1. Fiziologija acinarnih celic trebušne slinavke; pomen kalcijevih signalnih poti v fizioloških in patofizioloških pogojihUrška Marolt, 2023, doktorska disertacija Opis: Fiziologija in patofiziologija eksokrinega dela trebušne slinavke sta v tesni povezavi s spremembami znotrajcelične koncentracije kalcijevih ionov. Večina našega znanja o kalcijevih signalnih poteh v acinarnih celicah temelji na poskusih in vitro, kjer celice encimsko izoliramo, kar spremeni njihovo strukturo, fiziologijo in omeji naše razumevanje. Zaradi teh omejitev smo uvedli metodo tkivne rezine trebušne slinavke kot eksperimentalni model in situ. Ocenili smo sposobnost za preživetje in morfološke značilnosti acinarnih celic z uporabo testa preživetja celic (LIVE/DEAD assay), transmisijske elektronske mikroskopije in imunofluorescenčnih metod. V glavnem delu raziskave smo opredelili funkcionalni odziv acinarnih celic na stimulacijo z acetilholinom in ga primerjali z odzivi na cerulein. Spremembo znotrajcelične koncentracije kalcijevih ionov smo merili s konfokalno mikroskopijo. Pokazali smo, da so različni parametri kalcijevih oscilacij koncentracijsko odvisni in da je aktivnost precej dobro usklajena znotraj acinusov, ne pa med acinusi. Metoda tkivne rezine trebušne slinavke tako v naših očeh predstavlja pomemben nov in zanesljiv eksperimentalni model za oceno normalne in patološke morfologije in fiziologije acinarnih celic. Ključne besede: trebušna slinavka, acinarna celica, kalcijeve oscilacije, metoda tkivne rezine, konfokalna mikroskopija Objavljeno v DKUM: 19.04.2023; Ogledov: 395; Prenosov: 52
Celotno besedilo (6,86 MB) |
2. Razvoj metodologije za proučevanje korelacije med aktivacijo mitohondrijev in tvorbo bionano-kompozitov v pljučnih epitelijskih celicah po izpostavitvi nanomaterialom : magistrsko deloTanja Vajs, 2022, magistrsko delo Opis: V magistrskem delu smo preučili aktivno odzivanje celic in aktivacijo celičnih energijskih procesov ob karanteni izbranega nanomateriala – nanocevk titanovega dioksida (TiO2). Pri tem smo raziskovali povezavo med dolžino mitohondrijev in volumnom bionano-kompozitov celic LA-4 ob karanteni nanocevk TiO2 pri površinski dozi 1:10 (razmerje med površino celice in površino nanodelcev). Pri tem smo analizirali vsako celico posebej, s čimer smo pokazali variabilnost v dolžini mitohondrijev in nastankom bionano-kompozitov med posameznimi celicami, in s tem nadgradili dosedanje raziskave. V ta namen smo nadgradili obstoječo metodo detekcije bionano-kompozitov ter dodatno razvili primerno analizo za določanje njihovega volumna, poleg tega pa smo izboljšali obstoječe pristope za analizo dolžine mitohondrijev zato, da se zmanjša časovna zahtevnost slednje. Pokazali smo, da je po 3-urni inkubaciji celic z nanocevkami TiO2 (površinska doza 1:10) dolžina mitohondrijev primerljiva z negativno kontrolo, s časom izpostavljenosti nanocevkam TiO2 pa se dolžina mitohondrijev krajša – najkrajše mitohondrije smo opazili po 2-dnevni inkubaciji. V primerjavi s tem pa se povprečen volumen bionano-kompozitov povečuje z daljšim časom inkubacije celic z nanocevkami TiO2 in je največji po 2 dnevih inkubacije. Pokazali smo tudi, da je povprečno število bionano-kompozitov na celico po inkubaciji z nanocevkami TiO2 pri površinski dozi 1:10 najmanjše po 3 urah in največje po 1 dnevu, po 2 dnevih pa se povprečno število bionano-kompozitov ponovno zmanjša, saj se posamezni bionano-kompoziti, ki smo jih opazili po 1-dnevni inkubaciji združijo v večje bionano-kompozite. S tem delom smo dodatno osvetlili časovni potek vpliva nanocevk TiO2 na dolžino mitohondrijev in nastanek bionano-kompozitov na celični membrani celic LA-4, ter prikazali korelacijo med časovnim odzivom mitohondrijev in tvorbo bionano-kompozitov na posameznih celicah pri tej vrsti nanodelcev. Ključne besede: bionano-kompoziti, nanocevke titanovega dioksida, dolžina mitohondrijev, fragmentacija mitohondrijev, fluorescenčna konfokalna mikroskopija Objavljeno v DKUM: 13.07.2022; Ogledov: 442; Prenosov: 50
Celotno besedilo (11,80 MB) Gradivo ima več datotek! Več... |
3. Razvoj metode tkivne rezine in vpliv farmakoloških agensov ter pulzirajočega elektromagnetnega polja na delovanje gladkomišičnih celic sečnega mehurja mišiTamara Serdinšek, 2020, doktorska disertacija Opis: Fiziologija detruzorja je zelo zapletena, zaradi česar predstavlja preučevanje njegove fiziologije in odzivov na različne dražljaje velik izziv. Do danes je bilo v literaturi opisanih več in vitro metod preučevanja fiziologije sečnega mehurja, vsaka s svojimi omejitvami. Po drugi strani se uroginekologi v svoji klinični praksi srečujejo z naraščanjem incidence prekomerne aktivnosti sečnega mehurja (PASM). Vse to nakazuje potrebo po razvoju novih in učinkovitih metod preučevanja detruzorja, ki bi se potencialno lahko uporabile tudi pri preučevanju različnih terapevtskih možnosti zdravljenja PASM.
Namen naše raziskave je bil razviti novo metodo za preučevanje fiziološke aktivnosti GMC detruzorja, ki bi zajemala akutno pripravo tkivnega preparata in uporabo konfokalne mikroskopije. Dodatno smo želeli to metodo uporabiti še za opredelitev učinka pulzirajočega elektromagnetnega polja (PEMP), ki je ena izmed možnih metod zdravljenja PASM, na GMC detruzorja, saj po naših podatkih le-ta v literaturi še ni bil opredeljen.
Za pripravo tkivnega preparata smo uporabili izolirane delce detruzorja predhodno žrtvovane odrasle miši NMRI. S svetlobno in transmisijsko elektronsko mikroskopijo smo preučili morfologijo GMC znotraj tkiva. Nato smo s pomočjo konfokalne mikroskopije preučevali kalcijevo dinamiko posameznih GMC med stimulacijo z naraščajočimi koncentracijami karbamilholina (CCh). GMC smo identificirali na podlagi njihove morfologije in kalcijevih odzivov. Odzive GMC smo opredelili z naslednjimi spremenljivkami: zamik do odziva, rekrutacija in relativna aktivnosti celic ter kontrakcija tkiva. Za opredelitev vpliva PEMP na GMC detruzorja smo dva preparata detruzorja iste živali dvakrat zapored dražili s 25 µM CCh. En delec smo med obema stimulacijama izpostavili PEMP, drugi pa je služil kot kontrola. Nato smo opredelili naslednje spremenljivke odziva GMC pred in po stimulaciji s PEMP v primerjavi s kontrolno skupino: število aktivnih GMC, kontrakcija tkiva, čas do kontrakcije tkiva, maksimalni premik tkiva in površina kontrahiranega tkiva.
S pomočjo stimulacije tkiva z naraščajočimi koncentracijami CCh smo opredelili tri različne fenotipe odzivov GMC: spontano aktivne GMC z in brez odziva na stimulacijo s CCh ter GMC brez spontane aktivnosti, ki so se odzvale na stimulacijo s CCh. Rekrutacija GMC v aktivno stanje je potekala znotraj ozkega koncentracijskega območja (1–25 µM), ki je povzročilo aktivacijo praktično vseh GMC. Maksimalna kalcijeva aktivnost GMC je bila pri koncentraciji 25 µM, kar je sovpadalo z vidno kontrakcijo tkiva. Dodatno smo pri višjih koncentracijah CCh opažali krajše zamike do pričetka odzivov celic. Ugotovili smo tudi, da bi PEMP lahko imelo neposreden učinek na GMC detruzorja, saj je bil po stimulaciji s PEMP v primerjavi s kontrolno skupino prisoten manjši maksimalni premik tkiva med drugo stimulacijo s CCh kot med prvo stimulacijo s CCh. Dodatno smo ugotavljali tudi statistično značilno manjše razmerje premika tkiva med obema stimulacijama s CCh v primerjavi s kontrolno skupino in večjo razliko v površini kontrahiranega dela tkiva med obema stimulacijama s CCh v primerjavi s kontrolno skupino.
Zaključimo lahko, da se je naša nova in situ metoda preučevanja morfologije in fiziologije detruzorja izkazala za učinkovito in reproducibilno. Odzivi GMC na stimulacijo s CCh so bili znotraj fiziološkega območja in primerljivi z rezultati drugih raziskav s tega področja. Ker sama metoda omogoča zadostno prostorsko in časovno ločljivost za preučevanje odzivov več GMC hkrati, verjamemo, da bi lahko imela velik doprinos k preučevanju fiziologije detruzorja. Dodatno smo uspeli dokazati možen učinek PEMP na GMC detruzorja, kar predstavlja pomembno izhodišče za nadaljnje raziskave. Te bodo v prihodnosti skušale raziskati terapevtski učinek na večjem vzorcu in za večjo translacijsko relevantnost modela tudi na človeškem tkivu, pridobljenem pri operacijah sečnega mehurja. Ključne besede: sečni mehur, detruzor, gladkomišična celica, konfokalna mikroskopija, miš, fiziologija, disekcija tkiva, prekomerna aktivnost sečnega mehurja, pulzirajoče elektromagnetno polje, magnetna stimulacija Objavljeno v DKUM: 17.07.2020; Ogledov: 1045; Prenosov: 204
Celotno besedilo (4,45 MB) |
4. Cell physiology in tissue slices : studying beta cells in the islets of LangerhansAndraž Stožer, Jurij Dolenšek, Maša Skelin, Marjan Rupnik, 2013, pregledni znanstveni članek Opis: Uporaba izoliranih endokrinih celic je omogočila razvoj številnih metod za oceno osnovne celične arhitekture in opredelitev pomembnega dela molekularnih mehanizmov, ki sodelujejo pri celičnih procesih, kot sta vzdražnost celic in izločanje hormonov v procesu eksocitoze po porastu znotrajcelične koncentracije kalcijevih ionov. Ta prizadevanja so vodila v oblikovanje dogovornih modelov, ki razlagajo aktivacijo in splošen način delovanja določenega celičnega tipa. Z uporabo svežih tkivnih rezin lahko presežemo dosedanje raziskave in razkrijemo celo vrsto porajajočih se lastnosti, ki jih dogovorni modeli ne morejo zlahka predvideti niti razložiti. V tem članku predstavljamo izbor naših najpomembnejših eksperimentalnih ugotovitev na celicah beta v tkivnih rezinah trebušne slinavke. Ključne besede: celica beta, Langerhansov otoček, tkivna rezina trebušne slinavke miši, elektrofiziologija, konfokalna fluorescenčna mikroskopija, kalcijevo barvilo, teorija grafov Objavljeno v DKUM: 10.07.2015; Ogledov: 1445; Prenosov: 70
Povezava na celotno besedilo |