1. PRAVNI REŽIMI IZVEDENIH STVARNIH PRAVIC NA NEPREMIČNINAH PO POSEBNIH PRAVNIH PREDPISIHAljaž Žilavec, 2024, magistrsko delo Opis: Magistrsko delo obravnava pravne režime izvedenih stvarnih pravic na nepremičninah, s poudarkom na stavbni pravici in služnosti v javno korist, ki sta ključna pravna instrumenta za uporabo nepremičnin, namenjenih javnim in gospodarskim projektom. Uvedba teh pravic omogoča specifično rabo nepremičnin, pri čemer ni potrebno popolnoma odvzeti lastninske pravice lastniku, kar je pomembno pri posegih na zemljišča za potrebe infrastrukture in javnih storitev.
V nalogi je poudarjeno, da novela Stvarnopravnega zakonika (SPZ-B) širi možnosti uporabe te pravice, saj omogoča ustanovitev stavbne pravice za nedoločen čas in predvideva možnost njene zastave. To pomeni dodatno fleksibilnost pri financiranju projektov ter večjo pravno stabilnost za imetnike stavbne pravice, saj se jim omogoča, da pod enakimi pogoji izvajajo projekte, ki jih prej zakon ni dopuščal.
Stavbna pravica tako prinaša pravno orodje, ki lastnikom in investitorjem omogoča boljše upravljanje z nepremičninami, posebej pri rabi zemljišč javnega dobra, kot so javni trgi ali območja podzemnih garaž.
Posebno mesto zavzema služnost v javno korist, ki je pomembna za infrastrukturo, kot so energetski in prometni objekti, kjer zakonodaja omogoča posege na zemljišča v javnem interesu.
Služnost v javno korist se ustanavlja bodisi prostovoljno z dogovorom med lastnikom zemljišča in imetnikom pravice bodisi prisilno z upravno odločbo, kadar dogovor ni mogoč. Delo analizira pomen te možnosti, saj se s služnostjo v javno korist lahko zmanjša potreba po razlastitvi, kar omogoča učinkovitejšo realizacijo projektov javne infrastrukture.
Delo preučuje tudi zakonodajne vire, kot so Zakon o urejanju prostora (ZUreP-3), Zakon o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (ZSPDSLS-1) in Energetski zakon (EZ-2), ki urejajo različne vidike teh pravic. Skozi delo je moč ugotoviti, da razlike med zakoni vplivajo na nadomestila, trajanje in prenosljivost pravic, kar lahko povzroči neskladje v pravnem položaju med lastniki zemljišč in nosilci infrastrukturnih projektov.
Ključne besede: Stvarnopravni zakonik, izvedene stvarne pravice na nepremičninah, stavbna pravica, služnost, javna korist, nastanek stavbne pravice, nastanek služnosti v javno korist, nadomestilo, prenosljivost Objavljeno v DKUM: 23.12.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 56
Celotno besedilo (772,08 KB) |
2. Atipične stvarne služnosti v teoriji in sodni praksi : diplomsko deloSara Knez, 2019, magistrsko delo Opis: Tipična oz. 'prava' stvarna služnost je služnost, ki jo ureja 1. odstavek 213. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Zakonsko je definirana kot pravica lastnika nepremičnine (gospodujoča stvar), izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (pozitivna služnost) ali zahtevati od lastnika služeče stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini (negativna služnost). Iz tega lahko sklepamo, da je atipična stvarna služnost služnost, ki je 'pravi' stvarni služnosti podobna, vendar se od nje v določenih elementih vseeno razlikuje.
Tako SPZ v 226. členu ureja nepravo stvarno služnost. Opredeljena je kot služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost, a se ustanovi v korist določene osebe. Iz opredelitve vidimo, da združuje elemente tako stvarnih kot osebnih služnosti. Po vsebini oz. upravičenjih je podobna pravi stvarni služnosti, s to razliko, da se ne ustanovi v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, temveč v korist točno določene fizične ali pravne osebe. V tej značilnosti pa je podobna osebni služnosti, zaradi česar 226. člen v 2. stavku določa, da se glede nastanka in prenehanja tovrstnih služnosti uporabljajo določila tega zakona, ki urejajo osebne služnosti.
Določba 226. člena SPZ predstavlja pravno podlago za nastanek posebne vrste služnosti, ki jih krovno ureja Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2), in sicer služnosti v javno korist. 211. člen v 2. odstavku dovoljuje omejitev lastninske pravice na nepremičnini, če je to nujno potrebno za gradnjo omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture ali njihovo nemoteno delovanje. Naslednji odstavek pa omogoča ustanovitev služnosti tudi za gradnjo ali nemoteno delovanje omrežij in objektov druge javne infrastrukture, v kolikor to predvideva poseben zakon.
Zakon primarno zahteva pravnoposlovni nastanek služnosti v javno korist, če to ni mogoče, pa omogoča prisilni nastanek v posebnem upravnem razlastitvenem postopku. Kot služnostni upravičenec nastopajo država, občina ali investitor javne infrastrukture. Namen teh služnosti je zasledovanje javne koristi, ki mora biti podana na dveh ravneh. Da je omejitev lastninske pravice dopustna, mora biti najprej podana abstraktna javna korist. To pomeni, da mora biti služnost v javno korist predvidena za namen, določen z zakonom, poleg tega pa mora biti predvidena v ustreznem prostorskem aktu. Nato pa mora upravni organ, ki odloča v postopku, še v vsakem konkretnem primeru posebej presojati, ali je podana konkretna javna korist. Za to se zahtevata dva pogoja, in sicer: 1) služnost v javno korist je za dosego javne koristi nujno potrebna (nujnost) in 2) javna korist razlastitvenega namena je v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino (sorazmernost). Potreben pa je še dodaten pogoj, da država ali občina ne razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino, s katero bi lahko dosegla isti namen. Lastniku v primeru obremenitve nepremičnine s služnostjo v javno korist pripada ustrezna odškodnina oz. nadomestilo.
Naše pravo pa pozna še en institut, ki je vsebinsko primerljiv s stvarno služnostjo, in sicer zakonito služnost (legalna servituta). Formalno gledano ne gre za stvarno služnost, temveč za sklop upravičenj uporabe tuje nepremičnine, ki imajo pravno podlago neposredno v zakonu.
Služnosti v javno korist in zakonite služnosti imajo skupno to, da gre v obeh primerih za javnopravne omejitve lastninske pravice na nepremičnini. Izhodišče za oblastno omejevanje lastninske pravice najdemo v 69. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon. Ta določba je konkretizacija načela iz 67. členu Ustave, ki predpisuje zakonsko določanje načina pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Ključne besede: stvarna služnost, neprava stvarna služnost, služnost v javno korist, abstraktna javna korist, konkretna javna korist, nujnost, sorazmernost, gospodarska javna infrastruktura, razlastitveni postopek, upravna odločba, odškodnina, zakonita služnost, gospodarska in socialna funkcija lastnine, prisilna omejitev lastninske pravice Objavljeno v DKUM: 20.12.2019; Ogledov: 7012; Prenosov: 509
Celotno besedilo (1,10 MB) |
3. Priposestvovanje služnosti v javno koristŠpela Podobnik, 2018, magistrsko delo Opis: V Zakonu o urejanju prostora so predvidene tri oblike omejitve lastninske pravice na nepremični v javno korist, med drugim začasna ali trajna služnost v javno korist. Vsaka omejitev lastninske pravice je dopustna le pod pogoji določenimi v zakonu, in sicer v primeru zagotavljanja javne koristi ter pravici do nadomestila ali odškodnine lastnika s služnostjo obremenjene nepremičnine. Zakonsko določeni pogoji omogočajo ustavnopravno zagotovljeno varstvo zasebne lastnine določeno v 69. členu Ustave RS.
Služnost v javno korist je uvedel Zakon o urejanju prostora, čeprav se je že desetletja pred sprejemom tega zakona predvidevala uporaba služnosti kot podlaga za gradnjo infrastrukturnih omrežij. Služnost v javno korist predstavlja posebno obliko služnosti, saj jo opredeljujeta dve specifični značilnosti: namen ustanovitve predstavlja uresničevanje javne koristi ter ustanovitev je nujno potrebna za gradnjo omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture ali njihovo nemoteno delovanje.
S priposestvovanjem pridobljena služnost v javno korist je časovno neomejena pravica, saj je potrebna dokler se uporablja oziroma obratuje javna infrastruktura zaradi katere je bila služnost ustanovljena.
Služnost v javno korist je samostojno sicer neprenosljiva pravica, vendar pa se ob zamenjavi operaterja javne infrastrukture prenese na novega operaterja, saj ni pomembna oseba služnostnega upravičenca, temveč funkcija ki jo ta opravlja.
Ali lahko služnost v javno korist nastane s priposestvovanjem je vprašanje, glede katerega se v pravni teoriji in sodni praksi pojavljajo različna stališča. Prevladujoče in bolj prepričljivo je stališče, da sta lahko pravna temelja za ustanovitev služnosti le pravni posel in oblikovalna sodna odločba. Pridobitev služnosti v javno korist na temelju nepravega priposestvovanja namreč predstavlja neodplačen poseg v lastninsko pravico. Tak poseg pa ni skladen s pravili in načeli prisilne pridobitve služnosti, ki mora biti glede na ustavne določbe odplačen.
Problematika pridobitve služnosti v javno korist na temelju priposestvovanja še ni dobila končnega epiloga, saj je Vrhovno sodišče RS ponovno izreklo, da ne pritrjuje stališču, da ustavna določba o razlastitvi ali specialne določbe o ustanovitvi služnosti v javno korist v celoti izključujejo uporabo splošnih pravil civilnega prava o priposestvovanju. Ključne besede: lastninska pravica, omejitev lastninske pravice, razlastitev, služnost, priposestvovanje, javna korist, nadomestilo, prenosljivost Objavljeno v DKUM: 22.01.2019; Ogledov: 2568; Prenosov: 317
Celotno besedilo (771,72 KB) |
4. Omejitve lastninske pravice s poudarkom na razlastitvi ter civilnopravno varstvo v zvezi z gradnjo javne infrastruktureKlara Boršič, 2018, magistrsko delo Opis: Vsebina lastninske pravice je opredeljena v 37. členu Stvarnopravnega zakonika in vsebuje pravno možnost njenega imetnika, da na določen način ravna (facultas agendi). Njeno vsebino določajo njena upravičenja, in sicer upravičenje uporabe ter uživanja stvari (ius utendi et fruendi), upravičenje do posesti stvari (ius possidendi) ter razpolagalno upravičenje (ius abutendi). Poleg tega vsebuje tudi pravovarstveni zahtevek, kar pomeni, da lahko lastnik od vsakogar zahteva, da se vzdrži kršitve njegove lastninske pravice, za kar mu pravo nudi različna pravna sredstva. Skladno s 67. členom Ustave Republike Slovenije, ki določa, da mora zakon določiti način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija, in z 69. členom URS, ki vsebuje pravilo, da se lahko lastninska pravica na nepremičnini v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon, drugi odstavek 37. člena SPZ vsebuje določbo, da lahko omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja določi le zakon. To zagotavlja ustavnopravno varstvo lastninske pravice pred samovoljnimi posegi države, samoupravnih lokalnih skupnosti ter ostalih nosilcev javne oblasti. Pravno varstvo lastnika, prav tako pa tudi bonitarnega lastnika je zagotovljeno z lastninsko tožbo (rei vindicatio), publicijansko tožbo (actio Publiciana) ter z negatorno oziroma prepovedno tožbo (actio negatoria).
Prvega junija 2018 je stopil v veljavo nov Zakon o urejanju prostora, ki ureja razlastitev na malo drugačen način, kot jo je urejal predhodnik. V ZUreP-2 se selita pravni režim grajenega javnega dobra, ki je bil prej urejen v Zakonu o graditvi objektov, ter potrdilo o namenski rabi zemljišča, ki je bilo prej urejeno v Zakonu o prostorskem načrtovanju. Novi zakon dograjuje pravni režim zakonite predkupne pravice občine na poselitvenih območjih, ki se širi na državo, kot na predkupno upravičenko in na območja drugih vrst nepremičnin. V lastninsko pravico posega več javnopravnih predpisov, pri čemer gre zlasti za varovanje javnega interesa. Pri tem je najtežji poseg v lastninsko pravico kot temeljno človekovo pravico zagotovo razlastitev. Da je ta dopustna, mora biti nedvomno izpolnjenih več pogojev, med katerimi je na prvem mestu nesporno ugotovljen javni interes.
O dejanskih razlastitvah govorimo, ko je lastniku zaradi urejanja statusa javnih cest dejansko odvzeta posest in s tem onemogočena uporaba nepremičnine, še preden je bilo pravnomočno odločeno o razlastitvi. Sodna praksa je izoblikovala številna stališča, ki so na voljo prizadetemu lastniku nepremičnine. V takšnih primerih ni mogoče izključiti stvarnopravnega varstva v pravdnem postopku, če so zanj podani vsi elementi iz 99. člena Stvarnopravnega zakonika. Ključne besede: lastninska pravica, pravno varstvo, nepremičnina, Zakon o urejanju prostora, ustavnopravne omejitve, javna korist, javno dobro, javna infrastruktura, dejanska razlastitev Objavljeno v DKUM: 15.10.2018; Ogledov: 2083; Prenosov: 392
Celotno besedilo (2,34 MB) |
5. Zemljiškoknjižni vpisi v zvezi z razlastitvenimi postopki s pregledom sodne prakseNastja Dolamič, 2018, magistrsko delo Opis: Magistrsko delo obsega pregled celotnega postopka razlastitve, s katerim se prisilno odvzame ali omeji lastninsko pravico v korist države, lokalne skupnosti ali drugega subjekta javnega prava. Predmet razlastitve in omejitev lastninske pravice so lahko le nepremičnine. Z Ustavo RS so opredeljeni dopustni okvirji razlastitve, v skladu s katerimi se lastninska pravica na nepremičnini lahko odvzame ali omeji le na podlagi zakona, proti nadomestilu v naravi ali odškodnini ter pod pogojem, da je takšen poseg v javno korist. V skladu z zakonsko ureditvijo z razlastitvijo pride do popolnega odvzema lastninske pravice, medtem ko se v primeru omejitve lastninske pravice ta le delno odvzame. Lastninska pravica se lahko omeji s pravico začasne uporabe ali obremenitvijo z začasno ali trajno služnostjo. Institut razlastitve je v zakonski ureditvi predviden kot skrajni ukrep, ki se lahko uporabi izključno za izvedbo prostorskih ureditev, ki so v javno korist. Ob tem je potrebno zadostiti pogoju, da je takšna ureditev nujno potrebna in v sorazmerju s posegom v lastninsko pravico. Razlastitev je tako nedvomno najtežji poseg v lastninsko pravico kot eno temeljnih človekovih in premoženjskih pravic. V zvezi z razlastitvenimi postopki je potrebno upoštevati tudi zemljiškoknjižno pravo, saj predstavlja pomemben vidik na področju nepremičninskega prava. Pri pravnem prometu z nepremičninami je pomembno zlasti zanesljivo varstvo zaupanja v podatke, ki so vpisani v zemljiški knjigi, kot javni evidenci. Zemljiška knjiga je namreč namenjena vpisu in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami. Z vpisi v zemljiško knjigo se tako zagotovi publiciteta podatkov, na podlagi katerih se je mogoče seznaniti s pravnim stanjem nepremičnin. Skozi obravnavo razlastitvenih postopkov so zato izpostavljene posebnosti zemljiškoknjižnega prava in zemljiškoknjižni vpisi na tem področju, vključno s pregledom aktualne sodne prakse. Ključne besede: lastninska pravica, nepremičnina, javna korist, odškodnina, razlastitev, razlastitveni postopek, omejitev lastninske pravice, začasna pravica uporabe, služnost v javno korist, zemljiška knjiga, vpis v zemljiško knjigo. Objavljeno v DKUM: 14.06.2018; Ogledov: 19337; Prenosov: 777
Celotno besedilo (982,49 KB) |
6. Registrska neposestna zastavna pravica na komunikacijskem omrežju kot sredstvo zavarovanja plačilKlara Tršan, 2018, magistrsko delo Opis: Neposestna zastavna pravica na premičnini pomeni pravico zastavnega upnika, da se zaradi neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti poplača skupaj z obrestmi in stroški iz vrednosti zastavljenega predmeta pred vsemi drugimi upniki zastavitelja. Poznamo dve modaliteti neposestne zastavne pravice, in sicer »navadno« in registrsko neposestno zastavno pravico. Navadna neposestna zastavna pravica nastane že s sklenitvijo sporazuma o nastanku zastavne pravice, za nastanek registrske neposestne zastavne pravice pa je potreben še vpis v Register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin.
Nastanek registrske neposestne zastavne pravice je povezan z ureditvijo v številnih zakonih in podzakonskih predpisih. Kljub jasnim predpisom pa so se pojavile dileme o učinkih in smislu vpisa zastavne pravice v javni register ter drugih pogojih za nastanek registrske zastavne pravice, konkretno na telekomunikacijskih omrežjih.
Sodna praksa je na tem področju še dokaj skopa, vendar je na določena pomembna stvarnopravna vprašanja že odgovorila.
V magistrskem delu se ukvarjam predvsem z vprašanjem ureditve in nastanka registrske neposestne zastavne pravice ter s pravno opredelitvijo telekomunikacijskega omrežja kot opreme. Ključne besede: Superficies solo cedit, povezanost zemljišča in objekta, gospodarska javna infrastruktura, premičnina, pritiklina, oprema, Register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin, enotna identifikacijska številka premičnin, služnost v javno korist Objavljeno v DKUM: 28.05.2018; Ogledov: 1814; Prenosov: 236
Celotno besedilo (574,53 KB) |
7. Razlastitev - meje dopustnih prisilnih utesnitev lastninske praviceValerija Gotvajn, 2016, magistrsko delo/naloga Opis: Razlastitev je najhujši poseg v lastninsko pravico, ki je ustavno zagotovljena pravica. Tako mednarodno pravo kot nacionalni pravni redi dopuščajo razlastitev le kot skrajno sredstvo, in še to pod vnaprej določenimi pogoji.Ustavno jamstvo lastnine predpostavlja obstoj lastnine kot pravnega instituta, pravni red pa ob upoštevanju gospodarskih in družbenih razmerij določa, kaj je predmet lastnine in katera so varovana lastninska upravičenja. Zakonsko urejanje, oblikovanje lastnine oziroma omejevanje lastninske svobode je podvrženo načelu sorazmernosti. To nalaga zakonodajalcu, da pri tem upošteva načelo ravnovesja med zasebno in javno funkcijo lastnine, med zasebnim in javnim interesom.Dopustna pa je samo takrat, ko je javna korist sorazmerna s težo posega v lastninsko pravico, ki ga povzroči razlastitev in če država oziroma občina ne razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena.
Odvzem in omejitev lastninske pravice na nepremičninah v javno korist, torej popolno in nepopolno oziroma delno razlastitev nepremičnin v korist države, lokalne skupnosti oziroma drugega subjekta javnega prava, na splošno opredeljuje Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1) v povezavi z Zakonom o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (ZUPUDPP), pravno podlago za te postopke pa predstavljajo tudi drugi področni zakoni, ki veljajo kot specialni zakoni in se v teh primerih ZUreP-1 uporablja subsidiarno.
Pri navedenem se postavlja vprašanje ali so pravne podlage za prisilno pridobivanje zemljišč in omejitev lastninske pravice v Republiki Sloveniji ustrezne, medsebojno usklajene in zagotavljajo objektivno obravnavanje ustavno varovane pravice. Glede postopkov razlastitev imata tudi Nemčija in Italija podobno ustavno ureditev. Ključne besede: lastninska pravica, razlastitev, služnosti v javno korist, javna korist, odškodnina Objavljeno v DKUM: 10.12.2016; Ogledov: 2071; Prenosov: 473
Celotno besedilo (1014,31 KB) |
8. POSTOPKI DRŽAVE IN LOKALNIH SKUPNOSTI ZA PRIDOBITEV NEPREMIČNEGA PREMOŽENJA PRI IZGRADNJI JAVNE INFRASTRUKTUREAlan Žiberna, 2016, diplomsko delo Opis: Pri načrtovanju izgradnje javne infrastrukture se država in lokalne skupnosti nemalokrat srečajo s problematiko umestitve v prostor. Pri tem je potrebno pretehtati, katera trasa bo najcenejša in preveriti, po katerih nepremičninah bo trasa infrastrukture potekala. V konkretnih primerih se velikokrat srečajo z nepremičninami v zasebni lasti. Diplomska naloga bo predstavila postopke, ki jih imajo organi javnega prava na voljo, da pridobijo ustrezno pravico graditi na tem nepremičnem premoženju. Najbolj enostaven način je nedvomno pravno-poslovna pridobitev, pri kateri se stranki sporazumeta o vseh bistvenih sestavinah in podpišeta pogodbo o prodaji nepremičnine oziroma drugi razpolagalni pravici. V primeru, da stranki ne dosežeta sporazuma, pa imajo javni organi na voljo različne instrumente, s katerimi »prisilijo« lastnike k prodaji o oziroma omejitvi lastninske pravice. Ti instrumenti, ki so v diplomski nalogi podrobneje opisani in predstavljeni so razlastitev, ustanovitev stvarne služnosti oziroma stavbne pravice in začasna pravica uporabe nepremičnine. Ključne besede: nepremičnina, javna korist, javna infrastruktura, država, lokalna skupnost, lastninska pravica, razlastitev, služnost, stavbna pravica, predkupna pravica, pogodba. Objavljeno v DKUM: 19.09.2016; Ogledov: 1396; Prenosov: 147
Celotno besedilo (645,39 KB) |
9. UREDITEV INSTITUTA RAZLASTITVE V SLOVENSKEM PRAVNEM SISTEMULeon Rogan, 2016, diplomsko delo Opis: Lastninska pravica spada med temeljne človekove pravice in je zato v veliki večini modernih in demokratičnih držav varovana z nacionalnimi pravnimi akti kot tudi z mednarodnimi pravnimi akti. Lastninska pravica spada med stvarne pravice, ki so po svoji naravi absolutne in vseobsegajoče. Zakonodajalec je lastninsko pravico v 37. členu Stvarnopravnega zakonika definiral kot pravico, da imamo stvar v posesti, jo uporabljamo in uživamo na najobsežnejši način ter z njo razpolagamo. Ustava RS v 69. členu določa, da se lahko lastninska pravica na nepremičnini odvzame ali omeji v javno korist proti nadomestilu v naravi ali odškodnini, pod pogoji, ki jih določa zakon. V okviru odvzema ali omejitev lastninske pravice pozna naše pravo institut razlastitve, trajno ali začasno služnost v javno korist ter pravico začasne uporabe nepremičnine. Razlastitev predstavlja popolni odvzem lastninske pravice, ki je lahko izveden ob predpostavki izkazane javne koristi ter ob plačilu pravične odškodnine ali zagotovitvi primerne nadomestne nepremičnine. Javna korist mora biti izkazana tako na abstraktni ravni kot na ravni konkretnega primera in mora biti sorazmerna z globino posega v posameznikovo lastninsko pravico. Lastninska pravica na nepremičnini se lahko omeji na zahtevo države, lokalne skupnosti ali drugega subjekta javnega prava z namenom, priskrbeti si nujno potrebne nepremičnine za javno potrebo. Razlaščenec, ki mu je bila s tem grobim posegom odvzeta lastninska pravica na nepremičnini, je upravičen do ustrezne odškodnine oziroma do enakovredne nadomestne nepremičnine. Poleg popolnega odvzema lastninske pravice pozna naše pravo tudi nepopolni odvzem lastninske pravice, in sicer kot trajno ali začasno služnost v javno korist ter kot pravico začasne uporabe nepremičnine. Institute omejevanje in odvzema lastninske pravice je zakonodajalec uredil v Zakonu o urejanju prostora, poleg njega pa nekatere specialne določbe vsebujejo še drugi zakoni. Ključne besede: lastninska pravica, omejitev lastninske pravice, nepremičnina, razlastitev, javna korist, odškodnina, razlastitveni upravičenec, razlastitveni zavezanec, služnost v javno korist Objavljeno v DKUM: 19.09.2016; Ogledov: 1897; Prenosov: 298
Celotno besedilo (776,67 KB) |
10. Analiza najnovejše sodne prakse glede služnosti v javno koristMojca Kos, 2016, diplomsko delo Opis: Lastninska pravica kot temeljna človekova pravica kljub absolutnemu varstvu ni povsem neomejena. Omejitve lastninske pravice posameznika so namreč dopustne zaradi njene gospodarske, socialne in ekološke funkcije in se posplošeno imenujejo omejitve v javnem interesu ali zaradi javne koristi. Obstoj zakonske podlage in javnega interesa za omejitev lastninske pravice nista dovolj. Dopustnost omejitve se namreč presoja tudi z vidika načela sorazmernosti. Gre za instrument s katerim se preprečujejo prekomerni posegi oblasti v lastninsko pravico posameznikov.
V okviru posegov v lastninsko pravico na nepremičninah naše pravo pozna institut »utesnitve« lastninske pravice na nepremičninah imenovan služnost v javno korist. Gre za posebno vrsto nepravih stvarnih služnostnih pravic, ki so ustanovljene v korist države, lokalnih skupnosti, izvajalcev javnih služb in nosilcev različnih infrastrukturnih dejavnosti. Ustanovijo se lahko na podlagi pogodbe med služnostnim upravičencem in lastnikom nepremičnine ali prisilno s pravnomočno upravno odločbo. Trajanje služnosti v javno korist je omejeno, razen če zakon določa drugače. Omejeno je na čas, ki je nujno potreben za dosego namena za katerega so bile služnosti v javno korist ustanovljene. Prenehajo v večini primerov na podlagi odločbe upravnega organa ali s pretekom časa za katerega so bile ustanovljene, ko torej niso več nujno potrebne. Ključne besede: lastninska pravica, omejitev lastninske pravice, služnost, stvarna služnost, osebna služnost, neprava stvarna služnost, služnost v javno korist, nepremičnina, javna korist. Objavljeno v DKUM: 19.05.2016; Ogledov: 2400; Prenosov: 269
Celotno besedilo (1,69 MB) |