1. Analiza podatkov o obdelovanih površinah s pomočjo daljinskega zaznavanja : končno poročilo o raziskovalnem projektuMatjaž P. Nekrep, Ana Vovk, Rok Kamnik, Dejan Kocbek, Matic Diklič, Zala Esih, Alex Želj, Denis Strojanšek, Laura Brigita Parežnik, Urška Povalej, Vito Lavrenčič, Urška Žižek, Anja Tratnjek, 2019, končno poročilo o rezultatih raziskav Ključne besede: geologija, kmetijska zemljišča, daljinsko zaznavanje
Objavljeno v DKUM: 28.10.2019; Ogledov: 20701; Prenosov: 99
 Celotno besedilo (310,02 KB) |
2. Zakonita predkupna pravica pri prometu s kmetijskimi zemljišči : diplomsko deloNika Cuder, 2019, diplomsko delo Opis: Oblastvo nad nepremičninami je bogastvo, ki ga lahko lastnik z dobrim gospodarjenjem izkorišča. Nepremičnine so predmet trgovanja, varčevanja, špekuliranja in investiranja. Lastnik lahko prosto razpolaga s svojo lastnino, razen če zakon določa drugače. Prenos lastninske pravice je pri kmetijskih zemljiščih omejen, saj določa postopek in vrstni red predkupnih upravičencev. Zakonita predkupna pravica po ZKZ nima vpliva na lastnika nepremičnine ali bo nepremičnino prodal, ampak samo na to, komu jo bo prodal. Lastnik, ki želi prodati kmetijsko zemljišče, mora ponudbo izročiti pristojni upravni enoti, predkupni upravičenci pa morajo v roku 30 dni sprejeti ponudbo. Predkupni upravičenec, ki izpolnjuje pogoje po najboljšem vrstnem redu, ima prednost pred drugimi sprejemniki ponudbe. Po poteku roka za sprejem ponudbe, predkupni upravičenec poda vlogo za odobritev pravnega posla. Na podlagi pravnomočne odločbe o odobritvi pravnega posla, sklenjeni pogodbi in plačilu davka, kupec lahko poda predlog za vpis v zemljiško knjigo.
Ključne besede: Nepremičnine, lastninska pravica, zakonita predkupna pravica, kmetijska zemljišča, promet s kmetijskimi zemljišči, predkupni upravičenci
Objavljeno v DKUM: 16.05.2019; Ogledov: 2352; Prenosov: 322
Celotno besedilo (940,22 KB) |
3. Primerjava prednostnih pravic pri prodaji ali zakupu kmetijskih zemljišč in gozdov z analizo sodne prakse sodišč v Republiki SlovenijiDavid Borlinič Gačnik, 2018, magistrsko delo Opis: Zakon o kmetijskih zemljiščih in Zakon o gozdovih določata posebnosti v zvezi s predkupnimi pravicami in postopkom prodaje kmetijskih zemljišč, zaščitenih kmetij in gozdov, ki promet urejajo drugače, kot ga urejajo tradicionalni instituti civilnega prava. Predpisa določata kategorije in vrstne rede predkupnih upravičencev za nakup pa tudi prednostno pravico do zakupa kmetijskih zemljišč, zaščitenih kmetij in gozdov.
Določitev zakonite predkupne pravice pomeni poseg v razpolagalno upravičenje lastnika oziroma v pravico do izbire sopogodbenika in s tem v ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine. Pri določitvi analiziranih zakonitih predkupnih pravic gre za relativno blage omejitve, ki so utemeljene v javnem interesu, sorazmerne in zato dopustne. Ne glede na to, da zakonodajalec v primeru prodaje določenih vrst gozdov na prvo mesto postavi osebo javnega prava, pri kmetijskih zemljiščih pa je oseba javnega prava zadnji v vrsti predkupnih upravičencev, sta obe predkupni pravici določeni v javnem interesu.
Jedro problema je analiza in primerjava kategorij in vrstnih redov prednostnih upravičencev, ki pokaže, da med vrstnimi redi in kategorijami prednostnih upravičencev do prodaje in zakupa kmetijskega zemljišča in gozda obstajajo določene razlike, katerih ratio je zdaj bolj, zdaj manj jasen. Med dilemami in neustrezno urejenimi položaji, ki so ob analizi sodne prakse izpostavljeni v tej nalogi, velja izpostaviti položaj solastnika kot predkupnega upravičenca v primeru prodaje gozda. V tem primeru ga lahko po stališču teorije štejemo za mejaša. Z razlago, ki je analogna sodni praksi v primeru predkupne pravice občine, pa bi solastnika lahko šteli celo za prvega predkupnega upravičenca.
V nalogi opozarjamo tudi na nekatere nejasnosti, ki nastanejo ob smiselni uporabi predpisov o prodaji kmetijskega zemljišča za primere prodaj gozda in v primeru zakupa. Končno obravnavamo še postopkovne posebnosti uveljavljanja prednostnih pravic ter sankcije, ki nastopijo ob kršitvi analiziranih pravil, ki so v ničnosti zavezovalnega pravnega posla in oviri za overitev podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu.
Ključne besede: poseg v zasebno lastnino, prenos lastninske pravice, zakup, kmetijska zemljišča, gozd, predkupna pravica, kategorije prednostnih upravičencev, prednostna pravica pri zakupu.
Objavljeno v DKUM: 03.07.2018; Ogledov: 2105; Prenosov: 372
Celotno besedilo (734,32 KB) |
4. Obvladovanje pojava invazivnih rastlin (neofitov) in ohranjanje biodiverzitete na vodovarstvenih območjihMario Lešnik, 2017, znanstvena monografija Opis: Ena od posledic prilagoditev tehnike kmetijske pridelave z namenom varovati vode na vodovarstvenih območjih (VVO) je občutno zmanjšanje intenzivnosti pridelovanja, ali celo opuščanje obdelave zemljišč (npr. površine neposredno ob ranljivih virih vode). Neprimerno vzdrževana zemljišča se pričnejo spreminjati v nekakovostno travinje, ki v naslednji fazi preide v pol-naravne rastlinske združbe, ki so pogosto sestavljene iz invazivnih tujerodnih rastlin. Izkušnje kažejo, da je povečevanje populacij invazivnih rastlin na VVO hitrejše, kot na območjih, ki niso pod vodovarstvenimi režimi. V tem delu smo skušali predstaviti del invazivnih rastlinskih vrst, ki so že prisotne na ozemlju RS, ali pa njihov pojav pričakujemo v bližnji prihodnosti. Predstavljeni so praktični nasveti glede metod zatiranja različnih invazivnih vrst. Izpostavili smo tudi potrebo po ustreznem vzdrževanju pol-naravnih habitatov neposredno ob kmetijskih površinah, ki so sicer namenjeni varovanju voda in ohranjanju biotične pestrosti, a imajo tudi pomembne biološke funkcije za ohranjanje organizmov, ki regulirajo naravne procese, ki odločajo tudi o uspešnosti pridelave kmetijskih rastlin. Dopuščanje nekontroliranega razvoja invazivnih rastlin na VVO lahko povzroči dolgoročno destabilizacijo pol-naravnih habitatov in tudi povečevanje stroškov pridelave kmetijskih rastlin ter stroškov vzdrževanja energetske, transportne in hidrološke infrastrukture v agrarni pokrajini v bodočnosti.
Ključne besede: vodovarstvena območja, invazivne rastline, zatiranje, biodiverziteta, kmetijska zemljišča
Objavljeno v DKUM: 08.12.2017; Ogledov: 2325; Prenosov: 387
Celotno besedilo (71,80 MB)
Gradivo ima več datotek! Več... |
5. Prenos lastninske pravice na nepremičninah s pregledom aktualne sodne prakseVanessa Maksimovič, 2017, magistrsko delo Opis: Magistrsko delo z naslovom Prenos lastninske pravice na nepremičninah s pregledom aktualne sodne prakse obravnava način in potek prenosa lastninske pravice na nepremičninah, pri čemer so izpostavljene predpostavke veljavnega prenosa lastninske pravice, na katere je potrebno biti pri prometu z nepremičninami izredno pozoren.
V magistrskem delu sem na kratko opredelila pomen lastninske pravice in pojasnila, kdo ima razpolagalno sposobnost za prenos lastninske pravice, kako je z dobrovernostjo pridobitelja ter kako doseči učinek absolutnosti. Opisala sem postopek prenosa lastninske pravice na nepremičninah, z opredelitvijo najpogostejših pravnih poslov, ki predstavljajo pravno podlago za njen prenos. Poudarjen je pomen zakonitih predkupnih pravic, ki so določene bodisi z namenom varstva javnega ali zasebnega interesa ter pojasnjene posledice neupoštevanja le-teh. Upoštevaje, da je prenos lastninske pravice na nepremičninah na podlagi pravnega posla povezan tudi z izpolnjevanjem davčnih obveznosti, sem v magistrskem delu predstavila tudi davke, s katerimi je promet z nepremičninami obdavčen in opredelila davčne zavezance, primere, ki so oproščeni plačila davka, ter davčne osnove in davčne stopnje. Nenazadnje sta v magistrskem delu opredeljena vloga notarja ter postopek vpisa prenosa lastninske pravice v zemljiško knjigo.
Zaradi posebne ureditve sem v magistrskem delu pojasnila posebnosti prometa s kmetijskimi zemljišči, gozdovi, nepremičninami na zavarovalnem območju, nepremičninami, ki imajo lastnost kulturne dediščine, ter vodnimi zemljišči.
Teoretični del magistrskega dela je sproti podkrepljen s sodno prakso.
Ključne besede: lastninska pravica, promet z nepremičninami, davki, kmetijska zemljišča, gozdovi, vodna zemljišča, nepremičnine z lastnostjo kulturne dediščine, nepremičnine na zavarovalnem območju, zemljiška knjiga, notar, zakonita predkupna pravica
Objavljeno v DKUM: 12.09.2017; Ogledov: 1784; Prenosov: 312
Celotno besedilo (1,05 MB) |
6. |
7. Vpliv pravne ureditve kmetijskih zemljišč na samooskrbo v SlovenijiDamjana Flere, 2014, magistrsko delo Opis: Pomen prehranske samozadostnosti v sodobni družbi v obdobju izobilja nima znatnega pomena. Ob nastopu prehranskega pomanjkanja pa privede do stiske in prebivalstvo pahne v obup. Želja po izpolnjevanju zahtev sodobnega časa, predvsem s strani potrošniško družbeno naravnanega ekonomskega sistema, je vedno večja. Samooskrba je pomembna za stopnjo neodvisnosti države. Kmetijstvo in z njim povezana politika v EU predstavljata zelo pomembno in občutljivo področje. Dogovor o enotnem vodenju je težaven, saj je pomen kmetijstva v evropskih državah različen. Skupna kmetijska politika namenja pozornost pretoku davkoplačevalskega in potrošniškega denarja v EU za podporo kmetijskemu sektorju, spodbujanju pridelave hrane in zagotavljanju ustrezne prehranske preskrbe.
Z magistrskim delom smo poskušali s teoretično-analitičnim pristopom in pregledom objavljene slovenske literature in literature držav članic EU preučiti pravno ureditev kmetijskih zemljišč in vpliv te na samoopreskrbo. Predpostavljali smo negativni vpliv ureditve slovenske zakonodaje na nevestno ravnanje s kmetijskimi zemljišči in posledično slabo prehransko samozadostnost.
Že 71. člen Ustave RS obravnava varovanje zemljišč z namenom zagotavljanja smotrnega izkoriščanja, določa posebne pogoje za uporabo ter varstvo kmetijskih zemljišč. Slovenija spada med tiste evropske države, ki nimajo zelo ugodnih naravnih razmer za kmetijstvo. Obseg obdelovalnih kmetijskih zemljišč se stalno krči in našo državo uvršča med vsemi državami članicami EU šele na 24. mesto. Posledično se prehranska samooskrba slabša. Trenutno Slovenija z domačo pridelavo ne pokriva potreb po kmetijsko-živilskih proizvodih. Ohranjanje najkvalitetnejših kmetijskih zemljišč bi moralo biti prednostna naloga naše države. Uničenje teh s pozidavo pomeni trajno uničenje vseh proizvodnih funkcij zemljišč. Za dolgotrajno nastajanja tal, ki se meri v tisočletjih, pomeni pozidava skoraj nepovratno izgubo najdragocenejšega naravnega vira. ZKZ predpisuje način njihovega varovanje ter upravljanja. Eden največjih razvojnih problemov slovenskega kmetovanja poleg neugodne velikostne strukture ostaja zemljiška in posestna razdrobljenost. Ta ostaja v sedanjem času predvsem posledica dedovanja. Področje dedovanja urejuje Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev, ki posredno pripomore k varovanju in urejanju kmetijskih zemljišč. Predpis, ki prav tako prispeva k varstvu kmetijskih zemljišč, je tudi Pravilnik o zakupu kmetij in kmetijskih zemljišč v lasti RS in v gospodarjenju Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS. K povečevanju proizvodnih sposobnosti zemljišč pa pripomore postopek komasacije, za katerega naša država namenja tudi nepovratna sredstva. Te se izvajajo na zaščitenih parcelah in ostalih kmetijskih zemljiščih. Povečevanje proizvodne sposobnosti pa ni edina prednost komasacij, vse večji pomen pridobiva tudi urejanje podeželskega prostora. Spreminjanje namembnosti kmetijskih zemljišč nemalokrat negativno učinkujejo na okolje. Ni dvoma, da je pri tovrstnem ravnanju najpomembnejše denarno okoriščenje ozkega kroga ljudi. Vendar pa je denar brezpredmetna stvar v trenutku, ko ne more povrniti uničene kmetijske zemlje, potrebne za pridelavo hrane.
Ključne besede: kmetijska gospodarstva, Evropska unija, zemljišča, hrana, samooskrba, zakonodaja, Slovenija
Objavljeno v DKUM: 24.09.2014; Ogledov: 2776; Prenosov: 301
Celotno besedilo (2,72 MB) |
8. MOŽNOST ODJEMA VODE IZ REKE MURE ZA NAMAKANJE KMETIJSKIH ZEMLJIŠČ V KATASTRSKI OBČINI GORNJA BISTRICATomaž Ciglar, 2014, magistrsko delo Opis: V magistrski nalogi se obravnava možnost odjema vode iz reke Mure in njenih rokavov za namakanje kmetijskih zemljišč v katastrski občini Gornja Bistrica. Prav tako se obravnava potreba po namakanju poljščin, saj rastline s padavinami v času vegetacije ne dobijo zadostne količine vode. Količina padavin se v zadnjih šestih letih manjša; v letu 2009 je padlo v vegetacijskem obdobju nekaj več kot 600 mm padavin, v letu 2013 pa samo še 430 mm. Velik problem predstavlja neenakomerna porazdelitev padavin, za katero je dober primer leto 2013, ko je celo leto padlo 912 mm, kar je nadpovprečje zadnjih nekaj let, vendar je julija, ko je bilo povprečje temperatur najvišje, padlo zgolj 14,8 mm padavin. To je povzročilo na poljščinah nepopravljivo škodo in s tem tudi velik izpad pridelka¸ ter posledično izpad prihodka. Da bi se temu izognili, je potrebno zgraditi namakalne sisteme, s katerimi bi lahko nadomestili pomanjkanje padavin. Katastrska občina Gornja Bistrica ima 250 ha obdelovalnih površin od tega bi se namakalo 160 ha. Za namakalni sistem takega obsega je potrebno zagotoviti vodni pretok 160 l/s. Ugotovili smo, da bi lahko obnovljena stara struga reke Mure zagotavljala potrebno količino vode za namakalni sistem z minimalnim vplivom na vodni režim.
Ključne besede: reka Mura, namakanje, padavine, temperatura, namakalni sistemi, vodni pretok, kmetijska zemljišča
Objavljeno v DKUM: 30.06.2014; Ogledov: 2332; Prenosov: 331
Celotno besedilo (2,99 MB) |
9. Globalni pogled in trajnostno upravljanje kmetijskih zemljišč v SlovenijiRok Samec, 2014, magistrsko delo Opis: Kmetijska zemljišča so tako kot v preteklosti še vedno izpostavljena različnim oblikam degradacij. Problematika ohranjanj kakovostnih oz. rodovitnih tal predstavlja velik problem na ravni celotnega sveta. V Sloveniji je še posebej izrazita pozidava najboljših kmetijskih zemljišč na ravninskih območjih. Poleg pozidave, pa se letno povečuje še površina kmetijskih zemljišč v zaraščanju. Površin kmetijskih zemljišč, še posebej njiv in vrtov je na prebivalca zelo malo, pri čemer Slovenija izrazito izstopa od povprečja Evropske unije (EU-27). Stihijska izguba kmetijskih zemljišč že predstavlja velik primanjkljaj zagotavljanja rastlinske proizvodnje in s tem povezane prehranske varnosti slovenskega prebivalstva. V sklopu raziskave smo preučili potencialno rabo zemljišč Slovenije, glede na izbrane pedogeografske dejavnike (nadmorska višina, naklon, vrednost talnega števila). Raziskavo smo nato nadgradili in preučili še dejansko rabo zemljišč, prav tako glede na znane pedogeografske dejavnike in pri tem izpostavili pozidana in sorodna zemljišča ter kmetijska zemljišča v zaraščanju. Raziskava obsega tudi izračune površin potencialne rekultivacije kmetijskih zemljišč v zaraščanju, travniških površin in gozdnih zemljišč v rabo njive in vrtovi. Pri rekultivaciji kmetijskih zemljišč v zaraščanju in gozdnih zemljišč je bilo zaradi omejitvenih dejavnikov glede možnosti rabe njiv in vrtov izbrana kot nadomestna možnost potencialne rekultivacije v travniške površine.
Ključne besede: globalni pogled / tla / trajnostno upravljanje / kakovost zemljišč / kmetijska zemljišča / pozidava tal / zaraščanje kmetijskih zemljišč / Slovenija
Objavljeno v DKUM: 05.05.2014; Ogledov: 3843; Prenosov: 459 (1 glas)
Celotno besedilo (11,20 MB) |
10. POSEBNOSTI ZAKUPA KMETIJSKIH ZEMLJIŠČNataša Puhr, 2011, magistrsko delo Opis: V magistrski nalogi smo raziskali pravno ureditev zakupne pogodbe v Sloveniji ter pravno ureditev zakupne pogodbe v državah, ki so blizu Sloveniji in po katerih se slovensko pravo zgleduje v več pravnih ureditvah.
Na slovenski zemlji so se do sprejema Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) leta 1978 uporabljala pravila avstrijskega Občega državljanskega zakonika (ODZ) iz leta 1811. Zakon o obligacijskih razmerjih je uredil obligacijska razmerja in znotraj posebnega dela tudi zakupno pogodbo. Leta 2001 je določbe Zakona o obligacijskih razmerjih, ki se nanašajo na zakup, zamenjal danes veljavni Obligacijski zakonik (OZ), ki ureja pogodbe o prepustitvi pravice rabe in pod tem pojmom ureja dve vrsti imenskih, v zakonu urejenih pogodb o uporabi, najemno oziroma zakupno in posodbeno.
Sedanji posebni predpisi o zakupu kmetijskih zemljišč izhajajo iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bil sprejet Zakon o kmetijskih zemljiščih, ki je pričel celoviteje urejati promet kmetijskih zemljišč, vključno z zakupom, tudi med lastniki in ne le med lastniki in t. i. družbenim sektorjem. Posebno ureditev zakupa je spremljal zemljiški maksimum, saj kmet ni smel preseči, tudi z zakupom kmetijskih zemljišč ne. Predpisi so dajali prednost zakupa kmetijskih zemljišč družbenemu sektorju (kmetijskim organizacijam) pred kmeti (individualnimi kmetijskimi proizvajalce).
Prehod v družbeno ekonomski sistem, ki je zagotovil lastninsko pravico, uredil vračilo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah, ter odpravil zemljiški maksimum, je vplival na večjo aktualnost zakupa. Svoj delež so prispevala še aktualna gospodarska gibanja v kmetijstvu, ki obetajo preživetje le večjih kmetij in stagniranje ali celo propadanje manjših. Po odpravi zemljiškega maksimuma za posameznike in pravne osebe so vsa kmetijska gospodarstva, ne glede na pravno obliko (kmetje, podjetniki ali gospodarske družbe in druge pravne osebe), dobila možnost povečanja, in sicer z nakupom ali zakupom kmetijskih zemljišč. Kmetijska zemljišča so ob lastninskem preoblikovanju večinoma prešla v last države, ki je za gospodarjenje z njimi ustanovila Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, nekdanjim upravljalcem pa pod določenimi pogoji omogočila nadaljnjo uporabo kmetijskih zemljišč.
Zakupno razmerje je na kmetijskem področju zelo pomembno obligacijsko razmerje, saj je omogoča odplačen prenos rabe kmetijskega zemljišča, ne da bi se prenašala lastninska pravica, kar je s kratkoročnega vidika za zakupnika cenejša rešitev kot nakup, poleg tega pa ne spreminja lastninskih razmerij, za kar stranke pogosto niso zainteresirane. O pomenu zakupa govori tudi dejstvo, da državni organi nadzorujejo sklepanje pogodb o zakupu, saj država zagotavlja posebno varstvo z usmerjanjem pravnega prometa s kmetijskimi zemljišči.
Na podlagi primerjave zakonodaje na področju kmetijskega zakupa v Sloveniji in treh evropskih državah (Švici, Avstriji in Nemčiji) smo ugotovili, da kmetijska zemljiška zakonodaja v Sloveniji ureja le nekatera pomembnejša vprašanja zakupa kmetijskih zemljišč, vendar ne vseh. Določbe so zelo splošne, zaščita zakupnika pa bi bila lahko močnejša in učinkovitejša. Oddaja v zakup je dolgotrajen in zahteven postopek ter omejen le na predzakupne upravičence, ki sprejmejo zakupodajalčevo ponudbo in uživajo najboljši prednostni vrstni red. V veljavi je prosto dogovarjanje o višini zakupnine. Spori in nesporazumi se rešujejo le na rednih sodiščih, saj slovenska zakonodaja ne predvideva specializiranega organa, ki bi izvensodno reševal manjše nesporazume, kot so ugotavljanje stanja zakupljene stvari ob oddaji v zakup in ob vrnitvi, vlaganje v kmetijsko zemljišče v zakupu ipd. . Sodno varstvo zakupnika je zagotovljeno na rednih sodiščih, sodni postopki pa so povečini dolgotrajni. Alternativno reševanje sporov je mogoče na podlagi splošnih predpisov o mediaciji, arbitraži in drugih zunajsodnih postopkov, ki pa so v pra
Ključne besede: Ključne besede: kmetijstvo, kmetijska zemljišča, zakup, zakonodaja
Objavljeno v DKUM: 02.02.2011; Ogledov: 46204; Prenosov: 1096
Celotno besedilo (765,67 KB) |
