SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 5 / 5
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
Mikropropagacija plazeče zelene (Apium repens (Jacq.) Lag.) ekotip Kew, Velika Britanija
Karmen Bašič, 2014, magistrsko delo

Opis: Namen naloge je bil vzpostaviti tkivno kulturo plazeče zelene (Apium repens (Jacq.) Lag.) iz semen, pridobljenih iz botaničnega vrta Kew v Veliki Britaniji, in vpeljati postopek hitrega razmnoževanja z mikropropagacijo. Za naše potrebe smo priredili protokol za mikropropagacijo španskega ekotipa plazeče zelene. Ekotip plazeče zelene iz Velike Britanije smo primerjali z ekotipom rastlin iz Španije. Na osnovno gojišče MS smo dodajali različne kombinacije in koncentracije rastnih regulatorjev BAP, 2iP, IBA in NAA. Rast in razvoj smo spremljali tako, da smo merili naslednje lastnosti: višina rastlin, število brstov, število stolonov, število novonastalih brstov na rastlinah in na stolonih, dolžina in število korenin. Plazeča zelena je najbolje uspevala na kontrolnem osnovnem gojišču MS brez rastnih regulatorjev. Največ brstov se je tvorilo na gojiščih MS s kombinacijo 2µM BAP in 0,5µM IBA ter s kombinacijo 2µM BAP in 0,5µM NAA. Korenine so se tvorile na vseh vcepkih na gojišču brez rastnih regulatorjev in z njimi. Zakoreninjene poganjke smo prestavili v zemljo, kjer se je uspešno aklimatiziralo vsaj 50 % rastlin.
Ključne besede: Apium repens, plazeča zelena, tkivna kultura, mikropropagacija, ekotip, Apiaceae, kobulnice, ex situ, ohranjanje, redke in ogrožene vrste
Objavljeno: 22.12.2014; Ogledov: 1031; Prenosov: 98
.pdf Polno besedilo (2,48 MB)

3.
Krioprezervacija rebrinčevolistne hladnikovke (Hladnikia pastinacifolia Rchb.) z optimizacijo inkapsulacijske dehidracije in vitrifikacije
Terezija Ciringer, 2016, doktorska disertacija

Opis: Hladnikia pastinacifolia Rchb. je monotipična endemična vrsta Apiaceae z zelo ozkim območjem razširjenosti, ki se pojavljajo samo v Sloveniji. Shranjevanje z zamrzovanjem (krioprezervacija) je ena od dejavnosti, s katero bi lahko bistveno prispevali k ohranjanju te redke in potencialno ogrožene vrste. Namen naše disertacije je razviti krioprezervacijske postopke za trajno hrambo na ultra nizkih temperaturah (-196 C) v tekočem dušiku in prevetriti ali ta postopek vpliva na mrfologijo in gensko stabilnost te vrste. Razvili smo dva krioprezervacijska postopka: inkapsulacijsko dehidracijo (ID) in inkapsulacijsko vitrifikacijo (IV), optimizirali posamezne faze krioprezervacije in ju preizkusili na več različnih genotipih. Raziskali smo vpliv osmoprotektantov, v predkultivaciji, inkapsulaciji -polimerizaciji, osmoprotekciji, dehidraciji, če je šlo za ID ali vitrifikaciji, če je šlo za IV, na sposobnost preživetja in ponovne rasti po odmrzovanju. Pri vseh testiranih linijah so poganjki najbolje preživeli in se regenerirali po predkultivaciji čez noč v tekočem MS gojišču s 0,4 M saharozo; inkapsulaciji v MS s 3 % Na-alginata z 0,4 M saharozo in 1 M glicerolom in polimerizaciji v MS z 0,4 M saharozo, osmoproteciji z 0,4 M saharozo in 1 M glicerolom pri ID in z 0,4 M saharozo in 2 M glicerolom pri IV, po 150 minutah dehidracije v eksikatorju (ID) ali 85 minutah dehidracije (vitrifikacije) s PVS2 (IV). Po ID je preživelo 44 % in se regeneriralo 33 % vcepkov. Po postopkih IV je preživelo 65 % in se regeneriralo 52 % vcepkov. Nadalnji razvoj in morfologijo poganjkov smo spremljali še eno leto po krioprezervaciji. Zamrznjeni poganjki so v nadalnjem razvoju morfološko podobni nezamrznjenim; oboji podobno regeneriajo poganjke in korenine. Po enem letu smo na in vitro vzgojenem rastlinskem materialu, ki je izviral iz krioprezerviranih poganjkov po postopkih ID in IV in na ne krioprezerviranih poganjkih, ocenili tudi gensko stabilnost z RAPD tehniko. Med nezamrznjenimi in zamrznjenimi poganjki H. pastinacifolia je bila z RAPD označevalci zaznana zelo nizka stopnja variabilnosti. Po analizi AMOVA je večina krioprezerviranih rastlin gensko identična tistim, ki niso bile zamrznjene v TD. Obe metodi sta primerni za dolgoročno hrambo (krioprezervacijo) genskih viriov H. pastinacifolia pri ultra niskih temperaturah (-196).
Ključne besede: Slovenija, endemična rastlinska vrsta, Hladnikia pastinacifolia Rchb., Apiaceae, kobulnice, tkivna kultura, mikropropagacija, krioprezervacija, inkapsulacijska dehidracija, vitrifikacija, inkapsulacijska vitrifikacija, genska stabilnost, RAPD
Objavljeno: 29.07.2016; Ogledov: 519; Prenosov: 46
.pdf Polno besedilo (2,68 MB)

4.
Povezanost morfoloških potez s potencialnimi alelopatskimi učinki kobulnic (Apiaceae)
Alenka Mujdrica Rožman, 2016, magistrsko delo

Opis: Zaradi bogate zastopanosti evolucijsko zaokrožene in izredno divergirane skupine kobulnic na stičišču Srednje Evrope, Dinaridov in Alp ter Sredozemlja (Slovenija) smo se odločili poiskati povezavo med funkcionalnimi tipi in ekološkimi strategijami (izmerjenimi na osnovi morfološko-funkcionalnih potez) ter alelopatskim potencialom. Raziskava temelji na 41 izbranih vrstah kobulnic in proučevanju 13 morfološko-funkcionalnih potez teh rastlin in njihovimi alelopatskimi potenciali. Vzorčenje rastlin je potekalo na območju celotne Slovenije. Rezultati kažejo, da so izbrane kobulnice povečini hemikriptofiti (82,9 %), trajnice (73,2 %), prevladuje listnato ozelenelo steblo (92,6 %), so brez pritlik (85,3 %), povečini niso dlakave (60,9 %), največ jih zacveti v juniju (36,5 %) in juliju (46,3%) in večina konča cvetenje avgusta (51,2 %). V povprečju cvetijo 2 (39 %) ali 4 (34,1 %) mesece. Povprečne vrednosti SLA kažejo trend zviševanja z višino kobulnic. Povprečne vrednosti LDMC pokažejo trend zniževanja vrednosti LDMC z višanjem višine izbranih kobulnic. Korelacija pri visokih, srednje visokih in nizkih kobulnicah med vrednostjo LDMC in SLA kaže podoben trend nižanja vrednosti LDMC z naraščanjem vrednosti SLA. Rastlinskim vrstam smo določili 5 od 19 funkcionalnih tipov CSR- strategij: CR (39 %), C/CR (37 %), C (17 %) SC in S/SC v sledeh. Na osnovi naše raziskave lahko povzamemo, da imajo visoke kobulnice (120–180 cm) z velikimi listi C/CR-, CR- ali C- strategijo in potencialni alelopatski učinek. Nizke kobulnice (30–80 cm) z majhno listno povšino imajo CR- in CS- strategijo. Za te rastline ne moremo trditi, da nimajo potencialnega alelopatskega učinka. Alelopatski testi vodotopnih in hlapljivih substanc so pokazali, da imajo kobulnice povečini alelopatske učinke. Kobulnica Bupleurum veronense je edina, kateri nismo dokazali alelopatskih učinkovin. Potencialni alelopatski učinek pri kobulnicah lahko povežemo z odvisnostjo od višine rastlin, njihovo življenjsko obliko in življenjskim ciklom. Na zaviranje rasti drugih rastlin najbolj vplivajo kobulnice, ki so CR- strategi.
Ključne besede: kobulnice, morfološko-funkcionalne poteze rastlin, CSR-strategije, alelopatija
Objavljeno: 16.09.2016; Ogledov: 303; Prenosov: 29
.pdf Polno besedilo (2,15 MB)

5.
Rast in razvoj treh ekotipov plazeče zelene (Apium repens (Jacq.) Lag.) v tkivni kulturi
Jasmina Ramšak, 2017, magistrsko delo

Opis: Po vsej Evropi velja plazeča zelena (Apium repens (Jacq. Lag.) za kritično ogroženo vrsto, ki številčno zelo nazaduje. V Sloveniji že od leta 1997 niso najdena nova ali potrjena obstoječa rastišča. Za ponovno naselitev A. repens na slovenska tla bi bilo potrebno rastlinski material pridobiti z nam najbližjih lokalno prilagojenih in ekološko podobnih okolij. Namen naloge je bil vzpostaviti tkivno kulturo iz rastlin A. repens, pridobljenih na izviru reke Slunjčice na Hrvaškem ter ga morfološko in fiziološko primerjati z rastlinskim materialom, pridobljenim iz botaničnega vrta Kew, Velika Britanija, ter iz Španije, ki že raste v tkivni kulturi. Uporabili smo trdno Murashige in Skoog (MS) gojišče brez in z rastnim regulatorjem, BAP v koncentracijah 2 µM in 5 µM. Ugotavljali smo, na katerem gojišču poganjki vseh treh ekotipov najbolje uspevajo, jih primerjali med seboj in ugotavljali, ali gre za podobne ali različne ekotipe te vrste. Tekom rasti in razvoja posameznega ekotipa A. repens smo spremljali rastne parametre: višino poganjkov, število stolonov, število brstov, dolžino korenin in število korenin ter merili fotokemično učinkovitost posameznega ekotipa. Glede na to, da je A. repens rastlina močvirnatih tal, smo ovrednotili vpliv delne potopitve na zgoraj omenjene morfološke in fiziološke parametre. Vsi trije ekotipi A. repens so najbolje uspevali na osnovnem MS gojišču brez rastnih regulatorjev. Rast in razvoj španskega ekotipa je po vseh izmerjenih parametrih značilno izstopal. Poganjki so zrastli najvišje, razvilo se je največ stolonov, brstov, korenine so bile najdaljše in najštevilnejše, rastlinski material je izgledal robustno. Delna potopitev na morfološke in fiziološke parametre ni bistveno vplivala.
Ključne besede: Apium repens, plazeča zelena, Apiaceae, kobulnice, ekotip, tkivna kultura, morfološki znaki, fiziološki znaki, renaturacija
Objavljeno: 11.08.2017; Ogledov: 46; Prenosov: 9
.pdf Polno besedilo (1,98 MB)

Iskanje izvedeno v 0.06 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici