Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Prvi odstavek 28. člena Ustave Republike Slovenije določa, da ne sme biti nihče kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno. Skozi omenjeni člen se v kazenskem pravu zrcali načelo zakonitosti (»nullum crimen sine lege, nulla poena sine lege«), iz katerega izhaja splošno sprejeta zahteva, da mora biti kazensko pravo samo zakonsko pravo, saj dotična pravna panoga najhuje posega v temeljne pravice posameznikov in je zato pomembno, da jo ohranjamo znotraj ustavno začrtanih meja. Že v drugi polovici osemnajstega stoletja sta Beccaria in Montesquieu opozarjala na samovoljo sodnikov in zakonodaje ter iz tega razloga ravno kot prva oblikovala načelo zakonitosti. Nastanek predmetnega načela, njegova vsebina in poznejši razvoj kažejo, da se skozenj zagotavlja garantna funkcija v kazenskem pravu, saj je njegova poglavitna vsebina zaščita posameznika, ki je v konfliktu z državo, oziroma zagotovitev pravne varnosti le-temu pred samovoljnimi, nezakonitimi in čezmernimi posegi kazenskega represivnega aparata. V zvezi z zahtevo po zagotavljanju načela zakonitosti v kazenskem pravu je potrebno omeniti problematiko zelo raznolikih razlag kazenskopravnih določb slovenske teorije in sodne prakse, ki so neredko v nasprotju z načelom zakonitosti. Največje težave pri razlagi nastajajo pri zakonskih znakih, ki so pomensko bolj odprti, dvomljivi, nejasni in od sodnika zahtevajo vsebinsko vrednostno zapolnitev. Analiza judikature sicer ne ponuja nikakršne striktne metodologije sodišč pri odločanju, pokaže pa, da je podlaga nezakonitih odločitev sodišč, največkrat argument sistematične metode razlage kazenskopravnih določb ter, po nekakšnem notranjem občutku za pravičnost razlagalca, iskanje takšne razlage posamezne določbe, da bo temeljna dobrina karseda zavarovana. Povedano predstavlja hudo napako in pomanjkljivost našega pravnega sistema, saj so s tem ogrožena številna načela pravne države, na primer: načelo enakosti pred zakonom, načelo delitve oblasti, pravna varnost ipd. Zaradi težnje po enakem varstvu pravic in poenotenju sodne prakse sta se v teoriji pojavila dva teoretično-filozofska pogleda na načelo zakonitosti - koncept maksimalne določenosti in koncept supremacije teleološke interpretacije, ki ponujata odgovor na vprašanje, koliko svobode ima sodnik pri razlagi zakonskih določb KZ-1 in kako lahko le-te razlaga, da pri tem ne krši načela zakonitosti. Pri določbah splošnega dela KZ-1, ki navajajo splošne institute ter jih podrobneje razvijata kazenskopravna teorija in praksa, se zdi smiselno uporabiti koncept supremacije teleološke interpretacije, pri razlagi določb posebnega dela KZ-1 pa se zdi pravilneje, zaradi načela »lex certa«, ki je tukaj bistveno bolj stogo uveljavljeno, dati prednost konceptu maksimalne določenosti. Magistrsko delo odraža trenutno, kaotično stanje slovenske kazenskopravne teorije in sodne prakse z vidika načela zakonitosti ter pokaže očitno ignoriranje in nezavedanje razlagalcev, da razlaga zakona ne sme nikoli biti korektura zakona.
Ključne besede: načelo zakonitosti, kazenskopravna norma, določenost zakona, prepoved retroaktivnosti, analogija, teleološka razlaga, jezikovna razlaga, kazensko materialno pravo, zakonski znaki kaznivega dejanja, jasnost zakonskega zapisa
Objavljeno v DKUM: 24.04.2023; Ogledov: 711; Prenosov: 133
Celotno besedilo (1,20 MB)

Opis: Doktorska disertacija obravnava konstruktivno vlogo Slomškovega pridižnega jezika pri oblikovanju slovenskega knjižnega jezika. V zgodovinsko-razvojnem pregledu avtorica ob besedilih oznanjevalne jezikovne zvrsti, ki v razvoju izkazujejo najvišjo stopnjo kultiviranosti, obravnava jezikovni razvoj oziroma preobrazbo knjižne norme od Trubarja do Slomška in s tem najprej dokazuje, da se je slovenski knjižni jezik normativno razvijal in oblikoval ob pridižnem jeziku, ki je odločilno vplival na normo in predpis osrednje- in vzhodnoslovenskega knjižnega jezika. Z raziskavo avtorica tudi potrjuje, da je pridižni jezik živ, govorjeni slovenski jezik, v katerem se po Trubarjevem vzoru normiranja osrednjeslovenskega knjižnega jezika narečne značilnosti pokrajine združujejo v kultiviran knjižni sistem. Pridižni jezik je poleg tega dokaz za obstoj pokrajinskih knjižnih različic. Hkrati se v njem slovenska jezikovna tradicija nadgrajuje s sodobnimi jezikovnimi dogajanji, to pa se povezuje v zanesljivo in trdno jezikovno normo ter predpis. V pridižnem jeziku namreč pride do soočanja pisne tradicije in govorne podobe jezika, v njem se tudi uresniči puristična strukturna preobrazba slovenskega knjižnega jezika, s čimer pridižni jezik odpira pot jezikovnemu poenotenju in trdni jezikovni normativnosti. Doktorska disertacija torej z razvojnim pregledom slovenskega pridižnega jezika predstavlja temelj za vrednotenje Slomškovega izvirnega deleža pri oblikovanju knjižnega jezika in njegovih presežkov stilne ubeseditve. Avtorica tako v nadaljevanju najprej opozori na Slomškova splošna prizadevanja za slovenski jezik in na njegov jezikovni nazor, kot ga je izkazoval bodisi v jezikovnem načrtovanju bodisi v praktičnih pogledih na jezik, uresničenih v slovnici Inbegriff der slowenischen Sprache für Ingeborne in v govorniškem priročniku Vaje cerkvene zgovornosti. Avtorica nato s predstavitvijo Slomškovega pridigarstva, njegovega pridižnega opusa, njegovih teoretičnih pridižnih izhodišč, korpusa izbranih diplomatično prepisanih rokopisnih pridig in njihovih značilnosti, bodisi zgradbenih bodisi slogovno ubeseditvenih preide na osrednji del obravnave doktorske teme. V osrednjem delu disertacije sledi jezikovna in slogovna analiza Slomškovega pridižnega jezika in njegova umestitev v razvojni lok slovenskega pridigarstva, zlasti glede na pomen, ki ga je Slomškova pridiga imela pri oblikovanju enotnega slovenskega knjižnega jezika sredi 19. stoletja. S tem dokazuje, da je Slomšek sledil Kopitarjevemu jezikovnemu konceptu in ohranjal jezikovno tradicijo, ljudski jezik, ki ga je nadgradil v trden knjižni sistem. Zato je pomemben element v kontinuiteti jezikovnega razvoja od Trubarja. Poleg tega avtorica na podlagi glasoslovno-oblikoslovnih značilnosti dokazuje, da je bil Slomšek pomemben zagovornik poenotenja slovenskega jezika ne le v teoretičnih izhodiščih, temveč tudi v jeziku svojih pridig, saj je v izbiri jezikovnih različic zavestno sledil osrednjeslovenskemu tipu jezika in ga soočal z značilnostmi svojega jezikovnega prostora. Primerjalni pregled oblikoslovnih značilnosti potrjuje, da ni dosledno sledil oblikam, ki jih je predstavil v svoji rokopisni slovnici, v celoti ni sprejemal niti Metelkovega središčno slovenskega knjižnega sistema, čeprav je bil zanj sprejemljivejši od Kopitarjevega, niti Dajnkovega vzhodnoštajerskega, temveč je sledil Murkovim jezikovnosistemskim rešitvam, ki so na podlagi razvojno-zgodovinsko utemeljene variantnosti kompromisno nakazovale pot sprejemanja novih oblik, ki jih je kot zagovornik poenotenja sprejemal v svoje pridige, čeprav še ne povsem dosledno.
Ključne besede: Anton Martin Slomšek, Primož Trubar, Matija Kastelec, Janez Svetokriški, Rogerij Ljubljanski, Jernej Basar, Ožbalt Gutsman, Marko Pohlin, Jurij Japelj, Paškal Škrbinc, Friderik Irenej Baraga, Anton Krempl, Jožef Borovnjak, slovenski jezik, zgodovina jezika, osrednjeslovenski knjižni jezik, vzhodnoslovenski knjižni jezik, pridige, jezikovna analiza, jezikovna norma, slogovna analiza, umetnostni jezik, pridižni jezik, diplomatični prepis, korpusni pristop, digitalna humanistika
Objavljeno v DKUM: 26.03.2019; Ogledov: 2396; Prenosov: 346
Celotno besedilo (4,43 MB)

Ključne besede: slovenščina, jezikovna norma, odstopanja
Objavljeno v DKUM: 10.07.2015; Ogledov: 1232; Prenosov: 73
Povezava na datoteko