| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 5 / 5
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Kriminalistika in kazensko pravo - teoretične in praktične povezave
Darko Maver, 2005, objavljeni strokovni prispevek na konferenci

Ključne besede: kriminalistika, kazensko pravo, kazensko materialno pravo
Objavljeno v DKUM: 21.03.2024; Ogledov: 100; Prenosov: 2
.pdf Celotno besedilo (205,06 KB)

2.
3.
Koncept maksimalne določenosti in koncept supremacije teleološke interpretacije v praksi slovenskih sodišč : magistrsko delo
Maja Kokot, 2023, magistrsko delo

Opis: Prvi odstavek 28. člena Ustave Republike Slovenije določa, da ne sme biti nihče kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno. Skozi omenjeni člen se v kazenskem pravu zrcali načelo zakonitosti (»nullum crimen sine lege, nulla poena sine lege«), iz katerega izhaja splošno sprejeta zahteva, da mora biti kazensko pravo samo zakonsko pravo, saj dotična pravna panoga najhuje posega v temeljne pravice posameznikov in je zato pomembno, da jo ohranjamo znotraj ustavno začrtanih meja. Že v drugi polovici osemnajstega stoletja sta Beccaria in Montesquieu opozarjala na samovoljo sodnikov in zakonodaje ter iz tega razloga ravno kot prva oblikovala načelo zakonitosti. Nastanek predmetnega načela, njegova vsebina in poznejši razvoj kažejo, da se skozenj zagotavlja garantna funkcija v kazenskem pravu, saj je njegova poglavitna vsebina zaščita posameznika, ki je v konfliktu z državo, oziroma zagotovitev pravne varnosti le-temu pred samovoljnimi, nezakonitimi in čezmernimi posegi kazenskega represivnega aparata. V zvezi z zahtevo po zagotavljanju načela zakonitosti v kazenskem pravu je potrebno omeniti problematiko zelo raznolikih razlag kazenskopravnih določb slovenske teorije in sodne prakse, ki so neredko v nasprotju z načelom zakonitosti. Največje težave pri razlagi nastajajo pri zakonskih znakih, ki so pomensko bolj odprti, dvomljivi, nejasni in od sodnika zahtevajo vsebinsko vrednostno zapolnitev. Analiza judikature sicer ne ponuja nikakršne striktne metodologije sodišč pri odločanju, pokaže pa, da je podlaga nezakonitih odločitev sodišč, največkrat argument sistematične metode razlage kazenskopravnih določb ter, po nekakšnem notranjem občutku za pravičnost razlagalca, iskanje takšne razlage posamezne določbe, da bo temeljna dobrina karseda zavarovana. Povedano predstavlja hudo napako in pomanjkljivost našega pravnega sistema, saj so s tem ogrožena številna načela pravne države, na primer: načelo enakosti pred zakonom, načelo delitve oblasti, pravna varnost ipd. Zaradi težnje po enakem varstvu pravic in poenotenju sodne prakse sta se v teoriji pojavila dva teoretično-filozofska pogleda na načelo zakonitosti - koncept maksimalne določenosti in koncept supremacije teleološke interpretacije, ki ponujata odgovor na vprašanje, koliko svobode ima sodnik pri razlagi zakonskih določb KZ-1 in kako lahko le-te razlaga, da pri tem ne krši načela zakonitosti. Pri določbah splošnega dela KZ-1, ki navajajo splošne institute ter jih podrobneje razvijata kazenskopravna teorija in praksa, se zdi smiselno uporabiti koncept supremacije teleološke interpretacije, pri razlagi določb posebnega dela KZ-1 pa se zdi pravilneje, zaradi načela »lex certa«, ki je tukaj bistveno bolj stogo uveljavljeno, dati prednost konceptu maksimalne določenosti. Magistrsko delo odraža trenutno, kaotično stanje slovenske kazenskopravne teorije in sodne prakse z vidika načela zakonitosti ter pokaže očitno ignoriranje in nezavedanje razlagalcev, da razlaga zakona ne sme nikoli biti korektura zakona.
Ključne besede: načelo zakonitosti, kazenskopravna norma, določenost zakona, prepoved retroaktivnosti, analogija, teleološka razlaga, jezikovna razlaga, kazensko materialno pravo, zakonski znaki kaznivega dejanja, jasnost zakonskega zapisa
Objavljeno v DKUM: 24.04.2023; Ogledov: 604; Prenosov: 103
.pdf Celotno besedilo (1,20 MB)

4.
Upravičljiva skrajna sila : diplomsko delo visokošolskega študijskega programa Informacijska varnost
Maruša Orešnik, 2018, diplomsko delo

Opis: Osrednji element diplomske naloge je institut upravičljive skrajne sile, ki je v pravni teoriji predmet številnih razprav in pri kazenskem pravu sodi med abecedo proučevanja temeljnih institutov. Pravilna razlaga in uporaba instituta skrajne sile sta izredno pomembni in v pravosodni praksi nemalokrat povzročata kar nekaj težav, ki so najverjetneje posledica nezadostnega teoretičnega in zakonodajnega obravnavanja tega instituta, zato bodo v tej diplomski nalogi predstavljena nekatera najpomembnejša teoretična izhodišča v zvezi s tem institutom. Kadar storilec izvrši dejanje, ki ima vse zakonske znake kaznivega dejanja, da bi od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno neposredno grozečo nevarnost, nastopi skrajna sila. Skrajna sila predstavlja splošni institut kazenskega materialnega prava, ki je podan, ko gre za kolizijo dveh pravno zavarovanih dobrin oziroma interesov, pri čemer je potrebno za rešitev ene dobrine žrtvovanje oziroma poškodovanje druge. Ker govorimo o posegih v tuje pravne dobrine, je potrebna skrbna presoja po strogih merilih. Sklicevanje na skrajno silo ima kot posledico nekaznovanje storilca. Slovenska zakonska ureditev sledi teoriji diferenciacije, ki razlikuje med dvema oblikama skrajne sile, in sicer med upravičljivo ter opravičljivo skrajno silo. Obe obliki in njuna primerjava sta opisani v prvem delu diplomskega dela. Pravno podlago instituta upravičljive skrajne sile, ki je opisana v drugem delu diplomske naloge, predstavlja Kazenski zakonik (v nadaljevanju KZ). Slovenska zakonska ureditev je dolgo poznala zgolj upravičljivo skrajno silo vse do leta 2008, ko je na novo uveljavljeni KZ-1 ukinil omenjeno obliko in jo nadomestil z institutom imenovanim skrajna sila, ki je izključeval storilčevo krivdo in njegovo kaznivost. Korenito spremembo je prinesla novela KZ-1B iz leta 2012, ta je sledila rešitvi, ki razlikuje med upravičljivo in opravičljivo skrajno silo. Zadnji del naloge opisuje primerjalno pravno ureditev instituta v posameznih državah, kjer je bilo ugotovljeno, da se evropski kontinentalni sistemi v primerjavi s sistemi »common law« precej drugače soočajo s problematiko instituta skrajne sile.    
Ključne besede: diplomske naloge, upravičljiva skrajna sila, opravičljiva skrajna sila, protipravnost, kazensko materialno pravo, Kazenski zakonik
Objavljeno v DKUM: 19.10.2018; Ogledov: 1622; Prenosov: 234
.pdf Celotno besedilo (779,70 KB)

5.
HULIGANSTVO KOT KAZENSKOPRAVNI DELIKT
Franjo Selišnik, 2011, diplomsko delo

Opis: Huliganstvo je poseben primer nasilja v športu, pri katerem gre za zavestno, načrtno in organizirano nasilje, ki časovno in prostorsko sicer sovpada s posameznimi športnimi dogodki, vendar je vsebinsko neodvisno od športnega dogajanja. Temeljni akt s tega področja je Evropska konvencija o nasilju in nedostojnem vedenju gledalcev na športnih prireditvah, zlasti na nogometnih tekmah, ki jo je R. Slovenija ratificirala 02.07.1992, povod za njeno sprejetje pa je bila tragedija na stadionu Heysel v Bruslju leta 1985. Kazenski zakonik (KZ-1) v 3. odstavku 296. člena na novo inkriminira kaznivo dejanje nasilništva na športnih prireditvah ali v zvezi z njimi, pri čemer opredeljuje t.i. »huligansko delovanje« na športnih prireditvah, zlasti na mednarodnih nogometnih tekmah, pri čemer v ta sklop sodijo tudi druge športne prireditve. V uvodu naloge avtor opredeli pojem huliganstva, dejavnike in stopnje razvoja huliganstva skozi zgodovino ter na kratko povzema stanje v Evropi in v Sloveniji. Ker se kot povod za nasilje pojavljata tudi nacionalizem in rasizem, avtor na kratko predstavi tudi vzroke zanju ter povzame stanje v Evropi in v Sloveniji. V jedru naloge je predstavljena aktualno normativna ureditev posameznih držav v Evropi (Anglija, Italija in Belgija), ki so jih že zaznamovale tragedije v zvezi s huliganstvom in so naklonjene kaznovalnim pristopom ter pooblastila policije in pravosodja za omejevanje huliganstva, kot npr. prepoved potovanja, prepoved vstopa na stadion z obveznim javljanjem na PP, prepoved financiranja navijaških skupin s strani nogometnih klubov, postavitev posebnih sodišč v bližini pristanišč in glavnih železniških postaj, ki omogočajo uveljavitev prepovedi potovanja. Nekateri izmed teh ukrepov bodo z Zakonom o nalogah in pooblastilih policije, ki naj bi stopil v veljavo tekom letošnjega leta, privzeti tudi v slovensko zakonodajo, in sicer sta to ukrep prepovedi potovanja ter ukrep prepovedi udeležbe na športnih prireditvah. Predstavljena je tudi normativna ureditev v zvezi s športnimi prireditvami v Sloveniji, kjer je z vidika materialne kazensko-pravne dogmatike in sodne prakse obdelano kaznivo dejanje nasilništva kot tipičen primer sestavljenega kaznivega dejanja. Namreč, kaznivo dejanje nasilništva v I. odstavku 296. člena KZ-1 konzumira kaznivo dejanje prisiljenja po 132. členu KZ-1, kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1 in kaznivo dejanje razžalitve po 158. členu KZ-1, v II. odstavku 296. člena pa še kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 133. členu KZ-1. Huliganstvo je obdelano tako z vidika kazenskega prava kot tudi prava o prekrških, kjer so prikazane pojavne oblike kaznivih dejanj in prekrškov v povezavi s huliganstvom. Kot ultima ratio omejevanja huliganstva, je prikazano policijsko pridržanje oziroma različne oblike policijskih pridržanj v Sloveniji, glede na pravno podlago, pri čemer je še posebej izpostavljeno pridržanje na podlagi določb I. odstavka 43. člena Zakona o policiji, ki je v praksi najpogosteje izvedeno. V zaključku je izpostavljeno dejstvo, da je aktualna zakonodaja v R. Sloveniji s tega področja, gledano nomotehnično, urejena parcialno in nepregledno, kar pritrjuje dejstvu, da je v Sloveniji že nekaj časa na pohodu t.i. »hiperaktivnost zakonodajalca«, s katero se vsako leto pripravi in sprejme izjemno veliko število predpisov. Avtor v zaključnih besedah tudi opozarja, da nekatere pravne praznine, kljub noveliranju posameznih področnih zakonov s področja huliganstva, kot je v primeru Zakona o javnih zbiranjih, ostajajo nezapolnjene in da, z vidika materialnopravne razmejitve, razmejitev med kaznivim dejanjem iz 296. člena KZ-1 in prekrški iz 6. člena ZJRM-1 ni povsem jasna, saj prihaja do prekrivanja zakonskih znakov prekrškov iz 6. člena ZJRM-1 z zakonskimi znaki kaznivega dejanja iz 296. člena KZ-1.
Ključne besede: Kazenski zakonik, KZ-1, nasilje, huligani, rasizem, kazensko materialno pravo, kaznivo dejanje, prekršek, pridržanje.
Objavljeno v DKUM: 15.02.2012; Ogledov: 4097; Prenosov: 513
.pdf Celotno besedilo (1,89 MB)

Iskanje izvedeno v 0.16 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici