| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 12
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
Omejitve lastninske pravice s poudarkom na razlastitvi ter civilnopravno varstvo v zvezi z gradnjo javne infrastrukture
Klara Boršič, 2018, magistrsko delo

Opis: Vsebina lastninske pravice je opredeljena v 37. členu Stvarnopravnega zakonika in vsebuje pravno možnost njenega imetnika, da na določen način ravna (facultas agendi). Njeno vsebino določajo njena upravičenja, in sicer upravičenje uporabe ter uživanja stvari (ius utendi et fruendi), upravičenje do posesti stvari (ius possidendi) ter razpolagalno upravičenje (ius abutendi). Poleg tega vsebuje tudi pravovarstveni zahtevek, kar pomeni, da lahko lastnik od vsakogar zahteva, da se vzdrži kršitve njegove lastninske pravice, za kar mu pravo nudi različna pravna sredstva. Skladno s 67. členom Ustave Republike Slovenije, ki določa, da mora zakon določiti način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija, in z 69. členom URS, ki vsebuje pravilo, da se lahko lastninska pravica na nepremičnini v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon, drugi odstavek 37. člena SPZ vsebuje določbo, da lahko omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja določi le zakon. To zagotavlja ustavnopravno varstvo lastninske pravice pred samovoljnimi posegi države, samoupravnih lokalnih skupnosti ter ostalih nosilcev javne oblasti. Pravno varstvo lastnika, prav tako pa tudi bonitarnega lastnika je zagotovljeno z lastninsko tožbo (rei vindicatio), publicijansko tožbo (actio Publiciana) ter z negatorno oziroma prepovedno tožbo (actio negatoria). Prvega junija 2018 je stopil v veljavo nov Zakon o urejanju prostora, ki ureja razlastitev na malo drugačen način, kot jo je urejal predhodnik. V ZUreP-2 se selita pravni režim grajenega javnega dobra, ki je bil prej urejen v Zakonu o graditvi objektov, ter potrdilo o namenski rabi zemljišča, ki je bilo prej urejeno v Zakonu o prostorskem načrtovanju. Novi zakon dograjuje pravni režim zakonite predkupne pravice občine na poselitvenih območjih, ki se širi na državo, kot na predkupno upravičenko in na območja drugih vrst nepremičnin. V lastninsko pravico posega več javnopravnih predpisov, pri čemer gre zlasti za varovanje javnega interesa. Pri tem je najtežji poseg v lastninsko pravico kot temeljno človekovo pravico zagotovo razlastitev. Da je ta dopustna, mora biti nedvomno izpolnjenih več pogojev, med katerimi je na prvem mestu nesporno ugotovljen javni interes. O dejanskih razlastitvah govorimo, ko je lastniku zaradi urejanja statusa javnih cest dejansko odvzeta posest in s tem onemogočena uporaba nepremičnine, še preden je bilo pravnomočno odločeno o razlastitvi. Sodna praksa je izoblikovala številna stališča, ki so na voljo prizadetemu lastniku nepremičnine. V takšnih primerih ni mogoče izključiti stvarnopravnega varstva v pravdnem postopku, če so zanj podani vsi elementi iz 99. člena Stvarnopravnega zakonika.
Ključne besede: lastninska pravica, pravno varstvo, nepremičnina, Zakon o urejanju prostora, ustavnopravne omejitve, javna korist, javno dobro, javna infrastruktura, dejanska razlastitev
Objavljeno: 15.10.2018; Ogledov: 955; Prenosov: 208
.pdf Celotno besedilo (2,34 MB)

2.
PROBLEMATIKA NEUREJENOSTI LASTNINSKIH RAZMERIJ PRI KATEGORIZACIJI OBČINSKIH JAVNIH CEST, KI POTEKAJO PO ZEMLJIŠČIH V ZASEBNI LASTI
Maja Drnovšek, 2018, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu je obravnavana problematika urejanja pravnega statusa občinskih javnih cest v primerih dejanskih razlastitev. Gre za primere izgradnje, splošne uporabe in kategorizacije občinskih cest na zemljiščih, ki so v zasebni lasti. Na ta način je lastnikom zemljišč dejansko onemogočena uporaba in uživanje nepremičnine in jim preostane le še gola lastninska pravica. Tovrstni posegi v lastninsko pravico niso dopustni in za lastnike zemljišč pomenijo dejansko razlastitev. V takem primeru mora krajevno pristojna občina zaradi odprave nezakonitega stanja na spornih nepremičninah pridobiti lastninsko pravico. Občina lahko lastninsko pravico pridobi s sklenitvijo pravnega posla ali z izvedbo postopka razlastitve, v kolikor so za to izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji. V magistrskem delu je predstavljen razvoj reševanja problematike urejanja pravnega statusa občinskih javnih cest. Na podlagi sprejetih pravnih aktov in obsežne sodne prakse so obravnavane različne dileme in pravna vprašanja. Predstavljen je tudi nov institut aktivne legitimacije za razlastitvene zavezance, ki naj bi pripomogel k odpravi nezakonitih stanj.
Ključne besede: javno dobro, javna cesta, kategorizacija javnih cest, občinske ceste, omejitev lastninske pravice, razlastitev, dejanska razlastitev, aktivna legitimacija, sodna praksa
Objavljeno: 15.10.2018; Ogledov: 933; Prenosov: 193
.pdf Celotno besedilo (1,06 MB)

3.
Javno dobro v slovenskem in hrvaškem pravu
Mark Šuler, 2018, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu je predstavljena ureditev javnega dobra v slovenskem in hrvaškem pravu. Slovensko pravo pod pojem dobro uvršča zgolj javno dobro, medtem ko hrvaško pravo pod ta pojem uvršča javno dobro, splošno dobro in dobro v interesu Republike Hrvaške. Pod javno dobro v hrvaškem pravu spadajo zgolj stvari, ki so v lasti Republike Hrvaške, medtem, ko po slovenskem lahko spadajo tudi stvari, ki so v lasti oseb zasebnega prava. Značilnost javnega dobra je njegova splošna uporaba, kar pomeni, da ga lahko uporablja vsakdo. Mogoča pa je tudi njegova posebna uporaba na temelju koncesije ali na drugih pravnih temeljih. V magistrskem delu je podrobneje obravnavana koncesija na splošnem dobru, kamor po hrvaškem pravu spadajo stvari, na katerih ni mogoče pridobiti lastninske ali druge stvarne pravice. Osrednja tema magistrske naloge je predstavitev primerjave med obema sistemoma, ki obirata drugačen pristop pri opredeljevanju pojma javno dobro.
Ključne besede: splošno dobro, dobro v interesu Republike Hrvaške, javno dobro, koncesija na splošnem dobru
Objavljeno: 24.09.2018; Ogledov: 640; Prenosov: 67
.pdf Celotno besedilo (870,10 KB)

4.
Grajeno javno dobro na nepremičninah v zasebni lasti
Jan Glavica, 2018, magistrsko delo

Opis: Javno dobro je po Stvarnopravnem zakoniku (SPZ) stvar, ki jo v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih lahko uporablja vsakdo. Status javnega dobrega se pridobi zgolj na podlagi splošnega ali posamičnega pravnega akta. 19. člen SPZ tako navaja, da je javno dobro nepremičnina, ki ji ustrezen pravni akt države ali lokalne skupnosti podeli status javnega dobrega. Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2), ki bo s 1.6.2018 postal tudi matični predpis glede ureditve instituta grajenega javnega dobrega, prinaša spremembo zakonodaje na omenjenem področju. Tako je rdeča nit dotične naloge z naslovom Grajeno javno dobro na nepremičninah v zasebni lasti, primerjava med določbami sedaj veljavnega Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) in ZUreP-2, preučena pa so tudi mnenja in predlogi zakonodajalca, ki jih je zapisal ob urejanju tvarine grajenega javnega dobrega. Ob tem so opisane tudi omejitve lastninske pravice na nepremičninah, institut služnosti v javno korist, pravica do zasebne lastnine po 33. členu Ustave Republike Slovenije (URS), vsebina lastninske pravice, ki jo ureja 67. člen URS, institut razlastitve, ki jo določa 69. člen URS in pojem razlaščujočih posegov, kot ga definira pravna teorija in sodna praksa. V nalogi so predstavljena tudi merila, po katerih se določa razlikovanje med javnim in zasebnim interesom glede omejitve lastninske pravice. Ugotovili smo, da je ohranitev razmejitve med socialno vezanostjo lastninske pravice (t.i. razlaščujoči posegi) in pravnim režimom razlastitve bistvena za sobivanje zasebnega in javnega interesa. Ohranjanje ravnovesja med premoženjsko svobodo posameznika in javnim interesom je ključna naloga zakonodajalca. Merilo med slednjima po katerem se mora ravnati zakonodajalec je vsebovano v načelu sorazmernosti, po katerem se je v sodni praksi izoblikoval test sorazmernosti.
Ključne besede: grajeno javno dobro, subjekti zasebnega prava, lastninska pravica, ustavnopravne omejitve, Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2).
Objavljeno: 28.05.2018; Ogledov: 1234; Prenosov: 221
.pdf Celotno besedilo (1,11 MB)

5.
Pravica do pitne vode
Maja Lukić, 2016, magistrsko delo

Opis: Ta naloga obravnava vsebino pravice do pitne vode in dostop do vode kot temeljno pravico, potrebno za življenje in zdravje ljudi, ki se osredotoča na vprašanje, ali in kako se ta pravica lahko izvrši. Voda je naravna dobrina in predmet posebnega pravnega režima, ki je izvzeta iz koncepta privatne lastnine. Pritisk za opredelitev vode kot tržne dobrine in ne kot javnega dobra raste, kar bi posledično lahko pripeljalo do posledice, da čista pitna voda ne bi bila na voljo številnim prebivalcem. Interesi multinacionalnih podjetij za nakup/trgovanje s pitno vodo naraščajo, zato je še toliko bolj pomembneje, da se uredi pravno varstvo posameznika in ugotovi odgovornost države za zagotavljanje dostopa do čiste pitne vode, na najvišji možni ravni, kar je v Ustavi vsake države. Generalna skupščina je sprejela Resolucijo o človekovi pravici do vode in sanitarij, kjer je pravica do varne in čiste pitne vode in sanitarij priznana kot človekova pravica, ki je bistvenega pomena za polno uživanje življenja in vseh človekovih pravic. Resolucija poziva države in mednarodne organizacije na zagotovitev finančnih virov, krepitev zmogljivosti in tehnologije, da bi zagotovili varno, čisto in cenovno dostopno pitno vodo za vsakogar. Ker EU prepušča odločitev o tem, kako organizirati oskrbo pitne vode vsaki posamezni državi članici, je ta v Sloveniji skoraj v celoti urejena z podzakonskimi predpisi. Zato bi morala Ustava urediti, ne samo, da je voda javno dobro, temveč tudi, da se oskrba prebivalstva s pitno vodo lahko izvaja le v okviru neprofitne javne službe. Pomembno je, da si država prizadeva za izredno spoštovanje teh pravic z vzpostavitvijo ustreznih pravnih in tehničnih mehanizmov za zagotavljanje dostopa do vode, varstva vodnih virov ter naložbe v tehnologije, ki bi olajšala oskrbo z vodo ter, da si prizadevajo za izboljšanje razmer, tako da lahko postane spoštovanje teh pravic vsem omogočeno. Glede na to, je del te naloge tudi vprašanje privatizacije in komercializacije pitne vode. Vsako delovanje zasebnikov, je z namenom pridobivanja dobička, ne glede na to, ali so tudi lastniki vodnih virov. Trk med zasebnim interesom in javnim dobrim, je manj verjeten, če je oskrba javna. Del magistrskega dela je tudi celovita analiza trenutnega stanja s prednostmi in slabostmi različnih načinov urejanja pravice do pitne vode, z ustavo ali z zakonom, s primerjavo med različnimi načini upravljanja v naslednjih državah: Slovaški, Belgiji, Nemčiji, Franciji, Nizozemski, Urugvaju, Indiji, Izraelu, Južni Afriki in Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske. Naloga vsebuje tudi praktične izkušnje in težave, ki nastanejo zaradi pomanjkanja investicij v komunalni infrastrukturi, kar vpliva tudi na samo kakovost pitne vode. Primerjava učinkov priznanja človekove pravice do vode v ustavah posameznih držav kaže, da pravica do vode ni izboljšala dostopa do vode. Glavni razlog za to je, da oskrba z vodo zahteva funkcionalno vlado. Učinkovita ureditev torej ne pomeni samo vpisa pravice do vode v ustavo, ampak tudi spremembo drugih zakonskih predpisov ter celotnega režima upravljanja voda. Pomembno je zavedanje, da v kolikor govorimo o človekovi pravici do vode, zapisano v ustavi, mora odgovornost za to biti na državi in ne na posamezni občini. Ta naloga vsebuje tudi nov predlog slovenske ustavne opredelitve pravice do pitne vode, saj je glede na to, da je voda vir življenja, pomembno, da se ukrepa ustrezno, ter na družbeno odgovoren način, tudi še za vse naše zanamce.
Ključne besede: voda, pitna voda, pravica, Ustava, privatizacija, komercializacija, javna služba, javno dobro
Objavljeno: 20.07.2016; Ogledov: 2866; Prenosov: 617
.pdf Celotno besedilo (3,90 MB)

6.
Lastninska problematika na področju javnega dobra in v javnem interesu zavarovanih dobrin, predvsem voda
Vesna Rijavec, 2012, objavljeni znanstveni prispevek na konferenci

Opis: V prispevku je predstavljeno razlikovanje med stvarnopravno in javnopravno ureditvijo na zavarovanih dobrinah, s poudarkom na vodnih območjih. Čeprav je na nepremičnini vzpostavljena omejitev v javnopravnem namenu, na njej obstajajo tudi stvarne pravice, vendar so dobrine zaradi doseganja varstva omejene. Najširša omejitev je uveljavljena s statusom javnega dobrega. Javno dobro se lahko vzpostavi neposredno z zakonom ali splošnim aktom vlade oziroma z razglasitvijo lokalne skupnosti in odločbo pristojnega organa. Glede na različno naravo dobrin zakon lahko določa obligatoren ali fakultativen status javnega dobrega. Argumentacija temelji tudi na primerjalnopravnih ureditvah javnega dobrega, pri čemer so izpostavljene tipične ureditve, ki temeljijo na lastninskem koncečtu javnega dobrega. Opozorjeno je na posebnosti ureditve za različne kategorije vodnih dobrin, kot so celinsko in morsko območje, grajeno javno dobro in vodna infrastruktura.
Ključne besede: javno dobro, omejitev v javnem interesu, vodno zemljišče, lastninska pravica, stvarne pravice na tuji stvari, ekstrakomercialnost
Objavljeno: 30.12.2015; Ogledov: 1729; Prenosov: 82
URL Povezava na celotno besedilo

7.
PRAVNI VIDIKI UPORABE IN RAVNANJA Z VODO
Vesna Brlič, 2015, diplomsko delo

Opis: Brez vode ni življenja. Zato je esencialnega pomena, da to področje čim bolje pravno uredimo. V diplomski nalogi sem dala poudarek na instituta splošne in posebne rabe vode. Splošna raba vode pomeni, da jo lahko uporablja vsakdo v skladu z njenim namenom in pod enakimi pogoji, ki jih natančneje določa ZV-1 v 105. členu. Je bistvo javnega dobra, kamor voda pravno gledano tudi spada. Osredotočila sem se na splošno rabo voda za oskrbo s pitno vodo in (ne)odplačnost splošne rabe vodnega dobra. Pri posebni rabi, ki presega meje splošne rabe, sem podrobneje analizirala vodno dovoljenje in koncesijo. Na koncu diplome je še podana primerjava teh dveh institutov in liberalizacije vodnih virov ter njihove prednosti in slabosti.
Ključne besede: voda, javno dobro, splošna raba vode, oskrba s pitno vodo, odplačnost splošne rabe vodnega prava, posebna raba vode, vodno dovoljenje, koncesija, liberalizacija vodnih virov
Objavljeno: 26.11.2015; Ogledov: 714; Prenosov: 164
.pdf Celotno besedilo (775,69 KB)

8.
JAVNOPRAVNE OMEJITVE LASTNINSKE PRAVICE
Tamara Lunežnik, 2015, diplomsko delo

Opis: Lastninska pravica je temeljna človekova pravica, ki jo je zakonodajalec v 37. členu SPZ opredelil kot pravico imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Njena vsebina pa se oblikuje tudi skozi njene omejitve. Omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja lahko določi le zakon. Omejitve lastninske pravice so v današnjem svetu nujne zaradi sožitja v družbi. Zaradi varovanja gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastninske pravice so potrebne javnopravne omejitve. Izhodišče za omejitev lastninske pravice zagotavlja 67. člen Ustave Republike Slovenije. Javni interes opravičuje omejitve in mora biti izkazan pri posegih v lastninsko pravico. Poseg v pravico pa mora biti minimalen, večji obseg namreč predstavlja kršitev veljavnega prava in tudi možnost varstva po veljavnem pravu. V slovenskem pravnem redu obstaja vrsta omejitev lastninske pravice na nepremičninah v javno korist, ki so poleg temeljnega Zakona o urejanju prostora razpršene po številnih področnih zakonih. Posegi države v lastninsko pravico posameznikov so vedno močnejši, s čimer nam kmalu postane jasno, da naša lastninska pravica nikakor ni absolutna in neomejena.
Ključne besede: lastninska pravica, omejitve lastninske pravica, javna korist, načelo sorazmernosti, razlastitev, služnosti v javno korist, zakonita predkupna pravica, javno dobro.
Objavljeno: 07.07.2015; Ogledov: 1834; Prenosov: 352
.pdf Celotno besedilo (797,65 KB)

9.
GRAJENO JAVNO DOBRO NA JAVNIH CESTAH LOKALNEGA POMENA
Darko Čepelnik, 2014, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga predstavlja grajeno javno dobro na javnih cestah lokalnega pomena. Bralec se v prvem delu seznani s splošno razlago grajenega javnega dobra, z njeno zakonsko ureditvijo ter s kratkim opisom faz graditve. V jedru diplomske naloge so predstavljeni grajeno javno dobro na javnih cestah, območja zemljišča javno dobro, pridobitev zemljišč za gradnjo, pridobitev projektne dokumentacije, potek izvedbe investicijsko vzdrževalnih del in vzdrževalnih del v javno korist na javnih cestah, postopki pregleda in predaje. Zadnji del diplomske naloge opisuje, kako v praktičnih primerih za različna grajena javna dobra pristopimo in izvedemo dela na javnih cestah.
Ključne besede: Gradbeništvo, grajeno javno dobro, javne ceste, gradbeno dovoljenje, investicijsko vzdrževalna dela, vzdrževalna dela v javno korist.
Objavljeno: 09.09.2014; Ogledov: 2077; Prenosov: 349
.pdf Celotno besedilo (3,75 MB)

10.
MODEL MANAGEMENTA VAŠKIH KULTURNIH DOMOV
Kristjan Vuk, 2013, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo je razdeljeno na teoretični del in raziskovalni del. V teoretičnem delu smo s pomočjo različnih avtorjev pregledali strokovno literaturo s področja managementa s poudarkom na managementu neprofitnih organizacij. V raziskovalnem delu naloge smo obravnavali stanje v slovenskih vaških kulturnih domovih, njihovo delovanje in načrtovanje dela, organiziranost, vodenje in nadzor ali pregled doseženega dela. V začetku naloge smo postavili tri hipoteze, ki smo jih v raziskovalnem delu preverjali in jih nato s pomočjo dokazov, pridobljenih z anketo, potrdili. Ugotovili smo, da pri upravljanju vaških kulturnih domov praktično ne moremo govoriti o managementu, ker upravniki skoraj ne planirajo, organizacija in vodenje je na ravni organiziranja in vodenja posameznih dogodkov ali projektov, rezultate svojega dela pa samo zapišejo društva v svoja poročila. Za izboljšanje stanja smo pripravili model managementa vaških kulturnih domov. V modelu managementa vaških domov smo po osnovnih funkcijah managementa opisali naloge managerja doma in dodali primere nalog. V zaključku naloge smo podali še pričakovane učinke ob uveljavitvi predlaganega modela managementa vaških kulturnih domov. Med učinki uveljavitve modela smo prikazali primer prepletanja splošnega in javnega dobra v delovanju kulturnega doma. Dodali smo nekaj osnovnih pogojev za njegovo uveljavitev.
Ključne besede: management, neprofitne organizacije, kulturni domovi, splošno in javno dobro
Objavljeno: 04.07.2013; Ogledov: 1011; Prenosov: 81
.pdf Celotno besedilo (1,18 MB)

Iskanje izvedeno v 0.18 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici