Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Navadni matija (Phalangium opilio) je splošno razširjena vrsta suhih južin, za katero je značilen trimorfizem, V tej raziskavi smo proučevali preferenčna mirovališča morfotipov samcev na rastlinah in različnih tipih podlag na poskusnih stolpih v povezavi z okoljskimi dejavniki. Prav tako smo opazovali interakcije, beležili vedenjske vzorce ter ugotavljali morebitne razlike v vedenju med morfotipoma. Cilj raziskave je bil ugotoviti, ali je segregacija prostorskih niš dolgorogih in kratkorogih samcev v naravi posledica kompeticije ali različnih ekoloških preferenc morfotipov. Za izvedbo poskusov smo na prostem postavili dve eksperimentalni areni. V vsako smo za poskuse preverjanja preferenčnih mirovališč na rastlinah zasadili sadike melonaste hruške (Solanum muricatum). Za preverjanje preference do različnih tipov podlag pa smo v areni postavili poskusna stolpa, ki sta imela na vsaki stranici nameščene štiri vrste podlag. Snemanje interakcij med osebki smo izvajali v terariju v laboratoriju. Ugotovili smo, da se dolgorogi in kratkorogi samci razlikujejo v izbiri mirovališč na rastlinah. Kadar sta bila v areni oba morfotipa hkrati, so kratkorogi samci izbirali mirovališča višje na rastlinah. To je posledica intraseksualne kompeticije, saj smo ugotovili, da morfotipa nimata različnih mikroklimatskih preferenc. Oba morfotipa sta največkrat mirovala na betonu in lesu na severni strani poskusnih stolpov. Morfotipa sta se na poskusnih stolpih razlikovala v prostorski in mikroklimatski niši. Kratkorogi samci so ob odsotnosti dolgorogih mirovali nižje, na določenih podlagah in straneh poskusnih stolpov pa so izbirali tudi toplejša in vlažnejša mirovališča kot slednji. Največ spopadov glede na število interakcij je bilo med pari dolgorogih samcev. Morfotipa samcev se v vedenjskih vzorcih med spopadi sicer nista razlikovala, so pa dolgorogi samci pogosteje izkazovali agresivno vedenje. Na osnovi poskusov in opazovanja vedenja lahko zaključimo, da je segregacija prostorskih niš dolgorogih in kratkorogih samcev v naravi posledica kompeticije, ne pa različnih ekoloških preferenc morfotipov.
Ključne besede: dimorfizem samcev, intraseksualna kompeticija, okoljski dejavniki, pajkovci, prostorska niša
Objavljeno v DKUM: 17.12.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 11
Celotno besedilo (3,55 MB)

Opis: V magistrskem delu smo obravnavali intraspecifično kompeticijo med osebki vrste Euroleon nostras in interspecifično kompeticijo med osebki vrst Euroleon nostras in Myrmeleon formicarius, (Neuroptera: Myrmeleontidae). Obe vrsti sta prisotni v Sloveniji in imata enako ekološko nišo. Volkci so sedentarni plenilci, ki bodisi čakajo zakopani v substratu in napadejo, ko je plen v bližini, bodisi gradijo specializirane pasti – lijake v katere se plen ujame. Obe proučevani vrsti gradita lijake. Zanimalo nas je, kako se bosta obnašala dva osebka na omejenem prostoru. V posodice smo na polovico nasuli pesek optimalne granulacije (230-540 μm), na drugo polovico pa pesek z neugodno granulacijo (1540-2200 μm). Polovica posodice je bila velikosti, ki dovoljuje izgradnjo enega lijaka. Meja med različnima granulacijama je bila jasno vidna. Nato smo postavili dva osebka na sredino posode, kjer je meja med različnima granulacijama. V obeh primerih smo ugotovili, da se največkrat zgodi, da en volkec naredi lijak v finem pesku, medtem ko se drugi skrije v neugodni substrat. Pri interspecifični kompeticiji smo ugotovili, da večkrat zmagajo volkci vrste Euroleon nostras. Drugi odziv volkcev je bil takšen, da je zmagovalec naredil lijak v finem pesku, poraženec pa lijak v grobem pesku. Takšnih primerov je bilo več pri intraspecifični kompeticiji. Tretji odziv, ki smo ga opazili je bil takšen, da sta oba volkca naredila lijak v finem pesku, le da je bil en lijak občutno večji od drugega. Takšnih primerov je bilo več pri interspecifični kompeticiji. Iz navedenega lahko sklepamo, da je za vrsto Myrmeleon formicarius substrat takšne granulacije povsem neprimeren za izgradnjo lijaka in da so manj uspešni pri kompeticiji za prostov v primerjavi z volkci vrste Euroleon nostras. V obeh poskusih je prišlo tudi do kanibalizma, vendar je ta procent zelo nizek. Pri interspecifični kompeticiji se je zgodilo tudi to, da noben od volkcev ni naredil lijaka, so pa bile sledi le tega. Nekaj volkcev se je v času poskusa zabubilo.
Ključne besede: volkci, lijakarji, Euroleon nostras, Myrmeleon formicarius, intraspecifična kompeticija, interspecifična kompeticija, premer lijaka.
Objavljeno v DKUM: 28.09.2018; Ogledov: 1440; Prenosov: 105
Celotno besedilo (1007,38 KB)