Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Diplomska naloga se ukvarja s tematiko varovanja ženske na kazenskem področju. Namen naloge je osvetliti položaj ženske na področju kazenskega prava, predstaviti primere, ko je ženska nastopala kot storilka kaznivega dejanja in na drugi strani kot žrtev. Kot cilj sem si zadala, da preko uporabljenih virov ugotovim status ženske v pravilih, ki so bila v rabi na območju Republike Slovenije konec srednjega in na začetku novega veka. Prav tako je bil eden izmed ciljev razbiti »stigmo«, ki je veljala, da je ženska bila zanemarjena in da je bila njena zloraba nekaj vsakdanjega. Za pozni srednji vek in začetek novega veka je veljalo splošno prepričanje, da kazensko pravo ni bilo zapisano, da se je sodilo velikokrat po vsakokratni volji sodnika in da je bila tortura nekaj vsakdanjega. Skozi raziskavo sem ugotovila, da segajo zapisi normiranja prava in kaznivih dejanj že v davno 14. stoletje in sicer preko Ptujskih statutov iz leta 1376 in 1513 ugotovimo, da so bila pomembna kazniva dejanja in kazen že v takratnem obdobju določena. Temu se pridružuje tudi Ljubljanske malefične svoboščine iz leta 1514, kjer so bila navedena kazniva dejanja in sam proces kaznovanja. Za raziskavo sem uporabila tudi CCC iz leta 1532 in poskušala potegniti vzporednice z že prej omenjenima viroma. Pomembno vlogo je v omenjenem obdobju predstavljal tudi status žrtve in storilca. Privilegirane osebe, so se lahko lažje razbremenile odgovornosti in namesto torture plačale denarno nadomestilo. Nepreviligirani osebe so se velikokrat znašli na vislicah, bili streti s kolesom, utopljeni ali sežgani na grmadi. Za takratni čas je bil značilen inkvizitorni postopek, s katerim obdolžencu niso bile zagotovljene pravice kot jih ima obdolženec na podlagi ustave in drugih zakonskih predpisov danes. Sodišče pri izvajanju svoje vloge ni bilo nepristransko, saj se je v sodnem procesu aktivno vpletalo v dogajanje. Prav tako ni bilo objektivno, saj se je postopek začel na podlagi predpostavke krivde. Priznanje je velikokrat spremljala tortura, ki je veljala za kraljico dokazov. V današnji ureditvi, je priznanje za katero je uporabljena sila, grožnja, zvijača ali medicinski poseg določeno, da se ne more uporabiti zoper obdolženca v samem postopku, postopek pa se lahko začne samo, če obstaja zadosten dokazni standard, ki ga imenujemo utemeljen sum. Z razvojem družbe in miselnosti se spreminja tudi pravo. Ne govorimo več o namernem povzročanju trpljenja in zastraševanju preko torture. Krute telesne kazni zamenjajo po večini alternativne kazni katere zasledujejo cilj resocializacije storilca in mu omogočajo ponovno integracijo v okolje. Kazni v preteklosti so slonele na maščevanju in zrcalnih kaznih. »To kar si storil, se je odsevalo preko kazni«.
Ključne besede: Srednji vek, novi vek, kazensko pravo, kazenski postopek, tortura, smrtna kazen, deželska sodišča.
Objavljeno v DKUM: 12.12.2019; Ogledov: 1636; Prenosov: 260
Celotno besedilo (1,75 MB)

Opis: V diplomskem delu je obravnavana tema odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja. Pravna oseba je pravni subjekt, ki nastopa v pravnem prometu kot nosilec pravic in dolžnosti. Ustvarjena je umetno s pravnim aktom. V njenem imenu v pravnem prometu nastopa fizična oseba, ki je pooblaščena za to. S tem, ko pravna oseba postane pravni subjekt, postane tudi kazenskopravno odgovorna in prevzema kazenske sankcije za protipravno ravnanje. Odgovarja lahko za civilne delikte, prekrške in kazniva dejanja. Kazenska odgovornost pravnih oseb je urejena v Zakonu o odgovornosti pravnih oseb [ZOPOKD], ki je tudi temeljni zakon na tem področju. ZOPOKD v temeljnih določbah določa, da pravna oseba odgovarja za svoj prispevek k storitvi kaznivega dejanja. Iz materialnih razlogov za odgovornost pravnih oseb v 4. členu ZOPOKD, je razvidno, da so subjektivizirani, saj pravna oseba odgovarja za prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja, ki ga je storila fizična oseba s svojo oblikovano voljo in razumom. Za pravne osebe so predpisane štiri vrste premoženjskih sankcij, in sicer denarna kazen, odvzem premoženja, prenehanje pravne osebe ter prepoved razpolaganja z vrednostnimi papirji, katerih imetnica je pravna oseba. Pri kazenskem postopku je pomembno to, da je enoten, kar pomeni, da mora biti zoper obdolženo pravno osebo in obdolženo fizično osebo, vložena skupna obtožba. Obdolžena pravna oseba v kazenskem postopku ne more nastopati sama, imeti mora zastopnika, lahko pa tudi zagovornika. Statistični podatki kažejo na upad števila ovadb zoper pravne osebe. Delež obsodilnih sodb se giblje tam okoli 50%. iz podatkov je razvidno tudi, da sodišče največkrat izreče pogojno obsodbo.
Ključne besede: diplomske naloge, pravne osebe, kazniva dejanja, kazenska odgovornost, kazenski postopek, Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja
Objavljeno v DKUM: 21.08.2019; Ogledov: 1389; Prenosov: 215
Celotno besedilo (479,65 KB)

Opis: Kazenski postopek je sinonim za kazensko procesno pravo. pijem kazenskega procesnega prava na nek način enačimo, a vendar sta različna, saj je kazenski postopek objekt normiranja kazenskega procesnega prava. Kazensko procesno pravo je sistem pravnih norm, ki določa subjekte kazenskega prava, pravice, dolžnosti in procesna dejanja. namen tega je, da se ugotovi ali je določena oseba storilec kaznivega dejanja, ali je kazensko odgovorna in v primeru, da je odgovor pritrdilen, ureja tudi kakšne naj bodo kazenskopravne posledice. kazenski postopek je zelo zapleten in kompleksen proces, kjer pogosto prihaja do napak in s tem posledično do nepravilnih in nezakonitih sodb. pravilna uporaba kazenskih določb in popolno ugotovljeno dejansko stanje sta pot do zaupanja v sodstvo, saj je le tako mogoče izdati "neoporečno" sodbo in uživati obstoj verodostojnega in produktivnega sodstva. v diplomski nalogi bom predstavila značilnosti bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, opisala bom tako absolutne kot tudi relativne bistvene kršitve, obrazložila obstoj vzročne zveze med kršitvijo določb kazenskega postopka in nezakonitostjo in nepravilnostjo sodbe. pozornost bom namenila tudi uveljavljanju bistvenih kršitev s pravnimi sredstvi.
Ključne besede: bistvene kršitve kazenskega postopka, absolutne bistvene kršitve, relativne bistvene kršitve, kazenski postopek, zakonita sodba, pravilna sodba, uveljavljanje bistvenih kršitev kazenskega postopka, pravna sredstva.
Objavljeno v DKUM: 21.11.2018; Ogledov: 2225; Prenosov: 348
Celotno besedilo (1015,10 KB)

Opis: Diplomsko delo z naslovom »Hišna preiskava v kazenskem postopku« se osredotoča na zakonsko urejenost hišne preiskave v Sloveniji. Zakonsko podlago zasledimo že v okviru 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. V njem je varovana pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja. V slovenski zakonodaji najdemo pravico do zasebnosti v Ustavi Republike Slovenije v 35. členu, ki zagotavlja varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic. 36. člen Ustave Republike Slovenije pa določa nedotakljivost stanovanja. Zakonsko urejenost najdemo tudi v Zakonu o kazenskem postopku. V XVIII. poglavju najdemo določila, prepovedi in opis poteka hišne preiskave od 214. do 219.a člena. V prvem delu diplomskega dela je skozi sodne primere razloženih nekaj dokaznih dilem, ki predstavljajo problem oz. oviro v kazenskih postopkih. Opisane so zakonske omejitve in prepovedi, ki jih je treba upoštevati, da je sodni postopek zakonit in veljaven. Če država preseže meje, je treba sankcionirati kršitve. Sankcioniranje delimo na materialnopravno in procesnopravno sankcioniranje. V naslednjem poglavju diplomskega dela je predstavljena pravna ureditev Združenih držav Amerike. Nedotakljivost stanovanja je določena v 4. amandmaju ameriške ustave in je osnova za hišno preiskavo. Razložena je tudi doktrina »plain view«, ki pravi, da policist tudi brez sodne odredbe lahko zaseže predmet, ki implicira na kaznivo dejanje in ga policist zazna s prostim očesom ali ostalimi čuti. Podobno ureditev najdemo tudi v slovenskem pravnem sistemu, vendar temu pravimo vizualni pregled prostorov ob vstopu v stanovanje.
Ključne besede: diplomske naloge, hišna preiskava, kazenski postopek, sodni postopek, dokazne dileme
Objavljeno v DKUM: 10.10.2018; Ogledov: 2456; Prenosov: 181
Celotno besedilo (554,20 KB)

Opis: Magistrsko delo z naslovom »Ukinitev instituta preiskovalnega sodnika« temelji na zasnovi osnutka novo nastajajočega Zakona o kazenskem postopku ZKP-1. Razdeljena je na tri dele. Prvi del predstavlja spremembe pristojnosti tožilca in preiskovalnega sodnika v zgodovinskem razvoju kazenskega procesnega prava, temeljna načela kazenskega postopka, ki so najbolj relevantna za položaj tožilca in preiskovalnega sodnika ter pristojnosti in naloge, ki jih imata državni tožilec in preiskovalni sodnik po trenutno veljavnem Zakonu o kazenskem postopku ZKP-M. Drugi del predstavlja osnutek novega Zakona o kazenskem postopku. Predstavljeni so razlogi in povod za spremembo veljavnega Zakona o kazenskem postopku, pri čemer so izpostavljene kritike pravnikov, ki so opozarjali na to, da je trenutna zasnova Zakona o kazenskem postopku neustrezna in zastarela. V nadaljevanju so izpostavljeni razlogi za spremembo Zakona o kazenskem postopku, ki smo jih razdelili na razloge politično-družbene in pravno-sistematske narave. Vsaka sprememba Zakona pa s seboj prinese tudi posledice, ki lahko nastanejo ob sprejetju novega zakona. Te posledice smo opredelili kot pasivizacijo sodišča in aktivizacijo strank, kot ločenost preiskave med obrambo in tožilstvom, ustanovitev dokaznega prava kot garanta poštenosti postopka ter opredelitvijo zadnje posledice, ki predstavlja avtonomijo posameznika kot temeljno izhodišče novega kazenskega postopka. Nato smo v celoti predstavili osnutek novega Zakona o kazenskem postopku, ki smo ga razdelili na splošni del, preiskovalni postopek, vmesno fazo in fazo obtoževanja. V splošnem delu so predstavljene pravice oškodovanca, nov institut predobravnavnega sodnika ter določbe o pristojnosti in izločitvi. V preiskovalnem postopku smo izpostavili pristojnosti in naloge državnega tožilca, predobravnavnega tožilca in položaj obdolženca. Nato je opisana največja posebnost novega preiskovalnega postopka, to sta vmesna faza ter obtožni postopek s priznanjem krivde obdolženca. V tretjem in tako zadnjem delu magistrskega dela so z namenom primerjave opisani kazenskoprocesni postopki drugih držav s podobno ureditvijo, ki jo prinaša novela ZKP-1.
Ključne besede: kazenski postopek, državni tožilci, preiskovalni sodniki, magistrska dela
Objavljeno v DKUM: 06.07.2018; Ogledov: 1551; Prenosov: 319
Celotno besedilo (1,50 MB)