SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 8 / 8
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
JAVNO DOBRO
Janja Vrhovnik, 2010, diplomsko delo

Opis: Pri javnem dobru gre za poseben status nepremičnine, na katerega so vezane določene pravne posledice. Nepremičnine, ki so javno dobro, tako niso v pravnem prometu, je pa na njih možno ustanoviti služnosti v javno korist. Na njih je dovoljena t.i. splošna raba, kar pomeni, da jih ob enakih pogojih neodplačno uporablja vsakdo, ne da bi za to potreboval posebno upravno dovolilo, in to za časovno nedoločeno obdobje rabe. Glede na to, da je javno dobro povezano tudi z mojim delom in da mi precej stvari v zvezi s tem pojmom še ni jasnih, zlasti kar se tiče vpisov v zemljiški knjigi, sem se odločila, da nekoliko poglobljeno pristopim k študiju in to tudi izkoristim še za pisanje diplomskega dela ter tako končno zaključim že malo predolgo trajajoči univerzitetni študij prava. Diplomsko delo sem tako pričela s samim pojmom javnega dobra kot je bilo urejeno v zgodovini pa do sedanje nove pravne ureditve, ki pozna več vrst javnega dobra in tudi jasno določa, da je javno dobro v lasti države ali lokalne skupnosti, status javnega dobra pa se samo zaznamuje. Poudarek mojega diplomskega dela pa je zlasti na nekaterih konkretnih primerih vpisov v zvezi z javnim dobrom v zemljiški knjigi, saj se pri teh pojavlja kar precej problemov in mi je to predstavljalo še dodatni izziv, saj pričakujem, da bom uspela razčistiti določene nejasne pojme, kar bo v bodoče v pomoč ne samo meni osebno, ampak bom vso svoje znanje v zvezi z javnim dobrom, ki ga bom pridobila ob pisanju te diplomske naloge, delila tudi z ostalimi sodelavkami, našo zemljiškoknjižno sodnico, ki jo to področje tudi zelo zanima in pa seveda z ostalimi zainteresiranimi. Nujno je bilo, da najprej sistematično povzamem novo ureditev javnega dobra in nato iz te ureditve izhajam na konkretnih primerih, pri čemer pa sem pri teh ugotovila, da vendarle nimamo težav z javnim dobrom samo v zemljiški knjigi, ampak da ta pojem predstavlja težave tudi širše.
Ključne besede: Javno dobro, splošna raba, posebna raba, grajeno javno dobro, naravno javno dobro, pridobitev statusa javnega dobra, odvzem statusa javnega dobra, zaznamba javnega dobra.
Objavljeno: 09.02.2010; Ogledov: 7737; Prenosov: 1688
.pdf Polno besedilo (820,63 KB)

2.
OPREMLJANJE STAVBNIH ZEMLJIŠČ IN KOMUNALNI PRISPEVEK
Irena Železnik, 2011, diplomsko delo

Opis: Povzetek Med izvirne pristojnosti občine sodi tudi načrtovanje prostorskega razvoja, opravljanje nalog na področju posegov v prostor in graditve objektov. V tej zvezi je bil v Sloveniji v letu 2002 sprejet prvi sistemski zakon, Zakon o urejanju prostora /ZUreP-1/ (Uradni list RS, št. 110/2002), ki je urejal prostorsko načrtovanje in uveljavljanje prostorskih ukrepov za izvajanje načrtovanih prostorskih ureditev, zagotavljanje opremljanja zemljišč za gradnjo ter vodenje sistema zbirk prostorskih podatkov. Ta zakon v praksi ni zaživel, saj se je takoj po njegovem sprejemu začel pripravljati nov zakon. Tako je bil v letu 2007 sprejet Zakon o prostorskem načrtovanju /ZPNačrt/ (Uradni list RS, št. 33/2007, 70/2008-ZVO-1B, 108/09, 80/2010-ZUPUDPP (06/2010 popr.), 43/2011-ZKZ-C). ZPNačrt ureja prostorsko načrtovanje kot del urejanja prostora, določa vrste prostorskih aktov, njihovo vsebino in medsebojna razmerja ter postopke za njihovo pripravo in sprejem. Zakon ureja tudi opremljanje stavbnih zemljišč ter vzpostavitev in delovanje prostorskega informacijskega sistema. To so izredno pomembne pristojnosti občin, saj občine z načrtovanjem prostora in opremljanjem stavbnih zemljišč usmerjajo gospodarski in družbeni razvoj. Navkljub novi pravni ureditvi se je skozi čas v praksi pokazala problematika pravne ureditve opremljanja stavbnih zemljišč in komunalnega prispevka. ZPNačrt na področju opremljanja stavbnih zemljišč opredeljuje dva ključna instituta in sicer program opremljanja stavbnih zemljišč in komunalni prispevek. Oba instituta se vsebinsko povezuje in kot celota integrira v sistem urejanja prostora in prostorskega načrtovanja ter vodenja prostorske politike v občini. ZPNačrt jasno določa, da lahko občina zaračuna komunalni prispevek le za občinsko gospodarsko javno infrastrukturo na katero je priključitev obvezna. Med te sodi javno vodovodno omrežje, javno kanalizacijsko omrežje s čistilno napravo in javno cestno omrežje. Druga javna gospodarska infrastruktura pa se lahko zaračuna v obliki komunalnega prispevka le, če je z občinskim predpisom določeno, da je priključevanje na to komunalno infrastrukturo obvezno. V to kategorijo ne sodi državna gospodarska javna infrastruktura. Z vidika vsebine so pomembne določila, ki se nanašajo na pristojnosti in obveze občine, ki se nanašajo na opremljanje stavbnih zemljišč. Opremljanje stavbnih zemljišč je z ZPNačrt opredeljeno kot projektiranje in gradnja komunalne opreme ter objektov in omrežij druge gospodarske javne infrastrukture, ki so potrebni, da se lahko prostorske ureditve oz. objekti, načrtovani z občinskim prostorskim načrtom (OPN) ali občinskim podrobnim prostorskim načrtom( OPPN), izvedejo in služijo svojemu namenu. To pa pomeni, da je gradnja objektov dovoljena le na območjih, ki so komunalno urejena s komunalno infrastrukturo, ki jo določajo občinski prostorski akti. Nadalje ZPNačrt določa, da lahko občina zaračuna komunalni prispevek le na podlagi sprejetega programa opremljanja z obstoječo komunalno opremo na celotnem območju občine. Komunalni prispevek je plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga zavezanec za plačilo plača občini. V komunalni prispevek niso vključeni stroški vzdrževanja komunalne opreme. Komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme se lahko odmeri, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme. S plačilom komunalnega prispevka občina zagotavlja zavezancu priključitev na že zgrajeno komunalno opremo ali da bo lahko v določenem roku in obsegu, kot to določa program opremljanja, zgrajena in bo zavezanec nanjo lahko priključil svoj objekt. Šteje se, da so s plačilom komunalnega prispevka poravnani vsi stroški priključevanja objekta na komunalno opremo, razen gradnje tistih delov priključkov, ki so v zasebni lasti. Ker ZPNačrt ni določil določljivega roka, v katerem morajo občine sprejeti nove prostorske akte in programe opremljanja z obstoječo komunalno opremo za celotno območje ob
Ključne besede: gospodarska javna infrastruktura, grajeno javno dobro, prostorska ureditev, prostorski izvedbeni pogoji, prostorski razvoj, prostorsko načrtovanje, stavbno zemljišče, opremljanje stavbnih zemljišč, program opremljanja, obračunsko območje, pogodba o opremljanju, objekti komunalne infrastrukture, komunalna oprema, komunalni prispevek, zavezanec za komunalni prispevek.
Objavljeno: 16.11.2011; Ogledov: 3458; Prenosov: 448
.pdf Polno besedilo (1,08 MB)

3.
MODEL MANAGEMENTA VAŠKIH KULTURNIH DOMOV
Kristjan Vuk, 2013, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo je razdeljeno na teoretični del in raziskovalni del. V teoretičnem delu smo s pomočjo različnih avtorjev pregledali strokovno literaturo s področja managementa s poudarkom na managementu neprofitnih organizacij. V raziskovalnem delu naloge smo obravnavali stanje v slovenskih vaških kulturnih domovih, njihovo delovanje in načrtovanje dela, organiziranost, vodenje in nadzor ali pregled doseženega dela. V začetku naloge smo postavili tri hipoteze, ki smo jih v raziskovalnem delu preverjali in jih nato s pomočjo dokazov, pridobljenih z anketo, potrdili. Ugotovili smo, da pri upravljanju vaških kulturnih domov praktično ne moremo govoriti o managementu, ker upravniki skoraj ne planirajo, organizacija in vodenje je na ravni organiziranja in vodenja posameznih dogodkov ali projektov, rezultate svojega dela pa samo zapišejo društva v svoja poročila. Za izboljšanje stanja smo pripravili model managementa vaških kulturnih domov. V modelu managementa vaških domov smo po osnovnih funkcijah managementa opisali naloge managerja doma in dodali primere nalog. V zaključku naloge smo podali še pričakovane učinke ob uveljavitvi predlaganega modela managementa vaških kulturnih domov. Med učinki uveljavitve modela smo prikazali primer prepletanja splošnega in javnega dobra v delovanju kulturnega doma. Dodali smo nekaj osnovnih pogojev za njegovo uveljavitev.
Ključne besede: management, neprofitne organizacije, kulturni domovi, splošno in javno dobro
Objavljeno: 04.07.2013; Ogledov: 657; Prenosov: 31
.pdf Polno besedilo (1,18 MB)

4.
GRAJENO JAVNO DOBRO NA JAVNIH CESTAH LOKALNEGA POMENA
Darko Čepelnik, 2014, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga predstavlja grajeno javno dobro na javnih cestah lokalnega pomena. Bralec se v prvem delu seznani s splošno razlago grajenega javnega dobra, z njeno zakonsko ureditvijo ter s kratkim opisom faz graditve. V jedru diplomske naloge so predstavljeni grajeno javno dobro na javnih cestah, območja zemljišča javno dobro, pridobitev zemljišč za gradnjo, pridobitev projektne dokumentacije, potek izvedbe investicijsko vzdrževalnih del in vzdrževalnih del v javno korist na javnih cestah, postopki pregleda in predaje. Zadnji del diplomske naloge opisuje, kako v praktičnih primerih za različna grajena javna dobra pristopimo in izvedemo dela na javnih cestah.
Ključne besede: Gradbeništvo, grajeno javno dobro, javne ceste, gradbeno dovoljenje, investicijsko vzdrževalna dela, vzdrževalna dela v javno korist.
Objavljeno: 09.09.2014; Ogledov: 930; Prenosov: 247
.pdf Polno besedilo (3,75 MB)

5.
JAVNOPRAVNE OMEJITVE LASTNINSKE PRAVICE
Tamara Lunežnik, 2015, diplomsko delo

Opis: Lastninska pravica je temeljna človekova pravica, ki jo je zakonodajalec v 37. členu SPZ opredelil kot pravico imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Njena vsebina pa se oblikuje tudi skozi njene omejitve. Omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja lahko določi le zakon. Omejitve lastninske pravice so v današnjem svetu nujne zaradi sožitja v družbi. Zaradi varovanja gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastninske pravice so potrebne javnopravne omejitve. Izhodišče za omejitev lastninske pravice zagotavlja 67. člen Ustave Republike Slovenije. Javni interes opravičuje omejitve in mora biti izkazan pri posegih v lastninsko pravico. Poseg v pravico pa mora biti minimalen, večji obseg namreč predstavlja kršitev veljavnega prava in tudi možnost varstva po veljavnem pravu. V slovenskem pravnem redu obstaja vrsta omejitev lastninske pravice na nepremičninah v javno korist, ki so poleg temeljnega Zakona o urejanju prostora razpršene po številnih področnih zakonih. Posegi države v lastninsko pravico posameznikov so vedno močnejši, s čimer nam kmalu postane jasno, da naša lastninska pravica nikakor ni absolutna in neomejena.
Ključne besede: lastninska pravica, omejitve lastninske pravica, javna korist, načelo sorazmernosti, razlastitev, služnosti v javno korist, zakonita predkupna pravica, javno dobro.
Objavljeno: 07.07.2015; Ogledov: 416; Prenosov: 124
.pdf Polno besedilo (797,65 KB)

6.
PRAVNI VIDIKI UPORABE IN RAVNANJA Z VODO
Vesna Brlič, 2015, diplomsko delo

Opis: Brez vode ni življenja. Zato je esencialnega pomena, da to področje čim bolje pravno uredimo. V diplomski nalogi sem dala poudarek na instituta splošne in posebne rabe vode. Splošna raba vode pomeni, da jo lahko uporablja vsakdo v skladu z njenim namenom in pod enakimi pogoji, ki jih natančneje določa ZV-1 v 105. členu. Je bistvo javnega dobra, kamor voda pravno gledano tudi spada. Osredotočila sem se na splošno rabo voda za oskrbo s pitno vodo in (ne)odplačnost splošne rabe vodnega dobra. Pri posebni rabi, ki presega meje splošne rabe, sem podrobneje analizirala vodno dovoljenje in koncesijo. Na koncu diplome je še podana primerjava teh dveh institutov in liberalizacije vodnih virov ter njihove prednosti in slabosti.
Ključne besede: voda, javno dobro, splošna raba vode, oskrba s pitno vodo, odplačnost splošne rabe vodnega prava, posebna raba vode, vodno dovoljenje, koncesija, liberalizacija vodnih virov
Objavljeno: 26.11.2015; Ogledov: 260; Prenosov: 88
.pdf Polno besedilo (775,69 KB)

7.
Lastninska problematika na področju javnega dobra in v javnem interesu zavarovanih dobrin, predvsem voda
Vesna Rijavec, 2012, objavljeni znanstveni prispevek na konferenci

Opis: V prispevku je predstavljeno razlikovanje med stvarnopravno in javnopravno ureditvijo na zavarovanih dobrinah, s poudarkom na vodnih območjih. Čeprav je na nepremičnini vzpostavljena omejitev v javnopravnem namenu, na njej obstajajo tudi stvarne pravice, vendar so dobrine zaradi doseganja varstva omejene. Najširša omejitev je uveljavljena s statusom javnega dobrega. Javno dobro se lahko vzpostavi neposredno z zakonom ali splošnim aktom vlade oziroma z razglasitvijo lokalne skupnosti in odločbo pristojnega organa. Glede na različno naravo dobrin zakon lahko določa obligatoren ali fakultativen status javnega dobrega. Argumentacija temelji tudi na primerjalnopravnih ureditvah javnega dobrega, pri čemer so izpostavljene tipične ureditve, ki temeljijo na lastninskem koncečtu javnega dobrega. Opozorjeno je na posebnosti ureditve za različne kategorije vodnih dobrin, kot so celinsko in morsko območje, grajeno javno dobro in vodna infrastruktura.
Ključne besede: javno dobro, omejitev v javnem interesu, vodno zemljišče, lastninska pravica, stvarne pravice na tuji stvari, ekstrakomercialnost
Objavljeno: 30.12.2015; Ogledov: 563; Prenosov: 16
URL Polno besedilo (0,00 KB)

8.
Pravica do pitne vode
Maja Lukić, 2016, magistrsko delo

Opis: Ta naloga obravnava vsebino pravice do pitne vode in dostop do vode kot temeljno pravico, potrebno za življenje in zdravje ljudi, ki se osredotoča na vprašanje, ali in kako se ta pravica lahko izvrši. Voda je naravna dobrina in predmet posebnega pravnega režima, ki je izvzeta iz koncepta privatne lastnine. Pritisk za opredelitev vode kot tržne dobrine in ne kot javnega dobra raste, kar bi posledično lahko pripeljalo do posledice, da čista pitna voda ne bi bila na voljo številnim prebivalcem. Interesi multinacionalnih podjetij za nakup/trgovanje s pitno vodo naraščajo, zato je še toliko bolj pomembneje, da se uredi pravno varstvo posameznika in ugotovi odgovornost države za zagotavljanje dostopa do čiste pitne vode, na najvišji možni ravni, kar je v Ustavi vsake države. Generalna skupščina je sprejela Resolucijo o človekovi pravici do vode in sanitarij, kjer je pravica do varne in čiste pitne vode in sanitarij priznana kot človekova pravica, ki je bistvenega pomena za polno uživanje življenja in vseh človekovih pravic. Resolucija poziva države in mednarodne organizacije na zagotovitev finančnih virov, krepitev zmogljivosti in tehnologije, da bi zagotovili varno, čisto in cenovno dostopno pitno vodo za vsakogar. Ker EU prepušča odločitev o tem, kako organizirati oskrbo pitne vode vsaki posamezni državi članici, je ta v Sloveniji skoraj v celoti urejena z podzakonskimi predpisi. Zato bi morala Ustava urediti, ne samo, da je voda javno dobro, temveč tudi, da se oskrba prebivalstva s pitno vodo lahko izvaja le v okviru neprofitne javne službe. Pomembno je, da si država prizadeva za izredno spoštovanje teh pravic z vzpostavitvijo ustreznih pravnih in tehničnih mehanizmov za zagotavljanje dostopa do vode, varstva vodnih virov ter naložbe v tehnologije, ki bi olajšala oskrbo z vodo ter, da si prizadevajo za izboljšanje razmer, tako da lahko postane spoštovanje teh pravic vsem omogočeno. Glede na to, je del te naloge tudi vprašanje privatizacije in komercializacije pitne vode. Vsako delovanje zasebnikov, je z namenom pridobivanja dobička, ne glede na to, ali so tudi lastniki vodnih virov. Trk med zasebnim interesom in javnim dobrim, je manj verjeten, če je oskrba javna. Del magistrskega dela je tudi celovita analiza trenutnega stanja s prednostmi in slabostmi različnih načinov urejanja pravice do pitne vode, z ustavo ali z zakonom, s primerjavo med različnimi načini upravljanja v naslednjih državah: Slovaški, Belgiji, Nemčiji, Franciji, Nizozemski, Urugvaju, Indiji, Izraelu, Južni Afriki in Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske. Naloga vsebuje tudi praktične izkušnje in težave, ki nastanejo zaradi pomanjkanja investicij v komunalni infrastrukturi, kar vpliva tudi na samo kakovost pitne vode. Primerjava učinkov priznanja človekove pravice do vode v ustavah posameznih držav kaže, da pravica do vode ni izboljšala dostopa do vode. Glavni razlog za to je, da oskrba z vodo zahteva funkcionalno vlado. Učinkovita ureditev torej ne pomeni samo vpisa pravice do vode v ustavo, ampak tudi spremembo drugih zakonskih predpisov ter celotnega režima upravljanja voda. Pomembno je zavedanje, da v kolikor govorimo o človekovi pravici do vode, zapisano v ustavi, mora odgovornost za to biti na državi in ne na posamezni občini. Ta naloga vsebuje tudi nov predlog slovenske ustavne opredelitve pravice do pitne vode, saj je glede na to, da je voda vir življenja, pomembno, da se ukrepa ustrezno, ter na družbeno odgovoren način, tudi še za vse naše zanamce.
Ključne besede: voda, pitna voda, pravica, Ustava, privatizacija, komercializacija, javna služba, javno dobro
Objavljeno: 20.07.2016; Ogledov: 316; Prenosov: 212
.pdf Polno besedilo (3,90 MB)

Iskanje izvedeno v 0.05 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici