Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Doktorska disertacija se ukvarja z razvojem modela za oceno pripravljenosti proizvodnih podjetij na Industrijo 4.0. Industrija 4.0 predstavlja novo paradigmo delovanja družbe, družbenih podsistemov, kot je ekonomski sistem in v tem okviru spreminja temeljne principe delovanja organizacij, ki je vse bolj odvisno od integracije visokotehnoloških rešitev in novejših filozofij poslovanja v njihovo delovanje. Namen Industrije 4.0 je skozi integracijo naprednih tehnologij in sodobnih filozofij delovanja in poslovanja organizacij izboljšati produktivnost, ki bo omogočala boljše izhodišče organizacij za konkurenčnost na trgu. Ampak, kot se je izkazalo iz obstoječih študij v znanstveni literaturi, je principe Industrije 4.0, predvsem tehnološke, izjemno težko implementirati v delovanje organizacij. V odziv na zaznane spremembe v organizacijah, kjer vplivi Industrije 4.0 na delovanje organizacij še niso povsem določeni, so se v literaturi pojavili modeli za sistemsko presojanje pripravljenosti organizacij na Industrijo 4.0. Ti modeli omogočajo presojo stanja implementacije praks in principov Industrije 4.0 z namenom ugotoviti skladnost organizacije s predpostavljenimi najboljšimi poslovnimi praksami novo nastalega organizacijskega okolja. Do tega trenutka so ti modeli zgolj konceptualno zastavljeni in niso razviti na temelju empiričnega preverjanja, ki bi natančno določilo, kako Industrija 4.0 dejansko vpliva na delovanje organizacije in na raven pripravljenosti organizacije. Dva do sedaj razvita najbolj popolna konceptualna modela za oceno pripravljenosti podjetij na Industrijo 4.0, ki zajameta večino dejavnikov organizacijskega delovanja in sta zaradi tega bila izbrana kot podlaga za našo študijo, sta bila osnovana iz strani National Academy of Science and Engineering - Acatech (Frauenhofer) in na Univerzi v Warwicku. Ta modela zajameta organizacijske dejavnike, za katere se predvideva, da bodo podvrženi največjim spremembam v okviru vplivov Industrije 4.0 na delovanje organizacij. Vendar pa, kljub svoji obsežnosti, spregledata pomembnejše vidike organizacijskega delovanja, ki so se v preteklosti izkazali za ključne pri zagotavljanju učinkovitosti in uspešnosti organizacij. Gre prvič za uporabo ključnih orodij managementa, drugič za osredotočanje na razvoj in uporabo ključnih kompetenc zaposlenih ter tretjič za temeljno lastnost oz. gradnik organizacijske uspešnosti, produktivnost. Namen študije je razviti in potrditi celovitejši model pripravljenosti na Industrijo 4.0, ki poleg že predvidenih dejavnikov sprememb v obstoječih modelih pripravljenosti na Industrijo 4.0, v presojo vključi tudi tri omenjene spregledane vidike, ki niso vključeni v obstoječe modele, tj. orodja managementa, kompetence zaposlenih in produktivnost. Namen pa je seveda tudi predstaviti ne zgolj konceptualno zastavljen, ampak tudi empirično preverjen in razširjen model za oceno pripravljenosti proizvodnih podjetij na Industrijo 4.0. V naši raziskavi smo se problema lotili na naslednji način. Najprej smo preverili, koliko je kombinacija Warwickovega in Acatechovega modela zanesljiva, pri čemer smo izhodiščni model za presojanje pripravljenosti na Industrijo 4.0 osnovali na temelju dimenzij obeh modelov, kar je služilo kot podlaga za nadaljnje izboljšanje modela. Kombinacija modelov je bila sestavljena, ker sta si modela nekoliko različna in je bilo zato potrebno vzeti nekatere dimenzije pripravljenosti iz enega ter druge iz drugega. Ta modela v kombinaciji v osnovi sistemsko zajameta vidike organizacijskega delovanja, vendar pa nobenega od modelov posamezno do sedaj še niso empirično aplicirali, da bi z njimi lahko izmerili simultane učinke na druga področja organizacijskega delovanja. Prav tako ta dva modela v osnovi nista upoštevala dveh pomembnih dejavnikov organizacijskega delovanja, ki sta pomembna v okolju Industrije 4.0, in sicer uporabo orodij managementa in ključne kompetence zaposlenih. Prav tako produktivnost v teh modelih ni predvidena ali upoštevana
Ključne besede: Industrija 4.0, model pripravljenosti za Industrijo 4.0, orodja managementa, kompetence zaposlenih, produktivnost, management, digitalizacija, organizacijsko delovanje, proizvodna podjetja.
Objavljeno v DKUM: 04.11.2021; Ogledov: 1572; Prenosov: 194
Celotno besedilo (5,32 MB)

Opis: Dobro vodenje je bistveno za uspeh vsakega podjetja. Prav tako je za uspeh bistvenega pomena tudi organizacijsko vzdušje, saj le zadovoljni zaposleni, med katerimi vladajo tudi dobri odnosi, lahko delujejo dobro in v prid podjetju. Vodja s svojimi vodstvenimi kompetencami, torej z zgledom, znanjem in védenjem v veliki meri vpliva na organizacijsko vzdušje, na način, kako zaposleni občutijo, doživljajo in vrednotijo organizacijo. V teoretičnem delu diplomskega dela definiramo ključne pojme, kot so organizacijsko vzdušje, zadovoljstvo zaposlenih, vodenje, kompetence vodij, ter dimenzije organizacijskega vzdušja. Nato definiramo še ključne vodstvene kompetence ter pokažemo, kako kompetentno vodenje vpliva na organizacijsko vzdušje. Namen diplomskega dela je dokazati, da se vpliv vodenja na vzdušje od organizacije do organizacije razlikuje. V empiričnem delu to tudi dokažemo, in sicer v primerjavi dveh podjetij. Osnovna hipoteza, ki jo preverjamo s statističnimi domnevami, se glasi 'Vpliv kompetentnosti za vodenje na organizacijsko vzdušje med zaposlenimi se v podjetjih Merkur in Mercator razlikuje'. Za analizo si izberemo določene kompetence, ki jih vključimo v statistične domneve in v anketni vprašalnik, ki ga izpolnijo zaposleni v obeh podjetjih. Statistična analiza anketnih vprašalnikov pokaže, da zaposleni v podjetju Merkur pripisujejo kompetencam vodilnega večji vpliv na organizacijsko vzdušje, kot ga kompetencam svojega vodilnega pripisujejo v podjetju Mercator. Glede na statistično analizo podatkov pa hipoteze v celoti vendarle ne moremo potrditi, saj pri vseh statističnih domnevah ne obstajajo statistično značilne razlike med podjetjema. Statistično pomembne razlike med podjetjema se pokažejo pri kompetencah inovativnost in iniciativnost, motivacija in zavzetost ter medosebni odnosi, zato lahko postavljeno hipotezo pri teh kompetencah potrdimo, zavrnemo pa jo pri kompetencah organiziranost, neposredno vodenje ter komuniciranje in informiranje.
Ključne besede: organizacijsko vzdušje, dimenzije organizacijskega vzdušja, vodenje, kompetence vodij, zadovoljstvo zaposlenih.
Objavljeno v DKUM: 21.12.2011; Ogledov: 2240; Prenosov: 214
Celotno besedilo (1,30 MB)