Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Tipična oz. 'prava' stvarna služnost je služnost, ki jo ureja 1. odstavek 213. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Zakonsko je definirana kot pravica lastnika nepremičnine (gospodujoča stvar), izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (pozitivna služnost) ali zahtevati od lastnika služeče stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini (negativna služnost). Iz tega lahko sklepamo, da je atipična stvarna služnost služnost, ki je 'pravi' stvarni služnosti podobna, vendar se od nje v določenih elementih vseeno razlikuje. Tako SPZ v 226. členu ureja nepravo stvarno služnost. Opredeljena je kot služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost, a se ustanovi v korist določene osebe. Iz opredelitve vidimo, da združuje elemente tako stvarnih kot osebnih služnosti. Po vsebini oz. upravičenjih je podobna pravi stvarni služnosti, s to razliko, da se ne ustanovi v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, temveč v korist točno določene fizične ali pravne osebe. V tej značilnosti pa je podobna osebni služnosti, zaradi česar 226. člen v 2. stavku določa, da se glede nastanka in prenehanja tovrstnih služnosti uporabljajo določila tega zakona, ki urejajo osebne služnosti. Določba 226. člena SPZ predstavlja pravno podlago za nastanek posebne vrste služnosti, ki jih krovno ureja Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2), in sicer služnosti v javno korist. 211. člen v 2. odstavku dovoljuje omejitev lastninske pravice na nepremičnini, če je to nujno potrebno za gradnjo omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture ali njihovo nemoteno delovanje. Naslednji odstavek pa omogoča ustanovitev služnosti tudi za gradnjo ali nemoteno delovanje omrežij in objektov druge javne infrastrukture, v kolikor to predvideva poseben zakon. Zakon primarno zahteva pravnoposlovni nastanek služnosti v javno korist, če to ni mogoče, pa omogoča prisilni nastanek v posebnem upravnem razlastitvenem postopku. Kot služnostni upravičenec nastopajo država, občina ali investitor javne infrastrukture. Namen teh služnosti je zasledovanje javne koristi, ki mora biti podana na dveh ravneh. Da je omejitev lastninske pravice dopustna, mora biti najprej podana abstraktna javna korist. To pomeni, da mora biti služnost v javno korist predvidena za namen, določen z zakonom, poleg tega pa mora biti predvidena v ustreznem prostorskem aktu. Nato pa mora upravni organ, ki odloča v postopku, še v vsakem konkretnem primeru posebej presojati, ali je podana konkretna javna korist. Za to se zahtevata dva pogoja, in sicer: 1) služnost v javno korist je za dosego javne koristi nujno potrebna (nujnost) in 2) javna korist razlastitvenega namena je v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino (sorazmernost). Potreben pa je še dodaten pogoj, da država ali občina ne razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino, s katero bi lahko dosegla isti namen. Lastniku v primeru obremenitve nepremičnine s služnostjo v javno korist pripada ustrezna odškodnina oz. nadomestilo. Naše pravo pa pozna še en institut, ki je vsebinsko primerljiv s stvarno služnostjo, in sicer zakonito služnost (legalna servituta). Formalno gledano ne gre za stvarno služnost, temveč za sklop upravičenj uporabe tuje nepremičnine, ki imajo pravno podlago neposredno v zakonu. Služnosti v javno korist in zakonite služnosti imajo skupno to, da gre v obeh primerih za javnopravne omejitve lastninske pravice na nepremičnini. Izhodišče za oblastno omejevanje lastninske pravice najdemo v 69. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon. Ta določba je konkretizacija načela iz 67. členu Ustave, ki predpisuje zakonsko določanje načina pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija.
Ključne besede: stvarna služnost, neprava stvarna služnost, služnost v javno korist, abstraktna javna korist, konkretna javna korist, nujnost, sorazmernost, gospodarska javna infrastruktura, razlastitveni postopek, upravna odločba, odškodnina, zakonita služnost, gospodarska in socialna funkcija lastnine, prisilna omejitev lastninske pravice
Objavljeno v DKUM: 20.12.2019; Ogledov: 7012; Prenosov: 528
Celotno besedilo (1,10 MB)

Opis: Neposestna zastavna pravica na premičnini pomeni pravico zastavnega upnika, da se zaradi neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti poplača skupaj z obrestmi in stroški iz vrednosti zastavljenega predmeta pred vsemi drugimi upniki zastavitelja. Poznamo dve modaliteti neposestne zastavne pravice, in sicer »navadno« in registrsko neposestno zastavno pravico. Navadna neposestna zastavna pravica nastane že s sklenitvijo sporazuma o nastanku zastavne pravice, za nastanek registrske neposestne zastavne pravice pa je potreben še vpis v Register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin. Nastanek registrske neposestne zastavne pravice je povezan z ureditvijo v številnih zakonih in podzakonskih predpisih. Kljub jasnim predpisom pa so se pojavile dileme o učinkih in smislu vpisa zastavne pravice v javni register ter drugih pogojih za nastanek registrske zastavne pravice, konkretno na telekomunikacijskih omrežjih. Sodna praksa je na tem področju še dokaj skopa, vendar je na določena pomembna stvarnopravna vprašanja že odgovorila. V magistrskem delu se ukvarjam predvsem z vprašanjem ureditve in nastanka registrske neposestne zastavne pravice ter s pravno opredelitvijo telekomunikacijskega omrežja kot opreme.
Ključne besede: Superficies solo cedit, povezanost zemljišča in objekta, gospodarska javna infrastruktura, premičnina, pritiklina, oprema, Register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin, enotna identifikacijska številka premičnin, služnost v javno korist
Objavljeno v DKUM: 28.05.2018; Ogledov: 1814; Prenosov: 237
Celotno besedilo (574,53 KB)

Opis: Na evropskem trgu je v zadnjih dvajsetih letih poraba zemeljskega plina močno porasla. V državah so se oblikovali tako imenovani naravni monopoli, ki so imeli ekskluzivne pravice v dejavnosti dobave zemeljskega plina. Evropska unija je s sprejetjem treh zakonodajnih svežnjev želela vzpostaviti konkurenčen trg, do katerega bi imeli dostop vsi uporabniki. Direktive Evropske unije je Slovenija, z malo zamude, dokaj uspešno prenesla v slovenski pravni red. Leta 2014 je sprejela nov Energetski zakon /EZ-1/, v katerem je implementirala tretji zakonodajni sveženj in pravno uredila področje energetike v Sloveniji. Področje dobave in distribucije toplote s strani Evropske unije ni tako podrobno regulirano kot dobava ter distribucija zemeljskega plina. Razlog za to je v drugačni naravi dejavnosti distribucije in dobavi toplote, saj je le-ta vezana na manjša zaokrožena območja. Sistemska ureditev izvajanja lokalnih gospodarskih javnih služb s področja energetike na lokalni ravni je slaba. Kljub pozitivnim učinkom novega Energetskega zakona /EZ-1/ se pojavljajo težave s podzakonskimi (občinskimi) predpisi, ki posegajo bodisi v pravice uporabnikov in se jim nalaga dodatne obveznosti, bodisi v pravice izvajalcev in se jim nalagajo prekomerne obveznosti. Pri morebitnem prenosu pristojnosti na drugo, višjo raven največ težav predstavlja lastništvo gospodarske javne infrastrukture in prenos izvajalcev gospodarske javne službe na drugo raven. Kljub vsem pravnim, tehničnim, ekonomskim, administrativnim in drugim oviram se ugotavlja, da bi bilo dejavnost distribucije zemeljskega plina smiselno prenesti na višjo raven, medtem ko dejavnost distribucije toplote in drugih energetskih plinov ni primerna za prenos na državo ali drugo višjo raven. Razlog je v naravnih značilnostih dejavnosti distribucije toplote, ki je vezana na manjše zaokroženo območje, ki v večini primerov ne presega meja občine. Prav tako je iz analize pravne urejenosti izvajanja distribucije zemeljskega plina na občinski ravni mogoče ugotoviti, da občine ne sledijo v celoti slovenski in evropski zakonodaji, sistemska urejenost gospodarskih javnih služb po občinah je različna in v določenih občinah neustrezna oziroma nezakonita. Še slabše je urejeno področje distribucije toplote in drugih energetskih plinov v vseh občinah, vendar je narava izvajanja gospodarske javne službe takšna, da prenos izvajanja na višjo raven ne bi bil sprejemljiv. Na področju distribucije toplote bi bilo to dejavnost nujno potrebno pravno urediti in poenotiti na občinski ravni.
Ključne besede: lokalne gospodarske javne službe, lokalna skupnost, energetika, distribucija zemeljskega plina, distribucija toplote, gospodarska javna infrastruktura, izvajalci gospodarskih javnih služb
Objavljeno v DKUM: 18.11.2016; Ogledov: 1816; Prenosov: 156
Celotno besedilo (1,23 MB)

Opis: Za uporabo javne železniške infrastrukture v Republiki Sloveniji je upravljavec upravičen do denarnega nadomestila za koriščenje infrastrukture oz. uporabnine, ki je namenjena vzdrževanju in vodenju prometa na javni železniški infrastrukturi, ter tako pomeni manjši prispevek za državo. Zakonodajni okvir Evropske unije ureja zelo širok segment železniškega sektorja, zaračunavanje uporabe železniške infrastrukture pa podrobneje ureja Direktiva 2012/34/EU z dne 21. novembra 2012 o vzpostavitvi enotnega evropskega železniškega območja ter na njeni podlagi sprejeta izvedbena Uredba komisije o načinih izračunavanja stroškov, ki nastanejo neposredno pri izvajanju storitve železniškega prometa z dne 12. junija 2015. Z vidika zaračunavanja uporabe železniške infrastrukture je pomembna tudi politika Evropske unije, ki določa usmeritve in ukrepe za vzpostavitev okolju prijaznejšega prometa in s tem vključitev internalizacije eksternih stroškov v uporabnino za uporabo prometne infrastrukture. Razvoj področja prometa kot temeljni politični dokument v Republiki Sloveniji narekuje prometna politika, ki v celoti implementira usmeritve in cilje, ki jih določa Skupna prometna politika Evropske unije. Resolucija o prometni politiki Republike Slovenije - Intermodalnost: Čas za sinergijo iz leta 2006 tako v celoti sledi izhodiščem razvoja prometa v Evropski uniji ter hkrati zagotavlja doseganje prioritetnih ciljev slovenskega prometnega sektorja. Kot enega izmed ključnih in splošnih ukrepov nacionalna prometna politika načrtuje uvedbo sistema plačevanja uporabe prometne infrastrukture po načelu mejnih družbenih stroškov (stroškov, ki jih uporabnik infrastrukture povzroči sebi, drugim uporabnikom infrastrukture in družbi kot celoti), s čimer se želi pri uporabi prometne infrastrukture doseči temeljni cilj prometne politike - družbeni optimum v delu, ki se nanaša na prometni sektor (Paretov optimum). Paretov optimum pravi, da so resursi v družbi optimalno porazdeljeni in zagotavljajo najvišjo možno skupno blaginjo. V magistrskem delu je tako raziskana in analizirana nacionalna in evropska zakonodaja s področja uporabnine ter možnost vključitve eksternih stroškov prometa v uporabnino, s katerimi bi lahko v največji možni meri uresničevali zastavljeno nacionalno prometno politiko na področju sistema plačevanja uporabe prometne infrastrukture. Poleg tega je predstavljeno tudi obstoječe stanje javne železniške infrastrukture v Republiki Sloveniji s stroški vzdrževanja in vodenja prometa ter obstoječi in bodoči prometni tokovi na slovenskem železniškem omrežju. Izhodiščno stanje infrastrukture predstavlja osnovo za določitev oz. realno oceno višine potrebnih stroškov tekočega vzdrževanja oz. zamenjav v okviru vzdrževanja, ki so osnova za odločanje o tem, kolikšna bo uporabnina, kolikšen delež stroškov vzdrževanja in vodenja prometa bo pokrila in koliko sredstev bo moral zagotoviti lastnik, tj. država. To magistrsko delo je nastalo v želji raziskati in analizirati teoretične in praktične sisteme zaračunavanja uporabnine v Evropski uniji ter posledično predlagati boljšo rešitev plačevanja uporabe železniške infrastrukture v Republiki Sloveniji, s katero bi uporabniki železniške infrastrukture, poleg stroškov vzdrževanja in upravljanja javne železniške infrastrukture, pokrili tudi stroške, ki nastanejo med uporabniki; na primer stroške nesreč in stroške, ki jih utrpi družba kot celota (na primer škode v okolju, škode zaradi hrupa).
Ključne besede: uporabnina železniške infrastrukture, prometna politika, eksterni stroški prometa, javna železniška infrastruktura (JŽI), stroški vzdrževanja železniške infrastrukture in stroški vodenja prometa
Objavljeno v DKUM: 04.08.2016; Ogledov: 1793; Prenosov: 129
Celotno besedilo (4,53 MB)

Opis: Zgodovinsko so države članice Evropske unije samostojno regulirale delovanje prevozniških storitev v železniškem prometu. Organizacijsko so bila podjetja, ki so izvajala storitve na področju železniških prevozov, gradnje in vzdrževanja železniške infrastrukture, konstituirana kot enovite, vertikalno integrirane družbe. Trg na področju železniškega prometa je bil urejen monopolno, storitve v železniškem prometu pa so opravljali lastniki železniškega omrežja. V obdobju po letu 1991 je prišlo do deregulacije trga železniških storitev. Direktiva Sveta 91/440/EGS z dne 29. julija 1991 o razvoju železniških podjetij Skupnosti je posegla v klasično ureditev na nivoju držav članic Evropske unije in na novo definirala razmerja med lastniki javne železniške infrastrukture in podjetji, ki izvajajo prevoze po tirih. Zahtevana je bila jasna delitev med lastnikom infrastrukture, upravljavcem in prevoznimi podjetji, zlasti z namenom omejevanja monopola obratovanja prevozniških železniških družb. Deregulacija je sprožila vrsto posledic za mednarodno pravo na področju regulacije železniškega sektorja, predvsem v smislu prostega dostopa do infrastrukture držav članic in zagotavljanja nemotenega in preko mejnega izvajanja železniških prevoznih storitev. Bistvo ureditve je zagotavljanje prostega dostopa do železniške infrastrukture na področju Evropske unije za vse železniške družbe, ki izpolnjujejo zakonske pogoje. Dostop je urejen z medsebojnimi pravnimi obvezami med prevoznikom in upravljavcem infrastrukture in pogojen s plačilom uporabnine, ki je namenjena kritju dela stroškov vzdrževanja in vodenja prometa.
Ključne besede: transport, promet, Evropska komisija, direktiva, javna železniška infrastruktura, zakonodaja, pravo Evropske unije, deregulacija, tožba
Objavljeno v DKUM: 10.12.2015; Ogledov: 2216; Prenosov: 242
Celotno besedilo (1,89 MB)