| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 12
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
EMANCIPACIJA OTROKA
Maja Šedivy, 2016, diplomsko delo

Opis: Emancipacija otroka je zapleten in večplasten pojem, ki je na različnih področjih predvsem s pravnega vidika različno obravnavan. V tem kontekstu je poglavitnega pomena spoznanje, da so se koncepti dojemanja otroka in otroštva skozi zgodovino močno spreminjali. Pojmovanja otroštva kot posebne ter posebej občutljive faze v razvoju človeka v Stari Grčiji, Rimu ter v Srednjem veku niso poznali. Pridobivanje določene stopnje svojepravnosti je bila odvisna zlasti od služenja vojaškega roka, starosti, poroke (ali zakonskega stanu?) in očetove oblasti, pri čemer pa so bili favorizirani dečki. Ideje, da si otrok zasluži posebno varstvo, so se pojavile v obdobju industrializacije in takrat so nastale prve kodifikacije o otrokovih pravicah. Vendar pa je vse do sprejetja Konvencije o otrokovih pravicah leta 1989 veljalo stališče, da gre za varstvo otrok, ne pa tudi za njihove pravice. Od tedaj se smatra, da je otrok subjekt pravic in v tem kontekstu se razlagajo tudi vse njegove pravice in pojmi, kot je pojem največje otrokove koristi. Opozoriti je treba tudi na neenak položaj otrok po svetu in pojave, ki predstavljajo neposredno kršitev otrokovih pravic. Še zmeraj je zelo razširjeno otroško delo, kompleksnost problema pa se kaže zlasti v dejstvu, da absolutna prepoved otroškega dela ne pomeni nujno tudi boljšega položaja za otroke. V prvi vrsti je pomembna ureditev razmerij med starši in otrokom. Pri tem je splošno sprejeto stališče, da je primarna vloga staršev skrb za otrokovo korist. To skrb pa morajo prilagajati otrokovi zrelosti in starosti. V primeru nadstarševstva je skrb pogosto pretirana in lahko posega v otrokove pravice, zlasti v njegovo zasebnost. Popolna poslovna sposobnost se pridobi praviloma z 18., delna pa s 15. letom starosti. Do takrat starši oziroma skrbniki sprejemajo odločitve glede otroka glede na to, koliko je star ali zrel. Vendar pa je treba zagotoviti, da ima otrok, ki je sposoben izoblikovati lastno mnenje, pravico do svobodnega izražanja le-tega v vseh zadevah v zvezi z njim. Na tak način se recimo tretira sodelovanje otroka v sodnih postopkih. Tudi pri privolitvi v medicinski poseg se otrokova volja upošteva v največjem možnem obsegu, vselej pa se pazi na otrokovo neposredno korist. S tega vidika je zlasti sporno obrezovanje iz razlogov, ki niso medicinski. Nujna medicinska pomoč pa se otroku mora zagotoviti, tudi če jo starši iz verskih razlogov odklanjajo. V kolikor torej starši otrokove koristi ne varujejo na najboljši možni način, posreduje država. Še en primer, ko je poseg države v starševske pravice utemeljen in upravičen, je obvezno izobraževanje, saj predstavlja neposredno otrokovo korist. Še večji poseg v avtonomijo volje otroka je zaznati pri privolitveni sposobnosti otroka v spolne dejavnosti. V zvezi z varovanjem otrokove koristi je bila v zakonodaji določena starostna meja, pri kateri lahko otrok svobodno privoli v spolno dejanje. V Evropi je to povprečno pri 15. letih. Manj dosledna in zaščitniška je zakonodaja na področju zagotavljanja spolne identitete transspolnim otrokom. V večini držav sta namreč za pravno priznanje spola še vedno potrebna določena diagnoza ali celo poseg. Na koncu ugotavljamo, da imajo starši pravico vzgajati svoje otroke v skladu s svojim verskim prepričanjem. Otrok lahko z dopolnitvijo določene starosti (15 let v naši državi) sam sprejema odločitve, povezane z versko svobodo, vendar pa je v zvezi s tem posebej sporen krst dojenčkov, ki predstavlja doživljenjsko včlenitev v vero oz. cerkev in potemtakem zaznamuje otroka za vse življenje.
Ključne besede: emancipacija otroka, otrokove pravice, otrokova korist, roditeljska pravica, nadstarševstvo, poslovna sposobnost, procesna sposobnost, privolitvena sposobnost, otroško delo, obvezno šolanje, obrezovanje, transspolni otroci, verska vzgoja
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 952; Prenosov: 91
.pdf Celotno besedilo (1,12 MB)

