| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 3 / 3
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Mednarodna gospodarska konciliacija
Doroteja Čebular, 2017, diplomsko delo

Opis: Spodbujanje uporabe alternativnih metod reševanja gospodarskih sporov je nujno, saj so nesporazumi v gospodarskem svetu neizogibni. Konciliacija omogoča strankam, ki s pogajanji niso uspele rešiti spora, da se izognejo sodišču in s pomočjo tretje neodvisne osebe same razrešijo spor in sooblikujejo sporazum. Na ta način se vse skupaj lahko konča po hitrem postopku in v skladu z interesi strank, kar pa nadaljnjo pomeni, da udeleženci sami prevzamejo odgovornost za izid postopka. Enakovreden položaj konciliacije s sodnimi postopki pa lahko zagotovi samo ustrezna pravna ureditev, ki mora po eni strani zagotavljati predvidljivost pravnih razmerij in prav tako pravno varnost, po drugi strani pa ne sme preveč podrobno določiti sestavine in potek postopka, saj bi to povzročilo preveliko togost in formalnost procesa. Vzorčni zakon UNCITRAL o mednarodni trgovinski konciliaciji je primerek pravilno uravnoteženega zakona, ki zagotavlja vse prednosti alternativnih postopkov in izključuje slabosti sodnih postopkov. V diplomskem delu je najprej predstavljena splošna ureditev alternativnega reševanja sporov, prednosti in slabosti ter značilnosti in oblike le-teh. V nadaljevanju pa so obravnavani pojem, definicija in vrste konciliacij, prav tako splošna načela postopka, ki so pogosto podcenjena, a so ključna vodila za vodenje postopka. V tretjem poglavju je na kratko opisana tudi zakonska ureditev konciliacije, zanjo zelo pomememben vzorčni zakon, njegove temeljne značilnosti in vsebina samega zakona. Potek postopka je temeljito in podrobno opisan proti koncu tretjega poglavja, za tem pa so še opisane različne strategije vodenja konciliacije in vloga tretje neodvisne in nepristranske osebe, t. j. konciliatorja.
Ključne besede: Alternativno reševanje sporov, postopek, gospodarski subjekti, stranke, konciliacija, konciliator, sporazum.
Objavljeno: 26.09.2017; Ogledov: 895; Prenosov: 94
.pdf Celotno besedilo (389,65 KB)

2.
MEDIACIJA KOT OBLIKA ALTERNATIVNEGA REŠEVANJA INDIVIDUALNIH DELOVNIH SPOROV - PRIMERJALNO PRAVNI PREGLED Z ANGLIJO
Petar Škundrić, 2012, magistrsko delo

Opis: Alternativno reševanje sporov (ARS) je nesodno reševanje sporov, ki je znano in se uporablja v Evropi in svetu. V nekaterih državah, kjer imajo na tem področju dolgo tradicijo, so postopki ARS del vsakdanjika, v drugih se postopki šele razvijajo in pridobivajo na veljavi. Sporom se ne bo možno nikoli povsem izogniti, zaradi česar so postopki ARS toliko bolj pomembni, saj je znano, da je večino sporov možno rešiti tudi brez posredovanja sodišča. Pri mediaciji gre za izvensodni proces, v katerem stranke prostovoljno s pomočjo nevtralne tretje osebe (mediatorja) skušajo doseči mirno rešitev spora, ki izvira iz ali je v zvezi s pogodbenim ali drugim pravnim razmerjem. Je neformalen, neobvezujoč, zaupen in strukturiran postopek, v katerem mediator strankam z dogovarjanji, pogajanji ter posebnimi mediacijskimi tehnikami pomaga pri iskanju sporazumne rešitve nastalega spora. Mediacija je v Sloveniji kot temeljni alternativni način reševanja sporov relativno nov institut, medtem ko je v angleškem sistemu mediacija oziroma konciliacija že dolgo uveljavljen in cenjen način reševanja sporov – predvsem delovnih. S sprejetjem Zakona o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah in kasneje še Zakona o alternativnem reševanju sodnih sporov je bil v Sloveniji položen temelj alternativnemu reševanju sporov, saj je ZARSS mediacijo uvedel kot redno poslovno funkcijo sodišč prve in druge stopnje. V prvem delu so predstavljene temeljne razlike med alternativnim reševanjem sporov in sodnim odločanjem ter zakonska ureditev instituta mediacije. V drugem delu so podrobneje predstavljene prednosti mediacijskega postopka ter prednosti, ki jih ima ureditev postopka mediacije v delovnih sporih pri delodajalcih, kateri bi v kolektivno pogodbo vnesli določbe, iz katerih bi izhajalo, da se v primeru nastalega spora med delavcem in delodajalcem le-ta prvotno poskuša rešiti na miren način s pomočjo mediacije. Vodilo magistrske naloge je ugotavljanje razširjenosti ter uspešnosti mediacije pred in po sprejetju ZARSS, kakor tudi njena učinkovitost napram rednemu sodnemu postopku, katera je bila merjena v porabi časa, ki je potreben za rešitev posamezne zadeve. Prav tako je bilo proučeno in raziskano razmerje stroškov pri postopku mediacjie (kjer se ne uporablja načelo uspeha postopka, temveč se običajno uporablja načelo delitve stroškov) napram sodnim stroškom. Tako kot porabljeni čas, ima tudi višina stroškov zelo pomemben vpliv na učinkovitost posameznega postopka. Ker imajo postopki ARS zelo dolgo tradicijo v Angliji, sem v tretjem delu proučil ter primerjal njihovo ureditev z ureditvijo postopkov ARS pri nas, iz katere je razvidna prednost angleškega sistema predvsem zaradi dolgoletne tradicije reševanja delovnih sporov pri instituciji ACAS (Advisory Concilation and Arbitration Service). ACAS s svojim prizadevanjem, kakovostnim delom, izobraževanji in predvsem s stalno informiranostjo delavcev in delodajalcev o možnih načinih reševanja njihovih sporov pripomore k temu, da se večina nastalih sporov reši z njihovo pomočjo. Različen pravni sistem ter kulturne razlike so razlogi, zaradi katerih imata Slovenija in Anglija tako različen razvoj mediacije. Vendar je Slovenija s sprejetjem temeljnih zakonov, ki urejajo postopke ARS (mediacijo), na dobri poti, da se le-ta v prihodnosti uveljavi tudi pri nas. V zaključku magistrske naloge pa sem navedel predloge, ki bi morebiti pripomogli, da bi se postopki ARS (mediacija) v prihodnosti pri nas še bolje uveljavili in bi tako ljudje spoznali, da so ti postopki napram sodnim učinkovitejši, manj stresni, cenovno ugodnejši, in kar je najpomembnejše, da uspešno zaključena mediacija pri delovnih sporih hkrati pomeni tudi obnovitev zaupanja med strankama, ki omogoča nadaljnjo medsebojno sodelovanje, katero po končanem sodnem postopku v večini primerov ni možno.
Ključne besede: alternativno reševanje sporov, delovni spori, mediacija, konciliacija, ZMCGZ, ZARSS, ACAS.
Objavljeno: 17.12.2012; Ogledov: 2660; Prenosov: 486
.pdf Celotno besedilo (1,32 MB)

3.
VEČSTOPENJSKE KLAVZULE IN VPLIV DOLOČBE O ZASTOPANJU NA POSAMEZNI STOPNJI
Maruša Malus, 2012, diplomsko delo

Opis: Mednarodno gospodarsko pravo je zelo kompleksno in pogosto pride do sporov na tem področju. Pri sklepanju pogodb večina strank vključi v pogodbo klavzulo o reševanju morebitnih medsebojnih sporov. Namesto, da bi se stranke odločile za en postopek reševanja spora, lahko sestavijo celoten mehanizem reševanja sporov. Tako se v domačih in mednarodnih pogodbah po vsem svetu vse bolj pojavljajo večstopenjske klavzule. Sestavljene so iz več stopenj, ki vsebujejo določen postopek za reševanje spora, pri čemer so prvotne stopnje namenjene bolj neformalnim postopkom, kot zadnja pa je predviden postopek arbitraže ali pravde (tako se stopnjuje tudi stopnja formalnosti postopka – od manj k bolj formalnim postopkom). S tem, ko je arbitraža določena šele kot zadnja stopnja, pomenijo prejšnje stopnje večjo vključenost v reševanje spora, kar lahko pripelje do hitrejše rešitve, pa tudi mogoče bolj seznani stranke s samo problematiko spora. V vsakem primeru pa strankama še vedno na koncu (po izkoriščenih prejšnjih stopnjah) preostane arbitraža, če je spor vseeno preveč kompleksen, da bi ga bilo mogoče rešiti samo z medsebojno komunikacijo. V večstopenjskih postopkih reševanja sporov se tako pogosto pojavlja vprašanje, kako obvezujoča je posamezna stopnja in kakšen vpliv ima (ne)izčrpanje določene stopnje na naslednjo stopnjo. Ker so prvotne stopnje bolj neformalne in predvidevajo aktivno sodelovanje strank, se v večstopenjskih klavzulah pogosto pojavi zahteva po točno določeni osebi, ki bo stranki na določeni stopnji zastopala. Problem nastane, ko stranka ni pravilno zastopana. Ali je zahteva po zastopanju na določeni stopnji obvezujoča in kakšen vpliv ima nepravilno zastopanja na posamezno stopnjo reševanja spora? Odgovore na vprašanja nam dajeta teorija in sodna praksa.
Ključne besede: večstopenjska klavzula, pogajanja, konciliacija, arbitraža, zastopanje.
Objavljeno: 01.02.2012; Ogledov: 1239; Prenosov: 144
.pdf Celotno besedilo (1,82 MB)

Iskanje izvedeno v 0.1 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici