Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Diplomsko delo je bilo osredotočeno na sintezo in karakterizacijo bakrovih koordinacijskih spojin, pri čemer smo uporabili bakrove soli kot vir bakra ter fluoropiridine, kateri so prevzeli vlogo ligandov. V eksperimentalnem delu je bilo izdelanih veliko različnih vzorcev, le pri nekaterih pa so izpadli lepi kristali, katere smo kasneje karakterizirali. Uspelo nam je sintetizirati že znano spojino tetrakis(mu-2-Acetato)-bis(aqua-copper(ii)) (CUAQAC), katere kristali so nastali pri veliko različnih variacijah bakrovih soli ter izbranih fluoropiridinov. Nastalo je tudi nekaj na pogled obetavnih kristalov, pri katerih se je izkazalo, da gre za bakrovo sol, kar smo tudi šteli kot del ugotovitev. Poleg navedenih komponent, je bila pomembna tudi izbira topila, saj je topnost reagentov močno vplivala na dobljeni končni produkt. Uporabljena metoda za sintezo je bila mešanje pri sobni temperaturi, metodi za karakterizacijo pa so bili rentgenska monokristalna analiza, ki nam je pomagala pri določitvi strukture kristalov, ter termogravimetrična analiza (TGA), ki nam je opisala spremembo mase vzorca v odvisnosti od temperature.
Ključne besede: baker, koordinacijske spojine, fluoropiridin, termogravimetrična analiza, rentgenska monokristalna analiza
Objavljeno v DKUM: 16.09.2024; Ogledov: 8; Prenosov: 13
Celotno besedilo (2,36 MB)

Opis: Glavni cilj diplomske naloge je bil sintetizirati koordinacijske spojine bakrovega(II) acetata monohidrata (Cu(CH3COO)2·H2O) z metilamini. V eksperimetnalnem delu smo poskušali ponoviti sinteze štirih že sintetiziranih bakrovih kompleksov, ki zaradi takratnih objektivnih okoliščin niso bili popolno karakterizirani. Komplekse smo kooridnirali z ligandi metilamonijevega klorida (CH3NH3Cl), dimetilamonijevega klorida ((CH3)2NH2Cl) in trimetilamonijevega klorida ((CH3)3NHCl), v različnih množinskih razmerjih. Zaradi želje po odkritju morebitne nove koordinacijske spojine, smo v zaključnem delu uspešno izvedli reakcijo , kjer smo uporabili tetrametilamonijev fluorid tetrahidrat ((CH3)4NF·4H2O). Pri tem smo za topilo uporabili etanol, metanol in acetonitril. Sinteza je potekala na refluksu in z mešanjem pri sobni temperaturi. Nastale kristale kompleksov smo na koncu karakterizirali z rentgensko monokristalno analizo, infrardečo spektroskopijo in termogravimetrično metodo. Rezultati kažejo, da nam je uspelo sintetizirati že znane 4 koordinacijske spojine. Uspešni smo bili tudi pri sintezi novega kompleksa. Pri eksperimentalnem delu smo ugoto-vili, da je za ponovitev sintez že znanih koordinacijskih spojin potrebna visoka preciznost pri odmerjanju kemikalij saj nam je po večih poizkusih le to omogočilo uspešnost pri delu.
Ključne besede: koordinacijske spojine, bakrov(II) acetat monohidrat, metilamonijev klorid, dimetilamoni-jev klorid, trimetilamonijev klorid, tetrametilamonijev fluorid tetrahidrat, termogravime-trična analiza
Objavljeno v DKUM: 05.09.2023; Ogledov: 396; Prenosov: 57
Celotno besedilo (2,79 MB)

Opis: V magistrskem delu smo proučevali vpliv strukture elagitaninov in pH-ja na stehiometrijo in konstante formacije koordinacijskih spojin elagitaninov in železovih(II) ionov. Za to smo izbrali tri elagitanine: veskalin, kastalin in kastalagin. Veskalin in kastalin smo najprej izolirali iz vodnega ekstrakta kostanjevega lesa z uporabo preparativne tekočinske kromatografije visoke ločljivosti. Po končani izolaciji in karakterizaciji smo pokazali, da so izbrani elagitanini stabilni pri pH-jih nižjih od 7,39. Z uporabo UV/Vis-spektroskopije smo spremljali spreminjanje vrednosti absorbanc elagitaninov v odvisnosti od pH-ja medija ter s tem določili njihove konstante disociacije. Za vsako od proučevanih spojin smo v pH območju 3,50–5,51 pomerili UV/Vis-spektre pri različnih razmerjih med množinskimi koncentracijami elagitanina in Fe(II) ionov ter z uporabo Jobove metode določili stehiometrijo nastalih koordinacijskih spojin (1:2 pri reakciji veskalina ali kastalina s Fe(II) ioni ter 1:3 pri reakciji kastalagina s Fe(II) ioni). Pri vseh reakcijah se je pH medija nekoliko znižal, kar nakazuje, da pri tvorbi koordinacijskih spojin pride do deprotonacije fenolnih hidroksilnih skupin. Predpostavili smo dva modela, ki smo ju globalno prilegali eksperimentalnim točkam Jobovih diagramov. Pri modelu A smo predpostavili zaporedno ravnotežno reakcijo elagitanina s Fe(II) ioni, medtem ko smo pri modelu B v enako reakcijo vključili protolitsko ravnotežje elagitanina, ki smo ga določili s spremljanjem njegovih kislinsko-bazičnih lastnosti. S prileganjem modelnih funkcij k eksperimentalnim rezultatom smo določili molarne absorpcijske koeficiente, konstante formacije koordinacijskih spojin in iz njih standardne reakcijske Gibbsove proste energije. Z modeli smo izračunali množinske deleže tvorjenih koordinacijskih spojin ter ravnotežne množinske deleže elagitaninov in Fe(II) ionov. S primerjavo pridobljenih rezultatov smo pokazali, da kastalagin kelira največ Fe(II) ionov iz pripravljenih raztopin, medtem ko jih veskalin in kastalin manj, pri čemer so njune vrednosti podobne.
Ključne besede: elagitanini, železovi(II) ioni, koordinacijske spojine, Jobova metoda, UV/Vis-spektroskopija, modeliranje
Objavljeno v DKUM: 19.09.2022; Ogledov: 827; Prenosov: 137
Celotno besedilo (5,89 MB)

Opis: Magistrsko delo opisuje sintezo ter karakterizacijo kobaltovih koordinacijskih spojin, pri čemer smo uporabili kobaltove soli kot vir kobalta ter piridinske N-donorske spojine, za katere smo predvidevali, da bodo prevzele vlogo ligandov. Hkrati je opisana sinteza in karakterizacija nekaterih do sedaj še nepoznanih nekoordinacijskih struktur. Poleg nove kobaltove koordinacijske spojine (2,6-dapyH+)2[Co(NCS)4] nam je v okviru eksperimentalnega dela ob pomoči ustreznih izhodnih reaktantov v primernem polarnem topilu uspelo sintetizirati že objavljeno kobaltovo koordinacijsko spojino bis(2,6-diaminopiridinijev) heksaakvakobaltov(II) disulfat dihidrat – pri obeh kompleksih so bile uporabljene piridinske N-donorske spojine prisotne le v drugi koordinacijski sferi, ne pa tudi prvi. Prav tako smo bili uspešni pri sintezi treh do sedaj še nepoznanih nekoordinacijskih struktur (kristalohidrata diaminopiridinijevega sulfata, monohidrata 2,6-diaminopiridinijevega klorida ter monohidrata 2,6-diaminopiridinijevega bromida), kar sicer ni bil prvoten cilj magistrskega dela. Uporabljena sta bila dva pristopa sintez, in sicer z mešanjem pri sobni temperaturi ter s pomočjo refluksa. Za razrešitev kristalne zgradbe izpadlih kristalov koordinacijskih spojin ter nekoordinacijskih struktur smo uporabili rentgensko monokristalno difrakcijsko analizo. Izvedene so bile tudi termogravimetrična analiza (nekaterih vzorcev, vseh izhodnih reaktantov ter sintetiziranih koordinacijskih spojin), rentgenska praškovna difrakcijska analiza (izbranih vzorcev), infrardeča spektroskopija (nekaterih izhodnih reaktantov in koordinacijskih spojin) ter magnetne meritve (koordinacijskih spojin).
Ključne besede: koordinacijske spojine, kobalt, piridinski N-donorski ligandi, termogravimetrična analiza, rentgenska difrakcija
Objavljeno v DKUM: 03.05.2022; Ogledov: 1249; Prenosov: 154
Celotno besedilo (5,21 MB)

Opis: Namen magistrskega dela je bila sinteza novih bakrovih koordinacijskih spojin s hidroksipiridini ali piridoni v vlogi liganda. Opisali smo štiri uspešne reakcije še ne-znanih koordinacijskih spojin. Produkte smo karakterizirali z različnimi metodami in nedvoumno potrdili z rentgensko monokristalno analizo. Pri reakciji bakrovega(II) acetata monohidrata je bil izoliran dvojedrni produkt 1 s štirimi acetatnimi mostovnimi ligandi: [Cu2(μ-Ac)4(4-pydo)2] ∙ 2 CH3CN. Laktam 4-pydo se je koordiniral v aksialni legi preko kisikovega atoma. Solvat je izven matične raztopine razpadal. Pri reakciji bazičnega bakovega(II) karbonata je bil izoliran produkt 2: [Cu(Ac)2(4-hpy)2(H2O)]. Pri raztapljanju slabo topne bakrove izhodne spojine, je bila ključnega pomena izbira kisline, katere ion se je koordiniral na kovinski center. Vplivala je na tavtomerno ravnotežje liganda, ki se je koordiniral v laktimiski tavtomerni obliki (4-hpy) preko dušikovega atoma. Pri reakcijah bakrovega(II) nitrata trihidrata sta bila izolirana produkta 3 ([Cu(2-pydo)2(NO3)(H2O)2](2-pydo)NO3) in 4 ([Cu(4-pydo)2(NO3)(H2O)2]NO3). Preučili smo različna obnašanja 2-pydo in 4-pydo v primerljivih pogojih – spojini se razlikujeta v koordinacijskem številu, načinu koordinacije nitratnega iona, zunanji koordinacijski sferi in strukturi kristala. Prepoznali smo več različnih načinov vključitve hidroksipiridinov in piridonov v kristalno strukturo koordinacijske spojine: koordinacijska vez, elektrostatske interakcije in nekovalentne interakcije. Za uspešne sinteze je bila ključnega pomena izbira topila glede na izhodno bakrovo spojino.
Ključne besede: Bakrove(II) koordinacijske spojine, 2-piridon, 4-hidroksipiridin, 4-piridon, vodikove vezi
Objavljeno v DKUM: 23.12.2019; Ogledov: 2126; Prenosov: 398
Celotno besedilo (3,11 MB)