| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 9 / 9
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
3.
4.
5.
OBLIGACIJSKO PRAVNI VIDIKI JAVNE DRAŽBE
Rok Dolenc, 2011, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu sem obravnaval institut javne dražbe. Pri delu sem uporabljaj predvsem Obligacijski zakonik (OZ). Ker Javna dražba v slovenskem pravnem redu ni urejena, sem poiskal pravila pod katera sem podredil slednji institut. Takoj je javna dražba vabilo k ponudbi na sklenitev pogodbe, pod pogoji kateri izhajajo iz razpisa dražbe. Ponavadi je ta pogoj najvišje izklicevana cena. Javno dražbo lahko podredimo pod tretji odstavek 22. člena OZ. Zakonodajalec v OZ uporabi pojem javna dražbi, pri institutih kateri se nanašajo na prodajo stvari, izraz licitacija pa uporablja pri institutih kjer je osrednje vprašanje storitve (npr. podjemna pogodba). Tako sem primerjal samo javno dražbo s podjemno pogodbo, in ugotovil da je javna dražba po pravni naravi vabilo k ponudbi na sklenitev pogodbe, pogodba o delu, pa bodisi je določeno da se bo sklenila pogodba s tistim kateri bo ponudil najnižjo ceno, je takšen razpis podrejen institutu javne ponudbe, bodisi pri izbiri ni pomembna le cena, je takšen razpis podrejen pod pravila k dajanju ponudb, in ni odločilen faktor pri izbiri najnižja cena. javno dražbo sem primerjal s samo javno ponudbo, in razpisom nagrade.
Ključne besede: vabilo k ponudbi, javna prodaja, javna dražba, licitacija, javna dražba v carinskem postopku, javna dražba v stečajnem postopku, faze javne dražbe, ekonomski razlogi za sklenitev javne dražbe, ponudba, sprejem ponudbe, pravna narava javne dražbe
Objavljeno: 27.07.2011; Ogledov: 3870; Prenosov: 456
.pdf Celotno besedilo (379,68 KB)

6.
Odločitev naročnika o izbiri ponudnika
Andreja Primec, 2010, pregledni znanstveni članek

Opis: V ospredju sestavka je pravni učinek naročnikove odločitve o oddaji javnega naročila in posledično trenutek sklenitve pogodbe o izvedbi javnega naročila. Ker zakonodaja s področja javnega naročanja tega vprašanja izrecno ne ureja, so uporabna določila obligacijsko-pravne zakonodaje. Na podlagi teh določb je oddajanje javnih naročil po postopkih javnega naročanja mogoče primerjati s predpogodbeno fazo pri sklepanju pogodbenih razmerij: s pogajanji, z vabilom za dajanje ponudb in z oblikovanjem ponudb. V našem pravu je glede trenutka sklenitve pogodbe uveljavljena recepcijska teorija, kar na področju javnega naročanja pomeni, da je pogodba sklenjena v trenutku, ko izbrani ponudnik sprejme odločitev naročnika o oddaji javnega naročila (oziroma o izbiri njegove ponudbe). Dejanski podpis pogodbe je zgolj formalnega pomena, saj sta se volji udeleženih strank o vsebini pogodbe "zedinili" že prej, ponudnik je voljo oblikoval v svoji ponudbi, naročnik pa je svojo voljo uveljavil z izbiro najugodnejše ponudbe.
Ključne besede: zakonodaja, javna naročila, ponudba, pogodbe, obveznosti
Objavljeno: 29.05.2012; Ogledov: 1096; Prenosov: 42
URL Povezava na celotno besedilo

7.
8.
9.
Pridobivanje svežega kapitala v podjetjih v Sloveniji z izdajo obveznic
Petra Kostevšek, 2016, magistrsko delo

Opis: Izdaja obveznic, kot vir financiranja v velikih, bonitetno dobrih podjetjih, ni nič neobičajnega, čeprav takšna dejanja v slovenskem prostoru niso najpogostejša. Teoretično možnost takšnega financiranja imajo tudi mala in srednje velika podjetja (MSP), vendar je podjetij, ki bi se dejansko odločila za pridobivanje sredstev z izdajo obveznic, zelo malo. V naši zakonodaji so namreč, glede pogojev pri pridobivanju dolžniškega kapitala z izdajo obveznic, podjetja vseh velikosti izenačena. Magistrsko delo je razdeljeno na teoretični in empirični del. V teoretičnem delu je najprej predstavljen pravni vidik obveznice. Opredelili smo pojem obveznice v skladu z zakonodajo Republike Slovenije (RS), njene bistvene značilnosti in vrste obveznic. Predstavili smo organiziran in neorganiziran trg obveznic v Sloveniji. V okviru organiziranega trga obveznic smo predstavili možne prisotne institucionalne udeležence. Nato smo opisali postopek izdaje podjetniških obveznic v Sloveniji. V opisu postopka izdaje obveznic pri nas, smo predstavili in primerjalno analizirali »nejavno« ponudbo in »javno« ponudbo obveznic ter opredelili možne vzroke za povečano zanimanje podjetij za »nejavno« ponudbo. Ob tem treba poudariti, da Zakon o trgu finančnih instrumentov (ZTFI) ne pozna pojmov »javna« in »nejavna« ponudba vrednostnih papirjev (VP), ampak le pojem »ponudba VP javnosti«. Pojma »javna« oz. »nejavna« ponudba oz. prodaja VP izhajata še iz opredelitev prejšnjega, sedaj neveljavnega Zakona o trgu vrednostnih papirjev (ZTVP-1), ki ga je nasledil trenutni ZTFI. Slednji pojmuje »ponudbo VP javnosti« zelo široko, s čimer je lahko praktično skoraj vsaka ponudba VP javnosti, javna ponudba. Zato Agencija za trg vrednostnih papirjev (ATVP) v svojih poročilih loči ponudbe VP, ki so ponujene širši investicijski javnosti, in ponudbe VP, ki so ponujene ožjemu oz. točno določenemu krogu investitorjev. Ponudbe VP, za katere velja obveznost objave prospekta, in so torej ponujene širši investicijski javnosti, bi lahko označili s pojmom »javna ponudba VP«. Ponudbe VP, za katere pa glede obveznosti objave prospekta velja izjema in so torej ponujene ožjemu, torej točno določenemu krogu investitorjem, pa lahko označimo s pojmom »nejavna ponudba VP«. Za namene magistrskega dela smo uporabljali pojma »javna ponudba VP« in »nejavna ponudba VP«. Stanje na področju izdaje obveznic s strani MSP v RS smo primerjali s stanjem v Italiji, pri čemer smo se osredotočili na pojem »mini« obveznic, ki so jih v Italiji uzakonili v letih 2012 in 2013 s posebnima zakonoma, t. i. »Decreto Sviluppo« in »Destinazione Italia Decree«. Po uvedbi teh dveh zakonov so se v Italiji v povprečju znižali stroški izdaje obveznic za MSP. Ugotavljali smo, koliko je zakonodaja RS izdajanju obveznic MSP-ja naklonjena oz. nenaklonjena. Pri opisu postopka izdaje obveznic v RS smo se opirali na najpomembnejše zakone tega področja, ki smo jih tudi podrobneje opredelili, in sicer Zakon o trgu finančnih instrumentov (ZTFI), Zakon o nematerializiranih vrednostnih papirjih (ZNVP-1) in Zakon o vrednostnih papirjih (ZVP), ki je danes delno razveljavljen. V nadaljevanju prvega dela smo se osredotočili tudi na ekonomski vidik obveznice. Opisali smo oblikovanje cen obveznic in ugotavljali vplive različnih tveganj na njihovo donosnost. Opisali smo tudi trenutno stanje na področju podjetniških obveznic v Sloveniji. Drugi del magistrskega dela je empirični del, v katerem smo se ukvarjali s študijo primera. Natančno smo opredelili in opisali postopek izdaje obveznice podjetja »X« v letu 2016, ki je srednje veliko podjetje v Sloveniji. Podjetje »X« bo izdalo obveznico za namen pridobivanja svežega kapitala. Stroške in postopek izdaje obveznice podjetja »X« bomo primerjali s stroški in postopkom najema bančnega posojila podjetja »X« pod enakimi pogoji.
Ključne besede: obveznice, donosnost do dospetja, vrednostni papirji, izdaja podjetniških obveznic, Slovenija, Italija, bančno posojilo, obrestna mera, institucionalni udeleženci, organiziran trg obveznic, javna ponudba VP, nejavna ponudba VP.
Objavljeno: 07.07.2016; Ogledov: 494; Prenosov: 136
.pdf Celotno besedilo (2,23 MB)

Iskanje izvedeno v 0.12 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici