Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: V magistrskem delu smo raziskali vprašanje rabe socialnih zvrsti jezika pri dijakih dvojezične srednje šole z učnima jezikoma slovenščino in madžarščino. V teoretičnem delu sta predstavljeni evropska in slovenska jezikovna zakonodaja, nato jezikovni položaj narodnostnih skupnosti in še bolj specifično – madžarske narodnostne skupnosti. Sledi pregled šolske zakonodaje in predstavitev značilnosti šolskega modela v Prekmurju, zatem pa še opis jezikovnih značilnosti obravnavanega območja. V empiričnem delu je predstavljena raziskava o rabi slovenskih in madžarskih socialnih zvrsti jezika med dijaki od 1. do 4. letnika programov Gimnazije in Strojnega tehnika, ki obiskujejo dvojezično srednjo šolo z učnima jezikoma slovenščino in madžarščino. Ugotavljali smo, katere socialne zvrsti dijaki uporabljajo v različnih okoliščinah, tj. v šoli, doma, v pogovoru z vrstniki ipd., kako dobro obvladajo svoj krajevni govor in kakšen odnos imajo do njega. Na koncu smo primerjali, kakšne so razlike v rabi jezika leta 2010 in sedaj. Zaključili smo, da je izbira jezikovnih zvrsti res odvisna predvsem od okoliščin, v katerih poteka komunikacija.
Ključne besede: dvojezičnost, manjšinska zakonodaja, socialne zvrsti jezika, knjižni jezik, narečni govor
Objavljeno v DKUM: 12.04.2023; Ogledov: 533; Prenosov: 50
Celotno besedilo (2,61 MB)

Opis: Prekmurski katoliški pisci so v drugi polovici 19. stoletja postopoma sprejemali novoslovenščino, tj. skupni slovenski knjižni jezik, protestanti pa so vztrajali pri "starem slovenskem jeziku" do konca prve svetovne vojne in združitve Prekmurja z matičnim slovenskim ozemljem; jezikovno poenotenje so razumeli kot cerkveno-politično vprašanje, kot prevlado katolištva v prostoru med Muro in Rabo. Napačna jezikovna politika je v Prekmurju in Porabju otežila poenotenje slovenskega jezika - enotna knjižna norma se je uveljavljala postopoma, tudi še po letu 1919.
Ključne besede: zgodovina slovenščine, Prekmurje, prekmurski knjižni jezik, enotni slovenski knjižni jezik
Objavljeno v DKUM: 02.09.2022; Ogledov: 5625; Prenosov: 27
Povezava na celotno besedilo

Opis: Namen magistrskega dela je bil ugotoviti (po mnenju v raziskavo vključenih učiteljev) morebitne razlike v rabi knjižnega in neknjižnega jezika ter dvojine pri učencih in učiteljih pri pouku na daljavo in v razredu, (ne)pozornost na knjižno izreko učiteljev pri pouku na daljavo in v razredu ter vpliv pouka na daljavo na rabo knjižnega in neknjižnega jezika pri učencih. Vzorec je zajemal 66 učiteljev (razredni pouk, vzgojitelji v prvem razredu in slovenisti) belokranjskih osnovnih šol. Razlike v rabi knjižnega in neknjižnega jezika med poukom na daljavo in v razredu smo zaradi spremenljivk, merjenih na ordinalnem nivoju, uporabili Wilcoxon test (neparametričen test). Ugotovljene so bile statistično pomembne razlike pri rabi jezika učencev v šoli in na daljavo. Ne glede na učitelje, ki so ves čas izobraževanja na daljavo v enaki meri uporabljali knjižni jezik in dvojino ter učence opozarjali na knjižno izreko, so učenci med poukom na daljavo uporabljali več neknjižnega jezika in, v primerjavi s poukom v razredu, manj dvojine. Razlike so opazne predvsem pri knjižnem jeziku zaradi nemotiviranosti, drugačnega učnega okolja in pomanjkanja socialnih stikov v času pouka na daljavo.
Ključne besede: knjižni jezik, neknjižni jezik, pouk na daljavo, pouk v razredu
Objavljeno v DKUM: 24.11.2021; Ogledov: 783; Prenosov: 80
Celotno besedilo (1,39 MB)

Opis: Doktorska disertacija obravnava in vrednoti mesto rokopisnih pridig pomembnega narodnega buditelja Jožefa Muršca v zgodovini slovenskega knjižnega jezika. Osredotoča se na literarno tradicijo v vzhodnoslovenskem prostoru, kjer se je razvijala posebna vzhodnoštajerska pokrajinska različica slovenskega knjižnega jezika. V teoretičnem delu se avtorica ob doslej znanih biografskih podatkih še posebej posveča Murščevemu pogledu na slovenski jezik in njegovemu delu na slovničarskem področju, ki pokaže, kako so Vzhodnoštajerci sprejemali skupno slovensko knjižno normo sredi 19. stoletja. Nato je podan podroben pregled doslej znanega slovstva na vzhodnoštajerskem območju, ki so mu dodana tudi manj znana ali spregledana rokopisna besedila. Podrobnejša obravnava jezikovno-kulturnih razmer v prvi polovici 19. stoletja se ne osredotoča toliko na delovanje Petra Dajnka, temveč prikazuje jezikovno neenotnost ali enotnost znotraj istih generacij vidnejših vzhodnoštajerskih piscev. Jožef Muršec je pripadal generaciji mladih duhovnikov, ki se zaradi svojega družbenega stanu ni mogla v polnosti vključiti v romantična malomeščanska gibanja, kot sta bila ilirizem in panslavizem. Njegova in še posebej mlajša generacija je vidno simpatizirala s temi gibanji, khrati pa bila kritična do Dajnkovega utilitaristično zasnovanega knjižnojezikovnega programa. Disertacija v osrednjem empiričnem delu poskuša na podlagi celotne jezikovne analize umestiti Murščeve zgodnje pridige v vzhodnoštajerski, nato pa v širši panonski (prekmurski in kajkavski) ter osrednjeslovenski (kranjski in koroški) jezikovni sistem. Temelja za vrednotenje besedil tako ne predstavlja več samo Dajnkova slovnica, temveč tudi ostale slovnice ter pretekla in sočasna literarna tradicija. Ravno na podlagi te tradicije lahko opazujemo jezikovno preobrazbo znotraj enega jezikovnega območja in kontinuiteto knjižnih pokrajinskih in/ali narečnih pokrajinskih jezikovnih prvin. Znotraj tega knjižnojezikovnega sistema je vnašanje točno določenih jezikovnih oblik iz drugih slovenskih etničnih pokrajin prepoznano kot jezikovna obogatitev in del standardizacijskega postopka. Jožef Muršec je v svojih rokopisnih pridigah ohranjal vzhodnoštajersko knjižnojezikovno tradicijo v skladu s svojim jezikovnim znanjem, ki si ga je pridobil kot študent Kolomana Kvasa v Gradcu in uporabnik Dajnkovih del.
Ključne besede: Jožef Muršec, slovenski jezik, zgodovina jezika, vzhodnoslovenski knjižni jezik, vzhodnoštajerski knjižni jezik, pridiga
Objavljeno v DKUM: 21.01.2020; Ogledov: 2487; Prenosov: 448
Celotno besedilo (4,23 MB)

Opis: Doktorska disertacija obravnava konstruktivno vlogo Slomškovega pridižnega jezika pri oblikovanju slovenskega knjižnega jezika. V zgodovinsko-razvojnem pregledu avtorica ob besedilih oznanjevalne jezikovne zvrsti, ki v razvoju izkazujejo najvišjo stopnjo kultiviranosti, obravnava jezikovni razvoj oziroma preobrazbo knjižne norme od Trubarja do Slomška in s tem najprej dokazuje, da se je slovenski knjižni jezik normativno razvijal in oblikoval ob pridižnem jeziku, ki je odločilno vplival na normo in predpis osrednje- in vzhodnoslovenskega knjižnega jezika. Z raziskavo avtorica tudi potrjuje, da je pridižni jezik živ, govorjeni slovenski jezik, v katerem se po Trubarjevem vzoru normiranja osrednjeslovenskega knjižnega jezika narečne značilnosti pokrajine združujejo v kultiviran knjižni sistem. Pridižni jezik je poleg tega dokaz za obstoj pokrajinskih knjižnih različic. Hkrati se v njem slovenska jezikovna tradicija nadgrajuje s sodobnimi jezikovnimi dogajanji, to pa se povezuje v zanesljivo in trdno jezikovno normo ter predpis. V pridižnem jeziku namreč pride do soočanja pisne tradicije in govorne podobe jezika, v njem se tudi uresniči puristična strukturna preobrazba slovenskega knjižnega jezika, s čimer pridižni jezik odpira pot jezikovnemu poenotenju in trdni jezikovni normativnosti. Doktorska disertacija torej z razvojnim pregledom slovenskega pridižnega jezika predstavlja temelj za vrednotenje Slomškovega izvirnega deleža pri oblikovanju knjižnega jezika in njegovih presežkov stilne ubeseditve. Avtorica tako v nadaljevanju najprej opozori na Slomškova splošna prizadevanja za slovenski jezik in na njegov jezikovni nazor, kot ga je izkazoval bodisi v jezikovnem načrtovanju bodisi v praktičnih pogledih na jezik, uresničenih v slovnici Inbegriff der slowenischen Sprache für Ingeborne in v govorniškem priročniku Vaje cerkvene zgovornosti. Avtorica nato s predstavitvijo Slomškovega pridigarstva, njegovega pridižnega opusa, njegovih teoretičnih pridižnih izhodišč, korpusa izbranih diplomatično prepisanih rokopisnih pridig in njihovih značilnosti, bodisi zgradbenih bodisi slogovno ubeseditvenih preide na osrednji del obravnave doktorske teme. V osrednjem delu disertacije sledi jezikovna in slogovna analiza Slomškovega pridižnega jezika in njegova umestitev v razvojni lok slovenskega pridigarstva, zlasti glede na pomen, ki ga je Slomškova pridiga imela pri oblikovanju enotnega slovenskega knjižnega jezika sredi 19. stoletja. S tem dokazuje, da je Slomšek sledil Kopitarjevemu jezikovnemu konceptu in ohranjal jezikovno tradicijo, ljudski jezik, ki ga je nadgradil v trden knjižni sistem. Zato je pomemben element v kontinuiteti jezikovnega razvoja od Trubarja. Poleg tega avtorica na podlagi glasoslovno-oblikoslovnih značilnosti dokazuje, da je bil Slomšek pomemben zagovornik poenotenja slovenskega jezika ne le v teoretičnih izhodiščih, temveč tudi v jeziku svojih pridig, saj je v izbiri jezikovnih različic zavestno sledil osrednjeslovenskemu tipu jezika in ga soočal z značilnostmi svojega jezikovnega prostora. Primerjalni pregled oblikoslovnih značilnosti potrjuje, da ni dosledno sledil oblikam, ki jih je predstavil v svoji rokopisni slovnici, v celoti ni sprejemal niti Metelkovega središčno slovenskega knjižnega sistema, čeprav je bil zanj sprejemljivejši od Kopitarjevega, niti Dajnkovega vzhodnoštajerskega, temveč je sledil Murkovim jezikovnosistemskim rešitvam, ki so na podlagi razvojno-zgodovinsko utemeljene variantnosti kompromisno nakazovale pot sprejemanja novih oblik, ki jih je kot zagovornik poenotenja sprejemal v svoje pridige, čeprav še ne povsem dosledno.
Ključne besede: Anton Martin Slomšek, Primož Trubar, Matija Kastelec, Janez Svetokriški, Rogerij Ljubljanski, Jernej Basar, Ožbalt Gutsman, Marko Pohlin, Jurij Japelj, Paškal Škrbinc, Friderik Irenej Baraga, Anton Krempl, Jožef Borovnjak, slovenski jezik, zgodovina jezika, osrednjeslovenski knjižni jezik, vzhodnoslovenski knjižni jezik, pridige, jezikovna analiza, jezikovna norma, slogovna analiza, umetnostni jezik, pridižni jezik, diplomatični prepis, korpusni pristop, digitalna humanistika
Objavljeno v DKUM: 26.03.2019; Ogledov: 2396; Prenosov: 340
Celotno besedilo (4,43 MB)