2.
Vloga živali v izbranih živalskih pravljicahSanja Šafarič, 2009, diplomsko delo
Opis: Diplomsko delo z naslovom Vloga živali v izbranih živalskih pravljicah je bilo zapisano na podlagi analize izbranih živalskih pravljic avtorjev Ide Mlakar Kako sta Bibi in Gusti preganjala žalost, Kako sta Bibi in Gusti porahljala prepir in Kako sta Bibi in Gusti udomačila kolo; Petra Svetine O mrožku, ki si ni hotel striči nohtov in Mrožek dobi očala; Mojce Osojnik To je Ernest, Polž Vladimir gre na štop in Kako je gnezdila sraka Sofija in Bine Štampe Žmavc Pekarna za peko predolgih piškotov, Pogašeni zmaj, Mustafa in Tini, Kdo bo mami povedal pravljico, Petelin in zmaj in Muc Mehkošapek. Namen naloge je bil opredeliti teorijo pravljice, zapisati njen smisel, jo razvrstiti (ljudske in umetne), opredeliti živalsko pravljico ter slikanico. V obravnavi teme je bil cilj analizirati živalske pravljice in ugotoviti skupne značilnosti pri vsakem avtorju ter zapisati podobnosti in razlike vseh analiziranih pravljic. Diplomsko delo je teoretično, zato so bile temu primerno uporabljene tudi metode dela. Hipoteze so bile preverjene z uporabo deskriptivne metode pri opisovanju in opredelitvi pravljic, še posebej pri teoriji živalske pravljice ter opredelitvi slikanic; komparativne metode pri primerjanju dejstev in odnosov v sklepnem delu, pri skupnih značilnostih in razlikah vseh analiziranih avtorjev živalskih pravljic ter metodo analize pri analiziranju izbranih živalskih pravljic in sinteze pri iskanju, združevanju podobnosti pravljic enega avtorja ter podobnosti med pravljicami vseh izbranih avtorjev. S pomočjo vseh teh raziskovalnih metod so bili rezultati sledeči: pravljica je krajše prozno besedilo s poudarjenimi nadnaravnimi elementi in dogajanjem, ki se vrti okrog boja med dobrim in zlim, kjer dobro običajno zmeraj zmaga. Temelj pravljice je otrokovo zadovoljstvo v literaturi. Pravljice se delijo, glede na to, kdaj so nastale in kakšne so njene značilnosti, na ljudske in umetne, slednje pa se nadalje delijo na klasične in sodobne. Po motiviki so zelo znane živalske pravljice. Zanje velja, da je nosilec dogajanja žival, velikokrat je značilna tudi izrazita poosebitev živali. Najbolj priljubljene knjige med otroci so slikanice, za katere je značilna enakovrednost besedilnega in ilustrativnega dela. Analizirane živalske pravljice imajo skupne značilnosti pri vsakem avtorju. Vsem pa je skupno, da so nosilci dogajanja živali, ki so zelo različne. Vloga teh živali je velikokrat poosebljena, le v enem primeru velja, da le-te ohranjajo svoje lastnosti.
Ključne besede: opredelitev pravljice, ljudske pravljice, klasične umetne pravljice, sodobne umetne pravljice, živalske pravljice, slikanice, analiza živalskih pravljic.
Objavljeno v DKUM: 11.03.2009; Ogledov: 6516; Prenosov: 1392
Celotno besedilo (7,68 MB)