2.
PRAVNO VARSTVO PREMOŽENJA MLADOLETNIH OTROK
Vesna Lukić, 2016, magistrsko delo

Opis: Otrokom je namenjeno posebno varstvo, saj so najšibkejša družbena skupina. Povsod po svetu so v ospredju največje koristi otrok, ki jih posamezne države z nacionalno zakonodajo v skladu z mednarodnimi pravili ustrezno varujejo, a kljub temu prihaja do zlorab otrokove osebnosti in pravic, oziroma njihovi interesi niso zadostno zaščiteni. Pravica do premoženja je le ena izmed pravic otroka, ki je prav tako pomembna. S tem, ko se skuša zaščititi interese in koristi otrok, se v določeni meri krši oziroma poseže v pravice staršev na drugi strani in ravno ločnica med tema je ključnega pomena. Za premoženje otrok skrbijo starši, a je to premoženje vseeno potrebno ustrezno zavarovati s strani državnih organov (sodišč in centra za socialno delo) z ustreznimi instituti. Tu se pa postavlja vprašanje, ali so te možnosti resnično učinkovite tudi v praksi, kajti potrebno je zavarovati premoženje otrok in hkrati poskrbeti, da so zadovoljene njihove potrebe. Tudi mladoletniki sklepajo pravne posle, a je veljavnost le-teh vezana na določene predpisane pogoje. Za določene posle je poleg splošnih predpostavk za veljavnost pravnih poslov potrebno, da dajo starši ali zakoniti zastopniki predhodno soglasje k sklepanju poslov, ali pa da jih starši naknadno odobrijo. Za pomembnejše pravne posle je potrebno še soglasje centra za socialno delo, zlasti kadar gre za odsvojitev ali obremenitev premoženja otrok. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih izrecno ne daje odgovora na vprašanje, kateri posli so to, temveč je to potrebno izluščiti iz sodne prakse, pri čemer se postavlja vprašanje, ali je le ta enotna. Po mnenju mnogih kritikov sta praksa sodišč in praksa centrov za socialno delo neenotni. Pomembna je analiza, koliko centri za socialno delo in sodišča dejansko upoštevajo okoliščine določenega primera, ko gre za odsvojitev in obremenitev premoženja oziroma sklepanja pravnih poslov na sploh in če preverjajo resničnost trditev staršev oziroma zakonitih zastopnikov v sodnih in upravnih postopkih in ali pri tem upoštevajo interese otrok. Ugotovitve kažejo, da odločajo o koristih otrok različni organi v različnih postopkih, toda ali je takšna ureditev smiselna oziroma ali koristi otrokom ter ali so pravice otrok s takšno ureditvijo zadostno zavarovane. V nalogi bodo med ostalim predstavljeni kolizijski skrbnik, varuh otrokovih pravic in zagovornik otrok kot tudi drugi instituti, njihov pomen oziroma vpliv na dodatno varstvo premoženjskih koristi otrok. V nalogi bodo predstavljene predvsem pomanjkljivosti veljavne pravne ureditve, predlagane spremembe in možne rešitve, za katere menim, da bi bile ustrezne.
Ključne besede: otrok, otrokova korist, otrokove pravice, roditeljska pravica, ukrepi države za varovanje koristi otrok, premoženje otroka, sodno varstvo, upravni postopek, pravni posel, kolizijski skrbnik, varuh otrokovih pravic, zagovornik.
Objavljeno: 20.09.2016; Ogledov: 1407; Prenosov: 152
.pdf Celotno besedilo (1,35 MB)

3.
Enostarševska družina v Sloveniji in ameriški zvezni državi Teksas
Urša Šuštar, 2016, diplomsko delo

Opis: Družina je skupnost očeta in matere, katere jedro je njun otrok. Včasih pa se zgodi, da ta skupnost preneha obstajati in tako nastane enostarševska družina. Ta je sestavljena iz enega starša in otroka ali več otrok, včasih se zgodi celo, da ta starš prevzame nase celotno preživljanje, vzgojo in skrb za otroka, in tako postane samohranilec. V Sloveniji in v ZDA je čedalje več mater samohranilk, v izjemnih primerih pa tudi očetov samohranilcev. Razlogi za nastanek enostarševske družine so različni: starša se lahko ločita, razideta ali pa eden njiju umre. Ti razlogi so v Sloveniji in ZDA skoraj enaki, s posebnimi značilnostmi, ki jih opredeljujejo kot razloge za nastanek enostarševske družine. Ko družina »razpade« in ostane otrok z enim od staršev, za drugega starša prav tako nastanejo določene pravice in obveznosti. Starša se lahko sporazumeta o pravicah in obveznostih glede vzgoje in nege otroka. Če takšen sporazum ni mogoč, pri tem pomaga sodišče, ki odloči o vzgoji, varstvu in negi otrok, odloči pa tudi o stikih oziroma obiskih tistega starša, kateremu ni dodeljeno skrbništvo nad otrokom. Pri določanju vseh teh pravic in obveznosti mora vedno paziti na to, da odloča v korist otroka – to je sodišču glavno vodilo. Glavni problem enostarševskih družin je težak finančni položaj, saj so te družine pogosto prikrajšane, še zlasti takrat, ko otrok ne dobiva preživnine. Zato državi skrbita, da enostarševskim družinam omogočita čim več ugodnosti in pravic. Delež teh se namreč vztrajno povečuje. V Sloveniji je pojem enostarševske družine povezan z zakoni, ki jim dajejo različne pravice, kot so npr. otroški dodatek, starševski dodatek, pomoč za nego otroka, preživnina itd. Glavni zakoni v Sloveniji na tem področju so: Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (oz. ZZZDR), Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (oz. ZSVD) in Zakon o socialnovarstvenih prejemkih (oz. ZSVP). V Teksasu so področje družine in s tem tudi pravice enostarševske družine urejeni v »Texas Statutes«, ki je sestavljen iz več zakonikov, glavna pri obravnavi pravic enostarševskih družin pa sta »Family Code« in »Penal Code«. Najpomembnejše je, da obe državi skrbita, da so otrokova korist in njegovi interesi na prvem mestu.
Ključne besede: enostarševska družina, družina, samohranilka, samohranilec, otrok, korist otroka, Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, preživljanje, preživnina, ZDA, Teksas, ločitev
Objavljeno: 16.09.2016; Ogledov: 1247; Prenosov: 140
.pdf Celotno besedilo (1,15 MB)

4.
ORGANIZACIJSKI DEJAVNIKI SOCIALNO VARSTVENEGA UKREPA POSVOJITVE OTROK IN NJIHOVA PROTISLOVNOST
Viktorija Bevc, 2014, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji smo skozi celoten analitično raziskovalni del sledili namenu posvojitve v Sloveniji in protislovju samega socialno varstvenega ukrepa pomoči otroku. Rezultati so pokazali, da obstaja v sedanji organizaciji posvojitve otrok vrsta spregledanih dejavnikov, ki vplivajo na strokovno ravnanje v smeri protislovja posvojitve in tako ni omogočeno, da bi posvojitev optimalno sledila koristi otroka. Pomenljiv je tudi podatek raziskave, da sedanja organizacija posvojitev pri nas ne omogoča strokovnemu delavcu ustreznega znanja in usposobljenosti za kakovostno izpeljavo posvojitve. Prav tako ne omogoča bodočim posvojiteljem ustreznih informacij, znanja in usposobljenosti za kakovostno odločitev glede posvojitve, posvojencu in posvojiteljskim staršem pa ne omogoča podpore po posvojitvi. Bodoče posvojitelje pušča brez ustreznih informacij in motivacijskega poriva za vključitev v skupinsko pripravo na posvojitev otroka, ob stran vsej posvojiteljski dejavnosti pa je postavljena tudi pomoč biološkim staršem posvojenca. Ugotovitve doktorske disertacije kažejo, da sedanja organizacijska izvedba posvojitve otrok pri nas ne upošteva dejavnikov, ki so napovedniki uspešnosti posvojitve in tudi ne sledi sodobni strokovni doktrini. Rezultati porajajo vrsto nerazumljivih dilem in protislovij. Na eni strani velika večina strokovnih delavcev izraža, da razumejo, kako pomembne so za posvojenega otroka skupinske priprave bodočih posvojiteljev na posvojitev, na drugi strani praksa kaže, da isti strokovni delavci dajejo otroke v posvojitev parom brez ustreznih priprav. Tako njihova izražena mnenja o tem, kako pomembna da je priprava, vzbujajo dvom, saj porajajo bistveno protislovje, ki pomeni odmik od prvenstvenega namena posvojitve. Prav tako je z upoštevanjem neplodnosti in njenih posledic v postopku posvojitve. Rezultati pokažejo visoko stopnjo ozaveščenosti o pomembnem vplivu nepredelane bolečine zaradi neplodnosti in njenih posledic, torej o stiski, ki jo doživlja neploden par, hkrati pa rezultati pokažejo, da strokovni delavci kljub temu ne svetujejo, naj si poiščejo psihosocialno pomoč zaradi posledic neplodnosti, da bi s posvojenim otrokom lažje vzpostavili družinsko skupnost. Kljub poznavanju posledic, jim strokovni delavci brez priprave dodeljujejo otroke v posvojitev. Tudi njihovo večinsko mnenje, da je posvojitev pomoč otroku brez staršev, nakazuje protislovje v primeru posvojitve, ko potrebe bodočih posvojiteljev postavijo kot prvenstveno upoštevane pri naših posvojitvah in hkrati na načelni ravni menijo, da se s posvojitvijo sledi koristi otroka. Rezultati tudi kažejo, da strokovni delavci s posvojitvijo pomagajo paru rešiti bolečo situacijo neplodnosti in odpraviti strah in dolgočasje, ki ga prinaša življenje brez otroka, da prevzemajo rešiteljsko vlogo za par brez otroka. Otroka na ta način instrumentalizirajo. Protislovnost organizacijskih dejavnikov posvojitve v Sloveniji, ki smo ji sledili z rezultati raziskave, je teoretska konceptualna osnova za raziskovanje protislovnosti organizacijskih modelov posvojitve drugod v svetu, hkrati pa inicira variable, na katere moramo biti pozorni v postopku posvojitve otroka, še posebej, ko gre za posvojitev otroka s strani parov in posameznikov, ki imajo izkušnjo neplodnosti. Rezultati doktorske disertacije ponujajo na aplikativni ravni izvirno rešitev za tak model organizacije posvojitev, ki vključuje organizacijske dejavnike, kakršnih do sedaj v slovenski praksi, kot tudi v praksi v svetu, še ni vključeval. Posebej širi možnosti za dograjevanje modela priprave na posvojitev, ki ga hkrati tudi izpostavi kot pomembnejši člen pri izvedbi socialno-varstvenega ukrepa za otroka in od katerega je pogosto odvisen uspeh posvojitve. S tem ponuja nadgradnjo doktrine ne le strokovnega dela na področju posvojitev otrok, da se teorija in praksa posodobi ter obrne od tradicionalnih pristopov k sodobnejšim, otroku koristnejšim, pač pa pomeni tudi doktrinarno nadgradnjo spoznanj znanstvene misli na področju posvojitve o
Ključne besede: organizacijski dejavniki, posvojitev, korist otroka, priprava na posvojitev, neplodnost para, protislovje posvojitve
Objavljeno: 26.03.2015; Ogledov: 1155; Prenosov: 310
.pdf Celotno besedilo (2,61 MB)

5.
ALTERNATIVNO PRESTAJANJE KAZNI MLADOLETNIŠKEGA ZAPORA
Larisa Horvat, 2015, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga obravnava kazenskopravno sankcioniranje mladoletnih storilcev kaznivih dejanj s fokusom na načinu izvrševanja kazni mladoletniškega zapora. Preučena je meja kompatibilnosti sistema kazenskih sankcij, predvidenih primarno za polnoletnike in kazenskih sankcij zoper mladoletnike, ob upoštevanju bistvenih razlik med mladoletniki in polnoletniki kot izhodišča za ločeno kazensko obravnavo obeh kategorij. Podrobneje je obravnavana možnost alternativnega načina izvrševanja mladoletniškega zapora na način, ki je predviden za kazen zapora. Za kvalitativen sklep o upravičeni dopustitvi takega načina prestajanja mladoletniškega zapora nudi diplomska naloga preučitev različnih vidikov obravnavanja mladoletnikov skozi zgodovinski razvoj. Posamezna poglavja služijo kot vsebinske iztočnice za ugotovitev skladnosti obeh omenjenih načinov in s presojo zakonskih določb mladoletniškega zapora ter korekcij kratkotrajnih zapornih kazni, nudijo širši kontekst k razumevanju najprimernejše rešitve. Preučitev je podkrepljena z vključitvijo sodne prakse in statistične analize. Iz predstavljene zahteve po smatranju mladoletniškega zapora kot ultima ratio, so kazenskopravne ureditve v spekter mladoletniškega kazenskega prava vključile vzgojno naravnanost. Prav ta pa je bistvenega pomena za smatranje mladoletniškega kazenskega prava kot ločenega sistema s posebnimi značilnostmi.
Ključne besede: Mladoletnik, korist otroka, kazenske sankcije, mladoletniški zapor, alternativni način izvrševanja zapora.
Objavljeno: 19.02.2015; Ogledov: 1707; Prenosov: 281
.pdf Celotno besedilo (1,35 MB)

6.
VARSTVO IN VZGOJA OTROK PO RAZVEZI ZAKONSKE ZVEZE
Katarina Vukelić, 2014, diplomsko delo

Opis: V skladu z Ustavo Republike Slovenije, država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino. Družina je celota, ki jo je kot tako treba ohraniti. V primeru, da pride do razveze zakonske zveze oziroma razpada zunajzakonske skupnosti, pa se morata bivša zakonca, v kolikor imata skupne otroke sporazumeti, komu zaupati otroke v varstvo in vzgojo. Kadar takega dogovora nista sposobna sporazumno sprejeti, pride na vrsto sodišče, ki odloči tudi o izvrševanju stikov. Ker pa se ljudje in odnosi spreminjajo, se lahko zgodi, da že izdana sodna odločba o varstvu in vzgoji otrok, ne služi več svojemu namenu. To je zagotavljanju koristi otrok, kot temeljnemu vodilu pri odločitvah sodišč, zato v slovenskem pravnem redu obstajajo mehanizmi, ki omogočajo, da sodišča svojo odločitev spremenijo. Sprememba odločbe bo smotrna takrat, kadar tisti od zakoncev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, neutemeljeno omejuje stike otroka z drugim roditeljem. Pred morebitno novo odločbo velja tehtno premisliti, ali je omejevanje stikov volja otroka ali zgolj samovolja roditelja. V slednjem primeru bo razlogov, ki govorijo v prid spremembi sodne odločbe, skoraj gotovo več. Nadalje lahko sodišča spremenijo svojo odločitev o varstvu in vzgoji otrok, kadar to zahtevajo spremenjene razmere. V konkretnem primeru se lahko zgodi, da roditelj, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo zboli za hudo, nalezljivo boleznijo, ali pa da nova družina, ki si jo ustvari razvezani roditelj, ne ustreza otroku iz prejšnje zakonske zveze. Največji problem pa nastane takrat, kadar roditelj, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, umre. V vseh naštetih primerih in še v mnogih drugih, je treba izvesti ponoven postopek, ki že izdano odločbo bodisi ohrani, bodisi spremeni. Ob ponovnemu pravdanju, pa predlagatelju nastanejo številni stroški. Začnejo se pri plačilu taks, za uvedbo novega postopka in se nadaljujejo, če predlagatelj poišče pravno pomoč. Ob zakonsko določenih pogojih, se predlagatelja oprosti pačila taks in se mu lahko dodeli brezplačno pravno pomoč.
Ključne besede: razveza zakonske zveze, varstvo in vzgoja otrok, nova odločba o varstvu in vzgoji otrok, korist otroka, omejevanje stikov, brezplačna pravna pomoč
Objavljeno: 18.12.2014; Ogledov: 1951; Prenosov: 390
.pdf Celotno besedilo (693,09 KB)

7.
ODVZEM OTROKA - RAZMERJE MED SODNIM IN UPRAVNIM POSTOPKOM
Eva Žunkovič, 2013, diplomsko delo

Opis: V družinskem pravu velja načelo avtonomije družine, zato morajo za otroke in njihovo vzgojo ter varstvo primarno poskrbeti njihovi starši. Država zato posega v družinska razmerja le v izjemnih primerih, če starši ogrožajo otrokove koristi. Odvzem otroka staršem je tisti skrajni ukrep, katerega se sodišča in pa centri za socialno delo poslužujejo le redko, saj z njim otroka izločijo iz družine. Ker zakon dopušča možnost, da o ukrepu odvzema otroka odločata dva organa- sodišče v pravdnem postopku in center za socialno delo v upravnem postopku, se lahko zgodi, da se njuna pristojnost velikokrat prekriva. Otrok mora imeti v postopku zagotovljene vse pravice, ki mu jih zagotavlja mednarodno pravo, tako da so njegove koristi, kar se da najbolje zavarovane. V upravnem postopku, v katerem odloča center za socialno delo, pa zakonodaja otroku ne omogoča takšnih pravic, kot mu jih zagotavlja sodni postopek. Zato bi bilo, v primeru odločanja o ukrepu odvzema otroka, potrebno dati prednost sodišču. Center za socialno delo bi moral še naprej izvajati ukrepe, s katerimi bi preprečeval ogrožanje otrok (prva pomoč družini, reševanje sporov v družini, pomoč pri varstvu in vzgoji), ukrepe za varstvo otrokovih koristi, vključno z odvzemom otroka, pa bi bilo potrebno prenesti na sodišča.
Ključne besede: odvzem otroka, ukrepi za varstvo otrok, sodni postopek, upravni postopek, center za socialno delo, korist otroka, pravice otroka  
Objavljeno: 25.09.2013; Ogledov: 4020; Prenosov: 557
.pdf Celotno besedilo (379,98 KB)

8.
PRAVICE OTROKA V DRUŽINSKIH SPORIH V ZVEZI Z DODELITVIJO V VZGOJO, VARSTVO IN OSKRBO TER STIKI Z DRUGIM RODITELJEM
Nina Kurnik, 2013, diplomsko delo

Opis: Avtor sledeče diplomske naloge se ukvarjam z vprašanjem ureditve položaja mladoletnih otrok ob razvezi zakonske zveze ter njihovimi pravicami, ki jim pripadajo v vseh postopkih, kjer se odloča o zanje ključnih vprašanjih. V tej zvezi je ključnega pomena, da ureditev na svetovni, evropski in državni ravni otrokom priznava pravico izraziti svoje mnenje, ki ga morajo, v kolikor je to v skladu z otrokovo koristjo, upoštevati vsi organi, ki odločajo o ključnih vprašanjih, ki se nanašajo na vzgojo, varstvo, preživljanje, stike z drugim roditeljem in tudi sorodniki, v primerih, ko starši zaradi razveze zakonske zveze bodisi razpada izvenzakonske skupnosti živijo ločeno od otrok. V ta namen sem opravila pregled tujih in nacionalnih predpisov, ki urejajo to področje in pregled evropske ter nacionalne sodne prakse. Zaključim lahko, da se je vloga otroka v teh postopkih spremenila v tej smeri, da otrok v postopkih, kjer se odloča o njegovih pravicah, ni le objekt, temveč gre trend razvoja v smeri, da je otroku priznana aktivna vloga, s čimer postaja subjekt – nosilec pravic, njegovo mnenje pa je potrebno upoštevati vedno, kadar to dopuščajo njegove koristi.
Ključne besede: Otrok Stiki Pravice Največja otrokova korist Aktivna vloga Mnenje otroka
Objavljeno: 06.02.2013; Ogledov: 1877; Prenosov: 311
.pdf Celotno besedilo (324,55 KB)

9.
POLOŽAJ OTROK OB RAZVEZI ZAKONSKE ZVEZE IN PRENEHANJU ZUNAJZAKONSKE SKUPNOSTI
Jerneja Stopar, 2012, diplomsko delo

Opis: Avtorica najprej predstavi institute družinskega prava, zakonsko zvezo in zunajzakonsko skupnost ter razvezo zakonske zveze in prenehanje zunajzakonske skupnosti. Nadaljuje s predstavitvijo položaja otrok ob razvezi zakonske zveze in prenehanju zunajzakonske skupnosti. Poudarek je namenjen koristi otrok ter na dejstvu, ali se interes res upošteva v postopkih, v katerih je udeležena šibkejša stranka, to je otrok. Avtorica je namenila poglavje ureditvi enakih vprašanj v drugih pravnih ureditvah. Za konec je avtorica dodala statistične podatke centra za socialno delo Novo mesto, iz katerih je razvidno, koliko razvez zakonske zveze je bilo na tem območju in nato, kako je bilo poskrbljeno za otroke.
Ključne besede: zakonska zveza, zunajzakonska skupnost, korist otroka, dodelitev otrok.
Objavljeno: 13.09.2012; Ogledov: 1949; Prenosov: 243
.pdf Celotno besedilo (560,50 KB)

10.
PRAVICE OTROK DO STIKOV S TRETJIMI OSEBAMI
Lina Leskovec, 2010, diplomsko delo

Opis: S pomočjo instituta stika otrok s tretjimi osebami skušamo preprečiti škodljive in nezaželjene odtujitve otroka od njemu bližnjih oseb. Kot takšne osebe se tretitajo babica in dedek, (pol)brat in (pol)sestra, prejšnji in sedanji zakonec oz. zunajzakonski partner enega ali drugega izmed njegovih staršev in nekdanji rejniki. Krog teh ljudi pa s tem ni zaključen. Ob izpolnitvi pogoja navezanosti in varovanja otrokove koristi lahko pravica do stikov zajame še kakšno osebo, ki v zakonu ni omenjena. Gre torej za osebe s katerimi je otrok v določeni tesnejši povezanosti in med katerimi se prepletajo številni pristni in ljubeči odnosi, ki predstavljajo tako za otroka, kot tudi tretjo osebo pomemben košček življenja. Primarno vlogo v življenja otroka igrajo starši, kljub temu pa ne smemo pozabiti na osebe, ki otroku zraven staršev ali celo namesto njih nudijo vse potrebno za njihov uspešen osebnostni razvoj. Otrokova korist je torej tisti ključni element, ki pogojuje dovolitev stikov otroka s tretjo osebo. O otrokovih stikih na prvi stopnji odločajo sodišča v pravdnem postopku, kadar se le ti rešujejo skupaj s spori o varstvu in vzgoji otrok, drugače pa v nepravdnem postopku. Zraven določitve upravičencev do stikov otroka s tretjimi je ravno tako pomembna možnost dejanske izvršitve pravice, saj drugače lahko govorimo le o pravici na papirju in ne v življenju. Pravice do stikov nam nihče ne more odvzeti, kadar pa nam kdo vanjo neupravičeno posega ali s strani države ali posameznika, pa imamo pravico do uporabe odškodninskega zahtevka.
Ključne besede: družinsko pravo, osebni stiki, korist otroka, tretje osebe, osebnostna pravica
Objavljeno: 24.03.2011; Ogledov: 2513; Prenosov: 218
.pdf Celotno besedilo (1,27 MB)

Iskanje izvedeno v 0.29 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici