Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Silobran je v Republiki Sloveniji opredeljen v 2. odstavku 22. členu KZ-1 kot obramba, ki je nujno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad. Dejanje, ki je storjeno v silobranu, ni protipravno. Protipravnost je zraven ravnanja, izpolnjenosti biti inkriminacije in krivde, eden izmed elementov splošnega pojma kaznivega dejanja. Storilec bo odgovarjal za konkretno kaznivo dejanje, če so podani vsi štirje oz. trije elementi (nekateri pojmujejo ravnanje in izpolnjenosti biti inkriminacije, kot en element) kaznivega dejanja. Na čisto osnovnem nivoju je protipravno tisto dejanje, ki je v nasprotju s pravom. Protipravnost je pomembna, ker kaže na določenost kaznivega dejanja v zakonu, to dejanje pa mora biti v nasprotju s temeljnimi družbenimi vrednotami. Temeljna instituta, ki izključujeta protipravnost sta silobran in upravičljiva skrajna sila. Ravnanje storilca lahko podredimo pravilom silobrana, v kolikor sta izpolnjena elementa obrambe in napada. Napad je človekovo voljno ravnanje, mora biti protipraven ter resničen. Napad mora biti istočasen z obrambo. Le-ta pomeni odziv, s katerim želi branitelj odvrniti ali preprečiti protipraven napad. Obramba pa mora biti v smislu silobrana, neizogibno potrebna in sorazmerna z napadom. V Republiki Sloveniji je s silobranom možno zaščititi katerokoli pravno dobrino, tudi dobrino nižjega ranga (npr. čast). Prav tako, je dopustno s silobranom zaščititi dobrine tretjih oseb. Prekoračeni silobran je urejen v 3. odstavku 22. člena, ki določa, da se sme storilca, ki je prekoračil meje silobrana, kaznovati mileje ali se mu kazen odpusti, če je prekoračil silobran zaradi močne razdraženosti ali prestrašenosti. Za razliko od silobrana, prekoračeni silobran ne izključuje protipravnosti. Institut silobrana oz. »Self-defense« je v ZDA na splošni ravni urejen v Model Penal Code. MPC sicer ni zavezujoč akt, vendar predstavlja dober pravni okvir kazenskopravne zakonodaje na podlagi katere zvezne države ZDA snujejo svoje kazenske zakonike. Ureditev silobrana v ZDA je dokaj podobna slovenski ureditvi, vendar je moč opaziti določene razlike. Te se kažejo predvsem pri standardu razumnega prepričanja branitelja, da mu grozi napad ter v zahtevi po umiku. V Sloveniji se zahteva, da je napad objektivno resničen in zgolj subjektivno prepričanje branitelja, da se je napad odvijal ne zadostuje. Med tem, pa je pri sklicevanju na silobran v ZDA, dovolj razumno prepričanje posameznika, da mu grozi napad. Prav tako, se v Republiki Sloveniji od napadenega praviloma ne zahteva, da pred napadom zbeži, kar ne velja za zvezne države ZDA, ki so pristašinje doktrine »Duty to retreat«. V zadevi Rittenhouse, je bil Kyle Rittenhouse uspešen pri sklicevanju na silobran. Porota ga je spoznala za nedolžnega umora Josepha Rosenbauma ter Anthonya Huberja, in poskusa umora Gaiga Grosskreutza. Menimo, da odločitev porote temelji predvsem na ugotovitvi, da je Rittenhouse s smrtonosno silo deloval, saj bil razumno prepričan, da je taka sila potrebna, da prepreči svojo smrt ali hudo telesno poškodbo.
Ključne besede: Kazensko pravo, kaznivo dejanje, protipravnost, silobran, Duty to retreat doktrina, Stand your ground doktrina, Rittenhouse.
Objavljeno v DKUM: 17.10.2022; Ogledov: 109; Prenosov: 35
Celotno besedilo (1,24 MB)

Opis: Specializacija sodišč je hitro naraščajoč trend, ki se je močneje izrazil zlasti v državah v razvoju in nedavno razvitih državah. Sodišča imajo ozko usmerjeno jurisdikcijo, na katerih sodijo posebej usposobljeni sodniki za določeno materijo. Kljub temu se posamezne razvite države še zmeraj ne odločajo za ustanavljanje specializiranih sodišč, niti specializiranih oddelkov rednih splošnih sodišč. Razloge za to je mogoče iskati tudi v strahu posameznih držav, da bi takšna reorganizacija sodnega sistema utegnila povzročiti številne izzive, predvsem na področju financ in kadrovanja. V skladu z določili italijanske zakonodaje, ki jo podrobneje obravnavam v magistrskem delu, specializiranih sodišč ni mogoče ustanoviti, je pa mogoče v okviru rednih sodišč splošne pristojnosti ustanoviti posebne oddelke za posamezne zadeve. V okviru teh posebnih oddelkov so lahko v odločanje vključeni tudi kvalificirani posamezniki, ki niso člani sodstva. Težnja po ustanovitvi novih specializiranih oddelkov, namenjenih izboljšanju organizacije italijanskega sodstva in kvaliteti odločanja v posameznih postopkih, se je v Italiji pojavila v začetku 21. stoletja. Predvsem je temu botrovalo naraščajoče število sodnih primerov, zaradi česar se je za Italijo razširilo splošno mnenje kot državo z zelo počasnih in neučinkovitim sodnim sistemom. Drugače pa je bilo v ureditvi vojaškega pravosodja. V preteklosti se je sam izraz vojaško pravo izpostavljal kot način vojaškega uveljavljanja reda nad civilnim prebivalstvom, kasneje pa se je razširil na disciplinsko vojaško pravo, katerega cilj je zagotavljanje discipline znotraj oboroženih sil. Stuktura sodišč, pravna pravila, ki so praviloma strožja in postopki v vojaškem pravosodju se lahko bistveno razlikujejo od tistih v civilnih postopkih. V zadnjih dveh desetletjih so se v številnih nacionalnih sistemih vojaškega pravosodja zgodile spremembe. Zaradi razvoja pravosodnih sistemov, zagotavljanja spoštovanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin ter teženj po vzpostavitvi čim bolj pravičnega sodnega sistema, so številne države po svetu popolnoma opustile vojaška sodišča, vojaške kazenske zadeve pa so v celoti ali deloma prepustila splošnim sodiščem. V posameznih državah so se tako za obravnavanje zadev oblikovali posebni specializirani vojaški sodni oddelki, drugod pa so te zadeve v pristojnosti splošnih rednih sodišč. Kljub temu vojaška jurisdikcija kot poseben del sodnega sistema še zmeraj obstaja v številnih državah, tudi evropskih. Ponekod gre ureditev do te stopnje, da pristojnosti vojaških sodišč podredijo tudi policijo in ostale pripadnike nacionalnih varnostnih sil ter zaposlene, ki so neposredno ali posredno vključeni v opravljanje nalog v sestavi organov oboroženih sil. Argument za obstoj vojaških pravosodnih sistemov, vzporedno s civilnim sistemom, je večinoma ta, da splošnim sodnikom običajno primanjkuje strokovno znanje o vojaških zadevah. Glavni razlog za ločeni sodni sistem je edinstveni značaj vojaške branže, kjer imajo disciplina, organiziranost in hierarhija ključno vlogo ter so bistvene za ohranjanje učinkovitosti in bojne pripravljenosti oboroženih sil.
Ključne besede: Specializacija, sodišče, sodni oddelek, kazensko pravo, vojaški pravosodni sistem, vojaška zakonodaja, vojno pravo, ločeni sodni sistem.
Objavljeno v DKUM: 08.07.2022; Ogledov: 154; Prenosov: 32
Celotno besedilo (1,91 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: This publication contains abstracts of contributions presented at the conference "European Investigation Order – Practical Dilemmas and Theoretical Considerations", which was held online on 8th and 9th of December 2020. Practitioners and academics from multiple EU Member States shared best practices and identified key shortcomings of the European Investigation Order. The event was executed as an integral part of the EU JUST project “European Investigation Order – Legal Analysis and Practical Dilemmas (EIP-LAPD)”, coordinated by the University of Maribor. The structure of the publication roughly follows the agenda of the conference. In the first part the future of mutual recognition and judicial cooperation in criminal matters in the EU is addressed. The second part is more closely focused at the European Investigation Order. Some theoretical dilemmas as well as practical considerations are presented. Lastly, some national reports which were drafted as a key deliverable of the EIO-LAPD project are also outlined.
Ključne besede: evropsko kazensko pravo, EU, čezmejno zbiranje dokazov, vzajemno priznavanje, dokazovanje
Objavljeno v DKUM: 22.06.2021; Ogledov: 713; Prenosov: 15
Povezava na datoteko

Opis: Magistrsko delo obravnava več institutov povezanih z večkratno izvršitvijo istega kaznivega dejanja ali uresničitvijo zakonskih znakov več kaznivih dejanj s strani istega storilca. O idealnem steku kaznivih dejanj govorimo, ko storilec izpolni znake več kaznivih dejanj z enotnim dejanjem. Če zakonske znake več inkriminacij storilec izpolni z najmanj dvema izvršitvenima ravnanjema, govorimo o realnem steku kaznivih dejanj. V kazenskopravni teoriji je pomembnejša razmejitev med pravim in navideznim stekom, saj pri pravem steku kaznivih dejanj storilec odgovarja za več kaznivih dejanj, medtem ko pri navideznem steku storilec odgovarja zgolj za eno kaznivo dejanje. Navideznost se med steki vzpostavi zaradi posebnega odnosa specialnosti, subsidiarnosti ali konsumpcije med inkriminacijami ali zaradi nepomembnosti in zanemarljivosti enega kaznivega dejanja napram drugemu. Na podlagi izpolnitve zakonskih znakov gre za eno kaznivo dejanje tudi pri trajajočih deliktih, kjer se prepovedana posledica kumulira in obnavlja. V sodni praksi se je tudi razvil institut enovitega kaznivega dejanja pri katerem sodišče v eno kaznivo dejanje združi več posameznih kaznivih dejanj zaradi njihove medsebojne povezanosti. Ker je med posameznimi ravnanji podana takšna homogenost, da posamezna kazniva dejanja izgubijo svojo samostojnost, je njihova združitev v eno kaznivo dejanje življenjsko logična in sprejemljiva posledica. Za eno kaznivo dejanje in obliko navideznega steka gre tudi v primeru kolektivnega kaznivega dejanja in nadaljevanega kaznivega dejanja. V teoriji se pojavljajo različna stališča kdaj je kaznivo dejanje kolektivno. Nekateri teoretiki zagovarjajo, da so to kazniva dejanja, ki inkriminirajo serijsko kriminalno dejavnost storilca, drugi pa da na presežen pojem kolektivnega kaznivega dejanja spominjajo kazniva dejanja, ki v zakonskem opisu vsebujejo nedovršne glagole. Novejša sodna praksa kazniva dejanja, ki vsebujejo nedovršne glagole, opredeljuje za kolektivnim podobna dejanja, čeprav jih mestoma v praksi označuje za kolektivna. Za kolektivna kazniva dejanja je značilno, da storilec načrtno izvršuje istovrstna kazniva dejanja, sodna praksa pa dopušča kaznivost tudi za enkratno izvršitev. Do združitve več kaznivih dejanj v eno kaznivo dejanje pride tudi pri nadaljevanem kaznivem dejanju, ki je kodificiran v 54. členu KZ-1. Za uporabo instituta morajo biti izpolnjeni vsi konstantni kriteriji in minimalno en variabilen kriterij. Za izpolnitev konstantnih kriterijev mora biti podan enoten psihičen odnos storilca do kaznivih dejanj, istovrstnost premoženjskih kaznivih dejanj ter časovna kontinuiranost. Kot variabilen kriterij štejejo druge okoliščine, ki dodatno povezujejo posamezna kazniva dejanja v eno kaznivo dejanje (npr. enak način, kraj, isti oškodovanec ipd.). V nadaljevano kaznivo dejanje so ob izpolnjenih pogojih vključena kazniva dejanja storjena v njegovem časovnem obdobju. Po novejšem stališču VSRS je sojenje zoper novoodkrita dejanja, ki bi bila vključena v nadaljevano kaznivo dejanje, če bi se zanje ob sojenju vedelo, dopustno. Prepoved ponovnega sojenja se nanaša na novoodkrita dejanja, le kadar skupaj z dejanji iz sodbe o nadaljevanem kaznivem dejanju tvorijo isti historični dogodek in bi jih bilo nesprejemljivo in nepošteno obravnavati v ločenih postopkih. Takšno stališče spravlja storilce, katerih dejanja ne bodo vključena v en obtožni akt, v bistveno slabši položaj kot storilce, katerih dejanja se bodo obravnavala v enem postopku. Za nadaljevano kaznivo dejanje so namreč določbe o odmeri kazni za kazniva dejanja v steku izrecno izključene.
Ključne besede: Kazensko pravo, kaznivo dejanje, kolektivno kaznivo dejanje, povezano kaznivo dejanje, nadaljevano kaznivo dejanje, časovna povezanost, steki kaznivih dejanj, čas izvršitve.
Objavljeno v DKUM: 16.12.2020; Ogledov: 1596; Prenosov: 339
Celotno besedilo (724,49 KB)

Opis: Kdo bi še pred nekaj meseci verjel, da se lahko svet za nekaj časa ustavi? Na začetku leta 2020 je svet presenetila pandemija virusa COVID-19, ki je povzročil svetovno »koronakrizo« in poskrbel za velik ekonomski in socialni šok. Države so začele zapirati meje, začasno prekinile delovanje gostinstva in turizma, zapirati so se začele izobraževalne ustanove in ustavil se je velik del proizvodnje. Močno je posegla v človekove pravice in svoboščine na področju družbenega življenja in države prisilila v sprejetje nenadnih in strogih ukrepov. Trdimo lahko, da je kriza ob zdravstvu in ekonomiji močno posegla tudi na pravno področje in razkrila temeljne pomanjkljivosti državnih ureditev. Ustava Republike Slovenije nam določa trajnost človekovih pravic, ki jih je mogoče začasno razveljaviti ali omejiti. Takšno poseganje v človekove pravice je lahko le začasno, v obdobju trajanja izrednih razmer. Ustavno sodišče je v svojih odločbah vzpostavilo načelo sorazmernosti kot eno izmed temeljnih meril ustavno-sodne presoje posebnih ukrepov. Interesi širše javnosti morajo biti toliko močnejši, da je določen poseben ukrep dopusten. Vsak posameznik mora poskrbeti, da s svojim ravnanjem ne širi nalezljive bolezni ali kako drugače ne ogroža zdravja oziroma življenja drugih. Za širjenje nalezljive bolezni in neupoštevanje posebnih ukrepov lahko posameznik kazensko odgovarja. Kazensko pravo ima veliko vlogo pri varstvu pred nalezljivimi boleznimi, ker s svojimi funkcijami varuje temelje vrednote vsake družbe. Naš Kazenski zakonik v 177. členu opredeljuje kaznivo dejanje prenašanje nalezljivih bolezni in ga uvršča v poglavje kaznivih dejanj, ki varujejo človekovo zdravje kot kazenskopravno zavarovano dobrino. Iz pravne norme je razvidno, da gre za poškodbeno kaznivo dejanje, ker mora za dokončanje kaznivega dejanja priti do prenosa nalezljive bolezni na vsaj eno osebo. Povzročitev splošne nevarnosti iz 314. člena Kazenskega zakonika velja za temeljno ogrozitveno kaznivo dejanje, ki je uvrščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper splošno varnost ljudi in premoženja. Prepovedana posledica, ki mora nastati, je povzročitev konkretne nevarnosti za življenje ljudi. Temeljni predpis, na katerega se sklicujejo takšna kazniva dejanja, je Zakon o nalezljivih boleznih. Zakon določa splošne in posebne ukrepe za preprečevanje nalezljivih bolezni, ki jih mora v skladu s splošno družbeno koristjo zagotavljati država. Določa nalezljive bolezni, ki ogrožajo zdravje prebivalcev Republike Slovenije. Zakon navaja več posebnih ukrepov, ki so potrebni za preprečevanje nalezljivih bolezni. Najbolj problematična ukrepa, ki določata omejitve gibanja, sta karantena in osamitev oziroma izolacija. Slovenija je 12. 3. 2020 na podlagi Zakona o nalezljivih boleznih zaradi naraščanja števila okužb s koronavirusom razglasila epidemijo. Od takrat je bilo v zelo kratkem času sprejetih veliko odlokov in odredb z zakonsko močjo. Kršiteljem ukrepov je bilo predpisanih nekaj kazni in glob, za nekatere pa kazenski zakonik predvideva celo zaporne kazni.
Ključne besede: kazensko pravo, kaznivo dejanje, prenašanje nalezljivih bolezni, COVID-19, epidemija, koronavirus
Objavljeno v DKUM: 25.08.2020; Ogledov: 1718; Prenosov: 342
Celotno besedilo (585,44 KB)