih razlik med mladoletniki in polnoletniki kot izhodišča za ločeno kazensko obravnavo obeh kategorij. Podrobneje je obravnavana možnost alternativnega načina izvrševanja mladoletniškega zapora na način, ki je predviden za kazen zapora. Za kvalitativen sklep o upravičeni dopustitvi takega načina prestajanja mladoletniškega zapora nudi diplomska naloga preučitev različnih vidikov obravnavanja mladoletnikov skozi zgodovinski razvoj. Posamezna poglavja služijo kot vsebinske iztočnice za ugotovitev skladnosti obeh omenjenih načinov in s presojo zakonskih določb mladoletniškega zapora ter korekcij kratkotrajnih zapornih kazni, nudijo širši kontekst k razumevanju najprimernejše rešitve. Preučitev je podkrepljena z vključitvijo sodne prakse in statistične analize. Iz predstavljene zahteve po smatranju mladoletniškega zapora kot ultima ratio, so kazenskopravne ureditve v spekter mladoletniškega kazenskega prava vključile vzgojno naravnanost. Prav ta pa je bistvenega pomena za smatranje mladoletniškega kazenskega prava kot ločenega sistema s posebnimi značilnostmi.
Ključne besede: Mladoletnik, korist otroka, kazenske sankcije, mladoletniški zapor, alternativni način izvrševanja zapora.
Objavljeno: 19.02.2015; Ogledov: 1466; Prenosov: 243
.pdf Celotno besedilo (1,35 MB)

10.
PRAVNO VARSTVO PREMOŽENJA MLADOLETNIH OTROK
Vesna Lukić, 2016, magistrsko delo

Opis: Otrokom je namenjeno posebno varstvo, saj so najšibkejša družbena skupina. Povsod po svetu so v ospredju največje koristi otrok, ki jih posamezne države z nacionalno zakonodajo v skladu z mednarodnimi pravili ustrezno varujejo, a kljub temu prihaja do zlorab otrokove osebnosti in pravic, oziroma njihovi interesi niso zadostno zaščiteni. Pravica do premoženja je le ena izmed pravic otroka, ki je prav tako pomembna. S tem, ko se skuša zaščititi interese in koristi otrok, se v določeni meri krši oziroma poseže v pravice staršev na drugi strani in ravno ločnica med tema je ključnega pomena. Za premoženje otrok skrbijo starši, a je to premoženje vseeno potrebno ustrezno zavarovati s strani državnih organov (sodišč in centra za socialno delo) z ustreznimi instituti. Tu se pa postavlja vprašanje, ali so te možnosti resnično učinkovite tudi v praksi, kajti potrebno je zavarovati premoženje otrok in hkrati poskrbeti, da so zadovoljene njihove potrebe. Tudi mladoletniki sklepajo pravne posle, a je veljavnost le-teh vezana na določene predpisane pogoje. Za določene posle je poleg splošnih predpostavk za veljavnost pravnih poslov potrebno, da dajo starši ali zakoniti zastopniki predhodno soglasje k sklepanju poslov, ali pa da jih starši naknadno odobrijo. Za pomembnejše pravne posle je potrebno še soglasje centra za socialno delo, zlasti kadar gre za odsvojitev ali obremenitev premoženja otrok. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih izrecno ne daje odgovora na vprašanje, kateri posli so to, temveč je to potrebno izluščiti iz sodne prakse, pri čemer se postavlja vprašanje, ali je le ta enotna. Po mnenju mnogih kritikov sta praksa sodišč in praksa centrov za socialno delo neenotni. Pomembna je analiza, koliko centri za socialno delo in sodišča dejansko upoštevajo okoliščine določenega primera, ko gre za odsvojitev in obremenitev premoženja oziroma sklepanja pravnih poslov na sploh in če preverjajo resničnost trditev staršev oziroma zakonitih zastopnikov v sodnih in upravnih postopkih in ali pri tem upoštevajo interese otrok. Ugotovitve kažejo, da odločajo o koristih otrok različni organi v različnih postopkih, toda ali je takšna ureditev smiselna oziroma ali koristi otrokom ter ali so pravice otrok s takšno ureditvijo zadostno zavarovane. V nalogi bodo med ostalim predstavljeni kolizijski skrbnik, varuh otrokovih pravic in zagovornik otrok kot tudi drugi instituti, njihov pomen oziroma vpliv na dodatno varstvo premoženjskih koristi otrok. V nalogi bodo predstavljene predvsem pomanjkljivosti veljavne pravne ureditve, predlagane spremembe in možne rešitve, za katere menim, da bi bile ustrezne.
Ključne besede: otrok, otrokova korist, otrokove pravice, roditeljska pravica, ukrepi države za varovanje koristi otrok, premoženje otroka, sodno varstvo, upravni postopek, pravni posel, kolizijski skrbnik, varuh otrokovih pravic, zagovornik.
Objavljeno: 20.09.2016; Ogledov: 999; Prenosov: 87
.pdf Celotno besedilo (1,35 MB)

Iskanje izvedeno v 0.14 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici