Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Vsebina lastninske pravice je opredeljena v 37. členu Stvarnopravnega zakonika in vsebuje pravno možnost njenega imetnika, da na določen način ravna (facultas agendi). Njeno vsebino določajo njena upravičenja, in sicer upravičenje uporabe ter uživanja stvari (ius utendi et fruendi), upravičenje do posesti stvari (ius possidendi) ter razpolagalno upravičenje (ius abutendi). Poleg tega vsebuje tudi pravovarstveni zahtevek, kar pomeni, da lahko lastnik od vsakogar zahteva, da se vzdrži kršitve njegove lastninske pravice, za kar mu pravo nudi različna pravna sredstva. Skladno s 67. členom Ustave Republike Slovenije, ki določa, da mora zakon določiti način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija, in z 69. členom URS, ki vsebuje pravilo, da se lahko lastninska pravica na nepremičnini v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon, drugi odstavek 37. člena SPZ vsebuje določbo, da lahko omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja določi le zakon. To zagotavlja ustavnopravno varstvo lastninske pravice pred samovoljnimi posegi države, samoupravnih lokalnih skupnosti ter ostalih nosilcev javne oblasti. Pravno varstvo lastnika, prav tako pa tudi bonitarnega lastnika je zagotovljeno z lastninsko tožbo (rei vindicatio), publicijansko tožbo (actio Publiciana) ter z negatorno oziroma prepovedno tožbo (actio negatoria). Prvega junija 2018 je stopil v veljavo nov Zakon o urejanju prostora, ki ureja razlastitev na malo drugačen način, kot jo je urejal predhodnik. V ZUreP-2 se selita pravni režim grajenega javnega dobra, ki je bil prej urejen v Zakonu o graditvi objektov, ter potrdilo o namenski rabi zemljišča, ki je bilo prej urejeno v Zakonu o prostorskem načrtovanju. Novi zakon dograjuje pravni režim zakonite predkupne pravice občine na poselitvenih območjih, ki se širi na državo, kot na predkupno upravičenko in na območja drugih vrst nepremičnin. V lastninsko pravico posega več javnopravnih predpisov, pri čemer gre zlasti za varovanje javnega interesa. Pri tem je najtežji poseg v lastninsko pravico kot temeljno človekovo pravico zagotovo razlastitev. Da je ta dopustna, mora biti nedvomno izpolnjenih več pogojev, med katerimi je na prvem mestu nesporno ugotovljen javni interes. O dejanskih razlastitvah govorimo, ko je lastniku zaradi urejanja statusa javnih cest dejansko odvzeta posest in s tem onemogočena uporaba nepremičnine, še preden je bilo pravnomočno odločeno o razlastitvi. Sodna praksa je izoblikovala številna stališča, ki so na voljo prizadetemu lastniku nepremičnine. V takšnih primerih ni mogoče izključiti stvarnopravnega varstva v pravdnem postopku, če so zanj podani vsi elementi iz 99. člena Stvarnopravnega zakonika.
Ključne besede: lastninska pravica, pravno varstvo, nepremičnina, Zakon o urejanju prostora, ustavnopravne omejitve, javna korist, javno dobro, javna infrastruktura, dejanska razlastitev
Objavljeno v DKUM: 15.10.2018; Ogledov: 2083; Prenosov: 391
Celotno besedilo (2,34 MB)

Opis: V magistrskem delu je predstavljena ureditev javnega dobra v slovenskem in hrvaškem pravu. Slovensko pravo pod pojem dobro uvršča zgolj javno dobro, medtem ko hrvaško pravo pod ta pojem uvršča javno dobro, splošno dobro in dobro v interesu Republike Hrvaške. Pod javno dobro v hrvaškem pravu spadajo zgolj stvari, ki so v lasti Republike Hrvaške, medtem, ko po slovenskem lahko spadajo tudi stvari, ki so v lasti oseb zasebnega prava. Značilnost javnega dobra je njegova splošna uporaba, kar pomeni, da ga lahko uporablja vsakdo. Mogoča pa je tudi njegova posebna uporaba na temelju koncesije ali na drugih pravnih temeljih. V magistrskem delu je podrobneje obravnavana koncesija na splošnem dobru, kamor po hrvaškem pravu spadajo stvari, na katerih ni mogoče pridobiti lastninske ali druge stvarne pravice. Osrednja tema magistrske naloge je predstavitev primerjave med obema sistemoma, ki obirata drugačen pristop pri opredeljevanju pojma javno dobro.
Ključne besede: splošno dobro, dobro v interesu Republike Hrvaške, javno dobro, koncesija na splošnem dobru
Objavljeno v DKUM: 24.09.2018; Ogledov: 1426; Prenosov: 129
Celotno besedilo (870,10 KB)

Opis: Ta naloga obravnava vsebino pravice do pitne vode in dostop do vode kot temeljno pravico, potrebno za življenje in zdravje ljudi, ki se osredotoča na vprašanje, ali in kako se ta pravica lahko izvrši. Voda je naravna dobrina in predmet posebnega pravnega režima, ki je izvzeta iz koncepta privatne lastnine. Pritisk za opredelitev vode kot tržne dobrine in ne kot javnega dobra raste, kar bi posledično lahko pripeljalo do posledice, da čista pitna voda ne bi bila na voljo številnim prebivalcem. Interesi multinacionalnih podjetij za nakup/trgovanje s pitno vodo naraščajo, zato je še toliko bolj pomembneje, da se uredi pravno varstvo posameznika in ugotovi odgovornost države za zagotavljanje dostopa do čiste pitne vode, na najvišji možni ravni, kar je v Ustavi vsake države. Generalna skupščina je sprejela Resolucijo o človekovi pravici do vode in sanitarij, kjer je pravica do varne in čiste pitne vode in sanitarij priznana kot človekova pravica, ki je bistvenega pomena za polno uživanje življenja in vseh človekovih pravic. Resolucija poziva države in mednarodne organizacije na zagotovitev finančnih virov, krepitev zmogljivosti in tehnologije, da bi zagotovili varno, čisto in cenovno dostopno pitno vodo za vsakogar. Ker EU prepušča odločitev o tem, kako organizirati oskrbo pitne vode vsaki posamezni državi članici, je ta v Sloveniji skoraj v celoti urejena z podzakonskimi predpisi. Zato bi morala Ustava urediti, ne samo, da je voda javno dobro, temveč tudi, da se oskrba prebivalstva s pitno vodo lahko izvaja le v okviru neprofitne javne službe. Pomembno je, da si država prizadeva za izredno spoštovanje teh pravic z vzpostavitvijo ustreznih pravnih in tehničnih mehanizmov za zagotavljanje dostopa do vode, varstva vodnih virov ter naložbe v tehnologije, ki bi olajšala oskrbo z vodo ter, da si prizadevajo za izboljšanje razmer, tako da lahko postane spoštovanje teh pravic vsem omogočeno. Glede na to, je del te naloge tudi vprašanje privatizacije in komercializacije pitne vode. Vsako delovanje zasebnikov, je z namenom pridobivanja dobička, ne glede na to, ali so tudi lastniki vodnih virov. Trk med zasebnim interesom in javnim dobrim, je manj verjeten, če je oskrba javna. Del magistrskega dela je tudi celovita analiza trenutnega stanja s prednostmi in slabostmi različnih načinov urejanja pravice do pitne vode, z ustavo ali z zakonom, s primerjavo med različnimi načini upravljanja v naslednjih državah: Slovaški, Belgiji, Nemčiji, Franciji, Nizozemski, Urugvaju, Indiji, Izraelu, Južni Afriki in Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske. Naloga vsebuje tudi praktične izkušnje in težave, ki nastanejo zaradi pomanjkanja investicij v komunalni infrastrukturi, kar vpliva tudi na samo kakovost pitne vode. Primerjava učinkov priznanja človekove pravice do vode v ustavah posameznih držav kaže, da pravica do vode ni izboljšala dostopa do vode. Glavni razlog za to je, da oskrba z vodo zahteva funkcionalno vlado. Učinkovita ureditev torej ne pomeni samo vpisa pravice do vode v ustavo, ampak tudi spremembo drugih zakonskih predpisov ter celotnega režima upravljanja voda. Pomembno je zavedanje, da v kolikor govorimo o človekovi pravici do vode, zapisano v ustavi, mora odgovornost za to biti na državi in ne na posamezni občini. Ta naloga vsebuje tudi nov predlog slovenske ustavne opredelitve pravice do pitne vode, saj je glede na to, da je voda vir življenja, pomembno, da se ukrepa ustrezno, ter na družbeno odgovoren način, tudi še za vse naše zanamce.
Ključne besede: voda, pitna voda, pravica, Ustava, privatizacija, komercializacija, javna služba, javno dobro
Objavljeno v DKUM: 20.07.2016; Ogledov: 4311; Prenosov: 760
Celotno besedilo (3,90 MB)

Opis: Brez vode ni življenja. Zato je esencialnega pomena, da to področje čim bolje pravno uredimo. V diplomski nalogi sem dala poudarek na instituta splošne in posebne rabe vode. Splošna raba vode pomeni, da jo lahko uporablja vsakdo v skladu z njenim namenom in pod enakimi pogoji, ki jih natančneje določa ZV-1 v 105. členu. Je bistvo javnega dobra, kamor voda pravno gledano tudi spada. Osredotočila sem se na splošno rabo voda za oskrbo s pitno vodo in (ne)odplačnost splošne rabe vodnega dobra. Pri posebni rabi, ki presega meje splošne rabe, sem podrobneje analizirala vodno dovoljenje in koncesijo. Na koncu diplome je še podana primerjava teh dveh institutov in liberalizacije vodnih virov ter njihove prednosti in slabosti.
Ključne besede: voda, javno dobro, splošna raba vode, oskrba s pitno vodo, odplačnost splošne rabe vodnega prava, posebna raba vode, vodno dovoljenje, koncesija, liberalizacija vodnih virov
Objavljeno v DKUM: 26.11.2015; Ogledov: 12120; Prenosov: 261
Celotno besedilo (775,69 KB)

Opis: Diplomska naloga predstavlja grajeno javno dobro na javnih cestah lokalnega pomena. Bralec se v prvem delu seznani s splošno razlago grajenega javnega dobra, z njeno zakonsko ureditvijo ter s kratkim opisom faz graditve. V jedru diplomske naloge so predstavljeni grajeno javno dobro na javnih cestah, območja zemljišča javno dobro, pridobitev zemljišč za gradnjo, pridobitev projektne dokumentacije, potek izvedbe investicijsko vzdrževalnih del in vzdrževalnih del v javno korist na javnih cestah, postopki pregleda in predaje. Zadnji del diplomske naloge opisuje, kako v praktičnih primerih za različna grajena javna dobra pristopimo in izvedemo dela na javnih cestah.
Ključne besede: Gradbeništvo, grajeno javno dobro, javne ceste, gradbeno dovoljenje, investicijsko vzdrževalna dela, vzdrževalna dela v javno korist.
Objavljeno v DKUM: 09.09.2014; Ogledov: 2994; Prenosov: 495
Celotno besedilo (3,75 MB)