Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: S tematiziranjem nasilja nad nečloveškimi bitji je Cankar razširil polje izkoriščanja, moralno obsodil vsakršno izkoriščanje in zatiranje Drugega ter s tem do skrajnosti utemeljil svoja temeljna moralna prepričanja. Njegova globalna pravičnostna drža, ki jo je Cankar zavzemal kot socialist, ni dopuščala nobenega redukcionizma, kar pomeni, da je izkoriščanje živali/narave povezal z izkoriščanjem ljudi. Obravnavane črtice dokazujejo, da se je na Rožniku radikalizirala Cankarjeva pozicija. V nalogi smo z vidika ekokritike analizirali koncepte narave in živali, ki jih je mogoče pripoznati kot moralne subjekte, kritično smo ovrednotili simbolne konstrukte narave/živali, s katerimi se krni njihova subjektivizacija in opozorili na stereotipne reprezentacije ter spolne označitve narave/živali kot ženske. V njej smo izpostavili miselno paradigmo dualizma, antropocentrizem, antropomorfizem, evgeniko, uporabo živali/narave kot metafore ali simbola, udomačitev (domestifikacijo), idealiziranje narave in animalistični ekofeminizem. Cankar v črticah izpostavlja različne zatiralne mehanizme, ki vzdržujejo in ohranjajo status živali/narave na nizki ravni ter omogočajo njihovo nadaljnje izkoriščanje. Spoznali smo, da Cankar ni problematiziral samo človekovega odnosa do živali, temveč tudi same koncepte živalskosti in človeškosti, s čimer je vzpostavil možnosti za radikalno transformacijo odnosov med ljudmi in živalmi. Črtice spodbujajo globljo refleksijo človekovega odnosa do živali in obsojajo izključitev živali/narave iz etično-politične sfere ter zahtevajo pripoznanje inherentne vrednosti vseh živih bitij.
Ključne besede: ekokritika, ekofeminizem, animalistična etika, moralni status živali/narave, Ivan Cankar, antropocentrizem, antropomorfizem, speciesizem, evgenika, koncepcije živalskosti/človeškosti, Jure Detela.
Objavljeno v DKUM: 18.03.2016; Ogledov: 2598; Prenosov: 330
Celotno besedilo (988,61 KB)