Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: V diplomskem delu z naslovom Izvedba prekšrkovnega postopka na podlagi 1. odstavka 57. člena Zakona o prekrških, ki je splošni populaciji bolje poznan kot izdaja plačilnega naloga, se ukvarjamo s postopkom, ki temelji na osebni zaznavi prekrška oz. zaznavi s tehničnimi sredstvi. V tem primeru gre za zaznavo, ki je neizpodbitno resnična. Opisuje jo latinski rek »Negabit frustra medio prensus in crimine« oz. v slovenščini »Težko bo zanikal tisti, ki je bil zaloten pri kriminalnem dejanju«. Kljub dejstvu, da je prekršek zaznan s strani pooblaščene uradne osebe oz. s pomočjo tehničnih sredstev, se pri storilcih prekrškov pojavlja dilema, ali je zaznava uradne pooblaščene osebe objektivna ali subjektivna. Pričakovana odgovora na raziskovalni vprašanji, ki smo ju postavili, sta, da je slovenska prekrškovna zakonodaja zastavljena na način, da je postopek objektiven. Ta del smo skozi diplomsko delo potrdili in ugotovili, da je poznavanje področnih predpisov bistveno, da lahko kršitelja sankcioniramo. Ker pa so pooblaščene uradne osebe ljudje, obstajajo možnosti napak pri zaznavi prekrškov. Za take primere Zakon o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) predpisuje pravna sredstva, s katerimi omogoča, da kršitelj napako organa dokazuje in izpodbija izdano odločbo, o kateri na prvi stopnji odloča prekrškovni organ, na drugi stopnji pa sodišče. III S preučitvijo zakonodaje, literature, mnenj strokovnjakov in pregledom sodne prakse s tega področja in uporabo različnih metod smo ugotovili, da je odločanje v prekrškovnih zadevah zahtevno in zelo odgovorno. Prekrškovni organi imajo zahtevno delo, da svoje odločitve natančno predstavijo in argumentirajo ter v področnih zakonih tudi pravilno implementirajo. Pri tem morajo biti zelo pozorni, da je kršitelj kaznovan upoštevajoč načelo zakonitosti, ki nalaga, da je mogoče prekršek sankcionirati le z zakonom in da je sankcijo za prekršek dopusto izreči samo za dejanje, ki je vnaprej določeno kot prekršek in je za tako dejanje določena tudi sankcija.
Ključne besede: Zakon o prekrških, Zakon o splošnem upravnem postopku, Kazenski zakonik, plačilni nalogi, prekrški, zaznavanje, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 02.12.2022; Ogledov: 827; Prenosov: 156
Celotno besedilo (750,06 KB)

Opis: Duševne motnje predstavljajo problem v družbi, vzroki za njihov nastanek pa so zelo različni. Hiter tempo življenja ljudem prinaša tudi veliko stresa, skrbi in naporov, kar lahko privede tudi do različnih duševnih obolenj. Seveda pa vsaka stiska, jeza in strah ne vodijo v duševno motnjo. Ko se stvari nakopičijo in je človek enostavno preveč obremenjen, njegovo telo in um kažeta znake, da je nekaj narobe, seveda so nekatere duševne motnje tudi znak možganskega obolenja. Duševne bolezni se torej kažejo tako s telesnimi znaki kot tudi z našim reagiranjem na okolico in našimi vsakodnevnimi odzivi na stvari, ki se nam dogajajo. V diplomski nalogi smo najprej na splošno predstavili pomen besedne zveze duševne motnje. Na kratko smo predstavili tudi kategorije motenj, pri katerih smo opisali njihov razlog za nastanek, tipične značilnosti in pri vsaki tudi opisali nekaj predstavnikov. Ker pa včasih obnašanje ljudi, ki trpijo za duševno motnjo, privede do tega, da storijo kaznivo dejanje, pride pri sojenju takega storilca kaznivega dejanja do vprašanja prištevnosti. V diplomski nalogi smo poskušali odkriti, kako duševne motnje vplivajo na storilca kaznivega dejanja, da je potrebno ugotoviti ali je kaznivo dejanje odraz duševne motnje, ali je storilec zagrešil kaznivo dejanje popolnoma po svoji volji in ali se je zavedal svojega ravnanja. Pojasnili smo, kaj se torej zgodi po sojenju in kdo lahko vpliva na rezultat sojenja storilca kaznivega dejanja z duševno motnjo. Opisali smo tudi postopek hospitalizacije brez privolitve in kaj se zgodi s storilcem kaznivega dejanja v primeru, da je ugotovljeno, da je storilec zagrešil kaznivo dejanje pod vplivom duševne motnje in za to ne odgovarja za svoja ravnanja, saj so bila storjena podzavestno. Potrebno je vedeti, da je zelo pomembno, da duševne motnje prepoznamo čim prej in tudi takoj poiščemo pomoč, naj si gre za bližnjega ali za sebe.
Ključne besede: duševne motnje, kazenski zakonik, prištevnost
Objavljeno v DKUM: 16.12.2021; Ogledov: 890; Prenosov: 108
Celotno besedilo (1,11 MB)

Opis: Osrednji element diplomske naloge je institut upravičljive skrajne sile, ki je v pravni teoriji predmet številnih razprav in pri kazenskem pravu sodi med abecedo proučevanja temeljnih institutov. Pravilna razlaga in uporaba instituta skrajne sile sta izredno pomembni in v pravosodni praksi nemalokrat povzročata kar nekaj težav, ki so najverjetneje posledica nezadostnega teoretičnega in zakonodajnega obravnavanja tega instituta, zato bodo v tej diplomski nalogi predstavljena nekatera najpomembnejša teoretična izhodišča v zvezi s tem institutom. Kadar storilec izvrši dejanje, ki ima vse zakonske znake kaznivega dejanja, da bi od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno neposredno grozečo nevarnost, nastopi skrajna sila. Skrajna sila predstavlja splošni institut kazenskega materialnega prava, ki je podan, ko gre za kolizijo dveh pravno zavarovanih dobrin oziroma interesov, pri čemer je potrebno za rešitev ene dobrine žrtvovanje oziroma poškodovanje druge. Ker govorimo o posegih v tuje pravne dobrine, je potrebna skrbna presoja po strogih merilih. Sklicevanje na skrajno silo ima kot posledico nekaznovanje storilca. Slovenska zakonska ureditev sledi teoriji diferenciacije, ki razlikuje med dvema oblikama skrajne sile, in sicer med upravičljivo ter opravičljivo skrajno silo. Obe obliki in njuna primerjava sta opisani v prvem delu diplomskega dela. Pravno podlago instituta upravičljive skrajne sile, ki je opisana v drugem delu diplomske naloge, predstavlja Kazenski zakonik (v nadaljevanju KZ). Slovenska zakonska ureditev je dolgo poznala zgolj upravičljivo skrajno silo vse do leta 2008, ko je na novo uveljavljeni KZ-1 ukinil omenjeno obliko in jo nadomestil z institutom imenovanim skrajna sila, ki je izključeval storilčevo krivdo in njegovo kaznivost. Korenito spremembo je prinesla novela KZ-1B iz leta 2012, ta je sledila rešitvi, ki razlikuje med upravičljivo in opravičljivo skrajno silo. Zadnji del naloge opisuje primerjalno pravno ureditev instituta v posameznih državah, kjer je bilo ugotovljeno, da se evropski kontinentalni sistemi v primerjavi s sistemi »common law« precej drugače soočajo s problematiko instituta skrajne sile.    
Ključne besede: diplomske naloge, upravičljiva skrajna sila, opravičljiva skrajna sila, protipravnost, kazensko materialno pravo, Kazenski zakonik
Objavljeno v DKUM: 19.10.2018; Ogledov: 1773; Prenosov: 254
Celotno besedilo (779,70 KB)

Opis: Telekomunikacijske tehnologije predstavljajo enega izmed bistvenih elementov tehnološkega razvoja, ki ključno vplivajo na sedanjost in prihodnost delovanja sodobne družbe. V obdobju zadnjih štirih desetletij smo bili priča korenitim spremembam na področju informacijsko-komunikacijskih tehnologij (IKT), saj so slednje prodrle na vsa področja človekovega delovanja. Poleg fizičnega sveta so nam ponudile vstop v tako imenovan virtualni svet, ki zaradi svoje globalne narave praktično nima meja oz. še ima razvoj na tem področju toliko manevrskega prostora, da ob ovire še nismo trčili. Razvoj telekomunikacijske tehnologije pa ima tudi temno stran. Ta so zlorabe, ki se lahko pojavljajo v obliki tradicionalnih kaznivih dejanj, ki so izvršena s pomočjo IKT tehnologij, ali pa v obliki kaznivih dejanj kibernetskega kriminala. Telekomunikacije so namreč lahko tarča ali orodje kaznivega dejanja, lahko pa predstavljajo sredstvo pomoči pri kriminalnem dejanju. Z magistrskim delom želimo opozoriti na velik problem zlorab elektronskih komunikacij, predstaviti posledice le-teh ter ne nazadnje raziskati kazenskopravne opredelitve in standarde, ki jih postavlja domača kazenskopravna zakonodaja, ter ugotoviti, ali jih je sposobna sankcionirati. Uvodno poglavje dela je posvečeno ciljem, hipotezam, predpostavkam in omejitvam ter metodam raziskovanja. Nato sledi kratek pregled 2000-letnega razvoja telekomunikacijske tehnologije in oris same razsežnosti zlorab. V 3. poglavju definiramo pojem zlorabe telekomunikacijske tehnologije in izpeljemo delovno opredelitev, ki nas spremlja skozi vsa preostala poglavja. Bralca nato seznanimo s pojmom kibernetske kriminalitete ter mu predstavimo Konvencijo o kibernetski kriminaliteti Sveta Evrope in ga uvedemo v kaznivost zlorab telekomunikacijske tehnologije. Osrednji del magistrskega dela predstavljajo kazniva dejanja kibernetskega kriminala v 4. poglavju in izbrane metode ter tipi zlorab elektronskih komunikacij v 5. poglavju. Jedro sestavljata kazenskopravna opredelitev kaznivih dejanj kibernetskega kriminala, ki jih postavljata Kazenski zakonik (KZ-1) in Konvencija o kibernetski kriminaliteti, ter predstavitev izbranih metod in tipov zlorab elektronskih komunikacij s konkretnimi primeri. V naslednjem poglavju analiziramo dogodek odtujitve mobilnega telefonskega aparata slovenskega uporabnika, ki mu je sledila zloraba v višini 64.254,03 EUR. Magistrsko delo zaključimo s temeljnimi ugotovitvami, s katerimi zavržemo oz. potrdimo hipoteze, povzamemo dileme na področju kibernetskega kriminala in napovemo, v katero smer bodo šle zlorabe telekomunikacijske tehnologije v prihodnje ter kako naj temu sledi kazensko pravo.
Ključne besede: zloraba elektronskih komunikacij, kibernetski kriminal, kibernetski prostor, kibernetska kriminaliteta, kazniva dejanja informacijske tehnologije, telekomunikacije, konvencija o kibernetski kriminaliteti, kazenski zakonik KZ-1.
Objavljeno v DKUM: 14.06.2018; Ogledov: 2022; Prenosov: 259
Celotno besedilo (1,51 MB)

Opis: V prispevku je celostno prikazan medicinski terapevtski ukrep – forenzična bolnišnica, za katero si v skladu s tezo, da si za odgovor kazenskega pravosodja na ravnanja splošno nevarnih storilcev kaznivih dejanj ne glede na njihovo duševno zdravje v času storitve kaznivega dejanja (lahko je v razponu od stanja popolne prištevnosti, ko jim gre pripisati kazensko odgovornost, do popolne neprištevnosti, saj za svoja dejanja ne morejo kazensko odgovarjati), na katerem temelji vsebina, prizadevava najti mesto v sistemu domačega kazenskega prava. Forenzično bolnišnico, ki je pravzaprav »gostja« kazenskega prava, saj »domuje« na področju medicine oz. forenzične psihiatrije, predstavljava kot institut, ki pomeni za domačo zakonodajo absolutno novost. Ker je v slovenski ureditvi popolna neznanka, se ne omejujemo zgolj na najožji pojem forenzične bolnišnice in jo skušava prikazati s čim več zornih kotov, hkrati pa sproti opozarjati na odprta vprašanja in dileme, na katere bo treba iskati primerne odgovore, ter rešitve, da predlagani institut dobi svoj prostor v kazenskopravni teoriji, hkrati pa zaživi tudi v sodni praksi. V prispevku se osredinjava na kratek zgodovinski pregled razvoja (ne)prištevnosti in prvin instituta forenzične bolnišnice, kar pomeni, da sva subtilno izpostavila subjekt in objekt razprave, tj. forenzičnega bolnika – človeka, ki ga po storitvi za okolico nevarnega kaznivega dejanja najprej sodno obravnavajo –, ter pošljejo v forenzično bolnišnico – prostor, kamor bo storilec nameščen, da bo lahko nadalje medicinsko obravnavan. Glede na primarnost kazenskega postopka opozarjava na varstvo temeljnih načel pravne države in na temeljna načela kazenskega postopka, ki jih mora sodišče dosledno upoštevati na poti do ustrezne odločitve. Nato skušava ob upoštevanju domače in mednarodne zakonodaje predstaviti osnovno pravno podlago za namestitev v forenzično bolnišnico. Zaradi seznanitve bralca z novim institutom, ki bi z uvrstitvijo v Kazenski zakonik (KZ-1) prispeval k razvitejšemu, sodobnemu in smotrnemu sistemu kazenskega sankcioniranja, izraziteje uporabljava zgodovinsko in praktično metodo, t. i. »desk research«, »case study«.
Ključne besede: forenzična bolnišnica, forenzični bolnik, kazenski zakonik, kazenski postopek, sistem kazenskega sankcioniranja, medicinska terapevtska obravnava
Objavljeno v DKUM: 27.03.2017; Ogledov: 1504; Prenosov: 159
Celotno besedilo (408,56 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...