| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 52
Na začetekNa prejšnjo stran123456Na naslednjo stranNa konec
1.
Izbrana pravna vprašanja digitalizacije energetskega sektorja
Patrik Velički, 2021, magistrsko delo

Opis: Razvoj energetskega sektorja je cilj vsake države na svetu, saj energenti vplivajo na državno varnost, komunikacijo, logistiko in na številne druge družbene podsisteme, ki so nujni za normalno delovanje družbe. Trenutna uporaba konvencionalnih goriv pri proizvodnji električne energije je skozi študije učinkov uporabe pokazala okoljsko škodo in posledice le-te. Delno rešitev pri tem vsekakor predstavljajo ozaveščanje in izobraževanje družbe o učinkih uporabe tradicionalnih goriv ter spodbujanje pri uporabi obnovljivih virov energije (v nadaljevanju OVE). To bi bilo nujno tudi zaradi dejstva, da fosilnih goriv ni neomejeno na voljo in je zato treba narediti energetski prehod, kjer bo večji poudarek na energetski učinkovitosti ob pridobivanju OVE. Trenutna stopnja implementacije novejših digitalnih tehnologij še ni preveč razširjena, zato so morebitni zapleti v praksi še nepoznani. Težavo bodo predstavljali tudi dokazovanje vmesnih procesov tehnologije in vprašanja, ki so povezana s podatki, ki v industriji 4.0 veljajo za ''novo nafto''. Proces digitalizacije energetskega sektorja bo možen le, če bo zato obstajal regulatorni okvir, ki bo omogočal pravno varnost za uporabnike omrežja. V ta namen je Evropska komisija (v nadaljevanju Komisija) pripravila nekatere spodbudne ukrepe za novejše tehnologije v zakonodajnem svežnju Čista energija za vse Evropejce. Digitalizacija je pri energetskem prehodu nujno zlo, če želimo doseči določene cilje iz nekaterih sporazumov in narediti prehod iz tradicionalnih fosilnih goriv na OVE ob hkratnem zavedanju, da smo za varnost odgovorni tudi posamezniki. Če želimo uresničiti digitalni energetski prehod, je kljub dobro dodelani teoriji potrebno sodelovanje več držav na tem področju. Določena pravna vprašanja, ki se pojavljajo v energetskem sektorju, se bodo z digitalizacijo prenesla v kibernetski prostor, ki bo težje nadzorovan brez določenih mehanizmov ali aktivnosti uporabnikov energetskega omrežja.
Ključne besede: digitalizacija, energetika, industrija 4.0, GDPR, konkurenčno pravo, veriženje blokov, kibernetska varnost.
Objavljeno: 16.04.2021; Ogledov: 157; Prenosov: 32
.pdf Celotno besedilo (815,95 KB)

2.
Pretirano visoke cene v farmacevtskem sektorju kot oblika zlorabe prevladujočega položaja
Tamara Dugar, 2019, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo obravnava vprašanje zlorabe prevladujočega položaja v farmacevtskem sektorju, in sicer z zaračunavanjem pretirano visokih cen za zdravila. Avtorica najprej predstavi člen 102 Pogodbe o delovanju EU, ki prevladujočim podjetjem prepoveduje zlorabiti svoj položaj, nato pa značilnosti te oblike omejevalnega ravnanja, njeno presojanje in posebnosti samega farmacevtskega sektorja, ki vplivajo na visoke cene zdravil. Temu sledi predstavitev pojma pretirano visokih cen, kot oblike zlorabe prevladujočega položaja, opisane pa so tudi različne metode presojanja pretirano visokih cen. Nadaljnje so analizirani (sicer redki) primeri, v katerih so konkurenčni organi odločili, da so farmacevtska podjetja zaračunavala pretirano visoke cene za zdravila in tako zlorabila svoj prevladujoč položaj, nato pa so predstavljeni še ukrepi, ki lahko poleg konkurenčnopravnega nadzora vplivajo na nižje cene zdravil. Avtorica ugotavlja, da je moč zaznati naraščajoče zanimanje konkurenčnih organov za preganjanje izkoriščevalskih oblik zlorab farmacevtskih podjetij, kamor spada zaračunavanje pretirano visokih cen za zdravila. Pri presojanju, ali so cene pretirano visoke, so konkurenčni organi v obravnavanih odločbah sledili dvostopenjskemu testu, ki ga je Sodišče EU predstavilo v zadevi United Brands, zato se je ta metoda izkazala kot primerna za presojanje neupravičeno visokih cen farmacevtskih proizvodov. Za samo preprečevanje zaračunavanja previsokih cen za zdravila pa je smiselno konkurenčnopravni nadzor kombinirati še z drugimi ukrepi, kot so povečanje izravnalne kupne moči, ustrezna regulacija cen zdravil in povečanje transparentnosti glede stroškov farmacevtskih podjetij.
Ključne besede: konkurenčno pravo EU, zloraba prevladujočega položaja, pretirano visoke cene, farmacevtski sektor, farmacevtski proizvodi, zdravstvo
Objavljeno: 20.12.2019; Ogledov: 549; Prenosov: 117
.pdf Celotno besedilo (1,06 MB)

3.
Distribucijska pogodba po pravilih DCFR
Alja Tretjak, 2019, magistrsko delo

Opis: Distribucijska pogodba tako kot načeloma v nobeni evropski državi tudi v Sloveniji ni zakonsko urejena pogodba, povsod po svetu pa jo poslovni svet pozna. Pravila za njeno uporabo so dodelana s poslovno in sodno prakso oziroma se za njeno ureditev z analogijo uporabljajo pravila drugih pogodb, ki zakonsko so urejene (npr. prodajne in agencijske pogodbe). Distribucijska pogodba res ni urejena z zakonskimi pravili, je pa urejena v avtonomnih pravilih, ki jih stranke v svoje razmerje lahko vključijo in se po njih ravnajo. Zaradi pogostosti sklepanja distribucijskih pogodb v mednarodnem prostoru in želje po enotni ureditvi le-te, so distribucijsko pogodbo želeli urediti tudi na ravni Evropske unije (EU). Eden izmed uspešnih poskusov poenotenja gospodarskega pogodbenega prava na ravni EU je izdaja avtonomnega pravnega vira, to je Osnutka skupnega referenčnega okvira (DCFR), kjer je poleg drugih pogodb urejena tudi distribucijska pogodba. DCFR je pripravila skupina pravnikov in ni obvezujoč zakonsko sprejet akt, ampak služi le kot priročnik evropskega pogodbenega prava. Kljub temu, da je avtonomni pravni vir ima DCFR na področju poenotenja civilnega prava EU velik pomen, saj ponuja sprejemljive rešitve za pogodbene stranke po celi EU. Pri pisanju DCFR in s tem tudi pri ureditvi distribucijske pogodbe oziroma pri določanju pravic in obveznosti pogodbenih strank v distribucijski pogodbi, so pisci DCFR upoštevali pravne ureditve različnih pravnih redov v EU. Med različnimi pravnimi redi v EU so skušali najti skupne točke ureditve distribucijske pogodbe ter skladno s tem njeno ureditev zajeli v DCFR. Zaradi svoje narave, ki predstavlja potencialno nevarnost notranjemu trgu, mora biti distribucijska pogodba v EU skladna s konkurenčno zakonodajo, zato jo urejajo konkurenčna zakonska pravila tako na ravni EU kot tudi slovenska nacionalna konkurenčna pravila.
Ključne besede: distribucijska pogodba, obveznosti pogodbenih strank distribucijske pogodbe, prenehanje distribucijske pogodbe, DCFR, poenotenje evropskega gospodarskega pogodbenega prava, konkurenčno pravo
Objavljeno: 20.12.2019; Ogledov: 336; Prenosov: 70
.pdf Celotno besedilo (794,45 KB)

4.
Pomen in dokazovanje relevantnih trgov v odškodninskih sporih zaradi zlorabe prevladujočega položaja na področju telekomunikacij
Jan Žičkar, 2019, magistrsko delo

Opis: Sodni spori, v katerih en gospodarski subjekt od drugega gospodarskega subjekta zahteva plačilo odškodnine zaradi zlorabe prevladujočega položaja, v praksi predstavljajo obsežne spore, v katerih se pojavlja večje število tako pravnih kot dejanskih vprašanj, pri čemer je sporna vprašanja potrebno obravnavati po smiselnem vrstnem redu, saj je določena izmed njih potrebno rešiti predhodno iz razloga, da je k razreševanju oziroma presoji nadaljnjega oziroma nadaljnjih sploh mogoče pristopiti. Vprašanje, ki ga je potrebno razrešiti v začetni fazi spora, je določitev upoštevnega trga. Eno izmed možnosti stranke za podajo navedb in dokazovanje upoštevnega trga v odškodninskem sporu zaradi zlorabe prevladujočega položaja na področju telekomunikacij predstavljajo odločbe Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence (v nadaljevanju: AVK), ki med drugim spremlja in analizira razmere na trgu, če so pomembne za razvijanje učinkovite konkurence, vodi postopke in izdaja odločbe v skladu z zakonom ter odločbe in analize Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (v nadaljevanju: AKOS), ki na področju zagotavljanja in izvajanja elektronskih komunikacij v skladu z načeli konkurenčnega prava na področju elektronskih komunikacij določa produktne, storitvene in geografske trge, ki ustrezajo razmeram v državi, pri čemer sodeluje z organom, pristojnim za varstvo konkurence. Prvi organ predstavlja organ, pristojen za varstvo konkurence, drugi pa organ, ki je med drugim pristojen za sektorsko regulacijo na področju telekomunikacij. Organ za varstvo konkurence sankcionira protikonkurenčna ravnanja praviloma za nazaj, tj ex-post, pri čemer gre praviloma za prepoved določenih ravnanj, sektorski regulator pa regulira trg praviloma vnaprej, tj. ex-ante, z namenom preprečiti protikonkurenčna ravnanja, pri čemer gre praviloma za ukrepe v smislu določanja obveznosti določenega ravnanja. V primeru spora med pravdnima strankama o opredelitvi in določitvi upoštevnega trga se lahko stranka kot na svoje lastne navedbe sklicuje na odločbe konkurenčnega organa in/ali sektorskega regulatorja oziroma njihovo vsebino uporabi za ta namen, jih predlaga kot dokaze o obstoju ter vsebini določenega upoštevnega trga ali pa gre za kombinacijo obojega. Jasno je, da je sodišče vezano na pravnomočno odločbo konkurenčnega organa o kršitvi ali pravnomočno odločbo o kršitvi, izdano v postopku sodnega varstva zoper odločbo agencije. Iz tega izhaja, da je sodišče vezano na odločbo konkurenčnega organa glede protipravnega ravnanja subjekta, pri tem pa se postavlja vprašanje, ali je pri tem vezano tudi na ugotovitev obstoja in obsega samega relevantnega trga, kot je bil ugotovljen v odločbi. V zvezi z odločbami sektorskega regulatorja pa se kot ključno postavlja vprašanje, ali jih je potrebno upoštevati kot neposreden dokaz o obstoju določenega upoštevnega trga, ali pa je potrebno njihovo vsebino šteti kot del navedb stranke ter končno, ob upoštevanju vsebine ugovorov nasprotne stranke, določiti upoštevni trg posebej za potrebe odškodninskega spora. Pri tem je potrebno upoštevati naravo ter namen teh odločb, saj ima sektorski regulator z opravljanjem vnaprejšnje regulacije drugačne cilje kot konkurenčni organ, ki sankcionira protikonkurenčna ravnanja za nazaj, čeprav oba organa uporabljata za opredelitev upoštevnih trgov metode, ki so skladne z načeli konkurenčnega prava.
Ključne besede: konkurenčno pravo, zloraba prevladujočega položaja, odškodninski spor, relevantni trgi, dokazovanje, Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence, Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije, odločbe
Objavljeno: 28.06.2019; Ogledov: 554; Prenosov: 69
.pdf Celotno besedilo (588,00 KB)

5.
Prikrojevanje ponudb v postopkih javnega naročanja v konkurenčnem pravu EU
Nina Dajčman, 2018, magistrsko delo

Opis: Omejevanje konkurence in s tem kršitev pravil konkurenčnega prava je razširjeno tudi na področje prava javnega naročanja in lahko privzema različne oblike. V magistrskem delu je obravnavana ena najbolj razširjenih oblik zatiranja naravnega stanja konkurence v postopkih oddaje javnega naročila in sicer t. i. prikrojevanje ponudb (bid rigging). Prikrojevanje ponudb predstavlja obliko omejevalnega ravnanja podjetij (kartela), pri kateri podjetja medsebojno sodelujejo in izkrivljajo konkurenco pri predložitvi ponudb v postopkih javnega naročanja. Magistrsko delo preučuje interakcijo med konkurenčnim pravom in pravom javnega naročanja ter možne tehnike odkrivanja in preprečevanja pojava prikrojevanja ponudb. Avtorica ugotavlja, da je k tesnejši povezami med obravnavanima pravnima področjema, med drugim, močno pripomogla izrecna opredelitev načela konkurence v Direktivi 2014/24/EU o javnem naročanju. Postopki javnega naročanja so zaradi svojih eminentnih lastnosti še posebej izpostavljeni ravnanjem prikrojevanja ponudb. Eno temeljnih načel javnega naročanja je namreč načelo transparentnosti, ki ima pomembno vlogo pri preprečevanju koruptivnih dejanj, na drugi strani pa prav preglednost postopka povečuje možnosti, da bodo konkurenti potvarjali razpisne ponudbe in s tem izključili konkurenco na trgu. Pomembno je, da se vzpostavi ustrezno ravnovesje med transparentnostjo in preprečevanjem prikrojevanja ponudb, ki bo omogočalo optimalno izpolnjevanje tako ciljev prava javnega naročanja kot tudi ciljev konkurenčnega prava. Obenem nam spoznanja kažejo, da ima pri uspešnem odkrivanju in preprečevanju prikrojevanja ponudb najpomembnejšo vlogo naročnik v sodelovanju z organom za varstvo konkurence. Učinkovit boj zoper takšno kartelno delovanje je mogoče zagotoviti le, če se vzpostavi ustrezen mehanizem sodelovanja med akterji postopka javnega naročanja (naročniki in ponudniki) ter organi za varstvo konkurence. Nadalje, naročnike je potrebno glede odkrivanja in preprečevanja nedovoljenih praks prikrojevanja ponudb dodatno izobraziti, pri čemer so v veliko pomoč Smernice OECD za bojevanje proti dogovorjenemu oddajanju ponudb v javnih naročilih.
Ključne besede: Konkurenčno pravo EU, omejevanje konkurence s sporazumi, kartel, prikrojevanje ponudb, določanje cene, javno naročanje.
Objavljeno: 18.12.2018; Ogledov: 1459; Prenosov: 388
.pdf Celotno besedilo (1,00 MB)

6.
Vertikalni sporazumi v energetskem sektorju
Tim Mijailović, 2018, magistrsko delo

Opis: Avtor se v magistrskem delu ukvarja z vertikalnimi sporazumi, ki se pojavljajo na različnih stopnjah dobave električne energije in zemeljskega plin. Vertikalni sporazumi so v energetskem sektorju pogosto uporabljen pogodbeni model. Že ime samo razkrije, da se tovrstne pogodbe aplicirajo zgolj na vertikalne tipe razmerij. Komisija in tudi evropski zakonodajalec že od nekdaj priznavate drugačne učinke sporazumov, glede na to ali so sklenjeni med konkurenti (horizontalno razmerje) ali pa med podjetji, ki delujeta vsaka na različni stopnji dobavne/distribucijske verige. Povedano drugače, glavna karakteristika vertikalnih razmerij je, da predstavlja produkt enega podjetja »input« drugega. To pomeni, da so dejavnosti pogodbenic sporazuma medsebojno dopolnjujoče, oz. komplementarne. V teoriji je na splošno priznan manjši negativni učinek, ki ga lahko ustvarijo vertikalni pogodbeni odnosi. Neposredno to priznava tudi Komisija, ko je s sprejetjem Uredbe 330/2010 vzpostavila t.i. varni pristan, ki varuje vertikalne sporazume, ki vsebujejo določene omejitve konkurence pred prepovedjo iz člena 101 (1) PDEU, vse dokler so kumulativno izpolnjeni vsi pogoji iz uredbe. Dodana vrednost te uredbe je ravno v določitvi uporabe člena 101(3) PDEU za nekatere skupine vertikalnih sporazumov, ki sicer spadajo pod člen 101(1) PDEU. S tem je Komisija a priori opredelila skupino vertikalnih sporazumov, za katere je mogoče z zadostno gotovostjo zatrjevati, da izpolnjujejo pogoje iz člena 101(3) PDEU. Slednji odstavek je še vseeno zadnja možnost, da pogodbenici vertikalnega sporazuma dokažeta, da sporazum prinaša učinkovitosti za konkurenco do takšne mere, da pretehtajo nad protikonkurenčnimi učinki. Iz tega sledi, da je glavna konkurenčnopravna določba, ki ureja vertikalne sporazume ravno člen 101 PDEU. Vendar je ta določba zelo abstraktna, saj pokriva vse vrste ravnanj med dvema subjektoma, med drugim tudi vertikalne sporazume. Komisija je za voljo jasnejšega pregleda, predvsem pa v podporo podjetjem, ki se znajdejo v vertikalnem pogodbenem razmerju, sprejela poleg Uredbe 330/2010 tudi Smernice o vertikalnih sporazumih. S temi Smernicami je determinirala splošna načela za ocenjevanje vertikalnih sporazumov. Njena uporabnost je vsesplošna. Ne glede na to, da gre za t.i. mehko pravo (ang. soft law), vseeno podaja oprijemljive podatke, tako glede same uporabe in razlage člena 101 PDEU, kakor tudi spremljajočega sekundarnega prava EU in nasploh pristop k ocenjevanju vertikalnih sporazumov. Pogoj za uporabo člena 101 PDEU je, da vertikalni sporazumi lahko vplivajo na trgovino med državami članicami, hkrati pa v zadostni meri preprečujejo, omejujejo ali izkrivljajo konkurenco. Primarni cilj člena 101 je zagotoviti, da pogodbenici ne uporabljata sporazuma na način, ki bi škodoval potrošnikom. Poleg imperativa maksimiziranja potrošnikov koristi, pa je v energetskem sektorju ravno tako pomembna vzpostavitev integriranega notranjega energetskega trga. Zgolj enoten, povezan energetski trg omogoča krepitev konkurence na ravni EU. V zadnjih dveh desetletjih je prišlo do drastične spremembe v tržni strukturi sektorja energetike. Proces, imenovan liberalizacija, je poleg odprave monopolnih struktur uvedel tudi spremembe na področju pogodbenih relacij v vertikalnih razmerjih. Nezdružljivi s členom 101 (1) PDEU so tako vsi sporazumi, ki ponovno ustvarjajo ovire konkurenci in prispevajo k delitvi enotnega trga v meje držav članic. Evropska Komisija je že v začetku procesa liberalizacije zarisala metodologijo ocenjevanja vertikalnih sporazumov. Prvotno dojemanje in ocenjevanje vertikalnih omejitev je bilo deležno glasnih kritik, ki so letele na preveč formalističen pristop k uporabi člena 101 (1) PDEU, ki se je kazal kot zadržanost do sprejetja pozitivnih učinkov, ki jih lahko prinesejo nekatere vrste vertikalnih omejitev. Posledično je mnogo vertikalnih sporazumov nerazumljivo in po nepotrebnem zapadlo pod prepoved iz člena 101 (1)
Ključne besede: vertikalni sporazumi, energetski sektor, člen 101 PDEU, liberalizacija, konkurenčno pravo
Objavljeno: 17.10.2018; Ogledov: 731; Prenosov: 112
.pdf Celotno besedilo (1,05 MB)

7.
Mednarodno sodelovanje pri patentnih aktivnostih
Leon Ritovšek, 2018, magistrsko delo

Opis: V sodobnem času prihaja do vse močnejše krepitve družbeno-ekonomskih vezi. K stopnjevanju mednarodnega povezovanja in ekonomske blaginje veliko pripomore tehnološki razvoj. Temelj za njegovo spodbujanje med drugim predstavlja zaščita pravic intelektualne lastnine. Pomemben del intelektualne lastnine predstavljajo patenti, saj spodbujajo tehnično ustvarjalnost. V tem kontekstu raziskujemo mednarodno sodelovanje na področju patentov. Pri tem opazujemo čezmejne patente na podlagi podatkov patentnih prijav za približno tri desetletja. Kot prvo ugotavljamo, da je na dolgi rok naraščal delež čezmejnih patentov s soizumitelji, ki prihajajo iz različnih držav; naraščal je tudi delež vseh tistih čezmejnih patentov, pri katerih pripadajoči prijavitelji in izumitelji prihajajo iz različnih držav. To odražajo naraščajoče vrednosti indikatorjev IDIF in ADIF oz. IDAF v opazovanem obdobju na ravni EU-28 in na globalni ravni. Kot drugo ugotavljamo, da mednarodno sodelovanje pri patentnih aktivnostih v večji meri odraža čezmejno lastništvo patentov, kot to odraža čezmejno sodelovanje med samimi izumitelji. To je razvidno iz relativno visokih vrednosti indikatorjev ADIF oz. IDAF in po drugi strani iz nekoliko nižjih vrednosti indikatorja IDIF v celotnem opazovanem obdobju na globalni ravni. Kot tretje ugotavljamo, da so nekatere države, ki v preteklosti niso beležile koncentracije čezmejnega lastništva patentov, z leti to koncentracijo občutno povečale. Po drugi strani pa večina visoko razvitih držav, ki so sprva beležile zelo visoko koncentracijo čezmejnega lastništva patentov, ni ohranila tako izrazite koncentracije skozi celotno opazovano obdobje. To smo preverili z analizo patentnih prijav na Evropski patentni urad na podlagi 16 izbranih visoko razvitih držav. Uporabili smo sekundarne podatke iz elektronske baze OECD za razpoložljiva tri desetletja. Na podlagi teh podatkov smo razvili koeficient koncentracije čezmejnega lastništva patentov, ki ga računamo kot razmerje ADIF / IDAF za vsako posamezno leto v okviru vsake izbrane države. Nato smo prikazali vrednosti tega koeficienta skozi celotno obdobje za vsako izbrano državo. Na ta način smo lahko na dolgi rok primerjali gibanja koeficientov med opazovanimi državami. Ugotavljamo, da nabor držav, ki beležijo koncentracijo čezmejnega lastništva patentov, na dolgi rok ni enak, saj se spreminja in s časom nekoliko povečuje. Prav tako sklepamo, da se za (visoko razvite) države v splošnem stežka prognozira pripadajoča gibanja tovrstne koncentracije zgolj na osnovi makroekonomskih podatkov. Vrednosti koeficienta koncentracije čezmejnega lastništva patentov na državni ravni očitno odraža tudi sklop številnih mikroekonomskih in panožnih dejavnikov, saj se vsak posamezen ekonomski subjekt pri svojem delovanju srečuje z drugačnimi okoliščinami.
Ključne besede: čezmejni patent, patentna zaščita, izum, licenciranje, intelektualna lastnina, evropsko konkurenčno pravo, tehnološki razvoj, globalizacija
Objavljeno: 29.08.2018; Ogledov: 496; Prenosov: 82
.pdf Celotno besedilo (2,97 MB)

8.
9.
Razkritje listin v programu prizanesljivosti - vpliv zadeve Pfleiderer in Donau Chemie
Urška Kupec, 2014, strokovni članek

Ključne besede: konkurenca, varstvo podatkov, konkurenčno pravo, karteli
Objavljeno: 02.08.2018; Ogledov: 346; Prenosov: 35
.pdf Celotno besedilo (293,84 KB)

10.
Konkurenčno kazensko in prekrškovno pravo
Miha Šošić, 2014, izvirni znanstveni članek

Opis: Pri prekrškovnem in kazenskem sankcioniranju konkurenčnopravnih kršitev se odpirajo številni problemi, saj je poleg konkurenčnopravnih izhodišč potrebno upoštevati tudi posebnosti kaznovalnega prava, zlasti garancije, ki so potrebne za varstvo fizičnih in pravnih oseb pred zlorabo državne oblasti. Osrednjo vlogo pri tem imajo načelo zakonitosti in procesna jamstva, katerih namen je zagotavljanje poštenega prekrškovnega in kazenskega postopka. Avtor ugotavlja, da pri slovenski ureditvi konkurenčnega prekrškovnega in kazenskega prava številni problemi ostajajo odprti, tako z vidika materialnopravnih kot postopkovnih rešitev.
Ključne besede: konkurenčno pravo, prepovedano omejevanje konkurence, nelojalna konkurenca, prekrški, kazniva dejanja, načelo ne bis in idem
Objavljeno: 02.08.2018; Ogledov: 451; Prenosov: 73
.pdf Celotno besedilo (362,04 KB)

Iskanje izvedeno v 0.28 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici