| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 127
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Zaščita otrokovih koristi v športu
Anja Šprah, 2020, magistrsko delo

Opis: Otrokova korist je temelj otroškega prava in osnovno vodilo v vseh zadevah glede otroka. V Družinskem zakoniku je otrokova korist povzdignjena na raven načela, kar ji daje posebno težo in jo je zato treba upoštevati pri razlagi vsake določbe Družinskega zakonika, ki zadeva otroke. Kot pravni standard se otrokova korist razvija in prilagaja vsakokratnim družbenim razmeram. V magistrskem delu sta predstavljena pomen in vsebina načela otrokovih koristi, v povezavi s tem pa tudi pojma otrok in starševska skrb. Starši, kot imetniki starševske skrbi, morajo v vseh dejavnostih v zvezi z otrokom skrbeti za njegovo korist. Kaj je korist otroka, pa starši oblikujejo običajno po svojih lastnih predstavah, željah in pričakovanjih. Na podlagi te pravice in obveznosti sprejemajo tudi ukrepe za zaščito otroka. Kadar se otrok ukvarja s športom, starši neizogibno postanejo del njegovega športnega življenja. Danes imajo starši, v primerjavi s preteklostjo, v otrokovem življenju večjo in aktivnejšo vlogo. V magistrskem delu je zato precejšnja pozornosti namenjena vlogi staršev pri zaščiti otrokovih koristi, predstavljena pa je tudi vloga športnega trenerja. Ključno vprašanje magistrskega dela je, kako so varovane otrokove koristi na področju športa. Šport lahko ima izjemno pozitivno vlogo, in tako služi kot edinstveno orodje za izvajanje načel, zastavljenih s Konvencijo o otrokovih pravicah. Po drugi strani pa v športu še vedno prihaja do grobih kršitev pravic otrok. Predstavljena je ureditev zaščite otrokovih koristi v športu v okviru prava Evropske unije, v luči Konvencije o otrokovih pravicah in v Sloveniji. Magistrsko delo se dotika tudi pomena športnih organizacij. Zaščita otrokovih koristi v športu je aktualna problematika, ki se ji namenja vedno več pozornosti.
Ključne besede: otrok, otrokove pravice, varstvo otrok, mladi športniki, športno pravo, Konvencija o otrokovih pravicah
Objavljeno: 16.09.2020; Ogledov: 375; Prenosov: 78
.pdf Celotno besedilo (646,77 KB)

2.
Pravila o uporabi in razlagi listine EU o temeljnih pravicah
Valentin Justin Tratnik, 2020, magistrsko delo

Opis: Varstvo temeljnih pravic in svoboščin je v 21. stoletju v EU nekaj samoumevnega. Na podlagi 2. člena Pogodbe o Evropski uniji EU temelji na vrednotah, ki spoštujejo človekovo dostojanstvo, svobodo, demokracijo, enakosti, pravne države in spoštovanja temeljnih pravic. Nadalje 49. člen PEU pogojuje članstvo v EU s spoštovanjem vrednot iz 2. člena PEU, vključno s spoštovanjem temeljnih pravic. Danes Listina, ki je zavezujoča od leta 2009, predstavlja moderen pravni dokument, ki poleg »klasičnih« temeljnih pravic vsebuje tudi novo generacijo pravic. Ustaljenim »klasičnim« pravicam, kot so npr. pravica do življenja, nediskriminacije in enakosti pred zakonom, so v Listini dodane tudi novejše pravice, kot so npr. varstvo potrošnikov, varstvo okolja in druge, ki obstajajo zgolj v pravnem redu EU, npr. prosto gibanje, aktivna in pasivna volilna pravica na volitvah v Evropski parlament in na lokalnih volitvah. Listina obsega sedem poglavij, pri čemer prvih šest poglavij temeljne pravice ureja vsebinsko, zadnje, sedmo, poglavje pa ureja splošna pravila o razlagi in uporabi Listine. Ta magistrska naloga se ukvarja s sedmim poglavjem Listine. Po sprejetju Listine je bilo eno ključnih vprašanj njeno področje uporabe, ki je urejeno v njenem 51. členu. Uporabo Listine delimo na uporabo s strani organov EU in uporabo s strani držav članic (DČ). Medtem ko je Listina za organe EU zavezujoča vedno, torej, kadar ravnajo znotraj okvirjev prava EU in kadar ravnajo izven okvirjev prava EU, Listina DČ zavezuje zgolj, kadar izvajajo pravo EU. Pri področju uporabe Listine je potrebno upoštevati tudi prvi odstavek 6. člena PEU, ki določa, da se z Listino na nikakršen način ne širijo pristojnosti EU, kot so opredeljene v Pogodbah. V zvezi z 51. členom Listine se postavi tudi vprašanje uporabe Listine v horizontalnih razmerjih. Poleg področja uporabe Listine je ključno tudi vprašanje ravni varstva, ki ga zagotavlja Listina. Tako je danes varovanje temeljnih pravic v DČ urejeno na več ravneh. Temeljne pravice se varujejo preko ustav DČ, Listine, EKČP in drugih mednarodnih dokumentov. Prav kvantiteta pravnih aktov, ki varujejo temeljne pravice, lahko povzroči določene probleme, ki jih je potrebno razjasniti. Po več kot desetletju sprejema Listine je vprašanj vedno več. V tem zaključnem delu bom zato s svojim raziskovalnim delom poskusil osvetliti nekatera relevantna vprašanja v zvezi z uporabo in razlago Listine.
Ključne besede: Pravo EU, temeljne pravice, človekove pravice, Evropska konvencija o človekovih pravicah, Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, uporaba Listine ratione materiae, uporaba Listine ratione personae, razlaga Listine, Zadeva 29/69, Erich Stauder proti mestu Ulm – Sozialamt.
Objavljeno: 11.09.2020; Ogledov: 393; Prenosov: 192
.pdf Celotno besedilo (845,60 KB)

3.
Pravna vprašanja državljanstva pri sukcesiji držav
Duško Krbanjević, 2020, magistrsko delo

Opis: Obstoječa literatura in praksa ponujata več pojmovanj državljanstva, a ta v moderni teoriji obsega zlasti dva pomena. Na eni strani pravni status osebe, na drugi strani pa razmerje med posameznikom in državo. Države so razvile zapletene sisteme pravil, ki urejajo pridobitev in izgubo državljanstva. Zakonodaja na tem področju lahko predstavlja močno politično orodje, zato je pomembna prepoved arbitrarnosti. V tem smislu je pomembna Evropska konvencija o državljanstvu, katere cilj je bil konsolidacija pravil v povezavi z državljanstvom v enoten akt, prav tako pa ta naslavlja tudi vprašanja v povezavi s sukcesijo držav. Slednjo lahko po drugi strani definiramo kot proces, v katerem država naslednica vstopi v pravna razmerja države predhodnice. Oblik sukcesije poznamo več, vsem pa je skupna teritorialna sprememba. Problem sukcesije je v mednarodnem pravu še posebno kompleksen, saj se je veliko pravil izoblikovalo ad-hoc v samih primerih, mednarodna skupnost pa teh pravil ne izvaja konsistentno. Državljanstvo in sukcesijo je zato nujno združevati v kontekstu človekovih pravic. Običajno je tako vprašanje državljanstva v povezavi z sukcesijo odvisno od prava države predhodnice in naslednice. Pravo predhodnice določa, v kolikšni meri bodo prebivalci ozemlja, ki je predmet sukcesije, zadržali svoje državljanstvo po zamenjavi suverenosti. Po drugi strani pravo države naslednice določa pogoje, pod katerimi bodo lahko prebivalci pridobili novo državljanstvo. Čeprav običajno velja, da državljanstvo sledi zamenjavi suverenosti, pa je država naslednica določa, kaj se bo zgodilo z ljudmi, ki so na območju naslednice rojeni ali pa tam stalno prebivajo ter tistimi, ki so rojeni staršem, ki so državljani države predhodnice. Na tej točki pogosto prihaja do neustreznega ravnanja države naslednice, ki lahko rezultira v kršenju človekovih pravic, kot se je to zgodilo v primeru t. i. izbrisanih, kjer je kršitve potrdilo tudi ESČP v zadevi Kurić. Dodatno lahko zadevo zaplete državljanstvo EU, saj kljub določenih podobnostim ne obstaja primer, ki bi predstavljal analogijo na tem področju, do pomembnejše sukcesije v Evropski uniji namreč še ni prišlo. Prav zato sta primera Katalonije in Škotske, kot primera močnih secesionističnih gibanj v državi članici edinstvena, in lahko v prihodnosti prineseta določene precedense. Znotraj Unije namreč ni enotnih pravil, niti mnenja, kako pristopati k sukcesiji, saj prav tako niso vse članice ratificirale mednarodnih aktov na tem področju. Podobno je težko predvideti, kako bi Unija pristopila k reševanju sukcesije znotraj svojih meja, saj bi morala država naslednica ponovno začeti postopek pristopanja. Prav tako je Brexit aktualen primer, ki prinaša nova, pomembna vprašanja glede državljanstva in zlasti v zvezi z njim povezanih pravic za državljane članic EU v Združenem kraljestvu ter za državljane Združenega kraljestva v Uniji. V skladu s Sporazumom EU in Združenega kraljestva o izstopu je vzpostavljeno prehodno obdobje, po koncu katerega bodo lahko osebe, ki so pred koncem tega obdobja zakonito vzpostavile prebivališče, to pravico tudi obdržale, kar pa velja tako za državljane Združenega kraljestva v Uniji, kot tudi državljane EU v Združenem kraljestvu. Glede na določitve sporazuma lahko zaključimo, da je ta smiselno v skladu z doktrino Kurić. V skladu z njo je potrebno posameznikom omogočiti, da po sukcesiji ohranijo stalno prebivališče, tudi kadar državljanstva države naslednice ne bi mogli ali želeli pridobiti, v kolikor so pred sukcesijo na ozemlju stalno prebivali.
Ključne besede: Državljanstvo, sukcesija, človekove pravice, državljanstvo EU, brezdomovinstvo, dekolonizacija, Evropska konvencija o državljanstvu, doktrina Kurić.
Objavljeno: 01.07.2020; Ogledov: 359; Prenosov: 56
.pdf Celotno besedilo (477,52 KB)

4.
Prehod nevarnosti naključnega uničenja iz prodajalca na kupca v mednarodnih pogodbah: analiza sodne prakse
Tomaž Vajnhandl, 2019, magistrsko delo

Opis: Prehod nevarnosti naključnega uničenja oz. poškodovanja je pomembna sestavina kupoprodajne pogodbe. Pravila o prehodu nevarnosti nam povedo, katera izmed strank pogodbe odgovarja za škodo, ki je nastala, čeprav nobena izmed strank ni zakrivila poškodbe. Pri mednarodni prodaji ima ključno vlogo pri urejanju Dunajska konvencija o mednarodni prodaji blaga, ki jo je v svoj pravni red prenesla večina neodvisnih držav. Dunajska konvencija določa več pravil, kdaj se prehod nevarnosti zgodi. Načeloma je prehod nevarnosti vezan na dobavo blaga. Po dobavi za naključno uničenje odgovarja kupec, razen v primeru, ko je uničenje oz. poslabšanje blaga posledica ravnanja ali opustitve prodajalca. V kolikor želi kupec ohraniti pravne zahtevke zoper prodajalca, mora aktivno ravnati. Poleg dolžnosti, da blago ohranja in preprečuje njegovo poslabšanje, mora blago takoj (čimprej) pregledati ali naročiti njegov pregled in o vseh napakah natančno in hitro obvestiti prodajalca. Sodišča so v primerih pravilnega pregleda in grajanja blaga dokazno breme že tudi prevalile na prodajalca. Vrnitev blaga v bistveno enakem stanju je ena izmed zahtev Dunajske konvencije tako v primerih, ko prodajalec ni dobavil primernega blago kot v primerih, ko ima kupec do prodajalca zahtevke zaradi naključnega uničenja oz. poškodovanja blaga. V mednarodnem prometu blaga stranke v svoje pogodbe zelo pogosto vključujejo klavzule, ki določajo določene sestavine prevozne pogodbe. Med temi sestavinami so tudi pravila, ki urejajo prehod nevarnosti. Najbolj razširjene trgovinske klavzule so klavzule Incoterms. Trenutno so še v veljavi klavzule Incoterms 2010. 1. 1. 2020 bodo v veljavo stopila pravila Incoterms 2020, ki jih stranke, z izrecnim sklicevanjem, lahko uporabijo že danes. Vseh enajst klavzul Incoterms 2010 oz. Incoterms 2020 prehod nevarnosti povezuje z dobavo. Kadar stranki v pogodbo vključita določeno klavzulo Incoterms, ta prevlada nad določili Dunajske konvencije o prehodu nevarnosti. Klavzule Incoterms zelo natančno urejajo prehod nevarnosti, zato se določbe Dunajske konvencije glede instituta prehoda nevarnosti praviloma v celoti umaknejo pravilom iz klavzul Incoterms. O popolni izključitvi Dunajske konvencije glede prehoda nevarnosti vseeno ne moremo govoriti, ko je v pogodbo vključena določena klavzula Incoterms. Dunajska konvencija tudi v primeru, ko je v pogodbo klavzula Incoterms vključena, vsaj teoretično še zmeraj, ureja prehod nevarnosti in dodatno regulira položaj kupca in prodajalca. Čeprav so primeri, ko je Dunajska konvencija dopolnili pravila Incoterms, zelo redki.
Ključne besede: Dunajska konvencija, Incoterms 2020, Incoterms 2010, prehod nevarnosti naključnega uničenja, kršitev pogodbe, dobava blaga, pregled blaga, poškodbe na blagu
Objavljeno: 24.12.2019; Ogledov: 630; Prenosov: 65
.pdf Celotno besedilo (1002,06 KB)

5.
Evropeizacija slovenskega upravnega sodstva
Urška Požlep, 2019, magistrsko delo

Opis: V tem magistrskem delu je obravnavan institut upravnega spora, ki ga ureja Zakon o upravnem sporu in zagotavlja sodno varstvo pravic in koristi posameznikov nasproti osebam, ki odločajo v upravnem postopku (državnim organom, organom lokalnih skupnosti, nosilcem javnih pooblastil), kadar ni z zakonom določeno kakšno drugo pravno varstvo. Sodni nadzor nad njihovim delovanjem na prvi stopnji izvaja neodvisno in nepristransko specializirano sodišče, tj. Upravno sodišče RS, na drugi stopnji pa Vrhovno sodišče RS, razen če zakon določa drugače. Za celovito razumevanje pravne ureditve upravnega spora je potrebno obravnavati tudi pravo Evropske unije in EKČP oziroma z njo povezano sodno prakso ESČP. Slovenija se je z vstopom v Evropsko unijo zavezala vpeljati pravna pravila EU v svoj nacionalni pravni sistem, posledično so jih vsi organi držav članic pri svojem delu dolžni upoštevati. EU je praviloma izvrševanje prava EU prepustila državam članicam oziroma njihovim pristojnim organom, pri čemer ne praviloma določa, kako mora država članica organizirati svojo lastno upravo in nasploh javno oblast, kar se odraža v načelu nacionalne institucionalne avtonomije. Prav tako je tukaj potrebno omeniti načelo nacionalne postopkovne avtonomije (in njegove meje). Vseeno pa pravo EU vpliva na upravno sodstvo s pomočjo instituta predhodnega odločanja, s katerim Sodišče EU podaja razlago prava EU, pa tudi na druge načine, kot je prikazano v tej magistrski nalogi. Dodatno na slovensko upravno sodstvo vpliva EKČP, predvsem pravica do poštenega sojenja, ki je zajeta v njenem 6. členu. Zaradi kršitve tega člena je bila Republika Slovenija že obsojena zaradi odsotnosti glavne obravnave v postopku pred Upravnim sodiščem in sojenja zaradi nepotrebnega odlašanja.
Ključne besede: upravno sodstvo, upravni spor, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pravo Evropske Unije, pravica do poštenega sojenja, Zakon o upravnem sporu
Objavljeno: 20.12.2019; Ogledov: 501; Prenosov: 168
.pdf Celotno besedilo (1,36 MB)

6.
Mednarodnopravna ureditev letalskega prometa
Kaja Šmon, 2019, magistrsko delo

Opis: Letalski promet je ena najmlajših transportnih panog, ki se je pojavila šele v začetku prejšnjega stoletja. Skozi zgodovino je doživljala zelo hiter razvoj, ki je danes pripeljal do tega, da je potovanje z letalom že nekaj povsem vsakdanjega. Pojav nove prometne panoge in novega načina potovanja je s seboj seveda prinesel potrebo po pravni ureditvi tega področja in tako smo skupaj z naglim razvojem letalske industrije, bili priča tudi hitremu razvoja mednarodnega letalskega prava ali pa vsaj poskusu, kako temu hitremu razvoja uspešno slediti s pravnimi pravili. Letalsko javno pravo ureja suverenost države v zračnem prostoru in njegove kršitve, zrakoplove, letalsko osebje in drugo. Njegov razvoj se je začel že leta 1910, najpomembnejša konvencija pa je Čikaška konvencija iz leta 1944, ki še danes predstavlja primaren vir letalskega prava. Letalsko zasebno pravo pa se je začelo s sprejetjem Varšavske konvencije, ki je bila v naslednjih letih večkrat spremenjena in dopolnjena. Za vse te dokumente skupaj z Varšavsko konvencijo se je uveljavil kar termin varšavski sistem. Zaradi razdrobljenosti in nepreglednosti pa je celoten varšavski sistem leta 1999 nadomestila Montrealska konvencija, ki je celotno področje uredila v enem samem mednarodnopravnem dokumentu.
Ključne besede: Mednarodno letalsko pravo, Čikaška konvencija, Varšavska konvencija, Montrealska konvencija, letalski promet, zračni prostor, civilni zrakoplov.
Objavljeno: 17.12.2019; Ogledov: 394; Prenosov: 79
.pdf Celotno besedilo (694,07 KB)

7.
Rezidentski status fizičnih oseb v Republiki Sloveniji
Samanta Štancer, 2019, diplomsko delo

Opis: V času, v katerem ima čedalje večji vpliv svetovna globalizacija, ki vpliva na pretok kapitala, razmere v gospodarstvu ter pretok dela in poslovnih zadev izven države, zavezancem za davek nastajajo različne težave. V takšnih razmerah se uporabljajo različne mednarodne pogodbe, ki jih med seboj sklenejo različne države in so zelo pomembne ter vse bolj aktualne. Davčne ovire, ki nastanejo pri mednarodnem trgovanju, se tako odpravljajo z mednarodnimi pogodbami o izogibanju dvojega obdavčevanja, s tem pa se zmanjšujejo tudi možnost nastanka davčnih utaj. Rezidenti Republike Slovenije smo obdavčeni po svetovnem dohodku, kar pomeni, da obdavčitev temelji na obdavčevanju dohodkov, ne glede na to, kje je bil dohodek prejet, ali v Republiki Sloveniji ali zunaj nje. Na dvojno obdavčevanje pomembno vplivajo določbe, ki so zapisane v davčni zakonodaji, in mednarodne pogodbe o izogibanju dvojnega obdavčevanja.
Ključne besede: status rezidenta, nerezident, konvencija, mednarodno obdavčenje, dvojna obdavčitev
Objavljeno: 25.10.2019; Ogledov: 304; Prenosov: 38
.pdf Celotno besedilo (8,26 MB)

8.
Pravna pomoč pri pridobivanju dokazov v civilnem postopku
Špela Boček, 2019, magistrsko delo

Opis: Da se v civilnem sodnem postopku izda zakonita odločba je potrebno ugotoviti resnično dejansko stanje zadeve v skladu s sodniškim silogizmom in izreči v materialnem pravu predvideno sankcijo. Tako je treba izvesti vse dokaze za ugotovitev resničnosti pravnorelevantnih dejstev. V praksi se lahko pojavi potreba, da je potrebno posamezne dokaze izvesti na območju sodišča, ki ni pristojno za odločanje v glavni stvari. Pristojnost izvajanja procesnih dejanj, ki pripada posameznemu sodišču, se namreč razteza le na njegovo območje. V določbah ZPP in Sodnega reda je prav zato vzpostavljeno sodelovanje med sodišči oziroma možnost pridobivanja dokazov po zaprošenem sodišču. Zaprošeno sodišče, na območju katerega se nahajajo dokazi lahko izvede določena procesna dejanja na svojem območju, z namenom zagotoviti dokaz za sodišče, ki je v konkretnem postopku pristojno za odločanje. Nadaljnje vprašanje se postavi, kako je z izvajanjem posameznih dokazov, ki se nahajajo v drugi državi. Kadar pride do takšnega primera in je potrebno določene dokaze pridobiti oziroma dejstva ugotoviti v tuji državi pa se uporabijo posebna pravila ZPP, ki veljajo za mednarodno pravno pomoč, to je pomoč med domačimi in tujimi sodišči, ki pa imajo v razmerju z mednarodnimi akti s tega področja subsidiarni pomen. Nacionalna sodišča imajo namreč pristojnost izvajati procesna dejanja le na ozemlju svoje države, zato le teh, na ozemlju tuje države, brez poseganja v suverenost te države ne morejo opraviti brez pomoči njenih sodišč oziroma drugih njenih organov. Na tej točki si lahko sodniki in sodišča pomagajo z različnimi mednarodni pravni akti, ki omogočajo pravno pomoč pri pridobivanju dokazov na mednarodnem nivoju ali z načelom vzajemnosti. Prvi mednarodni akt, ki je vseboval zametke mednarodne pravne pomoči pri pridobivanju dokazov v civilnih zadevah je bila Konvencija o civilnem postopku. Zaradi potrebe po bolj natančnih določbah v zvezi z mednarodno pravno pomočjo je bila nadalje sprejeta Konvencija o pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini. Ta konvencija omogoča državam pogodbenicam uporabo aktivne pravne pomoči pri pridobivanju dokazov v tujini, kjer gre za posredno pridobivanje dokazov s pomočjo tujih sodnih organov in osrednjih organov ter uporabo neenakovredne pasivne pravne pomoči, kjer gre za neposredno pridobivanje dokazov s pomočjo diplomatskih, konzularnih predstavnikov in komisarjev. Na področju pravne pomoči pri pridobivanju dokazov pa je ključen akt za države članice EU sprejela tudi EU in sicer Uredbo Sveta (ES) št. 1206/20001 o sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih in gospodarskih zadevah. Uredba državam članicam EU omogoča medsebojno sodelovanje med sodišči teh držav pri pridobivanju dokazov z aktivno pravno pomočjo kjer gre za posredno pridobivanje dokazov na območju druge države članice s pomočjo tujih sodnih organov in s pasivno pravno pomočjo, kjer gre za neposredno pridobivanje dokazov na območju tuje države članice, članov sodnega organa države članice kjer poteka postopek. Poleg naštetih večstranskih mednarodnih aktov, ki jih lahko uporablja Slovenija za pridobivanje dokazov v tujini pa ima Slovenija z nekaterimi državami podpisane tudi bilateralne sporazume na katere se lahko upre kadar potrebuje mednarodno pravno pomoč pri pridobivanju dokazov v tujini in te države niso članice EU ali pogodbenice Konvencije o pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini oziroma določbe dvostranskih sporazumov vsebujejo bolj učinkovite in ekonomične določbe pridobivanja dokazov v tujini.
Ključne besede: civilni postopek, načelo neposrednosti, razpravno načelo, preiskovalno načelo, pridobivanje dokazov, sodelovanje med sodišči, pravna pomoč po zaprošenem sodišču, mednarodna pravna pomoč, Konvencija o civilnem postopku, Konvencija o pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini, Uredba Sveta (ES) št. 1206/20001 o sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih in gospodarskih zadevah, aktivna pravna pomoč, pasivna pravna pomoč, bilateralne pogodbe in sporazumi.
Objavljeno: 30.08.2019; Ogledov: 593; Prenosov: 131
.pdf Celotno besedilo (1,26 MB)

9.
Organizacija islamskega sodelovanja kot dejavnik stabilnosti in miru
Andrej Beljan, 2019, diplomsko delo

Opis: Na svetu je veliko število organizacij, ki se zavzemajo za globalni mir in zagotavljanje varnosti. Nekatere izmed njih delujejo že dlje časa, so vplivne, relativno uspešne in učinkovite. Vsekakor so najvplivnejše in najbolj znane tiste mednarodne organizacije, v katerih sodeluje večje število držav. Ena od mednarodnih organizacij, ki je v današnjem času relativno pomembna je Organizacija islamskega sodelovanja, ki ima hkrati verski in politični značaj. Verski značaj ji zagotavlja dejstvo, da gre za organizacijo, v katero so vključene islamske države ali tiste, ki same sebe smatrajo za takšne. Organizacija deluje na številnih področjih, diplomsko delo pa se osredotoča predvsem na njene aktivnosti, ki so povezane z zagotavljanjem varnosti, z bojem proti terorizmu, verskim ekstremizmom, skratka na dejavnosti, ki ogrožajo človekovo zelo pomembno vrednoto – varnost. Organizacija je vpeta tudi v mednarodno politično okolje, saj je sogovornik Organizacije združenih narodov, Evropske unije in ZDA. Kljub različnim vrednotam, načinu življenja in religijam, med državljani držav Organizacije islamskega sodelovanja in državljani zahodnega sveta obstajajo dialog, sodelovanje in skupno prizadevanje za globalni mir. Med vsemi akterji, ki si prizadevajo za ustvarjanje miru in varnosti, se neredko pojavijo različna mnenja o razlogih za pojav terorizma, verskega ekstremizma, oboroženih konfliktov in drugih oblik nasilja, zato sta dialog in sodelovanje še toliko bolj pomembna. Države članice Organizacije islamskega sodelovanja so v svojih številnih dokumentih do sedaj sprejele številne ukrepe proti terorizmu. Vsaj nekatere sprejete ukrepe v praksi tudi udejanjajo z aktivnostmi, ki preprečujejo nastajanje terorizma, zlorabo vere, z opozarjanjem na pojave, ki prispevajo k terorizmu in z drugimi aktivnostmi, ki so namenjene zagotavljanju miru. Pri tovrstnih aktivnostih države članice vsaj na načelni ravni sodelujejo med seboj in z akterji izven same organizacije. Kljub temu, pa zaradi različnih razlogov, nekateri sprejeti ukrepi ostanejo samo na papirju in ne prispevajo k zagotavljanju varnosti.
Ključne besede: diplomske naloge, organizacija islamskega sodelovanja, islam, panislamizem, Konvencija Organizacije islamskega sodelovanja o boju proti mednarodnem terorizmu, varnost
Objavljeno: 26.03.2019; Ogledov: 525; Prenosov: 79
.pdf Celotno besedilo (1,04 MB)

10.
Pravni vidiki povojnih pobojev in ravnanja z ujetniki na širšem območju zasavja
Nejc Gabrijel, 2019, diplomsko delo

Opis: Tematika diplomskega dela zavzema pravni pogled povojnih pobojev na širšem področju Zasavja v letu 1945. Po kratkem orisu vojnega prava sledi pregled mednarodnih konvencij, predvsem ženevske konvencije o ravnanju z vojnimi ujetniki iz leta 1929, ki je takrat najbolj celovito urejala področje vojnih ujetnikov. Nato sledi Martensova klavzula, ki opredeljuje postopanje vojskujočih strani v primeru, kjer situacija ni pravno opredeljiva. Na kratko je opisana Uredba o vojaških sodiščih, ki je avtonomen partizanski vir za področje kazenskega prava. Po pregledu takrat veljavnega prava sledi ugotavljanje odgovornosti za storjene zločine iz dveh vidikov. Prvi je komandna odgovornost, drugi pa institut udeležbe v skupini, ki je zakrivila vojne zločine. Vsebinski del se nadaljuje z opisom kršitev prava s strani prič in opredelitvijo glavnega problema – kaj je šlo takrat narobe, da je pravo odpovedalo? Ter posledično - kaj lahko storimo, da se takšni dogodki ne ponovijo?
Ključne besede: Povojni poboji, Zasavje, 1945, komandna odgovornost, ženevska konvencija, Martensova klavzula, partizani
Objavljeno: 25.03.2019; Ogledov: 613; Prenosov: 77
.pdf Celotno besedilo (698,65 KB)

Iskanje izvedeno v 0.33 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici