Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Predmetno magistrsko delo v kontekstu kibernetskega kriminala obravnava problematiko varstva pravice do zasebnosti v okviru prikritih preiskovalnih ukrepov pridobivanja komunikacijskih in uporabniških podatkov telekomunikacijskih storitev. Zaradi samega načina delovanja sodobne družbe v smislu globoke prepletenosti z informacijsko tehnologijo, je tako tudi samoumevno, da se zaradi vse večje povezanosti sveta, kot tudi uporabe informacijskih tehnologij oz. storitev, povečuje pojavnost kibernetskega kriminala. Za pregon slednjega morajo organi pregona imeti na razpolago ustrezne mehanizme tako v tehničnem smislu, torej tehnično znanje in tehnično opremo za pregon tovrstne specifične oblike kriminala, kot tudi zakonske rešitve v smislu nabora ukrepov, ki jim sploh omogočajo učinkovit pregon kibernetskega kriminala. Tovrstni zakonski mehanizem za učinkovit pregon kibernetskega kriminala med drugim predstavljajo prikriti preiskovalni ukrepi pridobivanja prometnih in uporabniških podatkov telekomunikacijskih storitev. Omenjeni ukrepi že zaradi same narave predstavljajo znaten poseg v človekove pravice in svoboščine tistih, zoper katere so odrejeni, predvsem pa v pravico do zasebnosti. Omogočajo namreč pridobivanje širokega nabora podatkov, ki organom pregona dopuščajo intenziven in dodelan vpogled v zasebno življenje posameznikov. Zaradi navedenega je potrebno pravici do zasebnosti v okviru tovrstnih ukrepov nameniti posebno pozornost, za kar je potrebno tudi poznavanja geneze razvoja ukrepov pridobivanja prometnih in uporabniških podatkov telekomunikacijskih storitev. Ta pokaže, da je znaten vpliv na razvoj imela tako sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice kot tudi Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Sodna praksa se na družbene spremembe odziva hitreje kot zakonodajalec. V sedanji slovenski kazensko procesno pravni ureditvi je pravica do zasebnosti ustrezno varovana, saj je zakonodajalec ob zakonskih spremembah ukrepov pridobivanja prometnih in uporabniških podatkov telekomunikacijskih storitev sledil sodni praksi in z vsebinskimi omejitvami znatno zvišal raven varstva pravice do zasebnosti. Ob tem pa je za varstvo pravice do zasebnosti pomembno tudi to, da ima nacionalna kazensko procesna pravna ureditev vzpostavljene tudi ustrezne mehanizme varovalk, ki bi naj preprečevale oz. sanirale kršitve človekovih pravic in svoboščin ter dokaznih prepovedi. Primarno vlogo v tovrstnem sankcioniranju kršitev igra ekskluzija dokazov, ki pa je v slovenski kazensko procesno pravni ureditvi relativno stroga, saj naše kazensko procesno pravo ekskluzijo ureja v absolutni obliki, ki načeloma ne dopušča nobenih ekskluzijskih izjem, razen v primeru, ko gre za horizontalna razmerja.
Ključne besede: kibernetski kriminal, pravica do zasebnosti, komunikacijska zasebnost, prikriti preiskovalni ukrepi, sodobne tehnologije, pregon storilcev kaznivih dejanj, ekskluzija dokazov
Objavljeno v DKUM: 19.05.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 2
Celotno besedilo (1,00 MB)

Opis: Razvoj informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT) je prinesel nove možnosti nadzora nad delavcem. Delodajalec ima kot organizator delovnega procesa in lastnik delovnih sredstev interes, da se njegova sredstva IKT uporabljajo v službene namene. Ker obstaja možnost, da delavec uporablja službeni računalnik, internet, e-pošto ipd. v zasebne namene, je v interesu delodajalca, da spremlja delavčevo uporabo teh sredstev. Pri tem je problematično iskanje pravnih meja dopustnega nadzora. Primeri in pogoji v katerih se tovrstni nadzor lahko uvede niso konkretneje zakonsko urejeni. Meje dopustnega nadzora začrtuje tehtanje neposredno učinkujočih temeljnih pravic delavca in legitimnih interesov delodajalca s pomočjo metode praktične konkordance. Nadzor predstavlja poseg v (komunikacijsko, informacijsko) zasebnost in varstvo osebnih podatkov delavca. Predmetne temeljne pravice so varovane v okviru različnih sistemov varstva temeljnih pravic (URS, Listine EU, EKČP). V okviru prava EU meje dopustnega nadzora začrtuje Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov (GDPR), ki jo je treba razlagati v luči Listine EU. Tudi iz smernic Delovne skupine 29 izhaja, da se nadzor lahko izvaja le ob upoštevanju temeljnih načel GDPR, in sicer transparentnosti, sorazmernosti in zakonitosti obdelave. Zaradi delavčevega položaja kot šibkejše stranke v delovnem razmerju pa njegova privolitev praviloma ne bo mogla služiti kot podlaga za izvajanje nadzora. Iz sodne prakse ESČP izhaja, da je za določanje meja dopustnega nadzora bistvena presoja, ali je delavec pri uporabi sredstev IKT lahko utemeljeno pričakoval zasebnost in ali je imel delodajalec zadostno utemeljene interese za izvajanje nadzora. Tudi iz analize slovenske sodne prakse in smernic Informacijskega pooblaščenca izhaja, da je nadzor dopusten le v izjemnih primerih, v katerih delavec ni mogel utemeljeno pričakovati zasebnosti in ko prevladajo interesi delodajalca. Nadzor naj se izvaja le kot ultima ratio. V zvezi s sprejemom specialnih zakonskih pravil GDPR izrecno navaja možnost, da se nadzor na delovnem mestu uredi s specialnimi zakonskimi pravili ali z dvostranskimi avtonomnimi pravili. Ugotavljamo, da bi se v okviru slovenskega pravnega sistema pogoji, razlogi oz. meje dopustnega nadzora nad delavcem z in pri uporabi sredstev IKT lahko uredile predvsem s kolektivnimi pogodbami (na različnih ravneh). S splošnimi akti pa bi bilo primerno, da bi delodajalci določili podrobnejša organizacijska pravila, s katerimi se konkretizirajo obveznosti delavcev in določijo meje dopustne uporabe službene IKT opreme v zasebne namene. Nadalje, ugotavljamo, da bi bilo meje dopustnega nadzora primerno urediti tudi z zakonskimi pravili. V določeni meri bi se lahko zgledovali po finski in nemški ureditvi. Pri tem se zavzemamo za sprejem ureditve skladne z URS in pravom EU, ki ne bi bila nujno podrobna. Korak v pravo smer bi bila že uvedba ustreznih »postopkovnih« varovalk (npr. obveznega sodelovanja delavskih predstavnikov), s katerimi bi preprečili, da bi do neutemeljenega izvajanja nadzora oz. posega v pravico do zasebnosti delavca sploh prišlo.
Ključne besede: Delovno razmerje, temeljne pravice, nadzor na delovnem mestu, informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT), zasebnost delavca, varstvo osebnih podatkov, Informacijski pooblaščenec, komunikacijska zasebnost, Uredba 2016/679 (GDPR), Barbulescu proti Romuniji.
Objavljeno v DKUM: 15.07.2020; Ogledov: 2049; Prenosov: 834
Celotno besedilo (1,30 MB)

Opis: Diplomsko delo z naslovom »Zasebnost v pametnih mestih« se osredotoča na koncept pametnih mest. Trend ni nastal pred kratkim, ampak se je začel že pred približno desetimi leti. Glede na tehnologijo, ki nam je dostopna in glede na dejstvo, da se vse več ljudi seli iz ruralnega v urbano okolje, je pomembno da združimo ljudi in tehnologijo. Na tak način lahko pripravimo informacije, ki bodo upravljavcem oziroma odločevalcem pomagale pri ustvarjanju urbanih načrtov po meri in željah prebivalcev. Pri vsej tehnologiji in celovitih rešitvah za pametna mesta pa ne smemo pozabiti na zasebnost. Ta je na nek način ogrožena, kar skušamo pokazati v tem diplomskem delu. Da bi bolje razumeli koncept zasebnosti smo v teoretičnem delu podrobneje predstavili pametna mesta kot taka in njihove prednosti v primerjavi s »klasičnimi mesti«. Globalizacija in hiter razvoj informacijsko-komunikacijskih tehnologij sta dejavnika, ki sta privedla do novih groženj zasebnosti na eni strani in potrebo po dodatni pravni regulaciji na drugi strani. V ta namen smo na Evropskih tleh dobili novo Uredbo o varstvu osebnih podatkov (GDPR), ki jo na kratko predstavimo tudi v tem diplomskem delu. V nadaljevanju predstavimo še veliko podatkovje in z njim povezano upravljanje (kdo bo upravljavec podatkov?). Raziskovalni del diplomskega dela predstavlja anketa, v kateri smo ugotavljali, v kolikšni meri ljudje poznajo pametna mesta in kakšen je njihov odnos do zasebnosti. Teoretična dognanja in rezultati naše raziskave nakazujejo na dejstvo, da je koncept pametnih mest na področju Slovenije ljudem še dokaj neznan.
Ključne besede: pametna mesta, informacijsko-komunikacijska tehnologija, zasebnost, pravica do zasebnosti, osebni podatki, nadzor, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 24.10.2017; Ogledov: 4107; Prenosov: 798  (1 glas)
Celotno besedilo (1,16 MB)

Opis: V zadnjih letih smo priča neštetim medijsko odmevnim primerom na sodišču, kjer se vedno večkrat pojavlja dvom v delo kriminalistične policije oziroma protizakonito pridobivanje operativno pomembnih podatkov, kateri so v nadaljevanju podlaga za izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov po 149. a, 150., 155. in 155. a členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), in s tem posledično tudi nedovoljenih in protizakonitih posegov v človekove pravice. V omenjenih odmevnih primerih največkrat lahko slišimo za protizakonito delovanje kriminalistične policije med zbiranjem operativnih podatkov o telekomunikacijskih sredstvih osumljencev že pred izvajanjem ukrepov na podlagi odredbe pristojnega preiskovalnega sodnika ali državnega tožilca. V takih primerih največkrat že med samim sodnim postopkom lahko zasledimo pritožbe obrambe, da je policija za pridobitev podatkov o telekomunikacijskih napravah uporabljala specialno tehniko – IMSI lovilec oz. IMSI CATCHER. Z uporabo navedene naprave policija lahko pridobi pomembne in potrebne podatke o uporabniku določenega telekomunikacijskega sredstva – mobilnega telefonskega aparata. Prav tako v takih primerih obramba zagovarja protizakonito uporabo navedene naprave, katero policija poseduje in jo po navedbah informacijske pooblaščenke občasno uporablja. Uporaba navedene naprave za pridobivanje podatkov o določenem telekomunikacijskem sredstvu trenutno še ni zakonsko opredeljena, sicer je opredeljena v noveli ZKP-M, kateri še vedno čaka na obravnavo v državnem zboru Republike Slovenije. Glede na opisano bomo v diplomskem delu poskušali raziskati, ali policija dejansko uporablja omenjeno napravo protizakonito ter zavestno krši človekove pravice in temeljne svoboščine, prav tako bomo poskušali opredeliti ločnico med zakonsko dovoljeno uporabo naprave IMSI lovilca za raziskavo najhujših kaznivih dejanj, potreb po iskanju pogrešanih oseb, ter nevarnih pobeglih zapornikov, in dopustno kršitvijo komunikacijske zasebnosti do ostalih državljanov, kateri se v določenem trenutku uporabe naprave nahajajo na območju delovanja oz. določenem kraju.
Ključne besede: prikriti preiskovalni ukrepi, tehnike, človekove pravice, zasebnost, komunikacijska zasebnost, kršitve, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 27.01.2015; Ogledov: 2584; Prenosov: 626
Celotno besedilo (784,55 KB)

Ključne besede: mednarodni sistemi zvez, telekomunikacije, spremljanje, nadzor, komunikacijska zasebnost, SOVA
Objavljeno v DKUM: 04.06.2012; Ogledov: 1437; Prenosov: 193
Povezava na celotno besedilo