Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Urbana regeneracija območja južne vpadnice v Varaždinu je projekt, ki cilja na revitalizacijo nekdanjega industrijskega območja in njegovo preobrazbo v sodoben mestni prostor. Izpostavljene so aktualne potrebe lokacije po trajnostnem urbanem razvoju, z namenom povezovanja zgodovinskih, družbenih in gospodarskih elementov območja. Osrednji cilj magistrskega dela je prenoviti degradirano območje v dinamičen prostor, ki bo združeval poslovne, javne in rekreativne vsebine. S tem naj bi se okrepila urbana identiteta mesta, izboljšala kakovost okolja in spodbudil gospodarski razvoj. Projekt vključuje vzpostavitev javnih prostorov, povezavo in dopolnitev obstoječih stavb in programa ter gradnjo novih objektov, pri čemer se ohranjajo elementi industrijske dediščine kot pomemben del lokalne zgodovine. Poudarek je na trajnostnih rešitvah, kot so energetska učinkovitost, zelena infrastruktura in zmanjševanje ogljičnega odtisa. Projekt predstavlja ključno priložnost za preobrazbo južne vpadnice v sodoben mestni kvart, ki bo privlačen tako za prebivalce kot za obiskovalce. Vključuje tudi širšo vizijo urbanega razvoja Varaždina, kjer bo območje južne vpadnice postalo pomemben kulturni in gospodarski center, ozko povezan z centrom in drugimi deli mesta. Regeneracija območja je model za celovit pristop k revitalizaciji urbanih območij, ki združuje zgodovinsko dediščino z inovativnimi rešitvami za prihodnost.
Ključne besede: arhitektura, športni program, rekreacija, jug, vpadnica, javni prostori, regeneracija, trajnostnost, Varteks, Varaždin
Objavljeno v DKUM: 16.01.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 73
Celotno besedilo (124,56 MB)

Opis: Namen prispevka: Slovenija je v okviru protikorupcijskega zakona leta 2010 sprejela določbo, s katero javnim organizacijam oziroma institucijam javnega sektorja (v nadaljevanju: zavezanci) nalaga dolžnost sprejetja oziroma obveznost izdelave lastnih načrtov integritete (implementacija načrtov integritete v Sloveniji). Sprva je zakon določal, da morajo zavezanci načrt integritete sprejeti do 5. 6. 2011, a je bil rok na podlagi uveljavitve novele zakona podaljšan, in sicer do 5. 6. 2012. Kljub navedenemu nekateri zavezanci načrta integritete niso sprejeli pravočasno. Da bi ugotovili vzroke za nepravočasen sprejem, smo preliminarno izvedli kvalitativno raziskavo, na podlagi te pa glavno kvantitativno raziskavo. Metode: Opravljeno je bilo sistematično slučajno vzorčenje. Populacijo so sestavljali vsi zavezanci, zbiranje podatkov pa smo izvedli s spletno anketo na verjetnostnem vzorcu 658 zavezancev, delež odgovorov je bil 50,3-odstoten. Seznam zavezancev smo pridobili od Komisije za preprečevanje korupcije. Na tako zbranih podatkih smo testirali veljavnost merskega instrumenta s faktorsko in regresijsko analizo, s t-testom pa preverili hipotezi in odgovorili na raziskovalni vprašanji. Idejo za oblikovanje merskega instrumenta Integriteta organizacije smo pridobili iz obstoječe literature, merski instrument za Načrt integritete pa smo v celoti sestavili sami. Podatki so bili analizirani s programskim orodjem za statistično obdelavo podatkov IBM SPSS, verzija 23, in s programskim orodjem za modeliranje strukturnih enačb IBM SPSS AMOS, verzija 21. Ugotovitve: V kvalitativni raziskavi v letu 2013 smo ugotovili, da so zavezanci k implementaciji načrta integritete pristopali različno, z večjo ali manjšo podporo vodstva, kot tudi, da vsi zavezanci načrta integritete niso sprejeli oziroma izdelali v okviru zakonsko določenega roka, zato smo v sklopu kvantitativnega proučevanja v letu 2018 raziskavo v določenem obsegu ponovili. Ugotovili smo, da integriteta organizacije ni bila povezana z razlogi za nepravočasno sprejetje načrtov integritete in da so od demografskih podatkov z razlogi povezane starost, delovna doba in raven organizacije. Izvirnost/pomembnost prispevka: Prispevek prikaže pomembnost integritete organizacij oziroma integritete institucij javnega sektorja, pri čemer ima z vidika zastavljenih raziskovalnih vprašanj in postavljenih hipotez načrt integritete ravno tako pomembno vlogo. Prispevek je izviren, saj smo v sklopu znanstvenega raziskovanja prvi prišli do rezultatov in ugotovitev o vplivu integritete organizacije in ravni organizacije na pravočasnost sprejetja načrtov integritete oziroma njegove implementacije v Sloveniji.
Ključne besede: integriteta, integriteta organizacije, načrt integritete, javni sektor, Slovenija
Objavljeno v DKUM: 22.10.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 25
Celotno besedilo (404,82 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Javni zavodi v Republiki Sloveniji so osebe javnega prava, ki so ustanovljeni z namenom opravljanja storitev v javnem interesu, na področju negospodarskih dejavnosti, katerih cilj ni pridobivanje dobička. Ustanovijo jih republika, občina, mesto ali druge z zakonom pooblaščene javne pravne osebe. Poleg opravljanja dejavnosti javne službe, lahko javni zavodi opravljajo tudi pridobitno oziroma tržno dejavnost, v kolikor je ta namenjena opravljanju dejavnosti, za katero je zavod ustanovljen. Status javnih zavodov ureja Zakon o zavodih kot krovni zakon, ki ga nato na vsakem področju delovanja javnih zavodov nadomestijo področni zakoni. Tako Zakon o socialnem varstvu naprej ureja področje socialnega varstva, ki obsega preprečevanje in reševanje socialne problematike posameznikov, družin in skupin prebivalstva. Socialno varstvene storitve opravljajo javni socialnovarstveni zavodi. Ena izmed oblik javnih socialnovarstvenih zavodov, so posebni socialnovarstveni zavodi za odrasle, ki opravljajo posebne oblike institucionalnega varstva za odrasle duševno in telesno prizadete osebe. Posebni zavodi lahko poleg opravljanja dejavnosti javne službe, opravljajo tudi tržno dejavnost, vendar morajo prihodke in odhodke glede na dejavnost izkazati ločeno. Torej posebej za dejavnost javne službe in posebej za tržno dejavnost ter na koncu tudi skupaj. Ključni prihodki posebnih zavodov so poslovni prihodki, ki obsegajo prihodke od oskrbnin in prihodke od zdravstvene nege in zdravstvenih storitev. Financiranje posebnih socialnovarstvenih zavodov je sistemsko urejeno in poteka kot plačilo za opravljene storitve. Storitve oskrbe plačujejo uporabniki sami ali s pomočjo svojcev oziroma drugih zavezancev in občin, zdravstvene storitve v teh zavodih pa uporabnikom iz obveznega zdravstvenega zavarovanja zagotavlja ZZZS. Empiričen del magistrske naloge temelji na primeru SVZ Hrastovec. Ugotovitve magistrske naloge izpostavljajo pomembnost sistema javnega financiranja posebnih zavodov, saj omogoča finančno stabilnost in kakovost njihovega delovanja. Z zadostnim javnim financiranjem se zagotavlja uporabnikom posebnih zavodov ustrezna nega in oskrba, ki je pomemben element socialne države. Analiza virov financiranja je pokazala visoko finančno odvisnost zavoda od javnih virov. Ugotovili smo tudi, da so prihodki, ki jih zavod pridobiva iz tržne dejavnosti v primerjavi s prihodki za opravljanje javne službe nepomembni, saj niso bistveno vplivali na poslovanje zavoda. Ob tem je treba poudariti, da je tržna dejavnost v SVZ Hrastovec opredeljena precej ozko in se je izvaja relativno malo. Prihodki tržne dejavnosti ne zagotavljajo zadostnih sredstev za pokrivanje stroškov zavoda pri ohranjanju visoke kakovosti storitev. Magistrska naloga na primeru nudi vpogled v strukturo financiranja posebnih socialnovarstvenih zavodov in poudarja predvsem pomen ustrezne alokacije javnih financ za podporo najšibkejšim in pomoči potrebnim skupinam prebivalstva.
Ključne besede: javni zavod, socialnovarstveni zavod, posebni zavod, zakon o zavodih, zakon o socialnem varstvu, institucionalno varstvo, viri financiranja.
Objavljeno v DKUM: 08.10.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 26
Celotno besedilo (2,28 MB)

Opis: Pri doseganju ciljev organizacije, tako v poslovnem kot v javnem sektorju, ima uspešnost zaposlenih pomembno vlogo pri doseganju teh ciljev. Od uspešnosti teh zaposlenih je odvisno uresničevanje načrtov, ki jih oblikujejo in izdajajo vodilni v organizaciji. Cilje, ki jih pričakujeta vodstvo in organizacija, je mogoče doseči, po drugi strani pa, če uspešnost zaposlenih ni dobra, pričakovanja in cilji vodstva in organizacije ne bodo doseženi. Uspešnost kot dejanja ali vedenje, ki so povezana s cilji, ki jih želi organizacija doseči. Če vedenje in dejanja zaposlenih ustrezajo organizacijskim ciljem, bo te cilje lažje doseči, če pa vedenje in dejanja zaposlenih ne ustrezajo organizacijskim ciljem, bo organizacijske cilje težko ali nemogoče doseči. Na uspešnost zaposlenega vplivajo številni dejavniki, in sicer: njegove sposobnosti, osebna motivacija, osebna podpora, prisotnost na delovnem mestu, ter odnos z organizacijo oziroma odnos s podjetjem. Vodenje ima osrednjo vlogo pri upravljanju in je potrebno v vseh organizacijah, da bi preprečili kaos. To vlogo običajno prevzame posameznik, znan kot vodja, njegov pristop pa je odvisen od posebnih okoliščin v organizaciji. Različne razmere zahtevajo različne stile vodenja, vodje pa morajo upoštevati tudi organizacijsko energijo, ki je sila, ki podjetje žene k doseganju njegovih ciljev. Da bi organizacija bila uspešna, mora imeti visoko raven pozitivne energije. V Sloveniji to energijo merimo vsako leto od leta 2016, po začetnih meritvah leta 2006. Na Finančnem uradu Maribor smo ocenili organizacijsko energijo in ugotovili, da v organizaciji prevladuje energija udobne inertnosti. Izračunan je bil indeks organizacijske energije, ki znaša 1,89 točke, kar je nižje od povprečja javnega sektorja ali nacionalne ravni. Ugotovljeno je bilo, da demokratičen stil vodenja ima statistično značilno pozitiven vpliv na prisotnost produktivne energije na FU Maribor, hkrati smo delno potrdili da birokratičen stil vodenja ima statistično značilen negativni vpliv na prisotnost udobnostne energije. Podani so bili ukrepi za dvig produktivne energije. Vodjem je bilo predlagano prilagajanje stila vodenja glede na energetska stanja posameznih sektorjev, sej so nekateri zaposleni zadovoljni s izbranim stilom vodenja njihovega vodje.
Ključne besede: Vodenje, stili vodenja, modeli vodenja, organizacijska energija, javni sektor
Objavljeno v DKUM: 04.10.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 53
Celotno besedilo (4,83 MB)

Opis: Dobri medsebojni odnosi na delovnem so ključnega pomena za posameznikovo delovno uspešnost, doseganje organizacijskih ciljev in poslovanje organizacije, zaradi česar bi moralo biti zagotavljanje spodbudnega in varnega okolja za zaposlene primarni cilj vsake organizacije. Dodatno pozitivno vplivajo na ublažitev frustratorjev, s katerimi se posamezniki srečujejo pri opravljanju delovnih nalog. V nasprotnem primeru obstaja večje tveganje za stopnjevanje frustracije in konfliktov, kar se lahko odraža v prisotnosti nezaželenega vedenja v delovnem okolju. Tovrstno vedenje ima tako za organizacijo kot tudi za posameznike pomembne negativne posledice. Kvantitativna raziskava, izvedena med javnimi uslužbenci Ministrstva za notranje zadeve, je potrdila prisotnost agresivnega vedenja na delovnem mestu v 47 %. Najpogosteje v vlogi agresorjev nastopajo nadrejeni posamezniki in skupine, ki se združujejo z namenom izvrševanja odklonskih ravnanj. Podrobnejši pregled podatkov pokaže, da so anketirani pogosteje izpostavljeni prikritim oblikam agresije, saj so le-ta težje zaznavna oziroma jih posamezniki redko prepoznajo kot odklonska vedenja. Prav tako sodelujoči ne poročajo o prisotnosti fizičnega nasilja. Rezultati kažejo, da določeni družbeni in organizacijski dejavniki vplivajo na občutenje frustracije pri anketiranih, ki se v manjši meri odraža skozi agresivno vedenje zaposlenih. Raziskava tako potrjuje frustracijsko teorijo agresivnosti v delovnem okolju preučevane institucije, ki vzroke za agresivnost posameznikov pripisuje občutenju frustracije na delovnem mestu.
Ključne besede: frustracija, javni uslužbenci, delovno okolje, medosebni odnosi, magistrska dela
Objavljeno v DKUM: 27.09.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 28
Celotno besedilo (1,97 MB)