| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 42
Na začetekNa prejšnjo stran12345Na naslednjo stranNa konec
1.
Uporaba pod- in nadkritične vode za predelavo odpadne plastike
Maja Čolnik, 2021, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija obravnava kemijsko razgradnjo najpogosteje uporabljenih plastičnih odpadkov z uporabo pod- in nadkritične vode v uporabne produkte. Doktorsko disertacijo smo razdelili na tri dele. V prvem delu doktorske disertacije smo izvedli hidrotermično razgradnjo brezbarvnih in barvnih odpadnih PET plastenk. Poskuse smo izvajali v visokotemperaturnem in visokotlačnem šaržnem reaktorju pri temperaturah od 250-400 °C in reakcijskem času od 1-30 minut. Pri hidrolizi PET odpadkov so nastali primarni in sekundarni produkti. Glavni produkt razgradnje je bila TPA, ki smo jo po reakciji prečistili in določili izkoristek reakcije. Ugotovili smo, da pri 300 °C in 30 min v podkritični vodi dobimo najvišje izkoristke TPA iz brezbarvnih (90,0 ± 0,4% ) kot tudi iz barvnih (85,0 ± 0,2%) PET odpadnih plastenk. Čistote nastalih TPA smo analizirali s pomočjo HPLC, FTIR in TGA/DSC metod in ugotovili, da so njihove čistote zelo visoke in znašajo med 93-98%. Tekom reakcije so nastajali sekundarni produkti, kot so benzojska kislina, 1,4-dioksan, acetaldehid, IPA in CO2. S pomočjo analiziranih komponent v vodni in plinski fazi smo predpostavili mehanizem razgradnje PET odpadkov. Ocenili smo ekonomski in okoljski vpliv hidrotermične razgradnje PET. Ugotovili smo, da če bi povečali laboratorijski proces na industrijsko merilo, bi na letni ravni dosegli dobiček od prodaje TPA in bi znašal okrog 81 000 €. Pri tem bi kemijsko degradirali skoraj 1400 ton PET odpadkov. Okoljsko analizo hidrotermične razgradnje PET smo izvedli s pomočjo programske opreme OpenLCA in bazo podatkov Ecoinvent 3.6. Ugotovili smo, da so k splošnemu obremenjevanju okolja največ prispevale kategorije morska ekotoksičnost, globalno segrevanje in toksičnost za ljudi. Prav tako smo tekom študije o razgradnji PET odpadkov v podkritični vodi predstavili tudi kinetiko razgradnje kot ireverzibilno zaporedno reakcijo, kjer smo določili, da so reakcije za vse razgradne produkte 1.reda. V drugem delu doktorske disertacije smo v nadkritični vodi degradirali poliolefine (PE in PP). Študirali smo razgradnjo PE in PP odpadne plastike ter za primerjavo degradirali še osnovni LDPE. Prav tako smo spremljali vpliv katalizatorja ocetne kisline na potek, razgradnjo in sestavo nastalih produktov. Eksperimente smo izvajali od 380 °C do 450 °C. Tekom razgradnje so v primeru PP in PE odpadkov nastale štiri faze oljna, plinska, vodna in trdna, med tem ko so v primeru osnovnega LDPE nastale le tri faze. Trdni preostanek pri PP in PE odpadkih smo pripisali razpadu aditivov. Metodo za določevanje lahkih ogljikovodikov in CO2 v plinski mešanici smo tudi razvili in validirali. Plinska faza je vsebovala lahke ogljikovodike (C1 do C6) in CO2, medtem ko oljno fazo po večini sestavljajo nasičeni in nenasičeni alifatski ogljikovodiki, aliciklični ogljikovodiki, aromatski ogljikovodiki in alkoholi. V primeru dodatka ocetne kisline smo ugotovili rahlo povišanje nastanka metana in CO2 v nastali plinski mešanici, zaradi razgradnje ocetne kisline v nadkritični vodi. Z višanjem reakcijskih pogojev je nastajalo manj oljne in več plinske faze. Na osnovi pridobljenih podatkov smo predstavili možen mehanizem razgradnje PP in PE v nadkritični vodi. V tretjem delu doktorske disertacije smo študirali razgradnjo PVC odpadkov v nadkritični vodi pri temperaturi od 400-425 °C in časih od 30-60 min. Ugotovili smo, da PVC odpadki razpadejo na oljno, plinsko, vodno in trdno fazo. Maso kloridnih ionov v vodni fazi smo določili s pomočjo titracijske metode. Pri 400 °C in 30 min smo dobili najvišji izkoristek. Kemijsko sestavo oljne in plinske faze smo določili s pomočjo GC/MS metode. Ugotovili smo, da oljna faza podobno kot pri PE ali PP v glavnem vsebuje nasičene in nenasičene alifatske ogljikovodike, aliciklične ogljikovodike, aromatske ogljikovodike in alkohole. V primeru PVC plastike, pa smo v oljni fazi zasledili še halogenirane ogljikovodike (kloroalkane). Plinska faza je vsebovala le lahke ogljikovodike in CO2.
Ključne besede: Pod- in nadkritična voda, odpadna plastika, kemijsko recikliranje, polietilen tereftalat, polietilen, polipropilen, polivinilklorid, kinetika, tereftalna kislina, benzojska kislina, acetaldehid, 1, 4- dioksan, izoftalna kislina, plini, ogljikovodiki, surovo olje, gorivo
Objavljeno: 11.06.2021; Ogledov: 235; Prenosov: 0
.pdf Celotno besedilo (4,64 MB)

2.
Maksimalna produkcija entropije in maksimalna shannonova informacijska entropija v encimski kinetiki
Marko Šterk, 2018, magistrsko delo

Opis: Princip maksimalne produkcije entropije je osrednji optimizacijski princip neravnovesne termodinamike. Princip je dobro raziskan in uveljavljen v sistemih, kjer je zveza med silami in tokovi linearna. Za sisteme, kjer je ta zveza nelinearna pa princip še ni povsem uveljavljen. Primer sistema, kjer je zveza med silami in tokovi nelinearna, so encimske reakcije. V tem magistrskem delu z uporabo principa maksimalne produkcije entropije analiziramo encimsko reakcijo, ki jo poganja encim trioza-fosfat izomeraza, ki je pomemben člen v procesu glikolize in s tem pri proizvodnji energije v večini organizmov. Encim poganja reverzibilno reakcijo v kateri pretvarja substrat dihidroksi acetonfosfat v gliceraldehid-3-fosfat preko vmesnega člena iz skupine enediolov. Z upoštevanjem zakona o ohranitvi mase sistema, ohranitvi encima in fiksne ravnovesne konstante reakcije pokažemo, da v neravnovesnem stacionarnem stanju sistema obstaja maksimum produkcije entropije v odvisnosti od poljubno izbrane kinetične konstante encima. Pokazano je tudi, da v stanju z maksimalno produkcijo entropije soobstajata maksimuma Shannonove informacijske entropije in kinetične fleksibilnosti, kar pomeni, da je stanje z maksimalno produkcijo entropije hkrati tudi najverjetnejše stacionarno stanje, v katerem je encim najfleksibilnejši. Tako napovedane optimalne kinetične konstante encima trioza-fosfat izomeraza primerjamo z eksperimentalno določenimi vrednostmi iz literature in s teoretičnimi napovedmi, ki so jih podali drugi raziskovalci z uporabo svojih optimizacijskih metod.
Ključne besede: trioza-fosfat izomeraza, encimska kinetika, produkcija entropije, informacijska entropija, kinetična fleksibilnost
Objavljeno: 04.02.2021; Ogledov: 189; Prenosov: 18
.pdf Celotno besedilo (773,67 KB)

3.
Sklopljen model prenosa toplote in snovi med delcem in tokom tekočine pri razpršilnem sušenju na osnovi metode robnih elementov
Timi Gomboc, 2020, doktorska disertacija

Opis: Sušenje vlažnih snovi je ena izmed najstarejših procesnih tehnik, ki se uporablja na mnogih industrijskih področjih. Pri sušenju obravnavamo zapletene fizikalne procese, ki obsegajo vezan večfazni prenos toplote, snovi in gibalne količine. Kadar obravnavamo sušenje delcev ki so porozni, moramo proces sušenja obravnavati v več stopnjah, saj delci poleg vlage na površini vsebujejo še vlago v notranjosti. V doktorski nalogi je obravnavan razvoj numeričnega modela za izračun sušenja poroznih delcev v toku sušilnega plina, pri čemer je reševanje problema izvedeno v sklopu Euler-Lagrange modela računalniške dinamike tekočin. Tako je za numerično rešitev dvofaznega prenosa toplote s premikajočo fazno mejo znotraj gibajočega se delca bil razvit numerični model na osnovi Metode robnih elementov. Razvit je bil tudi nov model za izračun povezave prenosa toplote in snovi znotraj delca s prenosom toplote in snovi v toku sušilnega plina, in sicer z nadgradnjo modela točkovnega izvora v Metodi robnih elementov za nestacionarni prevod toplote v model, ki upošteva tudi konvektivni prenos toplote in snovi v sušilnem plinu. Izvedeni testni primeri potrjujejo primernost razvitih numeričnih modelov za prostorski in časovni izračun sušenja delcev v toku sušilnega plina.
Ključne besede: Sušenje poroznih delcev, Kinetika sušenja poroznih delcev, Metoda robnih elementov, Razpršilno sušenje, Sklopljen model za prenos toplote in snovi, Računalniška dinamika tekočin
Objavljeno: 16.10.2020; Ogledov: 369; Prenosov: 54
.pdf Celotno besedilo (12,78 MB)

4.
Primerjava bioprocesov s celično linijo CHO v različnih bioreaktorjih
Matic Košir, 2020, diplomsko delo

Opis: Farmacevtska industrija dandanes stremi k iskanju biološko ustreznejših rešitev in prehodu iz sintetičnih k biološkim produktom. Biofarmacevtiki predstavljajo vzpenjajoči sektor v farmacevtski industriji in so uporabni za širok spekter indikacij, vključujoč onkologijo in revmatologijo. Razvoj in optimizacija bioprocesov na laboratorijski skali je ključnega pomena za poznavanje procesa in prenos v proizvodnjo. Centralni faktor za razvoj in proizvodnjo biološkega zdravila je bioreaktor. S svojo inovativno zasnovo in visokokakovostnimi materiali mora zagotavljati optimalno in stabilno okolje za gojenje in rast celic. Zadnja leta so v porastu bioreaktorji za enkratno uporabo. Različne študije so pokazale njihove prednosti, ki so pripomogle k nadaljnjim razvojem bioloških zdravil. Tako je prišlo do razvoja nove množice bioreaktorjev, ki se razlikujejo predvsem po obliki, vnosu moči, instrumentaciji in volumnu posode za kultivacijo. Namen raziskovalnega dela je bil izvesti 14-dnevni bioproces v 4-litrskem bioreaktorskem sistemu BIOne podjetja Distek in ga primerjati z referenčnima bioprocesoma. Prvi referenčni bioproces je bil izpeljan v mikrobioreaktorskem sistemu ambr® 250, drugi pa v 1000-litrskem bioreaktorju HyClone proizvajalca Thermo Scientific. Vse bioprocese smo izvedli z istim klonom celic in pod enakimi pogoji. Bioprocesne parametre smo spremljali s pomočjo različnih sond in analitskih naprav. Pridobljene meritve smo obdelali z različnimi statističnimi metodami in jih predstavili na diagramih. Osredotočili smo se na kinetiko rasti, metabolizem in produktivnost sesalskih celic. Rezultati kažejo, da je bioreaktorski sistem pri optimalnih pogojih zagotovil uspešno izvedbo bioprocesa s sesalsko celično linijo CHO. Ugotovili smo zadovoljivo primerljivost med bioprocesi. Na podlagi preučevanih koncentracij metabolitov in substratov, osmolalnosti, kinetiko rasti in koncentracijo produkta smo zaključili, da je omenjen bioreaktorski sistem primeren za nadaljnje študije na naši laboratorijski skali. V prihodnosti nameravamo stremeti k eksperimentom z drugimi celičnimi linijami in testiranju različnih parametrov. Uspešna izvedba bi nam prinesla zaupanje v ta bioreaktorski sistem in omogočila prevzem za širšo uporabo.
Ključne besede: bioreaktorji za enkratno uporabo, monoklonska protitelesa, biofarmacevtika, šaržni bioproces z dohranjevanjem, kinetika in metabolizem CHO celic.
Objavljeno: 08.10.2020; Ogledov: 201; Prenosov: 40
.pdf Celotno besedilo (2,78 MB)

5.
Optimizacija procesa nevtralizacije v obratu kemične nekovinske proizvodnje
Aljoša Vouk, 2019, magistrsko delo

Opis: V podjetju, ki se ukvarja s proizvodnjo steklenih izdelkov, uporabljajo proces kemičnega poliranja izdelkov. Poliranje temelji na interakciji dveh kislin, žveplove(VI) kisline in fluorovodikove kisline. Ko se mešanica teh kislin izrabi, jo je potrebno nevtralizirati ter tako zmanjšati neželene vplive na okolje. Za proces nevtralizacije uporabljajo apno določenega dobavitelja, vendar ocenjujejo, da to apno ni najboljša izbira. Pojavila se je ideja, da bi proces optimizirali z izbiro najučinkovitejšega apna. In s tem namenom smo oblikovali magistrsko nalogo. Izvedli smo sejalno analizo, določili nasipno gostoto ter določili vsebnost CaO, Ca(OH)2, CaCO3 v posameznih vzorcih apna. V nadaljevanju smo določili kinetične parametre (red reakcije, konstanto proizvodnosti, aktivacijsko energijo) za reakcijo med (odpadno) kislino in apnenim mlekom, ki smo ga pripravili iz različnih vzorcev apna. Reakcijo smo izvedli pri 20 °C, 25 °C in 30 °C. Določili smo čas, ki je potreben, da dosežemo željen pH = 7,5. Ugotovili smo, da se vzorci apna razlikujejo po fizikalnih in kemijskih lastnostih. Razlike vplivajo na potek reakcije. Izkazalo se je, da finejša granulacija vodi k hitrejši reakciji. Takšna reakcija ima posledično tudi nižjo aktivacijsko energijo in za nevtralizacijo potrebujemo tudi manj takšnega apna. Morebitna zamenjava apna bi lahko znižala tudi letne stroške. Kot najboljše apno se je izkazal vzorec 3.
Ključne besede: nevtralizacija, apno, apneno mleko, kemijska kinetika, optimizacija
Objavljeno: 28.10.2019; Ogledov: 598; Prenosov: 76
.pdf Celotno besedilo (4,10 MB)

6.
Kinetika proizvodnje bioplina med anaerobno fermentacijo bioloških odpadkov, precepljenih z glivama Pleurotus ostreatus in Trametes versicolor
Ana Vozlič, 2018, diplomsko delo

Opis: V okviru diplomskega dela smo izvajali anaerobno fermentacijo, pri kateri smo določali prostornino nastalega bioplina, koncentracijo metana ter določali kinetiko procesa anaerobne fermentacije. Za proizvodnjo bioplina smo kot substrat uporabili piščančji gnoj z žagovino, ki smo ga zmešali s predobdelano pšenično slamo preraščeno z micelijem gliv Pleurotus ostreatus ali pa Trametes versicolor. Za kontrolo smo uporabili nepreraščeno pšenično slamo. Mešanice so vsebovale tri različna masna razmerja (80 : 20, 60 : 40 in 50 : 50). Proces anaerobne fermentacije smo izvajali 21 d in fermentorje držali pri konstantni temperaturi (35, 40 in 45 °C). Med fermentacijo smo z metodo izpodrinjene tekočine spremljali prostornino nastalega bioplina. S plinskim kromatografom smo v bioplinu merili koncentracijo metana. Nato smo iz pridobljenih podatkov z modificiranim Gompertz-ovim ter kinetičnim modelom 1. reda izračunali kinetične parametre nastajanja CH4 in določili aktivacijsko energijo procesa. Naredili smo primerjavo ustreznosti prileganja modelov z eksperimentalnimi podatki. Proizvodnost bioplina je bila največja pri pšenični slami, ki je bila preraščena z glivo Pleurotus ostreatus pri masnem razmerju 50 : 50 in temperaturi fermentacije 45 °C. Najmanjšo prostornino bioplina smo zabeležili pri fermentaciji piščančjega gnoja in pšenične slame, preraščene z glivo Trametes versicolor, z masnim razmerjem 80 : 20 in pri temperaturi 35 °C. Ugotovili smo, da temperatura vpliva na proizvodnost bioplina, saj so vrednosti višje pri višji temperaturi. Rezultati kažejo, da je koncentracija CH4 v začetnih dneh anaerobne fermentacije hitreje naraščala pri višji temperaturi, medtem ko smo po 21 dneh pri vseh temperaturah dosegli vrednosti koncentracij CH4 med 53 in 55 %. Večje prileganje modela eksperimentalnim ter izračunanim podatkom je pokazal kinetični model 1. reda.
Ključne besede: kinetika, aktivacijska energija, koncentracija metana, anaerobna fermentacija, bioplin, piščančji gnoj, glivna predobdelava
Objavljeno: 10.10.2018; Ogledov: 560; Prenosov: 62
.pdf Celotno besedilo (2,65 MB)

7.
Uporaba plazemskih reaktorjev za pretvorbo metana v višje ogljikovodike in sintezni plin
Alen Navodnik, 2018, diplomsko delo

Opis: V tem diplomskem delu smo testirali plazemski reaktor, natančneje plazemski reaktor z iskro. Na njem smo izvajali reakcijo suhega reforminga metana, kjer metan reagira z ogljikovim dioksidu in dobimo sintezni plin, ki ga sestavljata vodik in ogljikov monoksid. Reakcija pa se lahko preusmeri še do višjih ogljikovodikov ali do tekočih produktov, kot sta metanol in formaldehid. Namen dela je bil optimizacija procesa, ki je zajemala določitev ključnih parametrov (pretok plinov, razmerje reaktantov, moč plazme in temperatura zunanjega gretja) in njihovih vrednosti, ki bi zagotavljali najvišje presnove in selektivnosti. Uporabljali smo tudi katalizatorja in določali njun vpliv na potek procesa. S komercialnim katalizatorjem za suhi reforming (Ni/Al2O3) smo poskušali izboljšati presnovo in izkoristek produkov. S katalizatorjem za sintezno metanola (HiFuel) pa smo pridobljen sintezni plin poskušali pretvoriti v tekoče produkte. Rezultati kažejo, da dobimo najbolše rezultate pri: razmerju reaktantov CH4:CO2 = 40:60, manjših pretokih plinov, višji moči plazme in višji temperaturi zunanjega gretja. S katalizatorjem Ni/Al2O3 nismo dobili višjih presnov in izkoristkov produktov kot brez njega. S katalizatorjem HiFuel pa nam ni uspelo pridobit tekočih produktov.
Ključne besede: plazemski reaktor, heterogena kataliza, suhi reforming metana, prevtorba ogljikovega dioksida, reakcijska kinetika, trajnostna in zelena kemija
Objavljeno: 13.09.2018; Ogledov: 542; Prenosov: 46
.pdf Celotno besedilo (2,34 MB)

8.
Sušenje blata iz čistilne naprave Rogaška slatina
Vesna Žlender, 2018, diplomsko delo

Opis: Blato iz komunalnih čistilnih naprav nastaja pri čiščenju odpadnih voda kot odpadek. Nastanka blata kot odpadka pa ni možno več preprečevati, saj se zaradi sprememb zakonodaje gradi vse več čistilnih naprav. Najbolj zaželen način odstranjevanja blata je sežig. Zanj mora biti blato dovolj suho, kar pa lahko omogočimo s sušenjem. V diplomski nalogi smo ugotavljali, kako na hitrost sušenja vpliva oblika in količina vzorca ter temperatura sušilnega plina. Hitrost sušenja v posodi je najprej konstantna, nato rahlo pade, pri sušenju na urnem steklu pa je ravno obratno. Pri nižji temperaturi opazimo, da delci bolj razpadejo kot pri višji. Masa vzorca ni imela večjega vpliva na hitrost sušenja, opazna je samo razlika v doseženi vlažnosti.
Ključne besede: čistilna naprava, sušenje blata, kinetika sušenja, hitrost, konusna posoda, urno steklo
Objavljeno: 04.09.2018; Ogledov: 690; Prenosov: 78
.pdf Celotno besedilo (3,57 MB)

9.
Sušenje blata iz čistilne naprave odpanih voda
Urša Fišer, 2017, diplomsko delo

Opis: Ob kopičenju blata iz čistilnih naprav se strokovnjaki srečujejo s težavo, kako blato ekonomsko učinkovito pripraviti za sežig. Ena od metod je sušenje, ki sem jo v nalogi obširneje obdelala. Ob preučitvi strokovne literature, sem v raziskovalnem delu izvajala meritve in izračune s pomočjo numeričnega modeliranja. Na osnovi pridobljenih podatkov ugotavljam, da je že po drugi fazi sušenja dosežena zadostna vsebnost suhe snovi, vsako nadaljnje sušenje bi bilo ekonomsko neupravičeno. Metoda, ki je bila razvita za razpršilno sušenje zeolita, lahko služi za sušenje odpadnega blata na različnih čistilnih naprav, z ustreznimi prilagoditvami. Rezultati pa nam lahko pomagajo pri izbiri in dimenzioniranju ustrezne tehnologije za sušenje.
Ključne besede: odpadno blato, čistilna naprava, kinetika sušenja, numerična metoda, vzorci, odpadne vode
Objavljeno: 26.09.2017; Ogledov: 1186; Prenosov: 213
.pdf Celotno besedilo (1,85 MB)

10.
Problemsko zasnovano eksperimentalno delo na primeru kemijske kinetike
Tina Lipovnik, 2016, magistrsko delo

Opis: Pouk kemije lahko poteka na več načinov. Velikokrat pouk kemije sloni na eksperimentalnem delu, ki je lahko demonstracijski eksperiment ali eksperimentalno delo učencev. Samo eksperimentalno delo pa je lahko uporabljeno tudi v različnih stopnjah ure. Lahko služi kot motivacijsko sredstvo v uvodu v uro ali kot sredstvo za pridobivanje novega znanja v osrednjem delu učne ure. Eksperimentalno delo učencev se pri pouku uporablja manj pogosto. Največkrat je vzrok za to pomanjkanje časa in materiala. Če pa se učitelji že lotijo eksperimentalnega dela učencev, le-to poteka v skupinah in po že v naprej pripravljenih delovnih listih. Delo v skupinah dijakom nudi različne možnosti, tudi učenje prilagajanja, komuniciranja in odgovornosti. Takšnemu delu ali učenju pravimo sodelovalno učenje. Sodobni trendi izobraževanja, ki so jim sledili s projektom PROFILES, so spodbuda učiteljem, da bi večkrat načrtovali in vodili dijake k samostojnemu načrtovanju eksperimenta. Tovrstne spretnosti in kompetence so po Bloomovi taksonomiji uvrščena v najvišji nivo znanja – sintezo. Namen magistrskega dela je ugotoviti stanje na področju samostojnega načrtovanja eksperimentalnega dela dijakov s preprostimi nalogami s področja dejavnikov, ki vplivajo na hitrost kemijskih reakcij. Z izvedbo pred in po testa smo preverjali znanje dveh razredov dijakov na izbrani srednji šoli o dejavnikih, ki vplivajo na hitrost kemijskih reakcij in spremljali smo njihovo sodelovalno delo pri skupinskem načrtovanju eksperimentalnega dela. Ugotovili smo, da je teoretično znanje dijakov zadovoljivo, da dobro sledijo v naprej pripravljenim navodilom za delo, ki ga je načrtoval učitelj, večje težave pa se pojavijo pri samostojnem razmisleku ob zadanem problemu in načrtovanju eksperimentalnega dela.
Ključne besede: Eksperimentalno delo, sodelovalno delo, kemijska kinetika, dijakovo samostojno načrtovanje.
Objavljeno: 09.08.2016; Ogledov: 1208; Prenosov: 142
.pdf Celotno besedilo (3,12 MB)

Iskanje izvedeno v 0.16 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici