Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Magistrska naloga obravnava kaznivo dejanje krive ovadbe kot specifično obliko zlorabe kazenskega pregona, ki ima lahko resne posledice za posameznika in negativno vpliva na delovanje pravne države. Analiza magistrskega dela je osredotočena na pravno opredelitev kaznivega dejanja krive ovadbe, njegove konstitutivne elemente ter razmejitev do sorodnih kaznivih dejanj, zlasti obrekovanja in krive izpovedbe. Posebna pozornost je namenjena zahtevnosti dokazovanja krivde, ki predstavlja enega temeljnih elementov navedenega kaznivega dejanja. Podrobneje so obravnavani direktni naklep, zavest o neresničnosti navedb in voljna komponenta – torej namen sprožiti kazenski postopek zoper osebo, za katero naznanitelj ve, da kaznivega dejanja ni storila. Ključna elementa kaznivega dejanja krive ovadbe sta (1) zavest storilca, da ovadena oseba ni storila kaznivega dejanja in (2) zavedanje o neresničnosti navedb, ki jih podaja izključno z namenom, da zoper ovadeno osebo sproži kazenski postopek. Prav ti elementi ločujejo kaznivo dejanje krive ovadbe od dobronamernih, a neutemeljenih ovadb. Poseben pomen se pripisuje utemeljitvi, zakaj je pomembno, da je kaznivo dejanje krive ovadbe izrecno urejeno v Kazenskem zakoniku. Jasna in nedvoumna pravna opredelitev prispeva k varovanju posameznikove pravne varnosti ter integritete kazenskega postopka. Le s takšno opredelitvijo je mogoče učinkovito razlikovati med dobronamernimi, a neutemeljenimi ovadbami, ter tistimi, katerih cilj je zloraba pravosodnega sistema. Kriva ovadba kot zloraba kazenskega pregona ne povzroča zgolj hudih posledic za posameznika, temveč spodkopava tudi temeljna načela pravne države. Zato se naloga osredotoča tudi na družbene in psihološke posledice neupravičenega vpletanja posameznika v kazenski postopek, pri čemer so posebej izpostavljene stigmatizacija, izguba ugleda in socialna izključenost. Naloga osvetljuje tudi učinkovitost zaščitnih mehanizmov, ki jih slovenski pravni red zagotavlja posamezniku v primeru neutemeljenega kazenskega pregona.
Ključne besede: kazenska odgovornost, kriva ovadba, kaznivo dejanje, kazenski postopek, pravni vidik stigmatizacije, zloraba kazenskega postopka, dokazni standard v kazenskem postopku
Objavljeno v DKUM: 04.09.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 23
Celotno besedilo (1,02 MB)

Opis: V diplomski nalogi se ukvarjam s temeljnimi značilnostmi prekrškov kot ene izmed treh vrst kaznivih ravnanj. V nalogi sem na kratko predstavil tudi zgodovinski pregled prekrškovnega prava na območju RS ter v nadaljevanju ob najpomembnejših teorijah razlikovanja prikazal poglede kazenskopravnih teoretikov na problematiko razlikovanja med kaznivimi dejanji in prekrški. Bistvene razlike sem prikazal glede odgovornosti za prekršek pravnih oseb, samostojnih podjetnikov, ter posameznikov, ki samostojno opravljajo dejavnost. Manj razlik najdemo pri obravnavi mladoletnikov. Najpomembnejše razlike so v načinu predpisovanja prekrškov oziroma kaznivih dejanj, saj kazniva dejanja predpisuje zgolj zakonodajalec z zakonom, medtem ko lahko prekrške predpisuje tudi vlada z uredbo in samoupravna lokalna skupnost z odlokom. Z analizo ureditve v drugih državah sem ugotovil, da imajo druge države podobno kot RS postopek o prekršku razdeljen na dva dela, pri čemer prvi del poteka pred prekrškovnim organom, drugi del pa pred rednim sodiščem.
Ključne besede: Kazenski postopek, Kaznivo dejanje, Mladoletniki, Odgovornost pravne osebe, Prekršek, Prekrškovni organ, Prekrškovno pravo
Objavljeno v DKUM: 21.05.2025; Ogledov: 3; Prenosov: 34
Celotno besedilo (10,92 KB)

Opis: Hudodelska združba predstavlja najhujšo obliko udeležbe več ljudi pri izvrševanju kaznivega dejanja. Kazenski zakonik (v nadaljevanju: KZ-1) uporablja splošen izraz združba in ne opredeljuje različnih modalitet hudodelskih združb. Hudodelska združba se v KZ-1 pojavlja v splošnem delu KZ-1, in sicer v 41. členu, kjer je opredeljena odgovornost članov in vodij hudodelskih družb. Izraz se pojavi tudi pri številnih kaznivih dejanjih (npr. kaznivo dejanje terorizma po šestem odstavku 108. člena KZ-1; trgovine z ljudmi po petem odstavku 113. člena KZ-1), kjer izvršitev kaznivega dejanja v hudodelski združbi predstavlja kvalifikatorni element glede na temeljno obliko kaznivega dejanja. Na zadnje je v poglavje kaznivih dejanj zoper javni red in mir, v 294. člen uvrščeno kaznivo dejanje hudodelskega združevanja, ki določa kaznivost ustanovitve in vodenja hudodelske združbe kot tudi samo sodelovanje v hudodelski združbi. Hudodelsko združbo opredelimo kot skupino najmanj treh oseb, med katerimi obstaja dogovor o hudodelskih ciljih skupnega delovanja, pri čemer mora pri vsakem posamezniku obstajati zavest in volja glede skupnega delovanja ter naklep glede kaznivih dejanj, ki jih nameravajo skupaj izvršiti. Zakonsko dikcijo pa dopolnjuje tudi sodna praksa. Temeljna inkriminacija je ustanavljanje hudodelskih združb in članstvo v njih. Tako KZ-1 v 294. členu vsebuje kaznivo dejanje hudodelskega združevanja. Kdor sodeluje v hudodelski združbi, ki ima namen storiti kaznivo dejanje, za katero je zagrožena zaporna kazen vsaj treh let ali dosmrtnega zapora, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do pet let. Drugi odstavek pa je namenjen ustanovitelju oziroma vodji hudodelske združbe, ki se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do osmih let. V tretjem odstavku 294. člena je vsebovan institut skesanca, s katerim zakonodajalec spodbuja storilca kaznivega dejanja hudodelskega združevanja, da prepreči nadaljnje opravljanje kaznivih dejanj ali razkrije podatke, pomembne za preiskavo ali dokazovanje že storjenih kaznivih dejanj. Nekatera kazniva dejanja, opredeljena v KZ-1, vsebujejo kvalificirano obliko izvršitve, ki je podana, če je kaznivo dejanje izvršeno v hudodelski združbi. Prvi odstavek 41. člena KZ-1 določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da posameznik odgovarja za tako kvalificirano obliko kaznivega dejanja. Drugi odstavek 41. člena KZ-1 pa ureja posebno obliko sodelovanja pri kaznivem dejanju. Kazenska odgovornost je v demokratičnemu sistemu individualna in utemeljena na krivdi vsakega posameznika. Hudodelska združba v kazenskem pravu tako ne nastopa kot celota, pač pa nastopata v kazenski zakonodaji dve enoti, organizator hudodelske združbe in član hudodelske združbe. Ključno se je opredeliti tudi do pravne podlage za odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi, saj je ravno premoženjska korist eden izmed glavnih motivatorjev hudodelskih združb. Hudodelska združba ni pravna oseba, zato odvzema protipravno pridobljene premoženjske koristi hudodelski združbi ne moremo podvreči določbi o odvzemu po 77. členu KZ-1. KZ-1 zato vsebuje določbo 77.a člena, ki omogoča odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi hudodelski združbi.
Ključne besede: kaznivo dejanje, organiziran kriminal, hudodelstvo, združevanje, protipravnost, vodja, člani, posredno storilstvo, hudodelska združba
Objavljeno v DKUM: 20.12.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 103
Celotno besedilo (3,04 MB)

Opis: V slovenski kazenskopravni ureditvi pojem korupcije zajema deset korupcijskih kaznivih dejanj. Inkriminacije slednjih so v Kazenskem zakoniku sistematično umeščene v poglavja volilnih kaznivih dejanj, gospodarskih kaznivih dejanj in kaznivih dejanj zoper uradno dolžnost. Korupcijska kazniva dejanja praviloma potekajo med dvema osebama, ki se ne čutita žrtvi v kazenskopravnem pomenu besede in nista pripravljeni sodelovati z organi odkrivanja in pregona, saj je inkriminirano dejanje obeh udeležencev. Zaradi navedenega in dejstva, da obstaja med udeležencema najvišja stopnja diskretnosti, uvrščamo korupcijska kazniva dejanja med ena (naj)težje dokazljivih kaznivih dejanj. Že vse od leta 2012 Slovenija na Indeksu zaznave korupcije Transparency International ne beleži napredka. Celo več, Slovenija je v zadnjih desetih letih na Indeksu zaznave korupcije Transparency International nazadovala za skupno pet točk in tako na Indeksu zaznave korupcije Transparency International za leto 2022 dosegla svoj zgodovinsko najnižji rezultat, in sicer se je z oceno 56/100 uvrstila na 41. mesto. Ta podatek odraža počasen napredek z reformami in odsotnost ukrepov, s katerimi bi se že obstoječa pravila udejanjila v praksi. Slovenija bi lahko obstoječe zaskrbljujoče stanje korupcije izboljšala s prizadevanjem, da postane Komisija za preprečevanje korupcije bolj učinkovita, kar bi lahko dosegla na način, da bi s strani Komisije za preprečevanje korupcije ugotovljene kršitve integritete pridobile vse več potrditev s strani sodišč; z novelacijo oziroma prenovo Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, s katero bi se vpeljale primerne sankcije za potrjene kršitve, med drugim tudi integritete, in sankcije za neodzivnost na priporočila, izdana s strani Komisije za preprečevanje korupcije; s prenovo Resolucije o preprečevanju korupcije v Republiki Sloveniji, v okviru katere bi lahko vsakokratne predvolilne obljube politike preoblikovali v prakso; z uvedbo obrnjenega dokaznega bremena pri dokazovanju premoženjske koristi, čigar smisel je v tem, da osumljeni izgubi svoje premoženje, v kolikor ne more dokazati, da ga je pridobil zakonito in tako plačal vse obveznosti državi, ter s sprejemom presumpcije oziroma domneve, da premoženje osumljene osebe vselej izvira iz kaznivih dejanj, v kolikor ne ustreza njegovim legalnim dohodkom. Analiza ukrepov za preprečevanje korupcije je pokazala, da so pri preprečevanju pojava korupcije bolj učinkoviti preventivni ukrepi, ki za razliko od represivnih ukrepov v družbi ustvarjajo takšne razmere, v katerih se korupcija sploh ne more razviti, in na ta način vodijo do odprave celotnega pojava korupcije in ne zgolj do odprave posameznih posledic pojava korupcije, do katerih vodijo represivni ukrepi. Na področju preventivnega delovanja oziroma preventivnih ukrepov za preprečevanje korupcije ima ključno vlogo Konvencija Združenih narodov proti korupciji, ki podpisnicam nalaga vzpostavitev raznovrstnih preventivnih ukrepov. Sama narava korupcijskih kaznivih dejanj, ki vključuje izvršitev na štiri oči ter odsotnost neposrednih dokazov, pa omogoča, ob upoštevanju, da je predhodno odobrena s strani pravosodnih organov, tudi uporabo posebnih metod in sredstev oziroma represivnih ukrepov, in sicer prikritih preiskovalnih ukrepov skladno z določbo 150. člena Zakona o kazenskem postopku ter ukrepa navideznega odkupa, navideznega sprejemanja oziroma dajanja daril ali navideznega jemanja oziroma dajanja podkupnine skladno z določbo 155. člena Zakona o kazenskem postopku, pri čemer lahko slednji pod določenimi pogoji privede do t. i. policijske provokacije, ki je prepovedana. Analiza nabave zaščitne opreme, potrebne pri obvladovanju nalezljive bolezni covida-19, s strani Zavoda Republike Slovenije za blagovne rezerve, drugih subjektov javnega sektorja, izbranih občin in javnih zdravstvenih zavodov je pokazala, da so bila ugotovljena korupcijska tveganja v prav vseh fazah javnega naročanja.
Ključne besede: Kazensko pravo, kaznivo dejanje, korupcija, podkupovanje, Komisija za preprečevanje korupcije, Transparency International Slovenia, prikriti preiskovalni ukrepi, policijska provokacija, konfiskacija premoženjske koristi.
Objavljeno v DKUM: 17.10.2023; Ogledov: 501; Prenosov: 173
Celotno besedilo (1,04 MB)

Opis: Škodljivim ravnanjem je izpostavljena vsaka organizacijska struktura, prav tako pa gospodarski kriminal vpliva tudi na druge vidike družbe. Korupcija, goljufije, pranje denarja in financiranje terorizma so le nekatere izmed širokega spektra dejanj, ki jih uvrščamo med gospodarska kazniva dejanja. Čeprav tako javni kot zasebni sektor veliko vlagata v boj proti grožnjam gospodarskega kriminala, je spopadanje s to vrsto kriminalne dejavnosti še naprej ogromen izziv za celoten družbeni sistem kamor sodijo tako vlada, kot tudi organi pregona, regulatorji, podjetja, finančne institucije in drugi. Z magistrskim delom smo želeli pridobiti uvid in primerjati gospodarska kazniva dejanja domačega prostora z urejenostjo le-teh v Nemčiji in prav tako v državah z drugačnim pravnim sistemom, in sicer v Združenih državah Amerike in Novi Zelandiji. Osredotočili smo se predvsem na kazenske sankcije izbranih gospodarskih kaznivih dejanj, pri čemer smo želeli ugotoviti, ali so le-te v našem kazenskem pravu primerno postavljene in ali se razlikujejo v primerjavi z ostalimi preučevanimi državami. V uvodnem delu magistrskega dela smo na kratko opredelili temeljne pojme, vezane na predmet preučevanja, ter na splošno opredelili kazenske sankcije za kazniva dejanja. V naslednjem poglavju smo pregledali pravno ureditev gospodarskih kaznivih dejanj v vseh preučevanih državah, ki smo jih v nadaljevanju tudi inkriminirali ter navedli predpisane kazenske sankcije iz zakonikov posameznih držav. Kasneje smo navedli tudi nekaj podatkov o tem, kakšno (premoženjsko) škodo naredijo storilci z gospodarskimi kaznivimi dejanji v Sloveniji in ostalih državah, ter podali primere preteklih raziskovanj avtorjev glede sankcioniranja gospodarskih kaznivih dejanj. Vse skupaj smo v naslednjem poglavju med seboj tudi primerjali. Ugotovili smo, da se v državah s kontinentalnim pravnim redom, torej v Sloveniji in Nemčiji, gospodarski delikti sankcionirajo precej podobno, a različno, kot se ti sankcionirajo v sistemih z anglosaškim pravnim redom, torej v našem primeru v Združenih državah Amerike in na Novi Zelandiji. Največjo razliko smo opazili pri kazenskih sankcijah v Združenih državah Amerike, kjer imajo kazniva dejanja, predpisana precej višji maksimum zaporne kazni kot ostale države, pri nekaterih kaznivih dejanjih celo do 20 oz. 25 let, prav tako pa se pri večini gospodarskih kaznivih dejanj v Združenih državah Amerike predpisuje tudi denarna kazen. V zaključku magistrskega dela smo potrdili oziroma ovrgli hipoteze in kasneje podali nekaj naših opažanj in predlogov, s katerimi bi lahko izboljšali kazensko zakonodajo s področja gospodarske kriminalitete na slovenskem ozemlju.
Ključne besede: gospodarsko kaznivo dejanje, kazenske sankcije, gospodarsko kazensko pravo, gospodarska kriminaliteta, kazenski zakonik.
Objavljeno v DKUM: 25.05.2023; Ogledov: 629; Prenosov: 95
Celotno besedilo (1,22 MB)