| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 54
Na začetekNa prejšnjo stran123456Na naslednjo stranNa konec
1.
Razlikovalna raba zaimkov v osrednje- in vzhodnoslovenskem knjižnem jeziku, Samostalniški zaimki v Matejevem evangeliju Primoža Trubarja in Števana Küzmiča
Mojca Hauptman, 2009, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu z naslovom Razlikovalna raba zaimkov v osrednje- in vzhodnoslovensken knjižnem jeziku in podnaslovom Samostalniški zaimki v Matejevem evangeliju Primoža Trubarja in Števana Küzmiča sem raziskovalni problem proučila iz naslednjih vidikov: obravnavana sta bila dva tipa jezika, in sicer osrednjeslovenski in vzhodnoslovenski (prekmurski in vzhodnoštajerski) knjižni jezik, njune razvojne značilnosti in vloga posameznega avtorja pri njegovem oblikovanju. V nadaljevanju so bile prikazane glavne značilnosti bohoričice 16. stoletja in ogrice, podane so bile natančne značilnosti Trubarjevega in Küzmičevega jezikovnega koncepta. Predstavljena je bila zgodba Matejevega evangelija in posamezne značilnosti Trubarjevega in Küzmičevega prevoda le-tega. Na podlagi sodobne klasifikacije je bila opravljena analiza samostalniških zaimkov. Gradivo je bilo izpisano glede na osnovni sklanjatveni vzorec. Primerjano je bilo s Slovarjem jezika slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja, Slovarjem stare knjižne prekmurščine, Slovarjem beltinskega prekmurskega govora, Pavlovo prekmursko slovnico Vend nyelvtan iz leta 1942 in sodobnim knjižnim jezikom (Slovenska slovnica 2000). Analiza je pokazala večje glasoslovne razlike in le malo podobnosti med obema avtorjema, več podobnosti je bilo med Trubarjem in ostalimi protestantskimi pisci ter Küzmičem in Slovarjem stare knjižne prekmurščine, Slovarjem beltinskega prekmurskega govora in Pavlovo prekmursko slovnico Vend nyelvtan. Večja odstopanja so tudi v primerjavi s sodobnim knjižnim jezikom. Skozi analize se je pokazalo tudi, da je bila raba naslonskih oblik v 16. stoletju pri Trubarju in v 18. stoletju pri Küzmiču redka v primerjavi s sodobnim knjižnim jezikom, kjer raba naslonskih oblik prevladuje. Pri obeh avtorjih so vidne tudi različne pravopisne posebnosti, ki so vezane na pravilno rabo predloga in zaimka (pisanje zaimka skupaj s predlogom, na katerega se le-ta navezuje, in napačna raba predlogov). Nalogi je bil dodan slovarček zaimkov, ki je narejen po zgledu Slovarja jezika slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja. Zaimkom iz obeh prevodov so dodani še zaimki, ki se pojavljajo v Slovarju stare knjižne prekmurščine v Pleteršnikovem Slovensko-nemškem in nemško-slovenskem slovarju, v slovarju Franca Novaka z naslovom Slovar beltinskega prekmurskega govora, v Porabsko-knjižnoslovensko-madžarskem slovarju Francka Mukiča in v Slovarju slovenskega knjižnega jezika.
Ključne besede: osrednjeslovenski in prekmurski knjižni jezik, Trubarjev in Küzmičev prevod Matejevega evangelija, razvoj pisave na slovenskem, zgodovinski razvoj zaimka, samostalniški zaimek.
Objavljeno: 27.01.2021; Ogledov: 151; Prenosov: 14
.pdf Celotno besedilo (748,90 KB)

2.
Sprejemanje vzhodnoštajerske knjižnojezikovne norme v rokopisnih pridigah Jožefa Muršca
Nina Ditmajer, 2019, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija obravnava in vrednoti mesto rokopisnih pridig pomembnega narodnega buditelja Jožefa Muršca v zgodovini slovenskega knjižnega jezika. Osredotoča se na literarno tradicijo v vzhodnoslovenskem prostoru, kjer se je razvijala posebna vzhodnoštajerska pokrajinska različica slovenskega knjižnega jezika. V teoretičnem delu se avtorica ob doslej znanih biografskih podatkih še posebej posveča Murščevemu pogledu na slovenski jezik in njegovemu delu na slovničarskem področju, ki pokaže, kako so Vzhodnoštajerci sprejemali skupno slovensko knjižno normo sredi 19. stoletja. Nato je podan podroben pregled doslej znanega slovstva na vzhodnoštajerskem območju, ki so mu dodana tudi manj znana ali spregledana rokopisna besedila. Podrobnejša obravnava jezikovno-kulturnih razmer v prvi polovici 19. stoletja se ne osredotoča toliko na delovanje Petra Dajnka, temveč prikazuje jezikovno neenotnost ali enotnost znotraj istih generacij vidnejših vzhodnoštajerskih piscev. Jožef Muršec je pripadal generaciji mladih duhovnikov, ki se zaradi svojega družbenega stanu ni mogla v polnosti vključiti v romantična malomeščanska gibanja, kot sta bila ilirizem in panslavizem. Njegova in še posebej mlajša generacija je vidno simpatizirala s temi gibanji, khrati pa bila kritična do Dajnkovega utilitaristično zasnovanega knjižnojezikovnega programa. Disertacija v osrednjem empiričnem delu poskuša na podlagi celotne jezikovne analize umestiti Murščeve zgodnje pridige v vzhodnoštajerski, nato pa v širši panonski (prekmurski in kajkavski) ter osrednjeslovenski (kranjski in koroški) jezikovni sistem. Temelja za vrednotenje besedil tako ne predstavlja več samo Dajnkova slovnica, temveč tudi ostale slovnice ter pretekla in sočasna literarna tradicija. Ravno na podlagi te tradicije lahko opazujemo jezikovno preobrazbo znotraj enega jezikovnega območja in kontinuiteto knjižnih pokrajinskih in/ali narečnih pokrajinskih jezikovnih prvin. Znotraj tega knjižnojezikovnega sistema je vnašanje točno določenih jezikovnih oblik iz drugih slovenskih etničnih pokrajin prepoznano kot jezikovna obogatitev in del standardizacijskega postopka. Jožef Muršec je v svojih rokopisnih pridigah ohranjal vzhodnoštajersko knjižnojezikovno tradicijo v skladu s svojim jezikovnim znanjem, ki si ga je pridobil kot študent Kolomana Kvasa v Gradcu in uporabnik Dajnkovih del.
Ključne besede: Jožef Muršec, slovenski jezik, zgodovina jezika, vzhodnoslovenski knjižni jezik, vzhodnoštajerski knjižni jezik, pridiga
Objavljeno: 21.01.2020; Ogledov: 818; Prenosov: 132
.pdf Celotno besedilo (4,23 MB)

3.
Raba narečja in knjižnega jezika pri predšolskih otrocih
Tadeja Kunej, 2019, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu predstavljamo, kakšna je raba narečja in knjižnega jezika v izbranem vrtcu na območju Prlekije. Preverili smo govor otrok, vzgojiteljice in študentke, kdaj in v katerih primerih uporabljajo narečje in kdaj knjižni jezik. V teoretičnem delu smo predstavili razvoj govora, spodbujanje govora v vrtcu. Predstavili smo tudi jezik in značilnosti jezika, vlogo odraslega pri usvajanju jezika, materni jezik, slovenščino kot tuji ali drugi jezik in slovenski jezik. Predstavili smo jezikovne ravni, socialne zvrsti slovenskega jezika, knjižni in neknjižni jezik, rabo narečja in knjižnega jezika v vrtcu, slovenska narečja, vzroke za nastanek narečja, prav tako smo predstavili panonsko narečno skupino in izpostavili prleško narečje. Predstavili smo kurikulum za vrtce in področje jezik. V empiričnem delu smo z opazovalnim listom en mesec opazovali govor otrok, vzgojiteljice in študentke. Izvedeti smo hoteli, ali otroci uporabljajo narečje vedno, ali se vzgojiteljica trudi govoriti v knjižnem jeziku in ali študentka spodbuja otroke k rabi pravilnega knjižnega jezika. Staršem opazovanih otrok smo razdelili vprašalnike, saj smo želeli izvedeti, ali tudi oni vplivajo na govor otroka, ga spodbujajo pri govorjenju knjižnega jezika in kako ga spodbujajo.
Ključne besede: govor otrok, slovenski jezik, knjižni jezik, narečje, prleško narečje
Objavljeno: 18.11.2019; Ogledov: 625; Prenosov: 192
.pdf Celotno besedilo (1,35 MB)

4.
Normativne in slogovne značilnosti Slomškovih pridig
Cvetka Rezar, 2019, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija obravnava konstruktivno vlogo Slomškovega pridižnega jezika pri oblikovanju slovenskega knjižnega jezika. V zgodovinsko-razvojnem pregledu avtorica ob besedilih oznanjevalne jezikovne zvrsti, ki v razvoju izkazujejo najvišjo stopnjo kultiviranosti, obravnava jezikovni razvoj oziroma preobrazbo knjižne norme od Trubarja do Slomška in s tem najprej dokazuje, da se je slovenski knjižni jezik normativno razvijal in oblikoval ob pridižnem jeziku, ki je odločilno vplival na normo in predpis osrednje- in vzhodnoslovenskega knjižnega jezika. Z raziskavo avtorica tudi potrjuje, da je pridižni jezik živ, govorjeni slovenski jezik, v katerem se po Trubarjevem vzoru normiranja osrednjeslovenskega knjižnega jezika narečne značilnosti pokrajine združujejo v kultiviran knjižni sistem. Pridižni jezik je poleg tega dokaz za obstoj pokrajinskih knjižnih različic. Hkrati se v njem slovenska jezikovna tradicija nadgrajuje s sodobnimi jezikovnimi dogajanji, to pa se povezuje v zanesljivo in trdno jezikovno normo ter predpis. V pridižnem jeziku namreč pride do soočanja pisne tradicije in govorne podobe jezika, v njem se tudi uresniči puristična strukturna preobrazba slovenskega knjižnega jezika, s čimer pridižni jezik odpira pot jezikovnemu poenotenju in trdni jezikovni normativnosti. Doktorska disertacija torej z razvojnim pregledom slovenskega pridižnega jezika predstavlja temelj za vrednotenje Slomškovega izvirnega deleža pri oblikovanju knjižnega jezika in njegovih presežkov stilne ubeseditve. Avtorica tako v nadaljevanju najprej opozori na Slomškova splošna prizadevanja za slovenski jezik in na njegov jezikovni nazor, kot ga je izkazoval bodisi v jezikovnem načrtovanju bodisi v praktičnih pogledih na jezik, uresničenih v slovnici Inbegriff der slowenischen Sprache für Ingeborne in v govorniškem priročniku Vaje cerkvene zgovornosti. Avtorica nato s predstavitvijo Slomškovega pridigarstva, njegovega pridižnega opusa, njegovih teoretičnih pridižnih izhodišč, korpusa izbranih diplomatično prepisanih rokopisnih pridig in njihovih značilnosti, bodisi zgradbenih bodisi slogovno ubeseditvenih preide na osrednji del obravnave doktorske teme. V osrednjem delu disertacije sledi jezikovna in slogovna analiza Slomškovega pridižnega jezika in njegova umestitev v razvojni lok slovenskega pridigarstva, zlasti glede na pomen, ki ga je Slomškova pridiga imela pri oblikovanju enotnega slovenskega knjižnega jezika sredi 19. stoletja. S tem dokazuje, da je Slomšek sledil Kopitarjevemu jezikovnemu konceptu in ohranjal jezikovno tradicijo, ljudski jezik, ki ga je nadgradil v trden knjižni sistem. Zato je pomemben element v kontinuiteti jezikovnega razvoja od Trubarja. Poleg tega avtorica na podlagi glasoslovno-oblikoslovnih značilnosti dokazuje, da je bil Slomšek pomemben zagovornik poenotenja slovenskega jezika ne le v teoretičnih izhodiščih, temveč tudi v jeziku svojih pridig, saj je v izbiri jezikovnih različic zavestno sledil osrednjeslovenskemu tipu jezika in ga soočal z značilnostmi svojega jezikovnega prostora. Primerjalni pregled oblikoslovnih značilnosti potrjuje, da ni dosledno sledil oblikam, ki jih je predstavil v svoji rokopisni slovnici, v celoti ni sprejemal niti Metelkovega središčno slovenskega knjižnega sistema, čeprav je bil zanj sprejemljivejši od Kopitarjevega, niti Dajnkovega vzhodnoštajerskega, temveč je sledil Murkovim jezikovnosistemskim rešitvam, ki so na podlagi razvojno-zgodovinsko utemeljene variantnosti kompromisno nakazovale pot sprejemanja novih oblik, ki jih je kot zagovornik poenotenja sprejemal v svoje pridige, čeprav še ne povsem dosledno.
Ključne besede: Anton Martin Slomšek, Primož Trubar, Matija Kastelec, Janez Svetokriški, Rogerij Ljubljanski, Jernej Basar, Ožbalt Gutsman, Marko Pohlin, Jurij Japelj, Paškal Škrbinc, Friderik Irenej Baraga, Anton Krempl, Jožef Borovnjak, slovenski jezik, zgodovina jezika, osrednjeslovenski knjižni jezik, vzhodnoslovenski knjižni jezik, pridige, jezikovna analiza, jezikovna norma, slogovna analiza, umetnostni jezik, pridižni jezik, diplomatični prepis, korpusni pristop, digitalna humanistika
Objavljeno: 26.03.2019; Ogledov: 839; Prenosov: 153
.pdf Celotno besedilo (4,43 MB)

5.
Spletna slovenščina pri Slovencih v Nemčiji
Saška Štumberger, 2018, strokovni članek

Opis: V prispevku je na gradivu objav skupine Slovenci v Nemčiji na Facebooku analizirana spletna slovenščina Slovencev v Nemčiji. Člani skupine so pripadniki mlajše generacije, ki so se v Nemčijo preselili pred kratkim in pogosto izmenjujejo informacije o upravnih postopkih. Zaradi okoliščin sporočanja je v besedilih kot prevladujoča jezikovna zvrst predvidena raba knjižnega in pogovornega jezika ter z višjim deležem strokovne leksike s področja uprave.
Ključne besede: slovenščina, spletna slovenščina, izseljenci, družbena omrežja, strokovna leksika, knjižni jezik, Slovenci v Nemčiji
Objavljeno: 11.10.2018; Ogledov: 655; Prenosov: 64
.pdf Celotno besedilo (513,05 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

6.
Pravorečna problematika s splošnoslovaropisnega vidika
Tanja Mirtič, 2018, pregledni znanstveni članek

Opis: Namen prispevka je v glavnih obrisih prikazati pravorečne podatke v splošnem razlagalnem slovarju, obenem pa na podlagi analize izsledkov anketne raziskave ugotoviti potrebo po pravorečnem priročniku med zaposlenimi v medijih, gledališčih in filmski produkciji ter osvetliti najpomembnejše problemske sklope slovenskega pravorečja s stališča respondentov. V zadnjem delu prispevka je opozorjeno na primanjkljaj temeljnih raziskav govorjene knjižne slovenščine in pomembnost rednega spremljanja in zbiranja pravorečnih težav splošnih jezikovnih uporabnikov in strokovnjakov, ki se poklicno ukvarjajo z govorjenim knjižnim jezikom, izpostavljena pa je tudi potreba po premišljeno izdelanem korpusu, ki bi omogočal zanesljive pravorečne analize.
Ključne besede: slovenščina, knjižni jezik, fonetika, slovarji, splošni razlagalni slovar, pravorečje, govorjeni knjižni jezik, metoda anketiranja, pravorečni priročnik
Objavljeno: 11.10.2018; Ogledov: 2825; Prenosov: 67
.pdf Celotno besedilo (534,39 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

7.
Zavest dijakov o jezikovni zvrstnosti in vlogah knjižnega jezika
Jerica Vogel, 2018, izvirni znanstveni članek

Opis: Obravnava identitetne vloge jezika v šoli in v njenem okviru različnih jezikovnih zvrsti je pri pouku slovenščine v zadnjih dvajsetih letih doživela le malo sprememb. Na podlagi jezikoslovnih ugotovitev o neskladju med uveljavljeno teorijo zvrstnosti in jezikovno prakso smo v anketi dijakom zastavili vprašanja, kako razumejo pojem knjižni jezik, kakšne so njihove izkušnje z njegovo rabo in v katerih govornih položajih je raba knjižnega jezika po njihovem mnenju nujna.
Ključne besede: slovenščina, pouk slovenščine, knjižni jezik, zvrstnost jezika, vloge jezika
Objavljeno: 11.10.2018; Ogledov: 408; Prenosov: 52
.pdf Celotno besedilo (707,24 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

8.
Švicarski knjižni jezik in druge jezikovne zvrsti v Švici. Empirična raziskava jezikovnega prestiža.
Patrik Vicman, 2018, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi bomo osvetlili jezikovni prestiž jezikovne zvrsti v Švici, natančneje v nemško govorečima kantonoma Schaffhausen in Zürich. Naloga obsega – s slovenskim povzetkom in seznamom literature – 11 poglavij, ki se nato delijo v krajša podpoglavja. Podali bomo natančnejšo analizo jezikovnega prestiža v navezavi na švicarski knjižni jezik in jezikovne zvrsti – narečja. Raziskovalno delo je sestavljeno iz teoretičnega (od 1. do 4. poglavja) in praktičnega dela (od 5. do 9. poglavja), ki sta med seboj smiselno povezana in zaokrožena. V prvih štirih poglavjih teoretičnega dela pričujoče naloge bomo na splošno spregovorili o konfederaciji Švici, v nadaljevanju pa o švicarskih kantonih in politično-denarno-gospodarskem sistemu. 3. poglavje obravnava švicarski knjižni jezik z različnimi pogledi na narečja, posebej na narečji v Schaffhausnu in Zürichu, katerima bomo namenili osrednjo vlogo. V tem oziru ni moč prezreti slovnično-sintaktične oziroma drugih specifičnih jezikoslovnih značilnosti, ki se pojavljajo v alemanskem narečnem okolju. Tako za Slovenijo kot tudi Švico velja, da „ima vsaka vas svoj glas”, zato bomo v 4. poglavju govorili o jezikovnem prestižu jezikovne zvrsti. Na začetku bomo postavili dve raziskovalni hipotezi, ki ju bomo nato poskušali potrditi oziroma zavreči. Pojavlja se poglavitno vprašanje, ali anketiranci pogosteje kot švicarski knjižni jezik rabijo narečji Schaffhausna in Züricha. Druga postavljena hipoteza govori o tem, ali lahko narečno jezikovno variacijo, tj. narečno jezikovno zvrst, obravnavamo v navezavi na švicarski knjižni jezik kot nekaj boljšega in sprejemljivejšega. V ozadju moramo namreč imeti podobo nemške jezikovne situacije, kjer sodeč po raziskavah narečna jezikovna zvrst ne uživa ugleda in jo označujejo kot nekaj pejorativnega, pripisujejo pa jo nižjim in obrobnim socialnim slojem prebivalstva. V 5., 6., 7., 8. in 9. poglavju se bomo usmerili na praktični del. 5. in 6. poglavje bosta tako vsebovala pregledane in analizirane rezultate, pridobljene iz vprašalnikov, vezanih na trenutno stanje jezikovnega prestiža jezikovne zvrsti obeh večjih kantonov v Švici. Postavljeni predpostavki oziroma hipotezi bosta na podlagi ustvarjenih grafov in odstotnih deležev potrjeni ali zavrženi. V navezavi na t. i. helvetizme se tako pojavi vprašanje, ali slednji predstavljajo pomemben aspekt švicarske identitete. 9. poglavje pa bomo posvetili ugotovitvi, kje leži jezikovna preferenca znotraj svete maše – ali v narečju ali švicarskem knjižnem jeziku.
Ključne besede: Švicarski knjižni jezik, jezikovna zvrst – narečje, jezikovni prestiž, helvetizmi, švicarska identiteta, Schaffhausen, Zürich, vprašalniki.
Objavljeno: 20.03.2018; Ogledov: 686; Prenosov: 96
.pdf Celotno besedilo (2,18 MB)

9.
10.
Jedan tip imeničkih složenica u kajkavskome književnom jeziku
Barbara Štebih Golub, 2016, izvirni znanstveni članek

Opis: Prispevek je tematsko vezan na en tip samostalniških zloženk v kajkavskem knjižnem jeziku, standardiziranem idiomu, ki je imel vlogo knjižnega jezika na območju severozahodne Hrvaške v obdobju od 16. stoletja do 30-ih let 19. stoletja in oblikovanja hrvaškega standardnega jezika na štokavski osnovi. Iz doslej objavljenih zvezkov Rječnika hrvatskoga kajkavskoga književnog jezika in kartoteke Inštituta za hrvaški jezik in jezikoslovje je izpisan korpus 300 samostalniških zloženk, ki imajo na prvem mestu samostalniško, na drugem mestu pa glagolsko sestavino in so nastale z medponsko-priponsko tvorbo. V prispevku je analizirana njihova struktura, dodan pa je tudi abecedni popis pripon, aktivnih pri njihovi tvorbi. Ker je zlaganje opredeljeno kot redek tvorbeni postopek slovanskih jezikov, so v prispevku obravnavani tudi vzroki za njihovo številčnost v kajkavskem knjižnem jeziku. Z namenom ugotoviti, ali gre za hapakse posameznih avtorjev in leksikografov, so analizirani viri, v katerih so prisotni, in njihova potrditev. Izpostavljena je tudi možnost, da je bil povod za njihov nastanek kalkiranje latinskih in nemških modelov.
Ključne besede: kajkavski knjižni jezik, samostalniške zloženke, medponsko-priponska tvorba, hapaksi, kalki
Objavljeno: 27.02.2018; Ogledov: 439; Prenosov: 53
.pdf Celotno besedilo (470,46 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Iskanje izvedeno v 0.18 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici