| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 28
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
1.
Prevlada drugega javnega interesa po Direktivi o habitatih (člen 6/4) in izpolnjevanje pogojev po Okvirni direktivi o vodah (člen 4/7)
Mateja Madon, 2020, diplomsko delo

Opis: Država zaradi velike porabe energije načrtuje izgradnjo hidroelektrarn na reki Muri, ki je zadnja prostotekoča reka v Sloveniji, čeprav projekt zadnja leta, zaradi močnih uporov aktivistov, stagnira. Hidroelektrarne bi naj kot drug javni interes nadvladale nad javnim interesom ohranjanja narave po Direktivi o habitatih in bi zato bila mogoča umestitev v zavarovano območje (Natura 2000). V delu sem opisala splošne pogoje in izjeme iz člena 4/7 Okvirne direktive o vodah, ki jih je prav tako potrebno upoštevati pri planiranju objektov. Prav tako sem opisala in primerjala postopek celovite presoje vplivov na okolje in postopek presoje vplivov na okolje ter postopek prevlade drugega javnega interesa nad javnim interesom ohranjanja narave. Diplomsko delo je razdeljeno na štiri poglavja. Prvo poglavje zajema kratek uvod in opis vsebine diplomskega dela. V drugem poglavju je obravnavan pojem prevladujoč javni interes nad javnim interesom ohranjanja narave, vse pa je podkrepljeno s pregledom Direktive o habitatih, predvsem člena 6/4, in prakso Sodišča Evropske unije. V tretjem poglavju so predstavljeni splošni pogoji po Okvirni direktivi o vodah in izjeme od teh pogojev, ki prav tako morajo biti izpolnjeni, če želi investitor projekta uveljaviti prevladujoč javni interes. Četrto poglavje vsebuje podroben opis postopka CPVO in postopka PVO ter postopek prevlade drugega javnega interesa v povezavi z njima.
Ključne besede: Direktiva o habitatih, Okvirna direktiva o vodah, javni interes, prevladujoč javni interes, postopek celovite presoje vplivov na okolje, postopek presoje vplivov na okolje, postopek prevlade drugega javnega interesa nad javnim interesom ohranjanja narave
Objavljeno: 13.01.2021; Ogledov: 191; Prenosov: 16
.pdf Celotno besedilo (238,47 KB)

2.
Značilnosti javno-zasebnega partnerstva v Franciji
Tina Vollmeier, 2020, diplomsko delo

Opis: Javno-zasebna partnerstva, ki so opredeljena kot dolgoročne pogodbe med javnim in zasebnim partnerjem, vse bolj pridobivajo na pomenu. Njihov glavni pomen je zagotavljanje javnih dobrin ali storitev, pri čemer zasebna stranka nosi veliko mero tveganja in odgovornosti za upravljanje. Javno-zasebna partnerstva se uveljavljajo kot inovativno politično orodje, ki – če je uspešno izvedeno – prinese pozitivne rezultate v korist javnega in zasebnega sektorja ter še posebej uporabnikom, ki jim je posamezen projekt prvotno namenjen. Delo diplomskega projekta je sestavljeno iz teoretičnega in analitičnega dela. V poglavjih teoretičnega dela so predstavljeni osnovne značilnosti in elementi javno-zasebnega partnerstva ter poslovna tveganja, ki jih projekti javno-zasebnih partnerstev prinesejo s seboj, navedene pa so tudi posamezne prednosti in slabosti, ki jih lahko pričakujemo pri teh partnerstvih. Ker pa se lahko projekti izvajajo na podlagi dveh različno opredeljenih partnerstev, pogodbenega in institucionalnega, smo opredelili tudi njune značilnosti. V analitičnem delu se posvetimo analizi področja javno-zasebnih partnerstev v Franciji, kjer opredelimo značilnosti s področja zakonodaje in institucij na omenjenem področju. V tem delu diplomskega projekta je prikazana tudi primerjava obsega javno-zasebnih partnerstev in tradicionalnih javnih naročil kot enega izmed orodij za naložbe v infrastrukturo v Franciji. Ob koncu smo predstavili tudi izbrane projekte, pri katerih je bila uporabljena pogodba javno-zasebnega partnerstva. Enega izmed teh projektov smo podrobno analizirali z vidika vsebine, vpletenih podjetij, finančnega okvirja in vpliva projekta na gospodarstvo.
Ključne besede: javno-zasebno partnerstvo, javni partner, zasebni partner, Francija, javni interes
Objavljeno: 14.10.2020; Ogledov: 205; Prenosov: 32
.pdf Celotno besedilo (2,50 MB)

3.
Omejitev lastninske pravice zaradi nedovoljene gradnje
Sabina Škarja, 2018, diplomsko delo

Opis: V naši državi je pravica do zasebne lastnine podana kot ena izmed človekovih pravic v 33. členu Ustave Republike Slovenije. Ustava RS v 67. členu določa, da je zakon tisti ki določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Zato svoje nepremičnine ne moremo uporabljati, uživati in z njo razpolagati po svoji volji, v kolikor obstaja zakon, ki nas pri tem omejuje zaradi gospodarskih, socialnih in ekoloških potreb drugih oseb. Omejitve glede uživanja zasebne nepremične lastnine se najbolj značilno urejajo v prostorskih aktih, ki določajo zazidljivost in pogoje za gradnjo. Izraz "črna gradnja", ki se je pri nas uveljavil za nezakonite, nedovoljene gradbene posege v prostor obravnavamo v osrednjem delu diplomske naloge. V slovenskem prostoru sta s 1. junijem 2018 pričela veljati dva pomembna predpisa (Zakon o urejanju prostora-2 in Gradbeni zakon), ki urejata področje urejanja prostora in prostorske ukrepe ter graditev objektov. V diplomski nalogi so opisane bistvene novosti, ki nam jih prinaša novi Gradbeni zakon (GZ). Med njimi razširja pojem objekta, uvaja enostavnejše in hitrejše postopke pridobitve gradbenega dovoljenja, investitorjem želi zagotoviti večjo pravno varnost in učinkovitejši nadzor. Zakon uvaja postopke s katerimi želi omogočiti čim širšo legalizacijo objektov, ki so bili zgrajeni brez potrebnih dovoljenj ali v nasprotju z njimi. Neupoštevanje predpisov pri gradnji objektov je sankcionirano s strani gradbenih inšpektorjev.
Ključne besede: Omejitev lastninske pravice, javni interes, nepremičnina, nedovoljena gradnja, Gradbeni zakon, inšpekcijski postopek, ukrepi in druge sankcije gradbenega inšpektorja, legalizacija.
Objavljeno: 26.11.2018; Ogledov: 612; Prenosov: 86
.pdf Celotno besedilo (791,67 KB)

4.
URESNIČEVANJE ZAKONA O DOSTOPU DO INFORMACIJ JAVNEGA ZNAČAJA V SLOVENSKI OBVEŠČEVALNO-VARNOSTNI AGENCIJI
Mateja Dražnik, 2016, diplomsko delo

Opis: Z zakonom o dostopu do informacij javnega značaja se uresničuje ustavna pravica državljanov do vpogleda delovanja državnih organov in nadzor nad njihovim delovanjem. Tudi Slovenska obveščevalno-varnostna agencija je kot samostojna vladna služba zavezana spoštovati določila ZDIJZ in prosilcem omogočiti vpogled v informacije javnega značaja. Sama narava obveščevalnega dela temelji na načelu tajnosti delovanja in na tajnosti dokumentov kar omejuje dostop do informacij. Javnost, ki postaja zaradi tehnološkega razvoja, kamor spada tudi razvoj svetovnega spleta vse bolj informirana, se sklicuje na interes javnosti razkritja informacij, ki je močnejši od stopnje tajnosti, s katero želijo obveščevalne službe prikriti določene nepravilnosti in tako zlorabijo tajnost za druge interese. Javni interes postaja v razvoju demokracije pomemben pojem in predstavlja tudi izjemo, ki dovoljuje dostop do informacij javnega značaja.
Ključne besede: Zakon o dostopu do informacij javnega značaja, Slovenska obveščevalno-varnostna agencija, informacija javnega značaja, prost dostop do informacij, javni interes, Informacijski pooblaščenec, tajnost, nacionalna varnost, nadzor, transparenstnost.
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 709; Prenosov: 81
.pdf Celotno besedilo (1,33 MB)

5.
SPODBUJANJE RAZVOJA TURIZMA V OBČINI ŽALEC
Ana Ribič, 2016, diplomsko delo

Opis: Turizem je ena najpomembnejših in najhitreje rastočih gospodarskih panog. Močno je vpet v družbeno in ekonomsko okolje, saj je tesno povezan z vsemi dejavnostmi sodobnega človeka. V uvodu diplomskega dela sem opredelila turizem, vplive turizma na nacionalno gospodarstvo, družbo in naravno okolje ter sodobne trende in napovedi za turizem z namenom, da poudarim razloge, zaradi katerih država posega na področje turizma in ga opredeljuje kot strateško gospodarsko panogo. V drugem delu sem predstavila kratek pregled razvoja slovenskega turizma, Zakon o spodbujanju razvoja turizma, organiziranost slovenskega turizma in deležnike, ki sodelujejo pri strateškem načrtovanju slovenskega turizma. V tretjem delu sem se osredotočila na vlogo občin pri spodbujanju razvoja turizma, v zadnjih dveh poglavjih pa sem predstavila, kako v Občini Žalec razvijajo turizem.
Ključne besede: Zakon o spodbujanju razvoja turizma, načrtovanje turizma, organiziranost turizma, Občina Žalec, javni interes, javni zavod
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 890; Prenosov: 105
.pdf Celotno besedilo (769,98 KB)

6.
STRANSKA UDELEŽBA V UPRAVNEM IN PRAVDNEM POSTOPKU
Tomaž Hromc, 2016, diplomsko delo

Opis: Upravni in pravdni postopek sta dva bistveno različna postopka. Upravni poteka v okviru javne uprave in ga izvajajo »organi«, s katerimi so mišljeni organi državne uprave in drugi državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti, pa tudi pristojni nosilci javnih pooblastil. Bistvo upravnega postopka je odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika v konkretni upravni zadevi. Po drugi strani civilni pravdni postopek poteka znotraj sodne veje oblasti, v njegovem okviru pa redna sodišča razrešujejo civilne spore, to je odločajo o spornih pravnih razmerjih oziroma o spornih civilnih pravicah. Temeljne značilnosti obeh postopkov, pa tudi upravnega spora, sem povzel v II. poglavju naloge. V obeh postopkih je (poleg organa oziroma sodišča) nujni subjekt stranka, v upravnem postopku najmanj ena (aktivna ali pasivna), v pravdnem pa vsaj dve (aktivna in pasivna). Poleg strank(e) se lahko tako enega kot drugega postopka udeležujejo tudi stranski udeleženci. Stranski udeleženec upravnega postopka pridobi položaj stranke, ne pa tudi lastnosti stranke. V pravdnem postopku pa je intervencija lahko dveh vrst, navadna ali enostavna in sosporniška. Pri sosporniški intervenciji intervenient dobi položaj enotnega sospornika (in s tem položaj stranke), stranski intervenient pa z vstopom v postopek postane pomočnik stranke, za katere uspeh v pravdi je pravno zainteresiran – ne pridobi pa položaja stranke. Prav razmerjem na relaciji stranka – stranski udeleženec/intervenient – sosporniški intervenient – enotni sospornik – nujni sospornik je posvečena vsebina te diplomske naloge, s tem, da je osrednja pozornost namenjena stranski udeležbi v obeh postopkih. V III. poglavju naloge (podpoglavja 1. – 6.) sem stransko udeležbo v obeh postopkih proučil predvsem z naslednjih vidikov: • Opredelitev stranske udeležbe. • Namen stranske udeležbe. • Procesne in materialne predpostavke stranske udeležbe. • Vstop stranskega udeleženca v postopek. • Pravni položaj stranskega udeleženca v postopku ter njegovo pravno razmerje s stranko, kateri se je v postopku pridružil, oziroma za katere uspeh v pravdi je pravno zainteresan. • Specifične značilnosti posameznega postopka. Na področju upravnega postopka sem bolj podrobno prikazal tudi pravna sredstva stranskega udeleženca ter stroške stranske udeležbe. Na podlagi ugotovljenih značilnosti stranske udeležbe v obeh postopkih sem nato v 7. podpoglavju analiziral podobnosti in razlike stranske udeležbe v obeh postopkih ter opravil krajšo primerjavo med stransko udeležbo v slovenskem in nemškem upravnem in pravdnem postopku. V IV. poglavju sem povzel ugotovitve predhodnih poglavij naloge ter se osredotočil na razloge ugotovljenih podobnosti in razlik stranske udeležbe, pri čemer sem izhajal predvsem iz ciljev, ki jih zasledujeta Zakon o splošnem upravnem postopku in Zakon o pravdnem postopku, iz temeljnih načel obeh postopkov, pa tudi iz načel Ustave, povezanih z obravnavanima postopkoma. Dotaknil pa sem se tudi vprašanj, ki v zvezi s stransko udeležbo ostajajo odprta v strokovni javnosti. Menim, da sem cilje naloge, navedene v »Opredelitvi problema«, dosegel, saj so se v okviru njene vsebine dovolj jasno pokazali odgovori na vprašanja, ki sem si jih zastavil kot problem naloge.
Ključne besede: stranska udeležba, stranski udeleženec, intervenient, stranska intervencija, sosporniška intervencija, stranka, lastnost stranke, položaj stranke, upravni organ, sodišče, pravni interes, javni interes, upravni postopek, splošni upravni postopek, posebni upravni postopek, civilni pravdni postopek
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 3766; Prenosov: 631
.pdf Celotno besedilo (704,87 KB)

7.
MEDIJI MED JAVNIM INTERESOM IN PRAVICO DO ZASEBNOSTI
Bea Vastl, 2016, diplomsko delo

Opis: Javni interes in pravica do zasebnosti predstavljata pomembna dejavnika v primerih poročanja, saj se vprašanje, kdaj kateri prevladuje, velikokrat pojavlja. Javni interes ni povsod enak, saj je od družbe in države odvisno, kako ga opredeli. Pogojen je s koristjo javnosti, kar mediji občasno izrabljajo in lahko vodi v kršenje ali zlorabo pravice do zasebnosti, ki je nemalokrat podvržena prekoračitvi. Pravica do zasebnosti je definirana kot osnovna človekova pravica in kot temelj človeškega dostojanstva, ki tudi javnim osebam omogoča določeno mero zasebnosti. Na področju medijev je pravica do zasebnosti v konfliktu tudi s pravico do informiranja ter pravico do izražanja, saj sta informiranje in izražanje ključnega pomena za demokratično družbo.
Ključne besede: javni interes, pravica do zasebnosti, mediji, pravica do informacije, pravica do izražanja
Objavljeno: 28.09.2016; Ogledov: 1039; Prenosov: 206
.pdf Celotno besedilo (1,82 MB)

8.
OBČINSKI PROGRAM ŠPORTA V MESTNI OBČINI KRANJ
Marko Prezelj, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu sem teoretično preučil pravne akte, ki zavezujejo in podajajo smernice lokalni skupnosti, na podlagi katerih pripravijo občinski program športa. Občinski program športa v Mestni občini Kranj tako obsega dva ključna akta (Letni program športa za leto 2016 (Katalog informacij javnega značaja MOK, 12. seja sveta MOK, št. 900-168/2015-1-(52/04) z dne 16. 12. 2015) in Pravilnik o sofinanciranju programov športa v Mestni občini Kranj (Uradni list RS, št. 22/15)), skozi katera občina uresničuje javni interes in razvoj športne dejavnosti. Mestna občina Kranj je pri pripravi aktov s svoje pristojnosti samostojna, ampak mora upoštevati zakone, v tem primeru Zakon o športu /ZSpo/ (Uradni list RS, št. 22/98,), smernice nacionalnih aktov (Nacionalni program športa 2014–2023 /ReNPŠ14-23/ (Uradni list RS, št. 26/14) in Izvedbeni načrt nacionalnega programa športa 2014–2023 (Sklep vlade RS, št. 00727-13/2014/7 z dne 26. 8. 2014)). Društva oziroma izvajalci letnega programa športa so temeljni nosilci športne dejavnosti in so zavezani za izpeljavo športnih programov, sofinanciranih iz javnih sredstev. MOK kot lokalna skupnost bi morala poskrbeti za vse občane in v svojem proračunu zagotoviti finančna sredstva za sofinanciranje programov športa za vse starostne kategorije ter si prizadevati, da bi bil šport dostopen vsem njenim prebivalcem. MOK kot lastnica športnih objektov in površin mora zagotoviti uporabo le-teh vsem svojim občanom po dostopni ceni. Javni objekti in površine so občinska last, kar pomeni, da so namenjeni izvajanju javnega interesa in zato morajo biti dostopni vsem izvajalcem letnega programa športa pod enakimi pogoji ter jim zagotoviti ustrezno vzdrževane in varne objekte in površine. MOK lahko razvoj športne dejavnosti izboljša predvsem z višjimi finančnimi sredstvi iz proračuna, pravili in kriteriji za sofinanciranje programov športa, ki bi vzpostavili konkurenco med izvajalci ter posledično izboljšali njihovo kvalitetno in strokovno delo. Športni objekti in površine so v MOK dobro zasnovane, ampak večina od njih je že zastarelih, zato je nujno potrebno, da se v dolgoročni plan vključi njihova izgradnja in obnova, ker je ustrezna in dobra športna infrastruktura temelj uspešnega razvoja športne dejavnosti.
Ključne besede: javni interes v športu, občinski program športa, Mestna občina Kranj, letni program športa, Pravilnik o sofinanciranju programov športa, društva, Nacionalni program športa 2014–2023, Zakon o športu.
Objavljeno: 20.09.2016; Ogledov: 758; Prenosov: 48
.pdf Celotno besedilo (591,49 KB)

9.
Odnos prava EU do vprašanja dvotirnosti varstva pred okoljsko škodo po nacionalnem pravu
Petra Jere, 2016, magistrsko delo

Opis: Pravo varstva okolja je mlajša pravna panoga, ki se je pričela razvijati skupaj z EU. Njen razvoj ni končan, saj EU z namenom varstva okolja in zmanjšanjem onesnaženih območji sprejema nova pravila na tem področju oziroma spreminja že sprejete določbe. Z namenom vzpostavitve okoljske odgovornosti je bila sprejeta tudi Direktiva o okoljski odgovornosti, ki vzpostavlja okoljsko odgovornost po načelu »Povzročitelj obremenitve plača«, pri čemer se odgovornost v skladu z direktivo nanaša na škodo na okolju samem, tj. zavarovanim vrstam in njihovim habitatom, vodi in tlom. Varstvo pred okoljsko škodo se zagotavlja na dva različna načina: s preventivnimi ukrepi, ki se izvedejo z namenom preprečiti ali čimbolj zmanjšati okoljsko škodo in sanacijskimi ukrepi, ki se izvajajo v primerih, ko je do okoljske škode dejansko že prišlo. Varstvo okolja se lahko zagotavlja v javnem kot tudi v zasebnem interesu. EU daje velik poudarek vključevanju nevladnih organizacij v postopke varstva okolja. Aktivna legitimacija nevladnih organizacij za zagotavljanje pravnega varstva v zvezi z odgovornostjo za preprečevanje oziroma sanacijo okoljske škode po ZVO-1 je pogojena s pridobitvijo statusa nevladne organizacije na področju varstva okolja, ki delujejo v javnem interesu. Poleg teh pa delujejo tudi nevladne organizacije, ki takšnega statusa nimajo in je njihova aktivna legitimacija v posameznih postopkih odvisna od vrste postopka oziroma zahtevka, ki se ga poslužijo (npr. prepovedni zahtevek, opustitveni zahtevek, odškodninski zahtevek) in tudi od tega proti komu je takšen zahtevek naperjen (onesnaževalci, država,…). Pri varstvu okolja v javnem interesu je v ospredju restitucija oziroma vrnitev okolja v prejšnje stanje, zahtevki podani v zasebnem interesu pa v ospredje postavljajo odškodnino. Poleg tega pa slovensko civilno pravo pozna tudi preventivne zahtevke, na primer zahtevke za odstranitev škodne nevarnosti, česar v drugih pravnih sistemih ne najdemo. Z Direktivo o okoljski odgovornosti pa se varstvo s preventivnimi ukrepi uveljavlja tudi na področju javnega prava. V sistemu varstva v zasebnem interesu okolje ni posebej izpostavljeno kot varovana dobrina in je določanje odškodnine mogoče samo v okvirih pravno priznanih škod v okviru civilnopravnega varstva. Varstvu okolja kot takemu je namenjen sicer 14. člen ZVO-1, ki določa opustitveni oziroma prepovedni zahtevek napram nosilcu posega v okolje, da ustavi poseg če bi ta povzročil ali povzroča čezmerno obremenitev okolja ali če bi povzročil ali povzroča neposredno nevarnost za življenje ali zdravje ljudi, ali da se mu prepove začeti izvajanje posega v okolje, če je izkazana velika verjetnost, da bi povzročil takšne posledice. Žal pa v sodni praksi ni najti primerov tožb po 14. členu ZVO-1, prav tako je sodna praksa skopa z odločitvami po 133. členu OZ v povezavi z varstvom okolja.
Ključne besede: Slovenija, EU, Direktiva o okoljski odgovornosti, zakoni, varstvo okolja, okolje, škoda, odgovornost, civilno pravo, upravno pravo, nevladne organizacije, javni interes, zasebni interes
Objavljeno: 16.09.2016; Ogledov: 828; Prenosov: 131
.pdf Celotno besedilo (1,41 MB)

10.
ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST ZARADI KRŠITVE PRAVICE DO ZASEBNOSTI ZARADI OBJAVE VIDEOPOSNETKOV
Matej Kop, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je predstavljena problematika odškodninske odgovornosti zaradi kršitve pravice do zasebnosti v povezavi z objavo videoposnetkov. V uvodnih poglavjih je predstavljena vsebina pravice do zasebnosti, in sicer za različna področja življenja in za različne kategorije oseb. Na podlagi obravnave predpostavk odškodninske obveznosti so predstavljene ugotovitve, kateri posegi v zasebnost so upravičeni in kateri ne. V nalogi so opredeljene tudi posledice kršitve pravice do zasebnosti, v pojavni obliki nepremoženjske škode, ki lahko pomenijo odškodninsko odgovornost za nastalo škodo. V primeru neupravičene pridobitve pa ima imetnik pravice na voljo tudi vrnitvene zahtevke. V nalogi je predstavljena tudi problematika določitve višine odškodnine in kaznovalnih odškodnin na tem področju.
Ključne besede: Pravica do zasebnosti, objava videoposnetkov, javni interes, nepremoženjska škoda, kaznovalna odškodnina.
Objavljeno: 15.09.2016; Ogledov: 1194; Prenosov: 140
.pdf Celotno besedilo (798,69 KB)

Iskanje izvedeno v 0.29 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici