Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Uspešno sodelovanje med šolo in domom – med učitelji in starši sodi med pomembne kazalce kakovostnega vzgojno-izobraževalnega dela. Že same raziskave kažejo, da sta sodelovanje šole ter medsebojna podpora bistvenega pomena za uspešno izobraževanje otroka in za njegov razvoj. Dobro načrtovano in učinkovito izvedeno vključevanje staršev prinaša pozitivne učinke tako za otroka kot za starše, učitelje in šolo v celoti. Pomembni so partnerski odnosi, ki naj bi bili vzajemno-sodelovalni. Med učitelji in starši obstajajo bolj ali manj ustaljene oblike sodelovanja, ki so lahko formalne in neformalne oblike, za uspešne oblike sodelovanja pa je potrebno določeno znanje in sposobnosti učitelja. Učitelj mora znati pristopiti do staršev, mora jih poslušati in poskušati razumeti. Vedeti mora, kako ravnati v določenih situacijah. V teoretičnem delu so predstavljene značilnosti sodelovanja med šolo in domom oz. učitelji in starši. Natančno so opisane formalne in neformalne oblike sodelovanja. Prav tako so predstavljene kompetence učitelja, torej tiste, ki so nujno potrebne za uspešno sodelovanje s starši. In prav tako je predstavljeno pomankanje kompetenc učitelja, zaradi katerih je lahko sodelovanje med starši in učitelji slabo. V nadaljevanju so opisana različna izobraževanja učiteljev na temo sodelovanja s starši. Zanimalo nas je tudi, če študentje dobijo dovolj znanja o tem, kako sploh in kako dobro sodelovati s starši ter kako reagirati v določenih situacijah, ki so lahko včasih tudi neprijetne. Zato smo preučili učne načrte Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru – na študijskem programu razredni pouk. Čeprav se ve, da je sodelovanje s starši še kako zelo pomembno in prav tako je prisotno takoj, ko postanemo učitelji ali razredniki, je bilo pri pregledu učnega načrta Pedagoške fakultete Maribor, smer razredni pouk, ugotovljeno, da se vsebini, ki govori o sodelovanju s starši, ter, kako izpeljati formalne in neformalne oblike sodelovanja in kako svetovati, ko pride do vzgojnega ali učnega problema, ne namenja prav veliko pozornosti. Prav bi bilo, da bi se temu področju namenilo več časa oz. več predmetov, saj v današnjem času kakovostno sodelovanje med šolo in starši ni najlažje in ni samoumevno. V empiričnem delu pa smo s pomočjo anketnega vprašalnika preučevali, kako so učitelji, ki imajo različno delovno dobo in izkušnje pri delu s starši, pripravljeni in usposobljeni za sodelovanje s starši. Ali se daljša delovna doba učiteljev povezuje z njihovimi značilnostmi sodelovanja s starši in kako se učitelji začetniki spoprijemajo s tem. V raziskavo so bili vključeni razredniki koroških osnovnih šol. Rezultati so pokazali, da učitelji na razredni stopnji dobro sodelujejo s starši, toda kljub temu si želijo, da bi se lahko na tem področju še dodatno izobraževali, saj jim včasih primanjkuje znanja ali izkušenj, da bi tako bilo njihovo sodelovanje kvalitetnejše in da bi jim starši bolj zaupali. Prav tako pa so učitelji mnenja, da bi bilo potrebno za uspešno medsebojno sodelovanje izobraževati tudi starše učencev.
Ključne besede: starši, učitelji, sodelovanje, oblike sodelovanja, kompetence učitelja
Objavljeno v DKUM: 17.04.2019; Ogledov: 1363; Prenosov: 400
Celotno besedilo (1,12 MB)

Opis: V diplomskem delu obravnavamo stališča osnovnošolskih učiteljev do lastnega pedagoškega poklica. Prvi del diplomskega dela predstavlja teoretičen okvir za empirično raziskavo. Znotraj tega smo opisali učiteljev profesionalni oz. poklicni razvoj in t. i. (profesionalni) učiteljski stres. Na kratko smo predstavili tudi predmet slovenščine v osnovni šoli ter poklic slovenista − učitelja, ki poučuje slovenščino. Drugi del diplomskega dela temelji na empirični raziskavi, katere namen je bil raziskati: učiteljev profesionalni oz. poklicni razvoj, učiteljski stres oz. stres, ki se pojavlja na delovnem mestu, mnenja učiteljev slovenščine o lastnem poklicu ter njihovo delo pri pouku slovenščine. Za raziskavo smo sestavili anketni vprašalnik, ki je bil smiselno − glede na problematiko − razdeljen na štiri sklope in začetni uvodni del, ki je zajemal navodila in osnovne podatke učiteljev: spol, starost in delovno dobo. Osnovno populacijo, ki smo jo preučevali, predstavljajo učitelji dolenjske, posavske, osrednje, zasavske in savinjske regije. V raziskavi je sodelovalo 50 učiteljev. Izsledki te so pokazali, da se učitelji slovenščine v največji meri uporabljajo demokratičnega stila poučevanja, medtem ko svoj profil označujejo z visoko stopnjo pedagoške in splošne kompetentnosti, kar nakazuje na njihovo strokovnost in človeškost hkrati. Velik pomen pripisujejo povratnim informacijam, ki jih prejmejo s strani učencev. Svoje spretnosti poučevanja so v celoti ocenili kot skorajda izjemne; najbolj je izstopala spretnost samozavestnega podajanja snovi. Učitelji, ki slovenščino poučujejo v osnovni šoli, se čutijo popolnoma avtonomne pri izbiri metod in oblik dela ter izbiri učnih pripomočkov. Podatki so v nadaljevanju raziskave pokazali, da učitelji slovenščine t. i. ''šolski stres'' v največji meri doživljajo pri preverjanju in ocenjevanju znanja ter ponavljajočih se slabih ocenah in neuspehih učencev. Najpogosteje ga zaznavajo na čustvenem področju, kot posledico pa v največjem številu navajajo jok. V stresnih situacijah se ti sproščajo s pogovorom ob kavi; tako da se zaupajo partnerju, prijatelju ali sodelavcu. Ugotovili smo tudi, da učitelji na svoj poklic niso ravno najbolj ponosni, vendarle pa jih ta osrečuje. Tudi za odločitev istega poklica bi se večina odločila še enkrat. O sebi menijo, da so odlični pedagogi ter da je njihov poklic premalo cenjen in preslabo plačan. Raziskali smo tudi naklonjenost učiteljev slovenščine jezikovnemu in književnemu pouku, bodisi zaradi pisanja priprav, ocenjevanja, poučevanja, izbire vsebin in učbenikov; izkazalo se je, da povsod prednjači književnost. Tudi mnenje učiteljev o tem, katero vrsto pouka imajo rajši učenci, je naklonjeno književnosti.
Ključne besede: poklic učitelja slovenščine, profesionalni razvoj, kompetence oz. učiteljeve spretnosti, avtonomija, stres učiteljev in učencev, jezikovni in književni pouk
Objavljeno v DKUM: 24.08.2016; Ogledov: 2146; Prenosov: 158
Celotno besedilo (14,46 MB)

Opis: V magistrski nalogi obravnavamo razvoj človeških virov v visokem šolstvu s poudarkom na didaktičnem usposabljanju visokošolskih učiteljev. Poslanstvo slednjih vključuje tako znanstveno-raziskovalno kot tudi pedagoško delovanje, katerega pomemben del je didaktična usposobljenost posameznika. V teoretičnem delu najprej opredelimo razvoj človeških virov v splošnem smislu, cilje, pristope in metode razvoja zaposlenih, koncept učenja, izobraževanja in usposabljanja zaposlenih ter njihov osebni razvoj. V nadaljevanju podrobneje predstavimo pojma izobraževanje in usposabljanje človeških virov, cilje, oblike in metode le-teh, proces usposabljanja ipd. Zaradi osredotočenosti na visokošolsko področje v ločenem poglavju izpostavimo pomen razvoja človeških virov v visokem šolstvu, njihov karierni, strokovni in osebni razvoj, razvoj v kontekstu raziskovalne in pedagoške aktivnosti v visokem šolstvu ipd. V petem poglavju tako na mednarodni kot tudi nacionalni ravni predstavimo pedagoško usposabljanje visokošolskih učiteljev, opredelimo pomen, modele, oblike in pristope pedagoškega usposabljanja ter razvoj pedagoških kompetenc visokošolskega učitelja. V tem kontekstu so predstavljeni dejavnosti poučevanja in učenja ter ukrepi in spodbude razvoja in izboljšanja pedagoškega usposabljanja visokošolskih učiteljev. Ugotavljamo, da so v nekaterih državah prisotni jasni kriteriji usposabljanja visokošolskih učiteljev, medtem ko gre v drugih pogosto za domnevo, da so strokovnjaki določenega znanstveno-raziskovalnega področja sposobni tudi poučevanja tega področja. Na nacionalni in mednarodni ravni lahko na osnovi preučenih virov in literature ter opravljene raziskave trdimo, da je raziskovalni aktivnosti visokošolskega učitelja navadno namenjena vodilna vloga, medtem ko se pedagoški aktivnosti daje manjši pomen. V empiričnem delu magistrske naloge predstavimo raziskavo o didaktičnem usposabljanju visokošolskih učiteljev in sodelavcev v Sloveniji. Ugotovljeno je bilo, da področje delovanja visokošolskih učiteljev in sodelavcev vpliva na način njihove (ne)vključenosti v pedagoško-andragoška izobraževanja in/ali usposabljanja. Čeprav nacionalna visokošolska zakonodaja zahteva opravljeno preizkusno predavanje visokošolskih učiteljev (kot del didaktične usposobljenosti), je bilo z raziskavo ugotovljeno, da slednjega nimajo opravljenega vsi visokošolski učitelji. Z raziskavo smo preverili, ali in kako stopnja in vrsta študijskega programa (visokošolski strokovni, univerzitetni in magistrski študijski program) vplivata na to, kakšen pomen visokošolski učitelji in sodelavci pripisujejo različnim aktivnostim visokošolskih učiteljev in sodelavcev na teh študijskih programih. Delno lahko potrdimo, da je (ne)vključenost visokošolskih učiteljev in sodelavcev v različne vrste pedagoško-andragoškega izobraževanja in/ali usposabljanja povezana z njihovim pripisovanjem pomena didaktičnemu usposabljanju. Na osnovi v teoretičnem in empiričnem delu pridobljenih ugotovitev in zaključkov v sklepnem delu magistrske naloge podamo možne predloge sprememb in izboljšav na področju didaktičnega usposabljanja visokošolskih učiteljev in sodelavcev.
Ključne besede: didaktično usposabljanje visokošolskih učiteljev in sodelavcev, razvoj človeških virov v visokem šolstvu, raziskovalna in pedagoška aktivnost v visokem šolstvu, pedagoške kompetence visokošolskega učitelja
Objavljeno v DKUM: 16.10.2013; Ogledov: 2694; Prenosov: 336
Celotno besedilo (1,19 MB)

Opis: Diplomsko delo obravnava pričakovane in ugotovljene značilnosti učitelja. Zanimalo nas je, kako različni avtorji opredeljujejo učitelja in katere so tiste lastnostni, ki bi jih naj učitelj imel. Tako so v teoretičnem delu predstavljena temeljna teoretična pojmovanja učitelja, posebno pozornost pa smo namenili tudi učiteljevi komunikaciji, saj v pedagoškem procesu ni mogoče, da učitelj in učenec ne bi komunicirala. V empiričnem delu so predstavljene ugotovitve raziskave, ki je bila izvedena med učenci dveh osnovnih in dveh srednjih šol. Rezultati so statistično obdelani in prikazujejo mnenje učencev o pomembnosti nekaterih učiteljevih lastnosti in o učiteljevem delovanju v pedagoškem procesu. Raziskavi sledi sklep, ki obsega razpravo o značilnostih učitelja in zaključek, kjer so navedeni predlogi za izboljšanje.
Ključne besede: učitelj, značilnosti učitelja, učiteljeve kompetence, komunikacija, medosebna komunikacija
Objavljeno v DKUM: 13.09.2012; Ogledov: 4104; Prenosov: 282
Celotno besedilo (4,94 MB)

Opis: V današnjem, hitro spreminjajočem se svetu, sta kompleksnost učiteljeve vloge in visoka pričakovanja različnih družbenih skupin do učiteljskega poklica že skoraj nekaj običajnega. Vsak učitelj, tudi učitelj matematike, naj bi bil strokovno avtonomen in sposoben diagnosticiranja in inoviranja lastne prakse. Vse to pa zahteva nenehno učenje in profesionalni razvoj tako posameznega učitelja kot celotne šole. Vseživljenjsko učenje je skupni imenovalec različnih vrst in oblik učenja s ciljem, da se izboljšajo znanje in spretnosti posameznika. Profesionalni razvoj učiteljev je del vseživljenjskega učenja, ki se začne, ko oseba začne delati kot učitelj (Terhart, 1997; povz. po Valenčič Zuljan, 2001). Zajema vse učne izkušnje, ki neposredno ali posredno koristijo posamezniku in prispevajo h kakovosti njegovega dela v razredu. Prek njih učitelj razvija kritično znanje, spretnosti in sposobnosti na vseh področjih svojega poklicnega življenja. Pojavi, kot so: različnost učencev; nova spoznanja na področju didaktike, psihologije, težja obvladljivost učencev… so za učitelja hkrati izziv in grožnja ter terjajo od njega višjo stopnjo profesionalnosti, torej zmožnost poglobljene in situaciji ustrezne strokovne presoje (refleksije) ter obvladovanja širokega repertoarja metod in pristopov. Učitelji se bodo profesionalno in osebnostno razvijali ter izboljševali kvaliteto svojega dela pri pouku, če bodo čim bolj dovzetni do sprememb in jih sprejemali kot izzive. Poleg tega pa je pomembno, da se tudi študentje kot bodoči učitelji zavedajo pomena razvoja profesionalnega razvoja in vseživljenjskega učenja, saj bodo tako na že omenjene izzive prej in bolje pripravljeni. Profesionalna rast učitelja je vseživljenjski proces, ki vključuje nenehno učenje na poklicni poti (Valenčič Zuljan, 2001). V začetku moje diplomske naloge se bom usmerila predvsem na opis značilnosti profesionalnega razvoja učitelja. Zanimale me bodo razlike med pojmovanjem ideje novega profesionalizma, modeli učiteljevega profesionalnega razvoja ter oblike poklicnega učenja učiteljev. Prav tako bom raziskovala dejavnike, ki vplivajo na učiteljev profesionalni razvoj ter njihove posledice, ki spreminjajo ter preoblikujejo učitelja na njegovi poklicni poti. Namen diplomske naloge je osvetliti pojem profesionalnega razvoja učitelja matematike z vidika bodočih učiteljev (zdaj še študentov) ter z vidika učiteljev, ki že imajo različno dolge izkušnje s poučevanjem. Z uporabo mešane (kombinirane) raziskovalne metodologije (mixed methods research) bom ugotavljala: (1) če so študentje matematike prepričani o ustreznosti izbire svojega študija in kaj vse je sovplivalo na njih, da so se odločili za svoj študij. Raziskovala bom, kakšno mnenje imajo študentje o profesionalnem razvoju učitelja ter kakšne so njihove želje in pričakovanja glede njihove poklicne poti. Hkrati bom z empirično raziskavo (2) predstavila pomembnejše dogodke in izkušnje, ki so zaznamovali učiteljeve dosedanje poučevanje ter ugotovila, kje vidijo motivacijo za vztrajanje v poučevanju. Metoda prvega (teoretičnega) dela moje diplomske naloge bo analitsko-primerjalni študij literature, kjer bom uporabila naslednje metode: komparativna metoda, metoda analize in sinteze ter metoda generalizacije in specializacije. Empirični del diplomske naloge bo sestavljen iz dveh metod. Prva bo avtobiografska metoda, kjer bom v okviru postopka zbiranja podatkov uporabila navodila za pisanje poklicne avtobiografije (vzorec učiteljev matematike). Druga metoda pa bo deskriptivna in kavzalno-neeksperimentalna metoda pedagoškega raziskovanja, kjer bom za zbiranje podatkov uporabila anketni vprašalnik (vzorec študentov matematike).
Ključne besede: Ključne besede: učitelj, profesionalni razvoj, kompetence učitelja, novi profesionalizem, reflektivno poučevanje, modeli učiteljevega profesionalnega razvoja, dejavniki profesionalnega razvoja, poklicno učenje, poklicna biografija.
Objavljeno v DKUM: 12.05.2009; Ogledov: 4769; Prenosov: 865
Celotno besedilo (2,24 MB)