Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Tema magistrskega dela je lektoriranje, in sicer zlasti kot celostna predstavitev lektorjeve dejavnosti oz. postopka, katerega namen je doseganje jezikovne pravilnosti. Gre za vpogled v lektorsko stroko skozi čas; od začetkov, ko so bili lektorji zgolj začasna rešitev, do danes, ko so v e-dobi nepogrešljiv člen v verigi sooblikovanja jezikovno ustreznega besedila, na poti do jezikovnega svetovanja in uveljavljenega poklica. Delo dokazuje lektorjevo nujno prizadevanje za uresničevanje norme knjižnega jezika, pri čemer mu pripisuje pomembno jezikovnokulturno vlogo; prav lektor je tisti, ki s poznavanjem specializiranih jezikovnih tehnologij vzpostavlja uravnotežen odnos med jezikovno rabo in kodificiranostjo. V teoretičnem delu je opredeljen pojem lektoriranje, razložen postopek računalniškega lektoriranja, predstavljen lektorjev družbeni položaj; poglavje o purizmu kritično ovrednoti pretirano lektorsko skrb za čistost jezika, a se hkrati potrdi teza, da lektorji dobro opravljajo svoje delo; poglavje o jezikovni politiki se dotika kompleksnosti pojma jezikovne pravilnosti, saj se z zagovarjanjem represivnih metod izrekanja glob ob jezikovnih napakah odpira vprašanje o lektorjevi oz. uporabnikovi odgovornosti. Kot posebno pereče pravopisno vprašanje delo zajema tudi poglavje o vejici, v katerem je podana primerjava med Slovenskim pravopisom (1962), Slovenskim pravopisom (2001) in sodobnimi pogledi na to ločilo. Empirični del z analizo raznovrstnih pisnih publicističnih besedil potrjuje vejico kot težavno ločilo; podana je primerjava med lektoriranimi in nelektoriranimi časopisnimi članki – delo strne z ugotovitvijo, da lektor odpravi nemalo jezikovnih napak, zato tvorcem besedil predstavlja nadvse koristno pomoč.
Ključne besede: Lektoriranje, jezikovna pravilnost, jezikovne tehnologije, publicistična besedila, vejica.
Objavljeno v DKUM: 26.08.2016; Ogledov: 1668; Prenosov: 259
Celotno besedilo (1,89 MB)