1. PRIMERJAVA ZAKONSKE ZVEZE PO KANONSKEM IN CIVILNEM PRAVUAndrej Krivec, 2016, diplomsko delo Opis: Kanonsko in civilno pravo v nekaterih pogledih podobno obravnavata zakonsko zvezo, to bi lahko rekel predvsem za pogoje, ki jih postavljata za sklenitev zakonske zveze in pri skrbi za otroke, ki so posebej zaščiteni v obeh sistemih, vendar se zelo hitro pokažejo velike razlike, ki izhajajo predvsem iz osnovnega dejstva: kaj za katero pravo pomeni poroka. Za kanonsko pravo je to nekaj svetega, zakrament, za civilno pravo pa je to pogodba, ki jo lahko razdre katerakoli od strank skoraj brez razloga. Kanonsko pravo na to zvezo gleda tudi z duhovne plati in svetuje, kako se na poroko pripraviti in kako živeti v zakonski zvezi. V vsakem primeru se trudi, da bi se zakonska zveza obdržala, tudi ko odnosi med zakoncema niso takšni, kot bi morali biti. Nasprotno od tega pa je civilno pravo bolj »hladno«, saj gleda na zakonsko zvezo kot na skupek pravic in dolžnosti obeh zakoncev, ki si lahko kadarkoli premislita in končata to pogodbo, ki sta jo sklenila. Zato se civilno pravo (in posledično ZZZDR) tudi veliko bolj posveča odnosom in razmerjem, ki nastopijo po prenehanju zakonske zveze. Zakonik cerkvenega prava ne pozna razveze kot takšne, je pa pod izjemno strogimi pogoji mogoče ugotoviti in razglasiti ničnost zakonske zveze od začetka, kar pomeni, da nikoli ni obstajala.
Ključne besede: kanonsko pravo, Zakonik cerkvenega prava, civilno pravo, ZZZDR, zakrament, razveza
Objavljeno v DKUM: 20.09.2016; Ogledov: 1490; Prenosov: 172
 Celotno besedilo (775,03 KB) |
2. PRIMERJAVA SKLENITVE ZAKONSKE ZVEZE IN DRUŽINSKEGA ŽIVLJENJA PO PRAVU SREDNJEGA VEKA IN KANONSKEGA PRAVAPetra Muhič, 2015, diplomsko delo Opis: Zakonska zveza je običajno eden najpomembnejših institutov oziroma mejnikov v življenju človeka, predvsem iz socialnega, družbenega in družinskega vidika. Zakonska zveza je vrednota in temeljni pravni postulat družbe, ki pa se razlikuje glede na različna kulturna okolja in obdobja zgodovine. Zakonska zveza je pravni institut, ki je tesno povezan z družino in družinskih življenjem, saj je le-ta največkrat temeljni cilj in pomembna posledica sklenitve zakonske zveze med osebama različnega spola. Družina je trajna skupnost, je posledica pravnega akta, kjer so vzpostavljeni osebni odnosi in čustvena navezanost med partnerjema različnih spolov, starši in otroci.
Zakonska zveza, pravni institut, kakor ga poznamo danes, ima svoje korenine v srednjem veku. Družba srednjega veka je bila razslojena, kljub temu so bile posledice sklenitve zakonske zveze, ne glede na stan iz katerega sta izhajala sklenitelja, povsem enake. Izhodišča zakonske zveze so se dokončno oblikovala v Dekretu Tametsi leta 1563. Kot tak je pravni institut zakonske zveze s svojimi posledicami ostal nespremenjen. Codex iuris canonici iz leta 1983 s svojim predhodnikom in imenovanim Dekretom potrjuje to trditev za področje kanonskega prava in ODZ iz leta 1811 s svojimi novelami iz začetka 20. stoletja za civilno področje. Vse do konkordatov države z KC v 18. in 19. stoletju, je odločilno vlogo pri sklepanju zakonske zveze imela KC s svojimi predstavniki, šele druga polovica 19. stoletja prenese pristojnost v celoti na državne organe.
Ključne besede: zakonska zveza, družina, družinsko življenje, dedovanje, srednji vek, fevdalizem, kanonsko pravo, ZCP, ODZ, KC
Objavljeno v DKUM: 06.07.2015; Ogledov: 1696; Prenosov: 404
Celotno besedilo (797,09 KB) |
3. SPOLNE ZLORABE OTROK V CERKVIBranka Špilak, 2015, diplomsko delo Opis: Problem spolnih zlorab otrok s strani duhovnikov je po letu 2000 pritegnil pozornost javnosti po vsem svetu. Pozornost so primeri pritegnili predvsem zato, ker so verskim organizacijam pridržani višji moralni in etični standardi in ker ima Katoliška cerkev strog moralni kodeks v spolnih zadevah in so njeni duhovniki zavezani k celibatu. Cerkev bi tako pridigala in učila moralnih vrednot, medtem ko njeni posvečeni verniki ravnajo nemoralno in povsem nesprejemljivo.
Diplomsko delo vsebuje pregled problema spolnih zlorab otrok s strani cerkvenih uslužbencev, predstavljen je interni kanonskopravni postopek zoper storilce, odškodninska odgovornost Cerkve za dejanja duhovnikov in nekaj značilnosti spolnih zlorab otrok s strani duhovnikov – značilnosti storilcev, žrtev in okoliščine spolnih zlorab.
V delu ugotavljam, da spolnih zlorab otrok s strani duhovnikov, ni mogoče pripisati enemu samemu vzroku. Pomembno vlogo pri le-teh pa igrajo situacijski dejavniki in priložnost za zlorabo. Tudi posamezne lastnosti duhovnikov ali prisotnost motenj in težav ne napovedujejo, da bo le-ta spolno zlorabil otroka.
Ključne besede: spolne zlorabe otrok, Katoliška cerkev, duhovniki, celibat, kanonsko pravo, odškodninska odgovornost Cerkve
Objavljeno v DKUM: 10.06.2015; Ogledov: 2474; Prenosov: 462
Celotno besedilo (1013,10 KB) |
4. NAČELO PROSTE PRESOJE DOKAZOV IN DOKAZNA PRAVILA V KAZENSKEM POSTOPKUSimona Slaček, 2013, diplomsko delo Opis: V diplomskem delu je predstavljeno načelo proste presoje dokazov v povezavi z dokazna pravila. V prvem delu je poudarek na zgodovinskem razvoju, kako se je načelo proste presoje dokazov v povezavi z dokaznimi pravili razvijalo v različnih časovnih obdobjih (v rimskem, germanskem in kanonskem pravu), kako se je načelo (v 18. stol.) rešilo okov legalne dokazne teorije (negativnih in pozitivnih dokaznih pravil) in kako je bilo takrat načelo proste presoje dokazov razumljeno.
V drugem delu diplomskega dela je v ospredju pomen načela proste presoje dokazov, kaj zajema in kako je urejeno v nacionalni zakonodaji ter kako ga interpretirajo v različnih pravnih sistemih. Kje se kažejo razlike med kontinentalnim in angloameriškim pravnim sistemom glede na razumevanje načela proste presoje dokazov in uporabo dokaznih pravil? V tretjem delu se diplomsko delo osredotoča na vprašanja povezana z izvajanjem in vrednotenjem dokazov v kazenskem postopku. Kako dokazna pravila in načelo proste presoje dokazov vplivata na izvajanje dokazov in dokazno oceno? V tem delu so predstavljena dokazna pravila izvajanja dokazov in prosta presoja vrednotenja dokazov (svobodna dokazna ocena) na posameznih dokaznih sredstvih (zagovor obdolženca, zaslišanje priče, branje listine, izvedenstvo, ogled).
Ključne besede: Načelo proste presoje dokazov, dokazna pravila, rimsko pravo, germansko pravo, kanonsko pravo, kontinentalni pravni sistem, angloameriški pravni sistem, dokazna sredstva, izvajanje dokazov, dokazna ocena.
Objavljeno v DKUM: 17.10.2013; Ogledov: 4995; Prenosov: 655
Celotno besedilo (447,01 KB) |
5. V VSEH PRAVNIH ZADEVAH ŠKOFIJE ZASTOPA ŠKOFIJO KRAJEVNI ŠKOFMario Kolonić, 2013, diplomsko delo Opis: Diplomska naloga obravnava kanon 393 zakonika cerkvenega prava, ki je jedrnat vendar vsebinsko izredno obsežen. Kanon se glasi »Krajevni škof zastopa škofijo v vseh pravnih zadevah«. V osebi škofa je po cerkvenem pravu združena trojna oblast: zakonodajna, sodna in izvršna.
Krajevni škofje so zakoniti nasledniki apostolov in so odgovorni za življenje krajevne Cerkve. Škof je vključen v škofovski zbor, ta pa je v soglasju s papežem nosilec vrhovne oblasti nad vso Cerkvijo. Škofija je pravna oseba tako po cerkvenem kot po civilnem pravu. To med drugim potrjuje Sporazum ki ureja pravna vprašanja med RS in svetim sedežem, ki ga je z zakonom potrdil parlament leta 2004.
ZCP opredeljuje škofijo kot najbolj popolno obliko krajevne Cerkve. Gre za skupnost vernikov, ki so teritorialno povezani. Nad vsako škofijo ima krajevni škof lastno in neposredno oblast. V ZCP je krajevni škof opredeljen kot pastir vseh župnij v svoji župniji, ker pa svojega poslanstva zaradi obsega dela ne more opravljati osebno, ga opravlja preko župnikov ki so njegovi avtonomni sodelavci.
Župnik dela pod škofovo oblastjo, z njim je v hierarhičnem odnosu in mu je za delo neposredno odgovoren. Škof je dolžan njegovo delo nadzirati in v primeru škodljivega ravnanja ali celo storitve kaznivega dejanja tudi učinkovito ukrepati. V zakonskih besedilih svetega sedeža se zavrača enačenje razmerja škof- župnik z odnosom delodajalec- delojemalec. Zato tudi škof in škofija zavračata odškodninsko odgovornost za kazniva dejanja ki jih stori župnik.
Cerkvev razpolaga z mnogimi gmotnimi dobrinami, s temi pa v primeru škofije v skladu s predpisi ZCP razpolaga škof. Zaradi narave stvari dobrine škofije upravlja škofijski ekonom pod avtoriteto krajevnega škofa, to pa ga ne odvezuje odgovornosti v primeru zlorab.
Škof je v svoji škofiji tudi zakonodajalec. Gre za eno izmed treh oblasti ki poleg sodne in izvršne tvorijo vodstveno oblast, ki je v škofiji zaupana škofu.
V škofiji je na prvi stopnji sodnik škof, ki pa svojo sodno oblast opravlja preko sodnega vikarja.
Ključne besede: Kanonsko pravo, krajevni škof, pravne zadeve, apostoli, sveti sedež, duhovniki, cerkveno premoženje, škofijski ekonom, sodnik.
Objavljeno v DKUM: 16.09.2013; Ogledov: 1878; Prenosov: 252
Celotno besedilo (395,29 KB) |
