SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 1 / 1
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Jezikovna osnova stare cerkvene slovanščine
Gjoko Nikolovski, 2016, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija z naslovom Jezikovna osnova stare cerkvene slovanščine je razdeljena na štiri dele: uvod, teoretični in empirični del ter sklep. Teoretični del disertacije vsebuje dve celoti. V prvem delu obravnavam osnovne pojme v slavistiki, ki se nanašajo na Slovane, njihova poimenovanja (etnonime) skozi zgodovino, prajezik, pradomovino, slovanske selitve, začetke slovanske pismenosti, staro cerkveno slovanščino. Namen tega dela je ustvariti pogled na obdobje pred nastankom in na pojav stare cerkvene slovanščine. V drugem delu teoretičnega dela se ukvarjam s pojavom najpomembnejšega vprašanja v slavistiki, ki se je oblikovalo na prehodu iz 18. v 19. stoletje in se nanaša na definiranje jezikovne osnove stare cerkvene slovanščine. Odgovor na to vprašanje se je oblikoval v obliki dveh teorij, panonske (panonsko-karantanske), ki sta jo zagovarjala Jernej Kopitar in Franc Miklošič, in makedonske teorije, ki sta jo zastopala Vatroslav Oblak in Vatroslav Jagić. Jernej Kopitar in pozneje Franc Miklošič sta zagovarjala teorijo, po kateri je bila osnova stare cerkvene slovanščine jezik panonskega območja, tj. jezik prednikov Slovencev. Jernej Kopitar je odkril veliko besed, ki so bile izposojenke iz latinskega in nemškega jezika (oc6t7, lat. acetum, ol7tar6, lat. Ataria, post7, nem. Fasta, pop7, nem. pfaffo). Domneval je, da naj bi bile te besede prisotne samo v slovanskem govoru, ki ga je govorilo prebivalstvo na območjih v bližini latinskega in nemškega jezika. Domnevo je dodatno podprl tudi z določenimi besedami, ki so bile prisotne v jeziku panonsko-moravskih Slovanov (balii, resnota, otok7, bratr7, rob7, pape'6). K tem argumentom je Franc Miklošič dodal še obstoj nosnikov (4, ѧ) in soglasniških skupin [t in 'd v madžarskem jeziku v izposojenkah slovanskega porekla (pentek madž. : pѧt7k7, szombota : s4bota; mozstoha, rozsda, Budapest), ki naj bi bile prevzete iz sosednjega slovanskega oziroma slovenskega jezika. Vatroslav Jagić in njegov učenec Vatroslav Oblak sta zastopala drugačno stališče. Oblak je ob koncu leta 1891 odšel na študijsko potovanje po južni Makedoniji, kjer je preučeval narečja solunske okolice. V narečju vasi Suho v okolici Soluna je našel jezikovne reflekse, ki so ozko povezani s staro cerkveno slovanščino. Po Vatroslavu Oblaku so najpomembnejše naslednje lastnosti: (1) razvoj ъ > o in ь > e kot v najstarejših slovanskih pisnih spomenikih, (2) ohranjanje nosnih vokalov 4 in ѧ, (3) ohranjena soglasniška sklopa [t in 'd kot v stari cerkveni slovanščini, (4) nerazlikovanje refleksov starih 5 = §. Končni rezultat je bila uveljavitev makedonske ali makedonsko-bolgarske teorije, ki temelji na dejstvu, da sta brata Ciril in Metod vzela za osnovo stare cerkvene slovanščine govore iz okolice Soluna, s čimer je zavrnil starejšo panonsko teorijo o poreklu stare cerkvene slovanščine. Razvidno je, da obe teoriji ponujata različna odgovora in imata enostransko stališče, ki ne vključuje sociolingvističnih okoliščin. V osnovi se zagovorniki panonske teorije sklicujejo na besedišče, medtem ko so v osnovi makedonske teorije zgodovinskoglasoslovni argumenti. V naslednjem poglavju sledi pregled pogledov na vprašanje o jezikovni osnovi stare cerkvene slovanščine pri slovenskih jezikoslovcih 20. stoletja, pri čemer izpostavljam poglede Martine Orožen, Alenke Šivic Dular, Vande Babič in Mateja Šeklija. Ugotavljam, da je Martina Orožen bolj naklonjena teoriji Jerneja Kopitarja in Franca Miklošiča kljub umirjenemu vseslovanskemu pogledu, ki ga zagovarja v enem od svojih člankov, medtem ko preostali trije obravnavajo jezikovno osnovo s stališča genetske lingvistike in za to uporabljajo zgodovinskoglasoslovne argumente, na podlagi katerih stari cerkveni slovanščini določajo južnoslovansko osnovo. V naslednjem poglavju s pomočjo genetolingvistične teorije Daliborja Brozovića ugotavljam, da je stara cerkvena slovanščina kot knjižni jezik najvišje postavljeni neorganski konkretni idiom, ki ima svojo organsko osnovo v obliki krajevnega govora. Neorganskost je bila dosežena s civilizacijskimi nadgradnjami, in sicer z vnosom grških elementov v južnoslovanskem prostoru in nato z vnosom velikomoravsko-panonskih elementov v velikomoravsko-panonskem prostoru. Empirični del doktorske disertacije vsebuje: (1) opis fonoloških baz suškega govora, (2) kratek opis oblikoslovne podobe suškega govora, (3) primerjalno analizo ključnih refleksov med lagadinsko-bogdanskimi govori, (4) primerjalno analizo refleksov za praslovanski skupini *tj in *dj med solunsko-vodenskimi in sersko-lagadinskimi južnimi makedonskimi govori, (5) analizo pojavnosti besedja zahodnega (moravsko-panonskega) izvora v kanonskih spomenikih stare cerkvene slovanščine in poznejših makedonskih spomenikih iz 12., 13., 14. in 15. stoletja. Obstoj soglasniških skupin št in žd in primerjalna analiza drugih refleksov v lagadinsko-bodanski skupini govorov je pokazala, da suški, visoški in zarovski govor tvorijo narečno oazo, ki hrani reflekse (ä, razvoj ъ > o in ь > e ter št in žd), medtem ko se v njihovih sosednjih govorih opažajo novejši refleksi (denazalizacijo, ekavski razvoj 5, ǵ in ḱ). Na podlagi opravljenih analiz sem potrdil, da je prvotna organska osnova stare cerkvene slovanščine najverjetneje solunski govor 9. stoletja z okolico, ki se je danes najbolj ohranil v govorih vasi Suho, Visoka in Zarovo. Zadnji del empiričnega dela ponuja analizo pojavnosti besedja zahodnega (moravsko-panonskega) izvora v kanonskih spomenikih stare cerkvene slovanščine in makedonskih spomenikih iz 12., 13., 14. in 15. stoletja. Analiza je potrdila prisotnost številnih velikomoravsko-panonskih besed v makedonskih spomenikih, ki so se v makedonska besedila vnašala po vrnitvi cirilometodovih učencev v makedonsko-bolgarski prostor. V sklepu ugotavljam, da z genetolingvističnim pogledom na jezikovno osnovo stare cerkvene slovanščine definiramo njeno organsko južnoslovansko ali natančneje solunsko osnovo. Z upoštevanjem velikomoravsko-panonskega besedišča predlagam širši pogled na oblikovanje stare cerkvene slovanščine, in sicer skozi prizmo zgodovinskih in sociolingvističnih okoliščin ter v njenem polnem obsegu, ki vključuje vse faze razvoja v času in prostoru. Na koncu doktorske disertacije je še priloga z izbranimi govorjenimi besedili iz vasi Suho.
Ključne besede: Slovani, stara cerkvena slovanščina, jezikovna osnova, genetolingvistična teorija, jugovzhodna makedonska narečna skupina, suški govor, velikomoravizmi, panonizmi, makedonski biblijski rokopisi
Objavljeno: 13.10.2016; Ogledov: 772; Prenosov: 129
.pdf Celotno besedilo (7,73 MB)

Iskanje izvedeno v 0.03 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici