| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 15
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
POGODBENO JAVNO-ZASEBNO PARTNERSTVO
Tina Kegl, 2010, diplomsko delo

Opis: Javno — zasebno partnerstvo ni nova oblika sodelovanja javnega in zasebnega sektorja, jo pa države zaradi proračunskih omejitev na novo odkrivajo in uvajajo. Javno—zasebno partnerstvo se je najprej začelo uveljavljati v Veliki Britaniji, nato so ji sledile še številne druge države. Slovenija ga je uvedla relativno pozno. Prednost tega je, da se je lahko učila že na izkušnjah drugih. Javno—zasebno partnerstvo je pri nas opredeljeno v Zakonu o javno— zasebnem partnerstvu in nima enotne definicije. Kot projekte javno-zasebnih partnerstev lahko okvalificiramo vse projekte, kjer javni in zasebni sektor sodelujeta pri zagotavljanju izvajanja javne službe ali vzpostavitve javne infrastrukture. Javno zasebno partnerstvo delimo na pogodbeno in statusno javno zasebno partnerstvo, pri čemer k prvemu prištevamo koncesijsko javno—zasebno partnerstvo in javnonaročniško javno zasebno partnerstvo. V Sloveniji je najpogostejša oblika izvajanja javno—zasebnega partnerstva koncesijska oblika pogodbenega javno—zasebnega partnerstva. O koncesiji govorimo takrat, ko država ali občina kot koncedent v javnem interesu podeli posamezniku ali pravni osebi (koncesionarju) neko izključno pravico, to razmerje pa koncedent in koncesionar uredita s posebno koncesijsko pogodbo. Pri koncesijski pogodbi gre za prepletanje upravnega in civilnega prava. Koncesijsko pogodbo štejemo med mešane upravne akte, saj ima deloma značilnosti akta oblasti, deloma pa značilnosti akta poslovanja, kar z drugimi besedami pomeni, da po eni strani gre za koncesijski akt, s katerim se podeli neka izključna pravica ter na ta način avtoritativno uredi določeno pravno razmerje, po drugi strani pa je koncesija tudi akt poslovanja, s katerim država, lokalne skupnosti, državni organi ali organ lokalne skupnosti nastopajo kot pravne osebe, razpolagajo ali upravljajo s svojim premoženjem ter prevzemajo pravice in obveznosti.
Ključne besede: Javna služba, javno – zasebno partnerstvo, javni sektor, zasebni sektor, koncesija, koncesijsko razmerje, koncesijska pogodba, koncesijski akt, koncesionar, koncedent, javni interes, tveganja, infrastruktura.
Objavljeno: 28.09.2010; Ogledov: 6631; Prenosov: 1167
.pdf Celotno besedilo (467,41 KB)

3.
ZAKONSKA UREDITEV ŽELEZNIŠKEGA TRANSPORTA V EU IN V SLOVENIJI
Jožica Nipič, 2010, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je predstavljena splošna opredelitev transportnih zvrsti, med katerimi je izpostavljen železniški transport, ki se je v zadnjih letih veliko manj razvijal od drugih zvrsti transporta. Vsebina opredeljuje razvoj javne železniške infrastrukture v Sloveniji in Evropski uniji v procesu deregulacije in liberalizacije, ki ga določata Bela knjiga ter vpliv železniškega transporta na gospodarstvo. EU načrtuje, da bo v prihodnje z izpolnitvijo prioritet prometne politike, ki določajo investicije v obstoječo železniško infrastrukturo in novogradnje, vzpostavila stanje, ki bo omogočalo povečanje železniškega prevoza s preusmeritvijo potnikov in tovora s cestnih povezav in letališč na varne in zanesljive železniške proge. Zaradi preobremenjenosti cest in zračnega prostora je namreč okolje precej bolj onesnaženo, kot bi bilo zaradi okolju prijaznejšega železniškega prometa. Poseben poudarek diplomskega dela je na pravni ureditvi železniškega transporta v Sloveniji in njegova odstopanja ter uskladitve s pravnim redom EU (zakoni, uredbe, razvojni programi in projekti). Predstavljena pa je tudi politika kakovosti in okoljska politika železniškega prometa v Sloveniji.
Ključne besede: Ključne besede: železniški transport, javna železniška infrastruktura, Slovenija, Evropska unija, deregulacija, liberalizacija, Bela knjiga, gospodarstvo, investicije, pravna ureditev, politika kakovosti, okoljska politika.
Objavljeno: 19.11.2010; Ogledov: 1590; Prenosov: 178
.pdf Celotno besedilo (1,25 MB)

4.
Okoljska, energetska in komunikacijska infrastruktura gospodarskega središča Phoenix : diplomsko delo
Nina Jemec, 2010, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi so opredeljeni pojmi logistika, logistična središča in gospodarska javna infrastruktura. Vsi ti pojmi pa so tesno povezani z Gospodarskim središčem Phoenix. V nalogi smo na kratko predstavili, kaj je logistika, kaj so logistična središča in kako se logistična središča umeščajo v prostor. Glavna tema naloge je Gospodarsko središče Phoenix in njegova pripadajoča gospodarska javna infrastruktura. Podrobneje je predstavljena okoljska infrastruktura, energetska infrastruktura in komunikacijska infrastruktura. Na koncu je prikazana pregledna, karta iz katere se lahko razbere, kako se na območju Gospodarskega središča Phoenix prepletajo okoljska, energetska in komunikacijska infrastruktura ter kako gosta je mreža infrastrukturnih sistemov na širšem območju izgradnje Gospodarskega središča Phoenix. Iz pregledne karte je torej razvidno, da je načrtovanje okoljske, energetske in komunikacijske infrastrukture, ki je le del gospodarske javne infrastrukture, zelo zahtevno in zapleteno strokovno delo.
Ključne besede: logistika, gospodarska javna infrastruktura, Gospodarsko središče Phoenix, logistični procesi
Objavljeno: 04.11.2010; Ogledov: 2335; Prenosov: 190
.pdf Celotno besedilo (3,64 MB)

5.
OPREMLJANJE STAVBNIH ZEMLJIŠČ IN KOMUNALNI PRISPEVEK
Irena Železnik, 2011, diplomsko delo

Opis: Povzetek Med izvirne pristojnosti občine sodi tudi načrtovanje prostorskega razvoja, opravljanje nalog na področju posegov v prostor in graditve objektov. V tej zvezi je bil v Sloveniji v letu 2002 sprejet prvi sistemski zakon, Zakon o urejanju prostora /ZUreP-1/ (Uradni list RS, št. 110/2002), ki je urejal prostorsko načrtovanje in uveljavljanje prostorskih ukrepov za izvajanje načrtovanih prostorskih ureditev, zagotavljanje opremljanja zemljišč za gradnjo ter vodenje sistema zbirk prostorskih podatkov. Ta zakon v praksi ni zaživel, saj se je takoj po njegovem sprejemu začel pripravljati nov zakon. Tako je bil v letu 2007 sprejet Zakon o prostorskem načrtovanju /ZPNačrt/ (Uradni list RS, št. 33/2007, 70/2008-ZVO-1B, 108/09, 80/2010-ZUPUDPP (06/2010 popr.), 43/2011-ZKZ-C). ZPNačrt ureja prostorsko načrtovanje kot del urejanja prostora, določa vrste prostorskih aktov, njihovo vsebino in medsebojna razmerja ter postopke za njihovo pripravo in sprejem. Zakon ureja tudi opremljanje stavbnih zemljišč ter vzpostavitev in delovanje prostorskega informacijskega sistema. To so izredno pomembne pristojnosti občin, saj občine z načrtovanjem prostora in opremljanjem stavbnih zemljišč usmerjajo gospodarski in družbeni razvoj. Navkljub novi pravni ureditvi se je skozi čas v praksi pokazala problematika pravne ureditve opremljanja stavbnih zemljišč in komunalnega prispevka. ZPNačrt na področju opremljanja stavbnih zemljišč opredeljuje dva ključna instituta in sicer program opremljanja stavbnih zemljišč in komunalni prispevek. Oba instituta se vsebinsko povezuje in kot celota integrira v sistem urejanja prostora in prostorskega načrtovanja ter vodenja prostorske politike v občini. ZPNačrt jasno določa, da lahko občina zaračuna komunalni prispevek le za občinsko gospodarsko javno infrastrukturo na katero je priključitev obvezna. Med te sodi javno vodovodno omrežje, javno kanalizacijsko omrežje s čistilno napravo in javno cestno omrežje. Druga javna gospodarska infrastruktura pa se lahko zaračuna v obliki komunalnega prispevka le, če je z občinskim predpisom določeno, da je priključevanje na to komunalno infrastrukturo obvezno. V to kategorijo ne sodi državna gospodarska javna infrastruktura. Z vidika vsebine so pomembne določila, ki se nanašajo na pristojnosti in obveze občine, ki se nanašajo na opremljanje stavbnih zemljišč. Opremljanje stavbnih zemljišč je z ZPNačrt opredeljeno kot projektiranje in gradnja komunalne opreme ter objektov in omrežij druge gospodarske javne infrastrukture, ki so potrebni, da se lahko prostorske ureditve oz. objekti, načrtovani z občinskim prostorskim načrtom (OPN) ali občinskim podrobnim prostorskim načrtom( OPPN), izvedejo in služijo svojemu namenu. To pa pomeni, da je gradnja objektov dovoljena le na območjih, ki so komunalno urejena s komunalno infrastrukturo, ki jo določajo občinski prostorski akti. Nadalje ZPNačrt določa, da lahko občina zaračuna komunalni prispevek le na podlagi sprejetega programa opremljanja z obstoječo komunalno opremo na celotnem območju občine. Komunalni prispevek je plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga zavezanec za plačilo plača občini. V komunalni prispevek niso vključeni stroški vzdrževanja komunalne opreme. Komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme se lahko odmeri, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme. S plačilom komunalnega prispevka občina zagotavlja zavezancu priključitev na že zgrajeno komunalno opremo ali da bo lahko v določenem roku in obsegu, kot to določa program opremljanja, zgrajena in bo zavezanec nanjo lahko priključil svoj objekt. Šteje se, da so s plačilom komunalnega prispevka poravnani vsi stroški priključevanja objekta na komunalno opremo, razen gradnje tistih delov priključkov, ki so v zasebni lasti. Ker ZPNačrt ni določil določljivega roka, v katerem morajo občine sprejeti nove prostorske akte in programe opremljanja z obstoječo komunalno opremo za celotno območje ob
Ključne besede: gospodarska javna infrastruktura, grajeno javno dobro, prostorska ureditev, prostorski izvedbeni pogoji, prostorski razvoj, prostorsko načrtovanje, stavbno zemljišče, opremljanje stavbnih zemljišč, program opremljanja, obračunsko območje, pogodba o opremljanju, objekti komunalne infrastrukture, komunalna oprema, komunalni prispevek, zavezanec za komunalni prispevek.
Objavljeno: 16.11.2011; Ogledov: 4664; Prenosov: 529
.pdf Celotno besedilo (1,08 MB)

6.
7.
ZAGOTAVLJANJE JAVNE INFRASTRUKTURE V SLOVENIJI: PRIMER JKP D.O.O. SLOVENSKE KONJICE
Rebeka Kos, 2014, diplomsko delo

Opis: Temeljno napravo ali objekt, ki omogoča gospodarsko dejavnost določene skupnosti imenujemo infrastruktura. Ustrezna infrastruktura je pomemben gospodarski razvojni dejavnik. Gospodarski razvoj mora spremljati visoka stopnja varstva okolja, zato so investicije v lokalno infrastrukturo ključnega pomena, za zagotavljanje konkurenčnosti. Infrastruktura je namenjena opravljanju javnih služb (komunal) skladno z zakonom ali odlokom lokalne skupnosti. Osnovna značilnost komunalnih služb je zagotavljanje določenih dobrin in storitev. Učinkovito poslovanje izvajalcev javnih služb vpliva na boljše uresničevanje družbenih ciljev in uspešnejši državni ekonomiji. Komunalno podjetje lahko opravlja tudi druge dejavnosti, če tako določa zakon, občinski odlok ali drug predpis, in je zagotovljeno financiranje za opravljanje teh služb. Izvajanje mora potekati zanesljivo, kakovostno, cenovno ugodno in okolju prijazno. Ustrezen komunalni standard je pomemben za kakovost življenja ljudi. Kako pomembna je komunalna infrastruktura se zavedamo šele, ko ostanemo brez vode, imamo polno greznico ali poln zabojnik smeti.
Ključne besede: Kjučne besede: javna infrastruktura, komunalna infrastruktura, posebnosti komunalne infrastruktur, infrastruktura JKP d.o.o., Slovenske Konjice, primerjava cen
Objavljeno: 04.11.2014; Ogledov: 922; Prenosov: 83
.pdf Celotno besedilo (521,14 KB)

8.
PRAVNI VIDIKI REGULACIJE STATUSA JAVNE ŽELEZNIŠKE INFRASTRUKTURE
Eva Murko, 2014, diplomsko delo

Opis: Zgodovinsko so države članice Evropske unije samostojno regulirale delovanje prevozniških storitev v železniškem prometu. Organizacijsko so bila podjetja, ki so izvajala storitve na področju železniških prevozov, gradnje in vzdrževanja železniške infrastrukture, konstituirana kot enovite, vertikalno integrirane družbe. Trg na področju železniškega prometa je bil urejen monopolno, storitve v železniškem prometu pa so opravljali lastniki železniškega omrežja. V obdobju po letu 1991 je prišlo do deregulacije trga železniških storitev. Direktiva Sveta 91/440/EGS z dne 29. julija 1991 o razvoju železniških podjetij Skupnosti je posegla v klasično ureditev na nivoju držav članic Evropske unije in na novo definirala razmerja med lastniki javne železniške infrastrukture in podjetji, ki izvajajo prevoze po tirih. Zahtevana je bila jasna delitev med lastnikom infrastrukture, upravljavcem in prevoznimi podjetji, zlasti z namenom omejevanja monopola obratovanja prevozniških železniških družb. Deregulacija je sprožila vrsto posledic za mednarodno pravo na področju regulacije železniškega sektorja, predvsem v smislu prostega dostopa do infrastrukture držav članic in zagotavljanja nemotenega in preko mejnega izvajanja železniških prevoznih storitev. Bistvo ureditve je zagotavljanje prostega dostopa do železniške infrastrukture na področju Evropske unije za vse železniške družbe, ki izpolnjujejo zakonske pogoje. Dostop je urejen z medsebojnimi pravnimi obvezami med prevoznikom in upravljavcem infrastrukture in pogojen s plačilom uporabnine, ki je namenjena kritju dela stroškov vzdrževanja in vodenja prometa.
Ključne besede: transport, promet, Evropska komisija, direktiva, javna železniška infrastruktura, zakonodaja, pravo Evropske unije, deregulacija, tožba
Objavljeno: 10.12.2015; Ogledov: 590; Prenosov: 143
.pdf Celotno besedilo (1,89 MB)

9.
Predlog novega modela določanja uporabnine za uporabo javne železniške infrastrukture v Republiki Sloveniji
Adnan Genjac, 2016, magistrsko delo

Opis: Za uporabo javne železniške infrastrukture v Republiki Sloveniji je upravljavec upravičen do denarnega nadomestila za koriščenje infrastrukture oz. uporabnine, ki je namenjena vzdrževanju in vodenju prometa na javni železniški infrastrukturi, ter tako pomeni manjši prispevek za državo. Zakonodajni okvir Evropske unije ureja zelo širok segment železniškega sektorja, zaračunavanje uporabe železniške infrastrukture pa podrobneje ureja Direktiva 2012/34/EU z dne 21. novembra 2012 o vzpostavitvi enotnega evropskega železniškega območja ter na njeni podlagi sprejeta izvedbena Uredba komisije o načinih izračunavanja stroškov, ki nastanejo neposredno pri izvajanju storitve železniškega prometa z dne 12. junija 2015. Z vidika zaračunavanja uporabe železniške infrastrukture je pomembna tudi politika Evropske unije, ki določa usmeritve in ukrepe za vzpostavitev okolju prijaznejšega prometa in s tem vključitev internalizacije eksternih stroškov v uporabnino za uporabo prometne infrastrukture. Razvoj področja prometa kot temeljni politični dokument v Republiki Sloveniji narekuje prometna politika, ki v celoti implementira usmeritve in cilje, ki jih določa Skupna prometna politika Evropske unije. Resolucija o prometni politiki Republike Slovenije - Intermodalnost: Čas za sinergijo iz leta 2006 tako v celoti sledi izhodiščem razvoja prometa v Evropski uniji ter hkrati zagotavlja doseganje prioritetnih ciljev slovenskega prometnega sektorja. Kot enega izmed ključnih in splošnih ukrepov nacionalna prometna politika načrtuje uvedbo sistema plačevanja uporabe prometne infrastrukture po načelu mejnih družbenih stroškov (stroškov, ki jih uporabnik infrastrukture povzroči sebi, drugim uporabnikom infrastrukture in družbi kot celoti), s čimer se želi pri uporabi prometne infrastrukture doseči temeljni cilj prometne politike - družbeni optimum v delu, ki se nanaša na prometni sektor (Paretov optimum). Paretov optimum pravi, da so resursi v družbi optimalno porazdeljeni in zagotavljajo najvišjo možno skupno blaginjo. V magistrskem delu je tako raziskana in analizirana nacionalna in evropska zakonodaja s področja uporabnine ter možnost vključitve eksternih stroškov prometa v uporabnino, s katerimi bi lahko v največji možni meri uresničevali zastavljeno nacionalno prometno politiko na področju sistema plačevanja uporabe prometne infrastrukture. Poleg tega je predstavljeno tudi obstoječe stanje javne železniške infrastrukture v Republiki Sloveniji s stroški vzdrževanja in vodenja prometa ter obstoječi in bodoči prometni tokovi na slovenskem železniškem omrežju. Izhodiščno stanje infrastrukture predstavlja osnovo za določitev oz. realno oceno višine potrebnih stroškov tekočega vzdrževanja oz. zamenjav v okviru vzdrževanja, ki so osnova za odločanje o tem, kolikšna bo uporabnina, kolikšen delež stroškov vzdrževanja in vodenja prometa bo pokrila in koliko sredstev bo moral zagotoviti lastnik, tj. država. To magistrsko delo je nastalo v želji raziskati in analizirati teoretične in praktične sisteme zaračunavanja uporabnine v Evropski uniji ter posledično predlagati boljšo rešitev plačevanja uporabe železniške infrastrukture v Republiki Sloveniji, s katero bi uporabniki železniške infrastrukture, poleg stroškov vzdrževanja in upravljanja javne železniške infrastrukture, pokrili tudi stroške, ki nastanejo med uporabniki; na primer stroške nesreč in stroške, ki jih utrpi družba kot celota (na primer škode v okolju, škode zaradi hrupa).
Ključne besede: uporabnina železniške infrastrukture, prometna politika, eksterni stroški prometa, javna železniška infrastruktura (JŽI), stroški vzdrževanja železniške infrastrukture in stroški vodenja prometa
Objavljeno: 04.08.2016; Ogledov: 547; Prenosov: 47
.pdf Celotno besedilo (4,53 MB)

10.
MOŽNOST GRADNJE SAMOZADOSTNE HIŠE V SLOVENIJI
Barbara Knez, 2016, diplomsko delo

Opis: Samozadostne hiše so bile na naših tleh še pred stoletjem pravzaprav edina vrsta gradnje bivalnih objektov, sedaj pa je že potreben premislek, za kakšno vrsto gradnje pravzaprav gre. Z razvojem in izgradnjo gospodarske javne infrastrukture se je predvidela tudi obvezna priključitev na izgrajene sisteme, ne glede na to, ali bi naravne danosti lahko omogočale samooskrbo objekta. Ponekod v tujini je ne zgolj zanimanje za samozadostne hiše, temveč tudi njihova postavitev ponovno v trendu. Sodobna tehnika, ki se vgrajuje vanje, omogoča enostavne rešitve za različne sisteme za oskrbo. Ob tem pa se nam poraja vprašanje, kako takšno, dandanes pravzaprav alternativno gradnjo, interpretira slovenska zakonodaja – ali je postavitev samozadostne hiše s pravnega vidika sploh mogoča? V diplomskem delu bomo skušali odgovoriti na to vprašanje, poleg tega pa bomo razložili termin samozadostne hiše, opisali sisteme, ki jo definirajo, tolmačili trenutno zakonodajo, analizirali odgovore pristojnih organov v zvezi s to problematiko ter podali ključne ugotovitve.
Ključne besede: gradbeništvo, samozadostna hiša, obnovljivi viri energije, naravni viri, minimalna komunalna oskrba, javna infrastruktura, zakonodaja
Objavljeno: 05.07.2016; Ogledov: 1615; Prenosov: 263
.pdf Celotno besedilo (4,26 MB)

Iskanje izvedeno v 0.27 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici