Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Učitelji imajo v šolskem prostoru pomembno vlogo pri obravnavi medvrstniškega nasilja. Njihova ozaveščenost, znanje, prepričanja in zavedanje o možnostih vplivanja na vedenje učencev lahko bistveno prispevajo k učinkovitosti pri spoprijemanju s to problematiko. V magistrski nalogi je bil raziskan odnos med prepričanji učiteljev o medvrstniškem nasilju, njihovo vzročno atribucijo ter odnosnimi kompetencami v povezavi z dvema ključnima vidikoma pri zmanjševanju medvrstniškega nasilja v šolskem prostoru: samoučinkovitostjo učiteljev pri obvladovanju medvrstniškega nasilja in zaznanim poročanjem učencev o vrstniških odnosih. Pretekle študije so pokazale tesno povezavo med samoučinkovitostjo učiteljev pri spoprijemanju z medvrstniškim nasiljem in njihovo dejansko učinkovitostjo ukrepanja. Prav tako se je poročanje učencev o vrstniških odnosih izkazalo za pomembno strategijo, s katero lahko učenci sami prispevajo k preprečevanju in obvladovanju medvrstniškega nasilja. Rezultati magistrske naloge so pokazali, da učiteljevo samoučinkovitost negativno napovedujejo njihova normativna prepričanja o medvrstniškem nasilju in pozitivno odnosne kompetence. Izkazalo se je tudi, da so učitelji z več delovnimi izkušnjami bolj prepričani v svoje sposobnosti obvladovanja situacij medvrstniškega nasilja kakor učitelji z manj izkušnjami. Poleg tega so učitelji z močnejšo notranjo vzročno atribucijo izkazovali nižjo stopnjo samoučinkovitosti v primerjavi s tistimi z manj izrazito notranjo vzročno atribucijo. Kot napovednik zaznanega poročanja učencev o vrstniških odnosih so se izkazale odnosne kompetence in razred, v katerem učitelji opravljajo vlogo razrednika. Ugotovitve magistrske naloge dopolnjujejo obstoječe znanje na področju spoprijemanja z medvrstniškim nasiljem, odpirajo pomembna vprašanja za nadaljnje raziskave ter ponujajo določene usmeritve za snovanje učinkovitih preventivnih programov pri obvladovanju medvrstniškega nasilja. 
Ključne besede: Medvrstniško nasilje, prepričanja učiteljev, odnosne kompetence, spoprijemanje z medvrstniškim nasiljem
Objavljeno v DKUM: 30.09.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 13
Celotno besedilo (1,49 MB)

Opis: Temeljni cilj doktorske disertacije je bil opisati metodo vizualnega odziva (MVO) na primeru pravljice Zgodba o kajmanu (Afriške pripovedke, 1976, str. 56–60) in jo preveriti v kontekstu razvijanja recepcijske vloge učencev, preučiti učiteljevo kompetenco uporabe metode vizualnega odziva za razvijanje učenčeve zmožnosti zaznavanja, razumevanja in vrednotenja literarnih besedil in na podlagi tega presoditi o upravičenosti vključevanja te vsebine v kurikulum univerzitetnega in/ali permanentnega izobraževanja učiteljev. Zastavljeni problem je bil opazovan v okviru medpredmetne povezave književnosti in likovne umetnosti, saj je mogoče le v povezavi doseči optimalno izrabo estetsko oblikovanih govoric kot didaktične poti (metode) za eksternalizacijo učenčevega dialoga z literarnim besedilom. Teze doktorske disertacije temeljijo na teoretičnih izhodiščih psihonaratologije, poznavanju zakonitosti otrokovega recepcijskega razvoja, didaktiki mladinske književnosti, likovni teoriji ter didaktiki likovne umetnosti. Iz teoretičnih izhodišč izluščimo, da bi učenec za polno upovedovanje literarnoestetskega doživetja potreboval veliko širše besedišče, kot ga ima na aktualni stopnji kognitivnega razvoja (odsotnost zmožnosti abstraktnega mišljenja) in kot ga ima na aktualni stopnji jezikovnega razvoja. Pot, ki učencu omogoči, da z lastno dejavnostjo razvija zmožnost logičnega mišljenja, upovedovalno zmožnost in zmožnost ustvarjalnega dialoga z literarnim besedilom, izhaja iz vizualne komunikacije in z njo povezane učiteljeve kompetence za poznavanje zakonitosti večkodnih besedil. Ob številnih zahtevanih kompetencah učitelja si zastavimo vprašanje, do katere mere so učitelji kompetentni uporabljati nejezikovne semiotične funkcije, ki zahtevajo poznavanje različnih strok in njihovih zakonitosti. Metodološko smo k raziskovanju pristopili s kombinacijo kvalitativnega in kvantitativnega načina raziskovanja. Uporaba obeh pristopov je smiselna, saj se postopki dopolnjujejo in presegajo pomanjkljivosti zgolj ene vrste pedagoškega raziskovanja. Glavne ugotovitve raziskave so: 1. Opazovanje, kako kvalitetno je učenec zmožen opravljati recepcijsko vlogo v ustvarjalnem dialogu z literarnim besedilom, in sicer na primeru pravljice tujega civilizacijskega kroga, ko se učitelj z njim sporazumeva s pomočjo besed (jezika), nam omogoči, da s pomočjo analiziranja kompleksnih konvencionalnih znakov (besed), ki nastopajo v funkciji opisovanja in pripovedovanja, razberemo učenčevo razumevanje karakterjev književnih oseb in s tem povezanega etičnega sporočila pravljice. 2. Ob preverjanju razumevanja karakterjev književnih oseb, presojanja etičnosti njihovega ravnanja in razumevanja modalnosti besedila s pomočjo jezikovnih sredstev se zdi, kot da so učenci zgrešili etično sporočilo pravljice tujega civilizacijskega kroga. 3. Preverjanje učenčeve recepcije etičnega sporočila pravljice tujega civilizacijskega kroga, ko učitelj uporabi ilustracijo književne osebe (metodo likovnega odziva učenca na besedilo) kot didaktično pot (metodo) za eksternalizacijo učenčevega dialoga z literarnim besedilom, dokazuje, da so učenci sposobni dojeti etično sporočilo pravljice tujega civilizacijskega kroga. Učenci so ob uporabi nejezikovnih semiotičnih funkcij – s pomočjo kompleksnih slikovnih znakov – sposobni upovediti modrost etičnega sporočila pravljice z drugega konca sveta. Sodbe učencev razberemo iz risb, ki jih naslikajo učenci, interpretacijo pa podkrepimo s pomočjo analize polstrukturiranega intervjuja. 4. Preverjanje učiteljeve kompetence prepoznavanja eksternaliziranih sodb učencev s pomočjo opazovanja, analize in interpretacije risbe z likovnopedagoškega vidika ter ugotavljanje, do katere mere je učitelj usposobljen za uporabo metode vizualnega odziva učenčevega literarnega sporočila, pokaže, da so učitelji le delno usposobljeni za interpretacijo slike učencev z likovnopedagoškega vidika in s tem za uporabo produktivne književnodidaktične metode vizualnega odziva v did
Ključne besede: literarna recepcija, psihonaratologija, poustvarjalna književnodidaktična metoda vizualnega odziva, kompetence učiteljev razrednega pouka, interpretacija ilustracije (slike)
Objavljeno v DKUM: 10.08.2020; Ogledov: 2092; Prenosov: 300
Celotno besedilo (4,51 MB)

Opis: V magistrski nalogi v prvem delu predstavljamo klavir na splošno, v nadaljevanju pa na podlagi analiz učnih gradiv za predmet Glasbena umetnost avtorice Albince Pesek izpostavljamo pomen in njegovo vlogo na osnovi partitur, ki so objavljene v učbenikih. V drugem, empiričnem delu analitično predstavljamo vlogo klavirja z vidika glasbeno pedagoške prakse. S pomočjo ankete preverjamo postavljene hipoteze in izpostavljamo, na podlagi pridobljenih podatkov, uporabnost klavirja pri pouku na osnovni šoli v povezavi s kompetencami učiteljev glasbene umetnosti v kontekstu klavirske igre. V nalogi ugotavljamo, da je klavir osnovni in nepogrešljiv inštrument v vseh treh izobraževalnih obobjih glasbenega izobraževanja na osnovni šoli. Ugotavljamo tudi, da je pri glasbenem pouku pogosteje uporabljen na predmetni stopnji in to največkrat za učenje melodij pesmic. Kompetence učiteljev v kontekstu klavirske igre se sicer izboljšujejo, to pa posledično povečuje njegovo vlogo v glasbeno pedagoški praksi in še posebej pri pouku glasbene umetnosti v osnovni šoli.
Ključne besede: Klavir, partitura, vzgojno izobraževalna obdobja, uporabnost klavirja, stopnja glasbenega izobraževanja, kompetence učiteljev glasbene umetnosti.
Objavljeno v DKUM: 23.08.2018; Ogledov: 1271; Prenosov: 65
Celotno besedilo (1,96 MB)

Opis: V diplomskem delu obravnavamo stališča osnovnošolskih učiteljev do lastnega pedagoškega poklica. Prvi del diplomskega dela predstavlja teoretičen okvir za empirično raziskavo. Znotraj tega smo opisali učiteljev profesionalni oz. poklicni razvoj in t. i. (profesionalni) učiteljski stres. Na kratko smo predstavili tudi predmet slovenščine v osnovni šoli ter poklic slovenista − učitelja, ki poučuje slovenščino. Drugi del diplomskega dela temelji na empirični raziskavi, katere namen je bil raziskati: učiteljev profesionalni oz. poklicni razvoj, učiteljski stres oz. stres, ki se pojavlja na delovnem mestu, mnenja učiteljev slovenščine o lastnem poklicu ter njihovo delo pri pouku slovenščine. Za raziskavo smo sestavili anketni vprašalnik, ki je bil smiselno − glede na problematiko − razdeljen na štiri sklope in začetni uvodni del, ki je zajemal navodila in osnovne podatke učiteljev: spol, starost in delovno dobo. Osnovno populacijo, ki smo jo preučevali, predstavljajo učitelji dolenjske, posavske, osrednje, zasavske in savinjske regije. V raziskavi je sodelovalo 50 učiteljev. Izsledki te so pokazali, da se učitelji slovenščine v največji meri uporabljajo demokratičnega stila poučevanja, medtem ko svoj profil označujejo z visoko stopnjo pedagoške in splošne kompetentnosti, kar nakazuje na njihovo strokovnost in človeškost hkrati. Velik pomen pripisujejo povratnim informacijam, ki jih prejmejo s strani učencev. Svoje spretnosti poučevanja so v celoti ocenili kot skorajda izjemne; najbolj je izstopala spretnost samozavestnega podajanja snovi. Učitelji, ki slovenščino poučujejo v osnovni šoli, se čutijo popolnoma avtonomne pri izbiri metod in oblik dela ter izbiri učnih pripomočkov. Podatki so v nadaljevanju raziskave pokazali, da učitelji slovenščine t. i. ''šolski stres'' v največji meri doživljajo pri preverjanju in ocenjevanju znanja ter ponavljajočih se slabih ocenah in neuspehih učencev. Najpogosteje ga zaznavajo na čustvenem področju, kot posledico pa v največjem številu navajajo jok. V stresnih situacijah se ti sproščajo s pogovorom ob kavi; tako da se zaupajo partnerju, prijatelju ali sodelavcu. Ugotovili smo tudi, da učitelji na svoj poklic niso ravno najbolj ponosni, vendarle pa jih ta osrečuje. Tudi za odločitev istega poklica bi se večina odločila še enkrat. O sebi menijo, da so odlični pedagogi ter da je njihov poklic premalo cenjen in preslabo plačan. Raziskali smo tudi naklonjenost učiteljev slovenščine jezikovnemu in književnemu pouku, bodisi zaradi pisanja priprav, ocenjevanja, poučevanja, izbire vsebin in učbenikov; izkazalo se je, da povsod prednjači književnost. Tudi mnenje učiteljev o tem, katero vrsto pouka imajo rajši učenci, je naklonjeno književnosti.
Ključne besede: poklic učitelja slovenščine, profesionalni razvoj, kompetence oz. učiteljeve spretnosti, avtonomija, stres učiteljev in učencev, jezikovni in književni pouk
Objavljeno v DKUM: 24.08.2016; Ogledov: 2146; Prenosov: 158
Celotno besedilo (14,46 MB)

Opis: V magistrskem delu z naslovom Evalvacija razpršene pedagoške prakse za izpopolnjevanje učiteljev iz zgodnjega učenja tujega jezika smo ugotavljali ustreznost razpršene pedagoške prakse Študijskega programa za izpopolnjevanje iz zgodnjega učenja angleščine oz. nemščine, ki ga izvajata Pedagoška fakulteta in Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru. Spoznanja iz raziskave omogočajo udeležencem, profesorjem na fakultetah, oblikovalcem študijskih programov in drugim zaposlenim v izobraževanju, da se seznanijo s pomenom in z uspešnostjo razpršene pedagoške prakse učiteljev, ki bodo poučevali tuji jezik v 1. vzgojno-izobraževalnem obdobju osnovne šole, ter hkrati z odpravo pomanjkljivosti pri nadaljnjem izvajanju študijskih programov. Mnenja o razpršeni pedagoški praksi so bila pridobljena s pomočjo samorefleksivnega vprašalnika, ki so ga izpolnili udeleženci razpršene pedagoške prakse na Univerzi v Mariboru. Analize rezultatov so vezane na izkušnje pri razpršeni pedagoški praksi, posebej na načrtovanje in izvedbo učnih ur v tujem jeziku. Sledi analiza kompetenc, ki jih udeleženci pridobijo med prakso, ter predlogov za izboljšanje razpršene pedagoške prakse. Nazadnje so predstavljene še ugotovitve udeležencev o lastni kompetentnosti za poučevanje tujega jezika v otroštvu. Ugotovitve so pokazale, da so udeleženci izobraževanja v veliki meri zadovoljni s potekom razpršene pedagoške prakse in se čutijo kompetentne za poučevanje tujega jezika v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju osnovne šole po opravljenih obveznostih. Kljub temu pa so imeli nekaj težav med opravljanjem prakse, kar se odraža tudi v predlogih za izboljšanje prakse, ki naj bodo osnova za izboljšanje nadaljnjega izvajanja programa izpopolnjevanja izobrazbe iz zgodnjega učenja tujega jezika.
Ključne besede: pedagoška praksa, samorefleksija, zgodnje poučevanje, program izpopolnjevanja, kompetence učiteljev, tuji jezik
Objavljeno v DKUM: 17.12.2015; Ogledov: 1617; Prenosov: 174
Celotno besedilo (518,09 KB)