| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 12
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
STAVBNA PRAVICA V POSLOVNI PRAKSI
Nina Sophy Ćirić, 2013, diplomsko delo

Opis: Stavbna pravica predstavlja pomemben institut na področju stvarnega prava. Pri stavbni pravici gre za omejeno stvarno pravico, ki se lahko samostojno prenaša, je časovno omejena, podedljiva, odsvojljiva, načeloma odplačna hkrati pa predstavlja tudi izvedeno pravico, ne nujno na tuji stvari, saj je možna ustanovitev stavbne pravice na lastni nepremičnini. Pomembnost instituta stavbne pravice se kaže v tem, da omogoča posamezniku, bodisi fizični bodisi pravni osebi, gradnjo na zemljišču, nad ali pod zemljiščem, ki ni v njegovi lasti. Bodisi ker ni mogoča vzpostavitev lastninske pravice, bodisi ker ni smiselna vzpostavitev le-te. Ustanovi se lahko na delu zemljišča, celotni nepremičnini, na že obstoječem objektu, pod njim ali na realnem solastniškem delu. Institut stavbne pravice igra pomembno vlogo tudi pri razpolaganju z državnimi in občinskimi nepremičninami. V praksi se stavbne pravice v največji meri poslužujejo predvsem občine, saj tako rešujejo stanovanjske probleme, da zasebniki gradijo stanovanjske komplekse na občinskem zemljišču.
Ključne besede: stavbna pravica, javno-zasebno partnerstvo, stvarno pravo, občine, nepremičnine, zgradbe, lastninska pravica, stvarna pravica.
Objavljeno: 27.08.2013; Ogledov: 1669; Prenosov: 301
.pdf Celotno besedilo (1,04 MB)

3.
Javno-pravno varstvo okolja v Republiki Sloveniji in Evropski uniji : diplomsko delo univerzitetnega študija
Matej Kraner, 2013, diplomsko delo

Opis: Pravo okolja je v zadnjih desetletjih postalo eno izmed referenčnih pravnih področjih. Pravo okolja je urejeno v različnih pravnih virih. Temelje značilnosti izhajajo že iz Ustave Republike Slovenije [Ustava RS] (1991, 1997, 2000, 2003, 2004, 2006), ki v tem pogledu spada med modernejše ustave tako v Evropi kot tudi v svetu. Ustava RS (1991, 1997, 2000, 2003, 2004, 2006) opredeljuje, da je ena izmed nalog države tudi skrb za zdravo življenjsko okolje. Prav tako se na varstvo okolja nanašajo različni zakoni med katerimi imata poseben pomen Zakon o varstvu okolja [ZVO-UPB1] (2006, 2008, 2009, 2012) in Zakon o ohranjanju narave [ZON] (2004). Številne značilnosti prava okolja izhajajo tudi iz mednarodnih pravnih predpisov, kateri zavezujejo tudi Republiko Slovenijo. Varstvo okolja je temeljnega pomena tudi v Evropski uniji (v nadaljevanju EU), ki prevzema vedno večjo (odločilno) vlogo pri varovanju in izboljšanju stanja okolja. Tako je okoljska politika EU v zadnjih desetletjih prispevala k harmonizaciji okoljskega prava in k izboljšanju stanja okolja v Evropi in tudi Sloveniji. Dobra okoljska zakonodaja prispeva k učinkovitem varstvu okolja in je nujna predpostavka za uspešno reševanje okoljskih problemov. Kljub temu bo v prihodnje za učinkovito reševanje številnih okoljskih problemov potrebno povečati okoljsko zavest ter spremeniti vrednostno strukturo, ki ne bo več temeljila na pridobivanju nepotrebnih in hitro pokvarljivih materialnih dobrin, s katerimi, kot se je izrazil Ošlaj (2005), postmoderni homo faber poskuša zakriti njegovo stopnjujočo duhovno (kulturno) revščino, s čimer je doseženo, da že dlje časa prisotna patologija duha ne more izbruhniti v pandemijo.
Ključne besede: javno pravo, varstvo okolja, pravna ureditev, Slovenija, diplomske naloge
Objavljeno: 12.07.2013; Ogledov: 1471; Prenosov: 539
.pdf Celotno besedilo (502,09 KB)

4.
ANALOGIJA V SODNI PRAKSI SLOVENSKIH SODIŠČ
Denis Magyar, 2013, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo z naslovom »Analogija v sodni praksi slovenskih sodišč« ima dvojni pomen. Predstavlja zaokroženo celoto in sistematični prikaz analogije v teoriji ter sodni praksi, kar je rezultat avtorjevega celoletnega raziskovanja, hkrati pa predstavlja temelj za nadaljnje raziskovanje na področju analogije v sodni praksi. Menim, da diplomsko delo bralcu omogoči globok vpogled v tematiko, tako s teoretičnega kot tudi s praktičnega vidika. Po uvodni predstavitvi pravnih praznin in razlogov za njihov nastanek, lahko bralec obudi znanje o analogiji, ki ga je pridobil pri predmetu pravoznanstvo, hkrati pa se mu predstavijo nova spoznanja in koncepti, ki v teoriji še niso bili razdelani. Diplomsko delo se seveda dotika tudi drugih vprašanj, ki so vsaj posredno povezana z analogijo, kot je na primer sistemizacija pravnih panog v javno in zasebno pravo, odnos med posameznimi panogami v smislu nad- in podrejenosti ter podobna vprašanja, ki so pomembna za razumevanje predmeta diplomskega dela. Zadnje poglavje je namenjeno predstavitvi sodne prakse in vprašanjem, kako praksa dojema analogijo in jo uporablja v vsakodnevnih pravnih operacijah, v sklepnem delu pa so podane končne ugotovitve in izhodišča, na katerih bo temeljilo nadaljnje raziskovanje v naslednjem oziroma naslednjih delih.
Ključne besede: pravna praznina, analogija intra legem, zakonska analogija, pravna analogija, argumentum a simili ad simile, sodna praksa, subsidiarnost, javno pravo, zasebno pravo
Objavljeno: 22.08.2013; Ogledov: 2687; Prenosov: 673
.pdf Celotno besedilo (256,91 KB)

5.
MEDNARODNOPRAVNA PROBLEMATIKA SUKCESIJE S POSEBNIM OZIROM NA NASLEDSTVO DRŽAV GLEDE POGODB
Aleksander Vojičić, 2013, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi so v prvem delu na splošno predstavljeni viri mednarodne ureditve sukcesij ter teoretične zasnove nastanka nasledstvenih pravil. V nadaljevanju so skozi tipizirano klasifikacijo vrst sukcesij podrobneje sistematizirana obstoječa nasledstvena pravila držav glede pogodb. Obstoječa mednarodna pravila tipoloških sukcesij držav glede pogodb so primerjana s kodificiranimi pravili Dunajske konvencije o nasledstvu držav glede pogodb iz leta 1978.
Ključne besede: mednarodno javno pravo, sukcesija, nasledstvo, Dunajska konvencija o nasledstvu držav glede pogodb, nasledstvene teorije, vrste mednarodnopravnih sukcesij.
Objavljeno: 13.01.2014; Ogledov: 1090; Prenosov: 190
.pdf Celotno besedilo (427,08 KB)

6.
SKLEPANJE SLUŽNOSTNIH POGODB ZA IZGRADNJO KOMUNALNE INFRASTRUKTURE
Gašper Pavlin, 2016, diplomsko delo/naloga

Opis: Diplomsko delo obravnava institut služnosti za izgradnjo komunalne infrastrukture. Služnost za izgradnjo komunalne infrastrukture oz. služnost v javno korist je služnost, ki se ustanovi v javnem interesu, in sicer v korist investitorja, kot so izvajalci javnih služb, lokalne skupnosti, države ali nosilci različnih infrastrukturnih dejavnosti, če je to potrebno za postavitev omrežij in objektov gospodarske infrastrukture ter za njihovo nemoteno delovanje. Neprava stvarna služnost, kar predstavlja služnost v javno korist, je lahko ustanovljena v korist individualno določene osebe, in sicer fizične ali pravne osebe. Služnost v javno korist je možno ustanoviti le v tistih primerih, če je nujno potrebna za dosego javne koristi, ki je ni mogoče drugače ustanoviti. Nastanek stvarne služnosti določa Stvarnopravni zakonik, ki predvideva tri podlage, in sicer: zakon, pravni posel in z odločbo državnega oz. upravnega organa. Ustanovitev služnosti v javno korist je poseg v temeljno človekovo pravico, s katerim zakonodaja lastniku nepremičnine priznava izplačilo denarnega nadomestila na premoženjskem področju. S posegom v lastninsko pravico se zmanjšujeta vrednost služečega zemljišča zaradi povzročene škode ter izgubljeni dobiček. Za večino projektov izgradnje komunalne infrastrukture je treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Le nekateri projekti se izvajajo brez gradbenega dovoljenja, kjer gre za obnovo obstoječega stanja.
Ključne besede: stvarno pravo, neprava stvarna služnost, služnost v javno korist, denarno nadomestilo, komunalna infrastruktura, investitor, idejna zasnova, projekt za gradbeno dovoljenje
Objavljeno: 04.07.2016; Ogledov: 1077; Prenosov: 109
.pdf Celotno besedilo (1013,86 KB)

7.
ZAPOLNJEVANJE KLASIČNIH PRAVNIH PRAZNIN V SODNI PRAKSI
Anja Jelen, 2016, diplomsko delo

Opis: Pravne praznine so tista družbena razmerja, ki bi morala biti pravno urejena, pa niso. Naloga sodišč je, da jih zapolnijo. Prvi korak, ki sodiščem predstavlja večni problem in dilemo, je postopek ugotavljanja, ali sploh gre za pravno relevanten primer. Kadar sodišča uredijo primer, kjer je uporaba analogije prepovedana, lahko pride do zlorab in kršitev človekovih pravic. Diplomsko delo se v prvem delu dotika vprašanj različnih vrst pravnih praznin in njihovega prepoznavanja ter zapolnjevanja in tematiko približa bralcu na preprost in razumljiv način. Na kratko so predstavljene glavne metode zapolnjevanja, ki so predvsem pomembne na civilnopravnem področju in nekaterih področjih javnega prava, kjer veljajo stroge omejitve. Drugi del diplomskega dela je namenjen klasičnim pravnim prazninam. Dodani so primeri iz sodne prakse, na podlagi katerih je poudarjen način njihovega zapolnjevanja, tj. z analogijama legis in iuris. Pomembno vprašanje, na katerega se je avtorica med drugim osredotočila, je, ali se pravna analogija oz. analogija iuris dejansko pojavlja tudi v praksi ali pa je zgolj neka teoretična možnost zapolnjevanja, ki je sodišča ne uporabljajo.
Ključne besede: pravna praznina, analogija, sodna praksa, javno pravo, zasebno pravo, klasična pravna praznina, zapolnjevanje pravnih praznin
Objavljeno: 02.12.2016; Ogledov: 1325; Prenosov: 180
.pdf Celotno besedilo (795,40 KB)

8.
Genocid
Tea Žgank, 2017, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu sem se ukvarjala s sistematično analizo zločina genocida. Področje preprečevanja genocida je utrpelo pomanjkanje jasnosti o tem, kaj pomeni obveznost preprečevanja genocida, saj v mednarodnem pravu dejansko ni obstoječega "sprejetega kanona" o tem, kako ga preprečiti. Namen diplomskega dela je preučiti, ali in v kolikšni meri je potrebno razumeti/razlagati/razvijati mednarodno pravo, da to omogoča, oziroma bo omogočilo učinkovitejše preprečevanje genocida. Pregled bo celovit, a površinski, osredotočen na pojasnitev osnovnih pojmov in konceptov, pregled aktualnih dilem ter analizo normativne ureditve. Diplomsko delo bo tako omejeno na obveznosti držav in ZN za preprečevanje genocida, in ne bo obravnavalo vprašanj, povezanih z njihovo odgovornostjo v primeru kršitve te obveznosti. Diplomsko delo se začne z opredelitvijo pojma genocid in njegovo umestitvijo v sistem mednarodnega kazenskega prava. V nadaljevanju so primeroma našteti pojavi genocida in genocidu podobnih ravnanj, s poudarkom na analizi genocida v Ruandi in Srebrenici. V naslednjem poglavju je prikazan normativni razvoj koncepta genocida ter proces sprejetja pravnih aktov, nato je podana analiza pravne ureditve in razprava o naravi in nosilcih obveznosti preprečevanja genocida, ki jo nalaga Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida. Ta pristop je bil izbran zato, ker je za razumevanje prevencije in obveznost preprečevanja, najprej treba razumeti okoliščine, v katerih je bila sprejeta Konvencija in kako so jo razlagali pobudniki. To je pokazalo, da je bila Konvencija sprejeta kot odgovor na izkušnje iz armenskega genocida in še bolj neposredno druge svetovne vojne, v kateri je nastal holokavst. Te okoliščine niso bile odločilne zgolj pri oblikovanju Konvencije, temveč so vplivale tudi na njeno vsebino, na primer, s poudarkom na zadnjih stopnjah genocida. Obveznost preprečevanja genocida iz I. člena Konvencije določa krovno obveznost, ki se nanaša na vsa druga pravila in ukrepe, ki so dovzetni za preprečevanje genocida. Pri prevenciji genocida je potrebno upoštevati vse dejavnike in faze prek treh stopenj preprečevanja: primarne, sekundarne in terciarne. Te tri ravni se nanašajo na obdobje pred začetkom konflikta, ki lahko vodi v genocid (primarna raven), med konfliktom, ki lahko privede do genocida (sekundarna raven) ter med in po dejanskem genocidu (terciarna raven). Pomembno je upoštevati, da so dejavniki in faze v procesu genocida povezani in skupaj ustvarjajo okolje, ki je ugodno za pojav genocida ter, da postopek genocida ni linearen – vse je odvisno od posebnosti vsakega kraja in situacije. Preventivne ukrepe je potrebno izvajati na vsaki ravni, brez gotovosti, da se bo genocid zgodil in brez gotovosti, da bodo ti absolutno preprečili genocid. Glede vprašanja časovnega obsega obveznosti preprečevanja je bilo sklenjeno, da obveznost ni časovno omejena, kar lahko povežemo z ugotovitvami prejšnjih poglavij, da je preprečevanje stalen proces. Prav tako merilo MKS o poznavanju resnega tveganja genocida ne omejuje obveznosti preprečevanja genocida, ker je tveganje lahko celo v zgodnji fazi postopka genocida resno.
Ključne besede: mednarodno javno pravo, mednarodna hudodelstva, človekove pravice, genocid, Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida, Združeni narodi, prevencija
Objavljeno: 13.09.2017; Ogledov: 1354; Prenosov: 153
.pdf Celotno besedilo (1,38 MB)

9.
Pravna ureditev teritorialnega morja
Jana Simonič, 2017, diplomsko delo

Opis: Skozi zgodovino se je pomen morja povečeval. S povečanje potrebe po trgovanju, izmenjevanju dobrin je morje postalo pomembna transportna pot. Z razvojem ribolova, svetovne trgovine, izkoriščanja naravnih bogastev pa se je pomen morja za države še povečeval. Teritorialno morje je objekt mednarodnega prava. S Konvencijo o teritorialnem morju in zunanjem pasu so poskušali urediti pravne značilnosti teritorialnega morja. To jim v celoti ni uspelo in zato je določanje širine teritorialnega morja ostalo prepuščeno obalnim državam. Spore v zvezi s teritorialnim morje so države članice dolžne reševati v skladu z načelom mirnega reševanja sporov, ki je zajeto že v Ustanovni listini ZN. Ta hkrati določa tudi institucije, na katere se lahko obrnejo države članice v primeru, da pri reševanju sporov ne zadošča metoda mirnega reševanja. V diplomskem delu so zajete pravne značilnosti teritorialnega morja, režim v teritorialnem morju, pravice in obveznosti držav v njem. Predstavljeni sta dve instituciji za reševanje sporov med državami članicami, in sicer ITLOS in ICJ. Predstavljene so tudi dejavnosti na področju pomorskega mednarodnega prava, ki jih izvaja OZN in dejavnosti, ki jih izvaja EU. Nekaj pozornosti je posvečene tudi primeru Corfu channal.
Ključne besede: mednarodno javno pravo, pomorsko mednarodno pravo, teritorialno morje, režim v teritorialnem morju, pravica do neškodljivega prehoda, Corfu channal case
Objavljeno: 30.10.2017; Ogledov: 679; Prenosov: 93
.pdf Celotno besedilo (885,47 KB)

10.
Prihodnost tujih neposrednih naložb
Jožica Lebar, 2017, magistrsko delo

Opis: Evropska unija je nadnacionalna državna tvorba, ki ima aktivno gospodarsko in politično vlogo. Gospodarska velesila, največja izvoznica in uvoznica ter vlagateljica. Vzpostavljeni enotni trg omogoča trgovanje z drugimi državami. Prosta trgovina je esencialnega pomena za gospodarsko rast ter odpiranje novih delovnih mest. Sem spadajo tudi neposredne tuje naložbe, katere največji svetovni vir je EU. Pred letom 2009 so to področje samostojno urejale države članice, ki so sklepale bilateralne investicijske sporazume. De iure so neposredne tuje naložbe po uveljavitvi Lizbonske pogodbe leta 2009 del skupne trgovine in v izključni pristojnosti EU. Z 207. členom PDEU je prišlo do vzpostavitve centralističnega urejanja tega področja. S tem je nastalo veliko odprtih vprašanj glede dosedanje veljavne ureditve bilateralnih investicijskih sporazumov in seveda same razlage 207. člena PDEU. Treba je vzpostaviti stabilno in predvidljivo zakonodajno okolje, ki bo varovalo investitorje v tuji oz. drugi državi ter povečevalo vpliv gospodarske integracije. Bistven varovalni element tujih neposrednih naložb je mehanizem za reševanje investicijskih sporov, le-ti omogočajo uveljavitev dogovorjene zaščite v praksi. Za razvoj geneze investicijskega prava EU bo potrebna skupna koordinacija držav članic in EU. Pričujoče magistrsko delo je razdeljeno na pet vsebinskih sklopov, ki se začenja z orisom skupne trgovinske politike EU, nadaljuje z viri mednarodnega investicijskega prava, kjer bo največji poudarek na BIS ter njegovih jamstvih, ki so zapisana v obliki klavzul npr. najboljša nacionalna obravnava, poštena in enaka obravnava, prost prenos sredstev brez omejitev, kompenzacija v primeru razlastitve ter reševanje sporov. Temeljno poglavje zajema predstavitev pravne ureditve neposrednih tujih naložb po sprejetju Lizbonske pogodbe ter kazuistike Sodišča EU. V tem poglavju bo avtorica podala razlago 207. člena PDEU. Avtorica delo zaključi z napovedjo nadaljnjega razvoja investicijskega prava EU.
Ključne besede: Lizbonska pogodba, 207. člen PDEU, bilateralni investicijski sporazumi, neposredne tuje investicije, skupna trgovinska politika, notranji trg, mednarodno javno pravo, investicijsko pravo, izključna pristojnost, alternativno reševanje sporov.
Objavljeno: 17.11.2017; Ogledov: 435; Prenosov: 73
.pdf Celotno besedilo (1,09 MB)

Iskanje izvedeno v 0.12 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici