1. FINANCIRANJE JAVNIH PODJETIJ NA PRIMERU JAVNEGA KOMUNALNEGA PODJETJA LOG D.O.O.Ana Kotnik, 2013, diplomsko delo Opis: V delu diplomskega seminarja smo se seznanili z javnimi podjetji, podrobneje s financiranjem javnih podjetij. Tako ste lahko prebrali kakšna je razlika med javnimi in zasebnimi podjetji, zakaj so javna podjetja neuspešna v primerjavi z zasebnimi, kako so gospodarske javne službe opredeljene oz. kaj spada pod njih. Navedli smo instrumente financiranja teh podjetij ter kako je zakonsko urejeno to financiranje in delovanje javnih podjetij. V nadaljevanju smo poiskali sezname podjetij, v katerih in Republika Slovenija neposredni lastniški delež. Ta podjetja smo razvrstili v različne skupine za lažje analiziranje po različnih kriterijih, da smo dobili kar se da dobro sliko o lastništvih naše države v teh podjetjih. Za najboljših dvajset podjetij iz tega seznama smo naredili analizo finančnega stanja v preteklem letu ter jih na kratko opisali. Za lažjo primerjavo njihovega poslovanja, smo v tabeli 36 zbrali najpomembnejše podatke o njihovem finančnem poslovanju in odstotku državnega deleža v njih. Za konec smo predstavili Javno komunalno podjetje LOG d.o.o. . Na primeru tega podjetja smo prikazali dejansko financiranje in poslovanje javnih podjetij. Za LOG do.o. smo naredili analize poslovanja v preteklih letih, načrte za prihodnost in strategijo javnega podjetja.
Ključne besede: Javno podjetje, financiranje javnih podjetij, gospodarske javne službe, instrumenti financiranja, država – lastnica, javno komunalno podjetje, zakon o gospodarskih javnih službah (ZGJS)
Objavljeno v DKUM: 05.01.2021; Ogledov: 1421; Prenosov: 107
 Celotno besedilo (1,54 MB) |
2. Oblikovanje cen storitev občinskih gospodarskih javnih služb varstva okoljaLaura Urbančič, 2019, magistrsko delo Opis: Občinske gospodarske javne službe s področja varstva okolja so področje, ki zadeva vsakega prebivalca nekega naselja oziroma območja in skupnosti, saj na njem temelji razvoj vseh ostalih dejavnosti v naselju. Če to področje ni urejeno, je tudi razvoj ostalih dejavnosti okrnjen. Posledica monopolnega položaja izvajalcev dejavnosti s tega področja so tudi določene oziroma tarifirane cene gospodarskih javnih služb varstva okolja, ki pomenijo regulacijo države oziroma lokalne skupnosti in obstoj kontrole nad morebitno zlorabo monopolnega položaja. Pristojnost določanja cen je z Uredbo o metodologiji določanja cen obveznih občinskih javnih služb varstva okolja , ki je začela veljati 1. 1. 2013, prenesena na občine. Navedena Uredba vsebuje določbe za oblikovanje cen storitve oskrbe s pitno vodo, za odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske vode, zbiranje določenih vrst odpadkov, obdelavo določenih vrst odpadkov in odlaganje ostankov predelave ali odstranjevanje komunalnh odpadkov. Izvajalci javnih služb predlagajo ceno posamezne storitve in predložijo pristojnemu občinskemu organu v potrditev. Pri določanju cen oziroma presoji upravičenosti višine določenih cen pa igra pomembno vlogo tudi primerjalna analiza Inštituta za javne službe, ki je pomembna tako za izvajalce kot za občinske organe. Cene posameznih storitev javnih služb so sestavljene iz dela, ki predstavlja stroške javne infrastrukture, dela, ki predstavlja stroške izvajanja storitev posamezne javne službe in dela, ki predstavlja morebitne okoljske dajatve. V magistrski nalogi so poleg opredelitve obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja in pravil določanja cen storitev le-teh, ki izhajajo iz Uredbe bo o metodologiji določanja cen obveznih občinskih javnih služb varstva okolja, na splošno predstavljene tudi same javne službe. Svojo magistrsko nalogo sem podkrepila še s primerjavo zaračunanih cen nekaterih storitev med občinami.
Ključne besede: Javne službe, lokalne gospodarske javne službe, komunalne storitve, določanje cen, komunalno gospodarstvo, občinske javne službe, varstvo okolja.
Objavljeno v DKUM: 19.12.2019; Ogledov: 1988; Prenosov: 215
Celotno besedilo (1,68 MB) |
3. Oskrba s pitno vodoTanja Gorišek, 2018, magistrsko delo Opis: Magistrska naloga obravnava oskrbo s pitno vodo, ki je v Republiki Sloveniji obvezna občinska gospodarska javna služba. Poseben pomen te javne službe je opredeljen z zagotavljanjem najpomembnejšega naravnega vira, kajti voda je vir življenja in potrebna vsem živim bitjem. V formalnem smislu je voda določena kot pitna z namenom uporabe: kot voda, namenjena za pitje, kuhanje, pripravo hrane ali druge gospodinjske namene ter vsa voda, ki se uporablja v proizvodnji in prometu živil in ustreza minimalnim predpisanim zahtevam. Občine so dolžne zagotoviti izvajanje oskrbe s pitno vodo skladno s predpisi, ki urejajo gospodarske javne službe. V Evropski uniji je odločitev, kako organizirati oskrbo s pitno vodo, v pristojnosti držav članic, evropska zakonodaja tako podaja smernice za ustrezno preskrbo s pitno vodo. Na državni ravni oskrbo s pitno vodo opredeljujejo številni zakoni ter podzakonski predpisi, ki skoraj v celoti urejajo sistem oskrbe s pitno vodo, kar pomeni, da je urejanje pomembnih vprašanj s področja oskrbe s pitno vodo prepuščeno občinam. Država nima ustreznih mehanizmov za izvajanje nadzora nad izvajanjem tovrstne oskrbe v občinah. Objekti in naprave, potrebni za izvajanje te javne službe, so infrastruktura lokalnega pomena. Za zagotavljanje primerne oskrbe s pitno vodo je potrebna ustrezna komunalna infrastruktura, ki omogoča izvajanje kakovostnih storitev. Le-ta zahteva velike finančne vložke tako za izgradnjo kot za vzdrževanje. Trenutna infrastruktura je po večini dotrajana in potrebna obnove, ob vsem tem pa pereč problem predstavlja nenamenska poraba sredstev, namenjenih vzdrževanju, katere pa občine uporabljajo v druge namene. Slovenija je država z velikim številom razmeroma majhnih občin, kjer je zagotavljanje oskrbe s pitno vodo problematično z vidika velikega števila izvajalcev, neenakih standardov izvajanja, dragih storitev, pomanjkljivo usposobljenostjo kadrov in oteženim nadzorom nad izvajanjem, zato naloga opozarja na potrebo po večjem sodelovanju in povezovanju občin na področju oskrbe s pitno vodo, predvsem zaradi zagotavljanja večje učinkovitosti izvajanja javne službe. Naloga opozarja tudi na potrebo po sistemski ureditvi oskrbe z vodo v Sloveniji in boljši regulaciji izvajanja javne službe, zato so za ugotovljene pomanjkljivosti v zaključnem delu podani morebitni predlogi za izboljšanje trenutnega stanja na tem področju. Pričujoča naloga vsebuje tudi opredelitev ustavne pravice do pitne vode v povezavi z izvajanjem javne službe, kajti sam vpis še ne zagotavlja učinkovite ureditve oskrbe s pitno vodo, ampak bo potrebna sprememba zakonskih predpisov ob upoštevanju določenih omejitev pri izvrševanju pravice do pitne vode v povezavi z izvajanjem javne službe.
Ključne besede: pitna voda, gospodarske javne službe, oskrba s pitno vodo, cena pitne vode
Objavljeno v DKUM: 28.05.2018; Ogledov: 3501; Prenosov: 450
Celotno besedilo (1,67 MB) |
4. Varstvo uporabnikov javnih dobrinSabina Zore, 2018, magistrsko delo Opis: Na ravni EU ne obstaja enotni pravni predpis, ki bi urejal splošni pravni okvir izvajanja dejavnosti javnih služb. Namesto krovne direktive je Evropska komisija predhodno pripravila Green paper on services of general interest, v katerem razpravlja o prednostih in problemih splošnega pravnega okvirja. Razmejitev med regulatorno pristojnostjo EU in držav članic je odvisna od narave dejavnosti, torej ali gre za gospodarsko ali negospodarsko dejavnost. EU ima pristojnost za normativno urejanje storitev z gospodarsko naravo. Glede na regulatorno pristojnost EU lahko storitve javnih služb v tri skupine: storitve gospodarskih javnih služb, ki jih izvajajo, na infrastrukturo vezane industrije, za katere je bilo sprejetih veliko predpisov s strani EU, druge storitve gospodarskih javnih služb, kot so ravnanje s komunalnimi odpadki, oskrba s pitno vodo, RTV- oddajanje so predmet notranje nacionalne ureditve. Za storitve negospodarskih javnih služb in storitve javnih služb, ki nimajo vpliva na trgovanje med državami članicami se ne uporabljajo posebna pravila EU, pravila o enotnem trgu in konkurenčna pravila. V sektorskih predpisih je določeno varstvo uporabnikov javni dobrin, kot pomembna obveznost javne službe v EU.
V slovenski ureditvi predstavlja temelj varstva uporabnikov javnih dobrin Zakon o varstvu potrošnikov /ZVPot/, ki zraven splošnih določil, ki veljajo za vse dejavnosti vsebuje tudi posebna določila, ki nudijo potrošnikom posebno varstvo npr. opominjanje potrošnikov, ki so v zamudi s plačili. Varstvo potrošnikov se v Republiki Sloveniji zagotavlja v okviru Sektorja za varstvo potrošnikov in konkurence, potrošniških organizacij ter Tržnega inšpektorata, ki izvaja inšpekcijski nadzor nad izvajanjem Zakona o varstvu potrošnikov. Potrošniške organizacije izvajajo dejavnosti, kot so ozaveščanje, informiranje, izobraževanje, svetovanje potrošnikom.
Država lahko zagotovi spoštovanje pravic uporabnikov javnih dobrin z različnimi instrumenti. V slovenski ureditvi sta uveljavljena institucionalno varstvo uporabnikov javnih dobrin in kontrahirna dolžnost izvajalca dejavnosti javne službe, ki prav tako spadata med posebne oblike varstva. 14. člen Zakona o gospodarskih javnih službah /ZGJS/ določa, da morajo država in lokalne skupnosti ustanoviti posebna telesa za varstvo uporabnikov javnih dobrin, sestavljena iz njihovih predstavnikov. V skladu z Zakonom o zavodih /ZZ/ sestavljajo svet zavoda ob predstavnikih uporabnika tudi predstavniki ustanovitelja in predstavniki delavcev, kar predstavlja tripartitno oz. po Zakonu o lekarniški dejavnosti štiripartitno sestavo sveta zavoda. Kontrahirna dolžnost pomeni, da so v primerih obveznih javnih služb, uporabniki javnih dobrin in izvajalci dejavnosti javne službe dolžni skleniti pogodbeno razmerje o zagotavljanju javne dobrine. Za področje varstva uporabnikov javnih dobrin je pomembna tudi odškodninska odgovornost za škodo, ki nastane pri izvajanju javne službe, bodisi zaradi protipravnega ravnanja zaposlenih ali zaradi uporabe proizvoda, ki je predmet javne službe.
Ključne besede: varstvo potrošnikov, potrošniško pravo, javne službe, javne službe v EU, regulativna pristojnost, kontrahirna dolžnost, obvezna sklenitev pogodbe, institucionalno varstvo, tripartitna/ štiripartitna sestava sveta zavoda, odškodninska odgovornost izvajalca javne službe
Objavljeno v DKUM: 25.05.2018; Ogledov: 1962; Prenosov: 272
Celotno besedilo (1,04 MB) |
5. Izvajanje zdravstvenih storitev v SlovenijiDejan Mehle, 2017, diplomsko delo Opis: Pravica do zdravstvenega varstva v Sloveniji je zagotovljena na podlagi 51. člena Ustave RS. Zdravstvena dejavnost se izvaja kot javna služba v okviru mreže javne zdravstvene službe. Slednja je sestavljena na primarni, sekundarni in terciarni ravni. Na primarni ravni jo je dolžna zagotoviti občina, na sekundarni in terciarni ravni pa država. Obveznosti javne službe v zdravstvu lahko opredelimo kot obveznost zagotavljati: univerzalne storitve, trajnost, kakovost, dostopnost in varstvo pacientovih pravic. Univerzalnost storitev v zdravstvu je tesno povezana z obsegom zdravstvenih storitev, ki jih zagotavlja obvezno zdravstveno zavarovanje. Trajnost predstavlja obveznost izvajalca javne službe, da opravlja zdravstveno dejavnost trajno in nepretrgano. Kakovost v zdravstvu definiramo kot eno izmed ravni, ki pomagajo pri ocenjevanju uspešnosti sistema zdravstvenega varstva. Dostopnost pomeni obveznost izvajalca zdravstvene javne službe, da omogoči uživanje zdravstvenih storitev vsem po dostopni ceni. Varstvo pacientovih pravic določa pravice in obveznosti pacienta ter njegovo pravno varstvo v primeru spora.
Ključne besede: zdravstvena dejavnost, obvezno zdravstveno zavarovanje, javne službe, univerzalna storitev, trajnost, kakovost, dostopnost, varstvo pacientovih pravic
Objavljeno v DKUM: 30.10.2017; Ogledov: 2291; Prenosov: 262
Celotno besedilo (1,16 MB) |
6. Uporabniki varnostnih storitev na primeru varovanja nočnega lokala : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija Varnost in policijsko deloŽiga Stopar, 2017, diplomsko delo Opis: Za izdelavo diplomskega dela, smo obdelali tematiko varovanja javnih prireditev na primeru varovanja v nočnih lokalih. Na podlagi prebrane in analizirane literature lahko trdimo, da je varovanje v nočnih lokalih v veliki meri odvisno od naročnika službe varovanja (primer: lastnik lokala) in od tega ali se drži zakonskih predpisov. Veliko ljudi namreč meni, da so varnostniki nepotrebni in nepomembni, zato njihovega dela in njihovih navodil ne jemljejo tako resno kot pri posredovanju policije. Skozi diplomsko delo smo ugotovili, da so varnostniki zelo pomembni pri zagotavljanju varnosti tako s svojim preventivnim delovanjem kot tudi z uporabo dovoljenih ukrepov s katerimi preprečujejo razna nasilna ravnanja. V povezavi s tem smo opredelili zasebno varovanje, uporabnike varnostnih storitev, vlogo varnostnikov pri varovanju javnih prireditev, aktualne zakone na tem področju, licence, ki so potrebne za zagotavljanje tovrstne varnosti. Opisali in navedli smo pogoje, ki so potrebni za pridobitev službene izkaznice. Poseben poudarek smo namenili varovanju nočnih lokalov – ustrezne licence, število varnostnikov, videonadzor, vloga varnostnika pri zagotavljanju varnosti. Kot dodatek k diplomski nalogi smo izdelali anketo o obiskovanju nočnih lokalov, poteku varovanja, ter o občutku varnosti in odnosu varnostnikov do obiskovalcev nočnih lokalov.
Ključne besede: zasebno varovanje, varnostne storitve, varnostne službe, varovanje, javne prireditve, nočni lokali, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 18.05.2017; Ogledov: 1823; Prenosov: 196
Celotno besedilo (809,69 KB) |
7. Pravni problemi izvajanja javnih služb s področja ravnanja z odpadki v regijskih centrihMojca Angela Tolič- Kukovec, 2016, magistrsko delo Opis: Osrednja tema magistrskega dela je analiza možnosti za podelitev koncesije brez razpisa za izvajanje gospodarskih javnih služb ravnanja z odpadki, ki se izvajata v regijskih centrih za ravnanje z odpadki. Navedeno zlasti zaradi predhodnih dogovorov med občinami in izvajalci gospodarskih javnih služb, ki so že v naprej določili konkretnega izvajalca gospodarskih javnih služb.
V ZGJS obstaja osnova za neposredno podelitev koncesije, vendar pa je bila zlasti zaradi odsotnosti pogojev za takšno podelitev v nacionalnem pravu, potrebna analiza, ali je podelitev koncesije brez razpisa skladna s pravom EU, zlasti z Direktivo 2014/23/EU o podeljevanju koncesijskih pogodb. Direktiva poleg ostalih izjem ureja tudi dve izjemi od obvezujoče uporabe njenih določb, ki sta pomembni v zadevni problematiki in sicer izjemo »in-house« razmerij in izjemo horizontalnega sodelovanja. Za obe izjemi direktiva določa pogoje, ki morajo biti v konkretnem razmerju kumulativno izpolnjeni, da neko razmerje izpolnjuje pogoje za njuno uporabo. V dispoziciji postavljena hipoteza je predvidela, da je neposredna koncesija dopustna oblika izvajanja gospodarskih javnih služb ravnanja z odpadki v regijskem centru, tako na osnovi izpolnjevanja pogojev po doktrini »in house« razmerij, kakor tudi na osnovi izpolnjevanja pogojev horizontalnega sodelovanja. Ta hipoteza ni bila v celoti potrjena, saj se je ugotovilo, da vsi pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za uporabo izjeme »in-house« v konkretnem razmerju niso bili izpolnjeni. Drugi del hipoteze, ki se je nanašal na možnost uporabe izjeme horizontalnega sodelovanja, pa se je zaradi vseh izpolnjenih pogojev v konkretnem razmerju, izkazal kot potrjen.
Pri obravnavi posameznih vprašanj se je ugotovilo, da ZVO-1 ni dovolj natančno določil obveznih občinskih gospodarskih javnih služb zbiranja določenih vrst komunalnih odpadkov in obdelave določenih vrst komunalnih odpadkov, saj ni določil vrste komunalnih odpadkov, na kateri se ti gospodarski javni službi nanašata. Analiza ureditve javnega podjetja, kot oblike izvajanja gospodarskih javnih služb po ZGJS, je pokazala, da le-ta ni ustrezna. V zvezi z analizo možnih podlag za uporabo gospodarske javne infrastrukture se je izkazalo, da sta smiselni obliki poslovni najem in prenos gospodarske javne infrastrukture v last izvajalcu. Na področju državne gospodarske javne službe sežiganja odpadkov se je ugotovilo, da je država podelila koncesijo brez razpisa, čeprav niso bili podani pogoji za neposredno podelitev. Problematika mariborskega regijskega centra za ravnanje z odpadki je nazorno pokazala, da država ni ustrezno uredila več nivojskega ravnanja z odpadki, zlasti ne drugega nivoja, kamor sodita gospodarski javni službi, ki se izvajata v regijskih centrih za ravnanje z odpadki.
Ključne besede: gospodarske javne službe ravnanja z odpadki, koncesija brez razpisa, izjema »in-house«, izjema horizontalno sodelovanje
Objavljeno v DKUM: 13.12.2016; Ogledov: 2068; Prenosov: 261
Celotno besedilo (1,98 MB) |
8. Interesno usklajevanje udeležencev podjetja pri upravljanju družb, ki opravljajo javno gospodarsko služboMirko Zorenč, 2016, magistrsko delo Opis: Contemporary management models are becoming increasingly indispensable in the running and management of companies under the modern dynamical operating conditions. All this concepts and management models, despite their differences, stress the importance of establishing fundamental platforms in order to ensure long-term development capacities, and consequential effective performance of the enterprise. This concepts and models of management further state, that a company is (also) an interest organisation, which makes the coordination of stakeholders involved of a crucial importance for its immediate success, as well as for its long-term existence and development. For that reason, we focus our research on the investigation of findings about the coordination of interests amongst stakeholders in the process of setting out the vision and enterprise policy, as represented in selected models and concepts of management.
When discussing the issue of implementation of contemporary management models and concepts, a special notice has to be taken when dealing with the management of the organisations in so called public sector. Because of their specific objectives, ownership structure and related management modes, the concepts and models of management used in other companies are not directly applicable. Adjustments need to be made.
Therefore, we continue the theoretical part with the analysis of particularities of managing companies within the public sector and the analysis of coordination of interests among their stakeholders. We look at the adjustments that need to be taken when setting out the vision and enterprise policy of organisations within the public sector.
The emphasis is put on a distinctive group of organisations within the public sector that are state-owned and perform public-economic-service mission. Because they combine the elements of the public sector with those of a commercial undertaking, their management can often be very complicated and demanding. Crossing of interests and non-implementation of appropriate coordination processes can often lead to difficulties in managing of such organisations, resulting in a reduced operational performance, often to the extent when their further development and existence is at risk.
In a search for a viable, long-term solution to this problem, companies in this sector are often changing their ownership structure - so called privatisation. This way, this companies with an un-optimal ownership are transformed into ‘regular’ commercial undertakings, where the ownership and consequentially the ways of managing are supposed to be known. The problem that usually arises when such a transformation takes place is, that it often faces opposition of the stakeholders – on the internal (mainly employees) as well as external (service users) level.
An alternative to the above is the improvement of management within the current, or minimally changed ownership structure. Essentially, that calls for a changed approach of the key stakeholders, especially their timely and effective coordination and active involvement in the managing process, prior to the onset of a crisis. We therefore conclude the theoretical part with establishing a model for coordination of stakeholders’ interests, which is adapted for corporations providing services within the public sector.
In the empirical part of the research, we use the conclusions from the theoretical part to address the unique case of Slovenian Railways, a business system (group) of corporations, operating under normal market conditions, while also displaying considerable characteristics of a public sector organisation, following specific public interest goals.
Ključne besede: modeli managementa, javni sektor, javne gospodarske službe, udeleženci podjetja, interesno usklajevanje, Slovenske železnice
Objavljeno v DKUM: 12.12.2016; Ogledov: 1421; Prenosov: 183
Celotno besedilo (4,87 MB) |
9. PRENOS PRISTOJNOSTI IZVAJANJA LOKALNIH GOSPODARSKIH JAVNIH SLUŽB S PODROČJA ENERGETIKE NA DRŽAVOJanja Tkavc Smogavec, 2016, magistrsko delo Opis: Na evropskem trgu je v zadnjih dvajsetih letih poraba zemeljskega plina močno porasla. V državah so se oblikovali tako imenovani naravni monopoli, ki so imeli ekskluzivne pravice v dejavnosti dobave zemeljskega plina. Evropska unija je s sprejetjem treh zakonodajnih svežnjev želela vzpostaviti konkurenčen trg, do katerega bi imeli dostop vsi uporabniki. Direktive Evropske unije je Slovenija, z malo zamude, dokaj uspešno prenesla v slovenski pravni red. Leta 2014 je sprejela nov Energetski zakon /EZ-1/, v katerem je implementirala tretji zakonodajni sveženj in pravno uredila področje energetike v Sloveniji. Področje dobave in distribucije toplote s strani Evropske unije ni tako podrobno regulirano kot dobava ter distribucija zemeljskega plina. Razlog za to je v drugačni naravi dejavnosti distribucije in dobavi toplote, saj je le-ta vezana na manjša zaokrožena območja.
Sistemska ureditev izvajanja lokalnih gospodarskih javnih služb s področja energetike na lokalni ravni je slaba. Kljub pozitivnim učinkom novega Energetskega zakona /EZ-1/ se pojavljajo težave s podzakonskimi (občinskimi) predpisi, ki posegajo bodisi v pravice uporabnikov in se jim nalaga dodatne obveznosti, bodisi v pravice izvajalcev in se jim nalagajo prekomerne obveznosti. Pri morebitnem prenosu pristojnosti na drugo, višjo raven največ težav predstavlja lastništvo gospodarske javne infrastrukture in prenos izvajalcev gospodarske javne službe na drugo raven. Kljub vsem pravnim, tehničnim, ekonomskim, administrativnim in drugim oviram se ugotavlja, da bi bilo dejavnost distribucije zemeljskega plina smiselno prenesti na višjo raven, medtem ko dejavnost distribucije toplote in drugih energetskih plinov ni primerna za prenos na državo ali drugo višjo raven. Razlog je v naravnih značilnostih dejavnosti distribucije toplote, ki je vezana na manjše zaokroženo območje, ki v večini primerov ne presega meja občine. Prav tako je iz analize pravne urejenosti izvajanja distribucije zemeljskega plina na občinski ravni mogoče ugotoviti, da občine ne sledijo v celoti slovenski in evropski zakonodaji, sistemska urejenost gospodarskih javnih služb po občinah je različna in v določenih občinah neustrezna oziroma nezakonita. Še slabše je urejeno področje distribucije toplote in drugih energetskih plinov v vseh občinah, vendar je narava izvajanja gospodarske javne službe takšna, da prenos izvajanja na višjo raven ne bi bil sprejemljiv. Na področju distribucije toplote bi bilo to dejavnost nujno potrebno pravno urediti in poenotiti na občinski ravni.
Ključne besede: lokalne gospodarske javne službe, lokalna skupnost, energetika, distribucija zemeljskega plina, distribucija toplote, gospodarska javna infrastruktura, izvajalci gospodarskih javnih služb
Objavljeno v DKUM: 18.11.2016; Ogledov: 1816; Prenosov: 148
Celotno besedilo (1,23 MB) |
10. Nadzor nad izvajanjem Uredbe o obveznem organiziranju službe varovanja na javnih prireditvah : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija VarstvoslovjeCiril Badoko, 2016, diplomsko delo Opis: V diplomskem delu je obravnavana zakonodaja, ki opredeljuje javne prireditve in javne shode, na katerih je treba zagotavljati varovanje z varnostniki in predvsem nadzor nad organiziranjem in delovanjem službe varovanja. Takega varovanja več ne zagotavlja država s svojimi organi, temveč je z Zakonom o zasebnem varovanju postalo pristojnost družb za zasebno varovanje. Varovanje lahko zagotovijo gospodarske družbe ali samostojni podjetniki posamezniki, ki imajo registrirano dejavnost in veljavno licenco ter izpolnjuje vse pogoje, ki so zajeti v predpisanem zakonu.
Največji poudarek v diplomskem delu je na izvajanju nadzora, ki se vrši nad spoštovanjem zakonov in drugih predpisov na področju varovanja javnih zbiranj oz. javnih prireditev in javnih shodov, ter na varovanju prireditev v gostinskih lokalih. Sam nadzor se izvaja od zunaj in znotraj, vsak pa ima svoje prednosti, kar vodi k popravkom neupoštevanj in izboljšanju trenutnega stanja.
Zakonodajna veja oblasti je s spremembami zakonodaje na tem področju uredila, formulirala in poostrila pravila, pravice ter dolžnosti tako obiskovalcev kot organizatorjev in ponudnikov zasebnega varovanja. Sočasno s temi spremembami se je spreminjal tudi nadzor nad izvajanjem teh predpisov in specifičnih varovanj.
Nadzor nad izvajanjem Zakona o zasebnem varovanju primarno izvaja Inšpektorat Republike Slovenije za notranje zadeve Ministrstva za notranje zadeve, vendar pa niso edini, ki nadzirajo delo zasebnega varovanja. Pri tem jim pomaga tudi Policija, ki sočasno ali samostojno nudi podporo pri pregledih nadzornikov ter pomoč organizatorjem dogodka in zasebnovarnostnim družbam ter dodatno pripomore k zagotavljanju varnosti. S pomočjo literature je bilo ugotovljeno, da je prav zasebno varovanje tisto področje, ki je na določen način razbremenilo delo policistov in prevzelo ali nadgradilo sfero varovanja, ki ga moramo poimenovati zasebno varovanje.
Ključne besede: zasebno varovanje, varnostne službe, varnostniki, javne prireditve, javna zbiranja, pravna ureditev, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 18.10.2016; Ogledov: 1785; Prenosov: 150
Celotno besedilo (655,25 KB) |
