| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 19
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
Javni red kot izjema pri prostem pretoku kapitala
Metka Mokotar, 2019, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo obravnava javni red kot eno izmed izjem pri prostem pretoku kapitala. Pretok kapitala je bil v okviru EU v primerjavi z ostalimi svoboščinami notranjega trga liberaliziran razmeroma pozno, t. j. leta 1988 z Direktivo 88/361/EGS, kot svoboščina pa je bil opredeljen z Maastrichtsko pogodbo iz leta 1993. Prosti pretok kapitala ni le najmlajša, temveč tudi najširša svoboščina, saj se navezuje tudi na pretok kapitala med državami članicami in tretjimi državi. Pretok kapitala v smislu prava EU obsega čezmejne finančne transferje z investicijsko naravo. 63. člen PDEU kot osrednja določba glede prostega pretoka kapitala določa splošno prepoved omejevanja pretoka kapitala – prepovedani so diskriminatorni omejevalni ukrepi in nediskriminatorni ukrepi z odvračevalnim učinkom. V magistrskem delu izpostavljam, da nobena izmed svoboščin notranjega trga EU ni absolutna. PDEU državam članicam dopušča sprejemanje ukrepov, ki zaradi varovanja nacionalnih interesov omejujejo svoboščine. Izjeme je potrebno razlagati ozko, upoštevaje načelo sorazmernosti kot eno izmed temeljnih načel prava EU. Osrednji člen, ki določa specifične izjeme na področju prostega pretoka kapitala, je 65. člen PDEU. Ta med drugim v točki (b) svojega prvega odstavka določa, da lahko države članice sprejmejo ukrepe, ki so upravičeni zaradi javnega reda ali javne varnosti. V nalogi ugotavljam, da je javni red v osnovi pojem nacionalnega prava, katerega namen je varovanje temeljnih pravnih in družbenih vrednot, vendar so zaradi članstva v EU javni redi vseh držav članic skupni vsaj v delu, ki ga imenujemo evropski javni red, ki predstavlja del nacionalnega javnega reda. Ugotavljam tudi, da je Sodišče omejitve pri uporabi javnega reda kot izjeme pri prostem pretoku kapitala mutatis mutandis prevzelo iz sodne prakse s področja ostalih svoboščin. Ugotavljam, da zaradi široke razlage pojma »kapital« v okviru prava EU, sodna praksa posega na številna področja. Prelomna zadeva na tem področju je zadeva C-54/99, Église de scientologie, v kateri je Sodišče odločilo, da je javni red kot izjemo potrebno razlagati restriktivno, da je javni red kot izjema utemeljen le v primeru obstoja resnične in dovolj resne nevarnosti za temeljne družbene interese, da javni red kot izjema nikoli ne sme zasledovati gospodarskih ciljev, da morajo posameznikom biti na razpolago pravna sredstva ter da mora ukrep, utemeljen iz razloga javnega reda, biti sorazmeren. Test sorazmernosti je nadgradilo še s kriterijem pravne varnosti. Sodišče je z odločbo v zadevi Église de scientologie močno omejilo pojem javnega reda. Izpostavljam, da so ena izmed oblik pretoka kapitala naložbe v nepremičnine, vključno s pravico do pridobitve, uporabe ali odsvojitve kmetijskih zemljišč. S problematiko omejevanja pridobivanja kmetijskih zemljišč se je Sodišče soočilo v zadevi C-452/01, Ospelt, nedavno pa tudi v zadevi C-235/17, Komisija proti Madžarski. Iz analize problematike izhaja, da nekateri ključni vidiki kmetijske politike predstavljajo del javnega reda posameznih držav. Ugotavljam tudi, da sta v času krize evrskega območja sta Ciper in Grčija sprejela omejevalne ukrepe, s katerimi je bil vzpostavljen nadzor kapitala, ki sam po sebi predstavlja resno kršitev načela prostega pretoka kapitala, vendar je Komisija smatrala, da so bilu ukrepi utemeljeni iz razloga varovanja javnega reda in iz nujnih razlogov v splošnem interesu. V magistrski nalogi ugotavljam, da je javni red avtonomen pojem prava EU, ki ga Sodišče razlaga ozko. Pristop k javnemu redu kot izjemi je še dodatno zaostrilo s svojo odločbo v zadevi Église de scientologie. Ugotavljam, da so omejitve, ki jih je Sodišče postavilo državam članicam glede uporabe javnega reda kot izjeme, zelo stroge. Zaskrbljujoče je zlasti pretirano omejevanje držav članic pri določanju vsebine njihovega javnega reda v kontekstu prava EU, pri čemer se zdi, da Sodišče pozablja, da vsebina javnega reda v prvi vrsti predstavlja nacionalno vprašanje.
Ključne besede: pretok kapitala, kapital, javni red, javni red kot izjema, evropski javni red, svoboščine notranjega trga EU, notranji trg EU, 63. člen PDEU, 65. člen PDEU, Église de scientologie, pridobivanje kmetijskih zemljišč EU, Ospelt, kapitalski nadzor
Objavljeno: 20.12.2019; Ogledov: 387; Prenosov: 77
.pdf Celotno besedilo (1,86 MB)

2.
Kapitalski dobiček pri razpolaganju z nepremičninami
Maja Salmič, 2016, magistrsko delo/naloga

Opis: Razpolaganja z nepremičninami so po trenutno veljavni pravni ureditvi, tako v Sloveniji kot tudi v drugih državah, podvržena določeni davčni obravnavi. Pojem nepremičnine je enak pojmu zemljišča oziroma zemljiške parcele, kot jo opredeljuje zemljiškoknjižno pravo. Osrednja stvarna pravica, ki jo ima neka oseba na nepremičnini, je lastninska pravica. Ta pravica daje imetniku pravico posedovati stvar, jo rabiti in uživati ter z njo razpolagati. Z nepremičninami oziroma z lastninsko pravico na nepremičninah je mogoče razpolagati popolno ali omejeno, vendar v obeh primerih ne preko meja lastnikovih upravičenj (nemo plus iuris ad alium transfere potest, quam ipse haberet). Trg nepremičnin v Sloveniji je reguliran s strani države, tudi po davčni plati, saj nepremičnine predstavljajo dobrino, ki je zaradi njenega pomena ni mogoče oziroma je država ne želi prepustiti zgolj zakonitostim ponudbe in povpraševanja, ampak želi njihov promet nadzorovati oziroma vsaj usmerjati. Razpolaganje z nepremičninami je (med drugim) podvrženo tudi obdavčitvi z davkom na kapitalski dobiček. Kapitalski dobiček je dobiček, ki je (morebiti) dosežen z odsvojitvijo kapitala. V slovenskem pravnem sistemu predstavlja kapitalski dobiček razliko med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in njegovo vrednostjo ob pridobitvi. Med kapital, od katerega se ugotavlja kapitalski dobiček, med drugim štejemo tudi nepremičnine. Za celovit pregled obdavčitve kapitalskih dobičkov, doseženih pri razpolaganju z nepremičninami, je uvodoma v nalogi podana opredelitev pojma nepremičnine ter analiza možnih načinov razpolaganja z nepremičninami. V nadaljevanju je poudarek na davčni obravnavi kapitalskega dobička, ki je (morebiti) dosežen pri razpolaganju z nepremičninami (opredelitev davčne osnove, določitev časa obdavčitve, izračun višine davka, obravnava neobdavčljivih dobičkov in oprostitev, možnost odloga ugotavljanja davčne obveznosti, postopek odmere davka). Predstavljen je tudi primerjalno-pravni prikaz ureditve obdavčitve kapitalskih dobičkov, doseženih pri razpolaganju z nepremičninami, v nekaterih evropskih državah.
Ključne besede: davčno pravo, nepremičnina, razpolaganje z nepremičninami, davki, kapitalski dobiček, obdavčitev kapitalskega dobička
Objavljeno: 10.12.2016; Ogledov: 781; Prenosov: 108
.pdf Celotno besedilo (1,02 MB)

3.
OBDAVČITEV DRUŽBENIKOV OB LIKVIDACIJI GOSPODARSKE DRUŽBE
Marija Uršnik Jazbec, 2016, magistrsko delo/naloga

Opis: Magistrska naloga obravnava obdavčitev družbenikov ob likvidaciji gospodarske družbe. V zvezi s tem se v magistrski nalogi obravnavajo odprta vprašanja v zvezi s samim postopkom likvidacije, ki se začne bodisi po določilih ZGD-1, bodisi po določilih ZFPPIPP. Bistveno je, da v postopku likvidacije gospodarski subjekt poravna vse svoje obveznosti, preden se izbriše iz sodnega registra. Cilj predpisov o prenehanju družbe sta torej zlasti varstvo upnikov in zagotovitev lastnine nad premoženjem družbe, ki preneha biti nosilec lastninskih pravic. Lastnina, ki ob likvidaciji gospodarske družbe preide na družbenike, pa ima določene davčnopravne posledice, ki se obravnavajo v tej magistrski nalogi. Na kratko je obravnavan računovodski in davčni vidik likvidacije gospodarske družbe z obrazložitvijo posebnosti. Poseben poudarek pa je na odgovoru na odprta vprašanja v zvezi z obdavčitvijo družbenikov ob likvidacije gospodarske družbe. V tej zvezi je podan odgovor na to, kdo so lahko družbeniki gospodarske družbe, ki preneha, kakšna je obdavčitev družbenikov ob likvidaciji gospodarske družbe, ki je seveda odvisna od tega ali je družbenik pravna ali fizična oseba. Podan je odgovor na vprašanje, v katerih primerih se ob likvidaciji gospodarske družbe obdavčijo dohodki, podobni dividendam in v katerih primerih se obdavči kapitalski dobiček. Prav tako je obrazloženo, v katerih primerih se davek plača na podlagi davčnega odtegljaja in kdo je zavezanec za plačilo davka. Obrazložen je tudi postopek v zvezi z oddajo davčnega obračuna, kdaj mora biti oddan, kdo ga mora oddati, itd. Zelo velik poudarek pa je namenjen razkritju skritih rezerv, ki so z vidika davčne zakonodaje še posebej pomembne ob prenehanju gospodarske družbe. Skrite rezerve so opredeljene kot razlika med pošteno vrednostjo in davčno vrednostjo sredstev in obveznosti po stanju na dan sestave davčnega obračuna. Z vidika davčnopravne zakonodaje je relevantno to, da skrite rezerve obstajajo in da so ob prenehanju gospodarske družbe obdavčene. V zvezi s celotno obravnavano tematiko te naloge sem zbrala sodno prakso in analizirala primere ter z njimi argumentirala obdavčitev družbenikov ob likvidaciji gospodarske družbe. Prav tako sem na koncu obravnavala tudi primere v zvezi z davčnopravnim vidikom čezmejnega prenosa sedeža družbe v EU in v tej zvezi obdavčitev družbe in njenih družbenikov.
Ključne besede: likvidacija gospodarske družbe, davčni obračun, davčni odtegljaj, dohodki, podobni dividendam, kapitalski dobiček, skrite rezerve
Objavljeno: 10.12.2016; Ogledov: 1566; Prenosov: 277
.pdf Celotno besedilo (1,39 MB)

4.
ZGODOVINA DRŽAVNIH BANKROTOV: VZROKI IN POSLEDICE
Marko Gril, 2016, diplomsko delo

Opis: Bankroti suverenih držav so stari, kot je staro državno zadolževanje samo. Skozi dolgo zgodovino je bilo nešteto državnih bankrotov, nekateri so bili bolj znani in očitni, nekateri bolj prikriti in pozabljeni. Zakaj in kako države bankrotirajo, je pomembno vprašanje, iz katerega se lahko veliko naučimo za preprečitev prihodnjih državnih bankrotov. To diplomsko delo predstavlja zgodovinski pregled in kontekst državnih bankrotov, od antike do srednjega veka in naprej skozi prvo obdobje finančne globalizacije do velike depresije 30-ih let 20. stoletja. V drugem delu predstavljamo dolžniške krize in bankrote v zadnjih desetletjih 20. stoletja ter zadnje najpomembnejše determinante, ki vodijo do bankrotov držav. Naša najpomembnejša ugotovitev je, da število državnih bankrotov močneje naraste v času večje motnje oziroma krize finančnega sistema na globalni ravni. Še posebej so ranljive tiste države, ki imajo šibke ekonomske temelje in nestabilno politično okolje, kar je predvsem značilno za države v razvoju.
Ključne besede: državni bankrot, dolg, finančna kriza, prestrukturiranje, kapitalski tokovi.
Objavljeno: 26.08.2016; Ogledov: 479; Prenosov: 57
.pdf Celotno besedilo (1,01 MB)

5.
VPLIV REGULATORNIH SPREMEMB NA KAPITALSKI TRG V SLOVENIJI PRED IN PO KRIZI 2007
Saša Černel, 2016, magistrsko delo

Opis: Mednarodna finančna kriza, ki je zamajala vsa svetovna gospodarstva, in do katere je prišlo ravno zaradi silovite rasti in razvoja vseh segmentov finančnega sistema v zadnjih desetih letih, je pokazala na prepočasno sledenje razvoju finančne dejavnosti, in s tem kopičenja prekomernega tveganja v finančnem sistemu, kar je tudi glavni razlog, da tega niso preprečile institucije, ki so zadolžene za spremljanje finančne stabilnosti. Zaradi pojava negativnih esternalij ob propadu oziroma nedelovanju finančnega sistema, se je pokazala potreba po dodatni regulaciji nereguliranih oz. nezadostno reguliranih področij finančnega trga, česar se je Evropska komisija lotila z doslednim izvajanjem Akcijskega načrta finančnih storitev (angl. Financial Services Action Plan, v nadaljevanju FSAP). Posledično je to za Slovenijo, kot članico EU, pomenilo veliko na novo sprejete oziroma spremenjene regulative na področju kapitalskih trgov. Kljub temu, da Slovenija spada med razvite države, tega nikakor ne moramo trditi za slovenski kapitalski trg. Zaradi svoje majhnosti in zgodnje faze razvoja, še nima tako pomembne vloge v finančnem sistemu, kot bi jo moral imeti, da bi ustrezno podpiral gospodarski razvoj Slovenije. Ker so do finančne krize slovenska podjetja kapital, potreben za razvoj, pridobivala izključno preko bančnega zadolževanja, je likvidnostna kriza bank pokazala na potrebo, da je kapital v prihodnosti potrebno zbirati tudi na kapitalskem trgu. In ker je bila Evropska komisija nepopustljiva pri implementaciji in prenosu sprejetih direktiv, je to predstavljalo izziv tako za zakonodajalca, kot tudi za vse ustanove na kapitalskem trgu. Pogoj za pridobitev kapitala vlagateljev je namreč zaupanje v finančni sistem, kar pa je posredno povezano tudi z regulativo, veljavno na kapitalskem trgu. Zato je zakonodajalec v smislu večjega zaupanja, preglednosti in transparentnosti, v nacionalno zakonodajo pospešeno prenašal vse evropske pravne zahteve. Proučevanje vpliva spremenjenega regulatornega okvirja na domač trg kapitala pred in po nastopu finančne krize, je bistvo raziskovalnega problema, pri čemer je presoja vpliva omejena na določene izbrane dejavnike aktivnosti kapitalskega trga. Razumevanje sprememb v zakonodajnem okvirju zahteva poznavanje stanja pred nastalimi spremembami, zato je na kratko podana tudi zgodovina nastanka slovenskega finančnega trga in nastajanje zakonskih osnov za učinkovit kapitalski trg. Opravljene metode so v določenem delu potrdile obstoj povezanosti med spremembo regulative in izbranimi dejavniki aktivnosti kapitalskih trgov. Vendar je, zaradi specifičnega dogajanja na domačem kapitalskem trgu po finančni krizi, pri proučevanih dejavnikih aktivnosti kapitalskega trga v določenem delu težko ločiti, kateri del spremembe lahko pripišemo spremembam v regulatornem okvirju in kateri del gre pripisati posledicam finančne krize. Finančna kriza in sprememba regulatornega okvirja gresta namreč z roko v roki, saj je do sprememb na zakonodajnem področju prišlo predvsem z namenom preprečiti nastanek podobnih finančnih kriz v prihodnje, in se tako izogniti negativnim posledicam za celotno gospodarstvo države.
Ključne besede: finančni sistem, kapitalski trg, finančne institucije, finančna kriza, veljavna zakonodaja.
Objavljeno: 04.07.2016; Ogledov: 632; Prenosov: 95
.pdf Celotno besedilo (2,42 MB)

6.
PRENOS POSLOVNEGA DELEŽA V DRUŽBI Z OMEJENO ODGOVORNOSTJO (D.O.O.) - KORPORACIJSKI IN DAVČNI VIDIK
Špela Urh, 2015, diplomsko delo

Opis: Družba z omejeno odgovornostjo je po svoji naravi kapitalska družba. Osnovni kapital sestavljajo osnovni vložki družbenikov. Zanjo je značilna fleksibilnost: pogodbena svoboda pri urejanju medsebojnih razmerij med družbeniki, preprosto upravljanje družbe, omejena odgovornost družbenikov za dolgove, predpisani minimalni osnovni kapital in razmeroma preprosta sprememba družbenikov (izključitev, izstop). Družba z omejeno odgovornostjo se ustanovi z družbeno pogodbo. Status pravne osebe pridobi šele z vpisom v sodni register. Minimalni osnovni kapital je7500 € in je sestavljen iz osnovnih vložkov. Družbenik ima pravico do deleža pri bilančnem dobičku. Temeljna obveznost družbenikov sta obveznost vplačila osnovnega vložka in obveznost ohranjanja osnovnega kapitala. Poslovni delež je izražen v ulomku ali v odstotku in predstavlja skupnost pravic in obveznosti, ki jih ima družbenik na podlagi osnovnega vložka.Enak pomen ima tudi delnica pri d.d.. vendar je razlika med poslovnim deležem in delnico predvsem v tem, da se poslovni deleži ne smejo izdati kot vrednostni papirji. Družba lahko družbeniku izda le potrdilo, da je imetnik poslovnega deleža. S poslovnim deležem lahko razpolagamo (proda, podari, zastavi, predmet dedovanja). Torej če družbenik odsvoji poslovni delež po vrednosti, ki je višja od njegove nabavne vrednosti, ustvari kapitalski dobiček. Kapitalski dobiček pa je premet obdavčitve.Obvezna organa družbe sta poslovodja (direktor) in skupščina.
Ključne besede: družba z omejeno odgovornostjo, poslovni delež, kapitalski dobiček, prenos poslovnega deleža, osnovni kapital, izstop, izključitev družbenika
Objavljeno: 02.12.2015; Ogledov: 4370; Prenosov: 966
.pdf Celotno besedilo (841,78 KB)

7.
KREDITNO TVEGANJE BANK PO BASEL II IN BASEL III
Alenka Kumer, 2012, diplomsko delo

Opis: Kreditno tveganje je tveganje nastanka izgube zaradi neizpolnitve obveznosti dolžnika do banke. Banke zmanjšajo tveganje z analizo kreditnih sposobnosti posojilojemalcev ter na velikost tveganja odločijo višino obrestnih mere in oblikujejo rezervacije. S kreditnim tveganjem se najbolj srečujejo banke. Z uvedbo kapitalskega sporazuma Basel II, ki naj bi začel veljati leta 2007, naj bi se kreditno tveganje zmanjšalo, zato bi morale slovenske banke veliko pozornost posvetiti prav tem pravilom. Basel II je zasnovan tako, da je bolj prilagodljiv in bolj občutljiv na tveganja kot njegovi predhodniki. To vpliva na vse banke in druge finančne institucije. Basel II poskuša doseči, da bi z vzpostavitvijo tveganja in zahteve za upravljanje kapitala zagotovil namen, da bi banke imele dovolj kapitala za tveganje. Kapitalska shema posega v načine merjenja kreditnih tveganj. Predlagana sta dva pristopa alternativnega načina merjenja kreditnega tveganja, standardizirani pristop in pristop, temelječ na internih ratingih. Kapitalsko shemo sestavljajo trije stebri. Prvi steber ali minimalne kapitalne zahteve predstavljajo osrednji steber kapitalske ustreznosti, ki naj bi bila po spremenjeni metodologiji bolj občutljiva na stopnje kreditnega tveganja v bankah in bolj prilagojena na finančnem trgu. Namen drugega stebra je preverjanje nadzornikov, ali banka ocenjuje tveganja, katerim je izpostavljena pri opravljanju bančnih in finančnih storitev. V drugem stebru gre za sprotno preverjanje kapitalske ustreznosti bank, kar naj bi omogočilo hitro ukrepanje nadzornikov, če v obsegu zahtevanega regulatornega kapitala ne bi v zadostni meri pokrival želje bank po prevzemanju tveganj. Pomembno vlogo ima tržna disciplina. Tržna disciplina kot tretji steber kapitalske sheme zahteva aktivno vlogo udeležencev, ki nagrajuje tiste banke, ki imajo svoje poslovanje pregledno, kaznujejo pa »nedisciplinirane« banke. Basel III je tretji sporazum, ki je nastal kot dogovor na pomanjkljivost v finančnih uredbah. Krepi kapitalske zahteve bank in uvaja nove regulativne zahteve glede likvidnostnih bank in bančnega finančnega vzvoda. Basel III je le en del temeljnega prestrukturiranega pristopa k tveganju in ureditvam v finančnem sektorju.
Ključne besede: banke, kreditno tveganje, kapitalski sporazum, kapitalske ustreznosti, standardizirani pristop, pristop, temelječ na internih ratingih, regulativne zahteve.
Objavljeno: 07.11.2013; Ogledov: 2991; Prenosov: 355
.pdf Celotno besedilo (1,13 MB)

8.
SPREMEMBE KAPITALSKIH STANDARDOV ZA BANKE
Daniela Koželj, 2012, diplomsko delo

Opis: Banke so pomembne finančne institucije, ki se pri svojem poslovanju srečujejo z vrsto bančnih tveganj, katerim so izpostavljene zaradi nenehnega spreminjanja okolja poslovanja. Vsaka banka ima določen pristop k upravljanju tveganj. Ta izhaja iz njenih poslovnih strategij, politik, profila tveganosti ter položaja, strukture in dejanskega vpliva oddelkov za upravljanje tveganj na sprejemanje odločitev v banki. Kapital predstavlja bankam vir sredstev in jih ščiti pred pojavom insolventnosti, prav tako pa jim omogoča pokrivanje potencialnih izgub. Zaradi tega je bistvo vsake banke, da s kapitalom ravna na preudaren način. Definicija kapitala ostaja v baselskem predlogu kapitalske sheme, ki jo je prinesel Basel II, nespremenjena glede na sporazum iz leta 1988 in njegove dopolnitve v letu 1996. Kapital je tako sestavljen iz temeljnega in dodatnega kapitala, katerih vsoto zmanjšujejo odbitne postavke. Temeljni kapital (»Tier 1«), sestavljen iz osnovnega kapitala in rezerv, je ključna sestavina banke, ki s svojimi lastnostmi daje banki najboljšo zaščito banke pred pojavom nesolventnosti, saj omogoča absorpcijo nepričakovanih izgub, nastalih v poslovanju banke. Predstavljati pa mora vsaj polovico vsega kapitala, s katerim banke pokrivajo kapitalske zahteve za različna tveganja. Basel II torej ohranja nespremenjeno definicijo kapitala, kapitalski koeficient in metodologijo merjenja tržnih tveganj V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je ves svet moral soočiti z izbruhom mednarodne dolžniške krize. Glavni povzročitelj teh kriz je bila predvsem povečana konkurenčnost med bankami, ki so na račun boljšega položaja v bančnem sistemu začele prevzemati tvegane posle, postale so tudi mednarodno aktivne, prišlo pa je tudi do združevanj in tehnoloških inovacij. Velikost kapitala je bila v tistih časih odvisna od volje lastnikov oziroma od poslovodstva banke in zato se je začelo zastavljati vprašanje ali ima banka dovolj kapitala za pokrivanje različnih vrst tveganj, ki jim je pri poslovanju izpostavljena. Propad ene banke lahko vpliva oziroma celo poruši celotni finančni sistem določenega gospodarstva. V banki za mednarodne poravnave v Baslu so se tako odločili poseči v odločitve o velikosti kapitala in tako leta 1988 izdali baselske kapitalske standarde imenovane Basel I. Glavni cilj Basla I je bilo določitev najnižje zahtevane ravni kapitala za banke v mednarodnem poslovanju, ki bi še zagotavljal varno poslovanje bank. Ti standardi so bili sprejeti z namenom, da bi uvedli poenotena pravila za izračun in določili ustrezne višine tako imenovane minimalne kapitalske zahteve, pri čemer mislimo na najmanjšo količino kapitala, ki jo banka potrebuje za varno poslovanje. Temu sporazumu je zaradi velikih sprememb na finančnih trgih (pojavili so se številni novi produkti in storitve, s tem pa tudi nova oziroma spremenjena bančna tveganja) sledil še drugi, imenovan Basel II, ki je bil sprejet leta 2004. Glavni namen njegovega sprejetja je bil, da bi odpravil pomanjkljivosti, ki jih je prinesel Basel I. Sprejetje Basla II je bil v mednarodnem finančnem okolju eden izmed najpomembnejših projektov zadnjega desetletja.Eden izmed zastavljenih ciljev Basla II je tudi večja konkurenčna enakost med bankami. Basel II s ponujanjem treh pristopov postavlja različna pravila, ki so ugodnejša za večje, bolj sofisticirane banke kot za manjše in tiste, ki šele vstopajo v panogo. Te banke ne bodo sposobne razviti ustreznih tehnologij za uporabo naprednejših pristopov izračuna kapitalske ustreznosti zaradi visokih fiksnih stroškov v izboljšavo informacijskih sistemov in problema pridobitve dovolj dolge časovne vrste podatkov. Identičen model za majhne in velike banke ni primeren, saj tako ne bo dosežen cilj o konkurenčni enakosti. Novi režim za ugotavljanje kapitalske ustreznosti bi se moral prilagoditi potrebam tako bolj kot manj sofisticiranih institucij Vzporedno z Baslom II se je uveljavila tudi evropska direktiva CAD III. To naj bi zagotovila enakovreden ko
Ključne besede: Baselski kapitalski sporazum, CAD III, minimalne kapitalske zahteve, regulativni nadzor, tržna disciplina
Objavljeno: 04.06.2012; Ogledov: 2039; Prenosov: 139
.pdf Celotno besedilo (430,05 KB)

9.
ELEKTRONSKO BORZNIŠTVO
Uroš Savec, 2011, diplomsko delo

Opis: Razvoj elektronskega poslovanja se je začel z razvojem računalniških omrežij in interneta, ki sega v šestdeseta leta 20. stoletja. Preskok, ki smo mu bili priča od takrat do danes je neverjeten. Podjetij, ki ne poslujejo elektronsko praktično ni več, saj je to odločilnega pomena za obstoj v današnjem času, kjer je boj za obstoj neizprosen. E-borzništvo je ena od oblik elektronskega poslovanja, ki se je naglo začela razvijati v 90-ih letih in je z nenehnim pritokom denarja prebudila borznega bika, ki je divjal vsaj desetletje brez večjih korekcij navzdol. E borzništvo je drastično skrajšalo čas od borznega naročila, do same izvršitve borznega naročila. Zaradi hitrejšega reagiranja na trgu, kjer so informacije tiste, ki narekujejo gibanje tečajev so zato možne tudi večje korekcije borznih tečajev, ki pa lahko prestrašijo marsikaterega pesimista na kapitalskem trgu in tečaji zgrmijo še nižje kot bi sicer in to v zelo kratkem času. 8. decembra 1993 so člani Ljubljanske borze prvič trgovali elektronsko preko borznega elektronskega sistema (BIS), leta 1999 pa se je trgovanje preneslo na trgovalno orodje BTS in od takrat do danes je borza ponudila več elektronskih storitev kot so na primer BORZAnet, informacijska sistema SEOnet in CSI (INFO HRAMBA), ki je plod sodelovanja ATVP in Ljubljanske borze. Konec leta 2010 je zaznamoval prehod na mednarodno trgovalno platformo XETRA, do katere je možno dostopati preko postaje J-Trader, ki so ga izvedli z namenom pospešiti razvoj in konkurenčnost Ljubljanske borze vrednostnih papirjev in posledično izboljšati stanje na slovenskem trgu kapitala. Storitve elektronskega trgovanja pri nas ponujajo štiri večje borznoposredniške hiše in sicer Ilirika BPH d.d. , Alta skupina d.d. (združitev treh borznoposredniških hiš Medvešek Pušnik, Poteza, Publikum), GBD online BPH d.d. in BrokerJet Sparkasse d.d. (ustanovljena s partnerstvom Banke Sparkasse d.d. ter Ecetera Central European e-finance AG leta 2008).
Ključne besede: elektronsko poslovanje, borzno posredniška hiša, trgovanje, informacijski sitem, kapitalski trg, elektronsko borzništvo, trgovalno orodje, borzni tečaj
Objavljeno: 13.12.2011; Ogledov: 2023; Prenosov: 103
.pdf Celotno besedilo (1,54 MB)

10.
IZOBRAŽEVANJE ZAPOSLENIH IN POTENCIALNIH VLAGATELJEV ZA RAVNANJE Z VREDNOSTNIMI PAPIRJI
Romana Jenko, 2011, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi smo predstavili kapitalski trg, ki je bil pred letom 2008 precej v porastu. Po tem letu je prišlo do »zloma« svetovne in posledično ljubljanske borze, nastopila je gospodarska kriza. V diplomski nalogi smo prav tako predstavili osnovne napotke vlagateljem, ki se z vlaganjem na trg vrednostnih papirjev srečujejo prvič. Izobraževanje zaposlenih in motivacijo za izobraževanje pa smo na kratko povzeli v zadnjem delu teoretičnega dela. V okviru diplomske naloge smo prav tako izvedli raziskavo s pomočjo anketiranja 52 naključno izbranih vlagateljev borzno posredniške hiše Alta d.d.. Od tega je bilo 55,8% moških in 44,2% žensk različne starostne in izobrazbene strukture. Z raziskavo smo želeli ugotoviti ali med pogostostjo vlaganja na trg vrednostnih papirjev in različnimi dejavniki: vpliv gospodarske krize, stopnja pripravljenosti tveganja, pogostostjo udeležbe na javnih izobraževanjih, postopkom borznega posredovanja in načinom uporabe oddajanja naročil (klasično ali elektronsko) obstaja povezanost. Izkazalo se je, da med pogostostjo vlaganja na trg vrednostnih papirjev in vsemi dejavniki obstaja povezava. Vlagatelji se še vedno poslužujejo klasične oddaje naročil, kljub temu, da je elektronski način oddaje naročil cenejši in relativno enostaven za uporabo. Vsi vlagatelji vlagajo na trg vrednostnih papirjev z namenom, da bi ustvarili čim večji dobiček in so posledično pripravljeni sprejeti višjo stopnjo tveganja. Večino vlagateljev je gospodarska kriza odvrnila od nadaljnjega vlaganja na trg vrednostnih papirjev. Ugotovili smo, da je eden ključnih dejavnikov pogostosti vlaganj na trg vrednostnih papirjev seznanjenost s trgom vrednostnih papirjev.
Ključne besede: kapitalski trg, vlagatelji, borzno posredniške družbe, finančna kriza, izobraževanje
Objavljeno: 04.07.2011; Ogledov: 1543; Prenosov: 102
.pdf Celotno besedilo (441,99 KB)

Iskanje izvedeno v 0.3 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici