Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Zloglasni primer »Balkanski bojevnik« je za zdaj nekoliko potihnil, vendar ne za dolgo. To je eden izmed najbolj odmevnih primerov v zgodovini Slovenije, ki je veliko pozornosti zahteval tudi mednarodno. Državno tožilstvo je 17 oseb obtožilo, da naj bi trgovali s prepovedanimi drogami (kokainom) in orožjem ter vodili in sodelovali v hudodelski združbi. 4 obtoženci so bili spoznani za krive, ostalih 13 – domnevne vodje in večje ribe – pa je bilo deležnih oprostilne sodbe, ker so jim bile v predkazenskem postopku kršene temeljne človekove pravice. Dokazi so se zbrali z uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov. V diplomskem delu smo se zato najprej lotili razlage predkazenskega postopka, kjer smo pojasnili naloge policije in razmerja med protagonisti ter pojasnili dokazne standarde, ki so še kako pomembni za celoten nadaljnji kazenski postopek. Nato smo obravnavali preiskovalna dejanja, pomembna za primer »Balkanski bojevnik«, ter načela dokazovanja. Potem smo se lotili perečega problema pri tem primeru, to je slovenska ureditev izločanja dokazov, kjer je 83. člen Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) (2014) zakonska podlaga za izločitev dokazov. Ta naj bi bil v neskladju z Ustavo Republike Slovenije (2013), zato se tukaj pojavi jasno neskladje, ki pa gre v dobrobit nepravim osebam. Sodba se ne sme opreti na nedovoljene dokaze, prav tako pa se sodba ne sme opreti na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi nedovoljenega dokaza¬ – sadež zastrupljenega drevesa. Nato smo obravnavali še dokaze, pridobljene iz tujine, saj so bili, kot vemo, v tem primeru pridobljeni dokazi iz Srbije, Italije in Urugvaja. Dokaze, pridobljene v tujini, je treba obravnavati enako, zato tudi za njih velja ekskluzijsko pravilo – 18. člen ZKP (2014). Pojavlja se vprašanje, kako presojati, ali je dokaz nedovoljen ali ne. Dotaknili smo se teme visoke pomembnosti sodelovanja med državami. Na koncu pa smo predstavili slovenske, srbske, italijanske in urugvajske dokaze ter različna mnenja o primeru »Balkanski bojevnik«. V diplomski nalogi smo postavili 3 hipoteze. Prva je bila, da bi se preiskovanje kriminalitete in rezultati izboljšali, če bi kriminalistična policija in državni tožilci bolje sodelovali. Hipotezo potrjujemo, saj je sodelovanje ključnega pomena. Druga hipoteza je, da so prikriti preiskovalni ukrepi v Republiki Sloveniji trenutno v neskladju z Ustavo (2013), ker posegajo v ustavne pravice, ki varujejo osebno dostojanstvo, osebnostne pravice, zasebnost in varnost posameznika. To hipotezo zavračamo. Ta dejanja so pravno dopustna s strani države. Zadnja hipoteza pa je, da primer »Balkanski bojevnik« prikazuje državno tožilstvo Republike Slovenije v negativni luči, kar delno potrjujemo. Glede na vse skupaj ocenjujemo, da je slabih kritik na državno tožilstvo in policijo preveč, nenazadnje tudi zato, ker dokazi, ki so bili pridobljeni v tujini, niso krivda slovenskega državnega tožilstva. Višje sodišče je dokaze lansko leto ponovno vrnilo v spis, sedaj pa se primer počasi premika naprej. Pred časom je višje sodišče odločalo o pritožbi zoper sklep okrožnega sodišča o zavrnitvi zahteve za izločitev dokazov. Veliko večino dokazov so potrdili.
Ključne besede: kazensko pravo, kazenski postopek, predkazenski postopek, dokazi, nedovoljeni dokazi, izločitev dokazov, balkanski bojevnik, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 22.10.2015; Ogledov: 2087; Prenosov: 292
Celotno besedilo (527,04 KB)

Opis: Pravica do zasebnosti je po svoji naravi kompleksna, večdimenzionalna ter spreminjajoča, saj so nekateri aspekti omenjene pravice tesno povezani z tehnološkim razvojem. Nove tehnologije po eni strani omogočajo nove tehnologije nadzora, hkrati pa tudi razvoj novih metod dela kriminalnih skupin. Temeljni akt, s katerim je pravica do zasebnosti zajamčena v Republiki Sloveniji, Ustava (1991), tako jamči varovanje vseh aspektov pravice do zasebnosti, tudi če ti v omenjenem aktu niso izrecno poimensko določeni. Kljub temu, da je pravica do zasebnosti posameznikova ustavna pravica, ki v najsplošnejši obliki izhaja iz 35. člena Ustave (1991), pa jo je v določenih primerih dopustno omejiti ter posegati vanjo. Tovrstni posegi v omenjeno pravico so v demokratični družbi dopustni le tedaj, ko se s tem varuje širši javni interes. Zaradi omenjene kompleksne in večdimenzionalne pravice do zasebnosti mora biti kazensko procesna zakonodaja posamezne države urejena tako, da organom pregona omogoča učinkovito preiskovanje kaznivih dejanj, hkrati pa mora ohranjati načelo sorazmernosti in zagotavljati ustrezen standard varovanja pravice do zasebnosti. Slovenska kazensko procesna zakonodaja je bila v obdobju od osamosvojitve deležna številnih sprememb. V sklopu naše prve hipoteze smo ugotovili, da so te spremembe potekale v smeri izboljšav in odpravljanja nepravilnosti. V sklopu druge hipoteze smo ugotovili, da je slovenska zakonodaja ustrezna za pregon sodobnih oblik kriminalitete, vendar je pri tem potrebno upoštevati, da sodobne kriminalne grožnje presegajo nacionalni nivo. V sklopu zadnje hipoteze smo ugotovili, da slovenska ureditev predvideva visok standard varovanja zasebnosti, v primerjavi s tujino, kljub nekaterim pomanjkljivostim.
Ključne besede: kazensko pravo, kazenski postopek, pravica do zasebnosti, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 20.10.2015; Ogledov: 2835; Prenosov: 176
Celotno besedilo (555,29 KB)

Opis: V diplomski nalogi smo predstavili dokazne standarde v kazenskem postopku. Najprej smo se na kratko osredotočili na pomen kazenskega postopka, v nadaljevanju pa na dokazne standarde. Navedli smo kakšen kazenski postopek imamo v Sloveniji ter kakšne so značilnosti tega postopka. V nadaljevanju smo razložili pomen in vrste dokaznih standardov. Vsak dokazni standard smo razčlenili in navedli kdo ga praviloma izvaja, zakaj je pomemben ter kakšne so njegove značilnosti. Skozi diplomsko nalogo smo prav tako navedli stopnjo prepričanost preiskovalcev, da lahko uporabijo določen dokazni standard. V nadaljevanju smo največji poudarek namenili ukrepom, katere lahko preiskovalci uporabijo v času preiskave. Za vsak ukrep smo navedli tudi zakonska določila, katera veljajo v Slovenskem kazenskem postopku in so zapisana v Zakonu o kazenskem postopku (2014). V osrednjem delu smo navedli dva primere odločb, ki se navezujejo na uporaba dokaznih standardov. Navedli smo odobritveno pritožbo ter zavrnitveno. V sklopu diplomske naloge smo izvedli tudi anketo, ki se nanaša na poznavanje dokaznih standardov iz strani državljanov Republike Slovenije. V zadnjem delu diplomske naloge smo navedli rezultate ter ugotovitve ankete. Na podlagi postavljenih hipotez, katera so nas vodila pri pisanju diplomske naloge, smo ugotovili, da se dokazni standardi razlikujejo glede na fazo kazenskega postopka. Ter, da imajo sodišče, policija in tožilstvo razdeljeno delo glede na določen dokazni standard, in da preiskovalci ne kršijo človekove pravice s uporabo preiskovalnih ukrepov. Skozi celotno diplomsko nalogo smo ugotovili, da imajo dokazni standardi v času preiskave kaznivega dejanja zelo velik pomen, saj preko njih preiskovalci ne posežejo pretirano v človekove pravice obenem pa dajejo preiskovalcem stopnjo prepričanja, da je oseba storila kaznivo dejanje.
Ključne besede: kazensko pravo, kazenski postopek, dokazi, dokazni standardi, primeri, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 13.10.2015; Ogledov: 5369; Prenosov: 1345
Celotno besedilo (673,27 KB)

Opis: Dokazni postopek ni le orodje v rokah sodišča za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja, ampak je predvsem sredstvo, s pomočjo katerega stranki uveljavljata svoje zahtevke in verzije, na katerih temeljijo ti zahtevki. V dokaznem postopku se torej ugotavlja resnica o dejanskem stanju dogodka. Nezakoniti dokazi so dokazi, ki so bili pridobljeni nezakonito in to pomeni, da so bile kršene človekove pravice, ali pa so bili pridobljeni na procesno nedopusten način. Z izločitvijo dokazov se prepreči, da bi tožilstvo na sodišču uporabilo dokaze, ki so bili pridobljeni na nezakonit način. Dokazi pridobljeni nezakonito morajo biti izločeni iz dokaznega gradiva in se na sojenju ne smejo uporabiti. Pojem ekskluzije izvira iz Združenih držav Amerike in je tam tudi najdosledneje izpeljan. Je širši pojem, ki pokriva tudi pojem sadeža zastrupljenega drevesa. Institut izločitve dokazov je eno izmed osnovnih in najbolj pomembnih varoval v kazenskem procesnem pravu, saj je temeljna naloga države, da zagotovi pošten in pravičen kazenski postopek. Vsaka izmed držav pa ima svojo zakonodajo, ki določa pravni okvir ekskluzije dokazov. Vsekakor pa ne smejo biti ne glede na posamično zakonodajo držav glede ekskluzije kršene človekove pravice in svoboščine. Namen ekskluzije je, da preventivno vpliva na nezakonitost dela policije z opozorilom, da dokazi, ki bodo zbrani s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter s kršitvijo kazenskega postopka, ne bodo imeli procesno pravne veljave, ker na njih ne bo mogoče opreti sodne odločbe. Za vsako dokazno prepoved je podana tudi sankcija. Ugotovili smo, da doktrina sadeža zastrupljenega drevesa predstavlja širši pojem ekskluzije dokazov, da ekskluzija vzpostavlja enakost razmerja med državo in posameznikom ter da ekskluzija predstavlja problem za tožilce. Zaradi različnih pravnih ureditev pa ima vsaka država ekskluzijo urejeno drugače.
Ključne besede: kazenski postopek, dokazni postopek, dokazi, ekskluzija dokazov, človekove pravice, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 11.09.2015; Ogledov: 2108; Prenosov: 260
Celotno besedilo (589,11 KB)

Opis: Kazenski postopek kot celota, predstavlja skupek dejanj državnih organov in drugih udeležencev v primeru, ko obstaja verjetnost, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Prav v tej fazi ugotavljanja dejanskega stanja, pa bistveno prispevajo h končni odločitvi sodišča procesni subjekti, ki sodelujejo v kazenskem postopku. Diplomsko delo tako predstavlja analizo dveh pomembnih udeležencev v kazenskem postopku, to sta priča in izvedenec. V prvem delu diplomske naloge, je poudarek na priči ter njenem položaju v kazenskem postopku. Izpovedba priče o pomembnih okoliščinah, kot dokazno sredstvo, je njen najpomembnejši prispevek v kazenskem postopku. Oseba, ki je v nekem trenutku poklicana pred sodišče kot priča, ni vedno dolžna pričati. Tej dolžnosti se lahko pod posebnimi pogoji izogne, zaradi preprečevanja morebitnih konfliktov med osebami, ki so v tesnih odnosih. Zaradi svoje dolžnosti pričevanja, se lahko priča znajde tudi v situaciji, ko pomeni njeno znanje in vedenje o kaznivem dejanju, grožnjo za njeno življenje. V takem primeru, ji Zakon o zaščiti prič, nudi ustrezno varovanje z vključitvijo v program zaščite. V drugem delu pa je v ospredju izvedenec. Gre namreč za osebo, ki jo organ, ki vodi postopek, s pisno odredbo postavi na položaj izvedenca, v primeru, ko je za rešitev konkretnega primera potrebno strokovno znanje, ki ga sodišče nima, in s katerim razpolaga izvedenec. Med izvedencem in pričo je kar nekaj razlik, kar se tiče njune dolžnosti in položaja, vendar lahko med njima zagotovo potegnemo kakšno vzporednico. Oba namreč zaznavata določena dejstva, ki pa jih podajata in interpretirata iz dveh različnih vidikov. Pri priči gre bolj za osebno, čustveno naklonitev do videnega, medtem ko mora izvedenec pri podaji svojega izvida in mnenja ostati objektiven in zadostiti potrebam po nepristranskosti.
Ključne besede: kazenski postopek, priča, dolžnost pričevanja, zaščita prič, privilegirana priča, izvedenec, izvid in izvedensko mnenje, nepristranskost
Objavljeno v DKUM: 07.07.2015; Ogledov: 2043; Prenosov: 501
Celotno besedilo (517,82 KB)