| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
FINANČNA KRIZA V SLOVENIJI IN VRAČANJE DENARNIH SREDSTEV V POSLOVNE BANKE (PRIMER ABANKE VIPA D.D.)
Nevenka Mihurko, 2010, diplomsko delo

Opis: Svetovna finančna kriza se je začela v ZDA leta 2007 s pokom hipotekarnega balona kot posledica množičnega trgovanja bank z izvedenimi finančnimi instrumenti drugorazrednih hipotekarnih posojil (listinjenje). Slovenske banke zaradi svoje konservativne politike investiranja, s temi propadlimi finančnimi instrumenti niso trgovale, oziroma so z njimi trgovale zelo malo. Kljub zdravi aktivi slovenskih bank, pa so bile te prizadete zaradi občutno dražjih mednarodnih virov financiranja. Prebivalstvo je na finančno krizo, ki je povzročila drastično padanje vrednosti vrednostnih papirjev reagiralo z odprodajo le-teh in selitev denarnih sredstev v poslovne banke. Banke, med katere spada tudi Abanka Vipa d.d. predstavljajo v kriznih časih varno zatočišče pred borznimi nihanji. Obseg varčevanj se je v poslovnih bankah povečal sočasno z začetkom krize. Prvi znaki razpleta krize se v času pisanja tega dela že kažejo v rasti SBI 20 in zniževanju vlog prebivalstva. Abanka Vipa d.d. je v tem času, kot druge slovenske banke, povečala število vlog. Prav tako je v tem času stimulativno oglaševala pestro ponudbo svojih varčevanj, ki jih namenja vsem segmentom prebivalstva.
Ključne besede: finančna kriza, varčevanje, prebivalstvo, poslovna banka, jamstvo vlog, likvidnost, listninjenje, drugorazredna posojila, bančne vloge, vzajemni skladi
Objavljeno: 26.08.2010; Ogledov: 1850; Prenosov: 224
.pdf Celotno besedilo (1,12 MB)

2.
ODGOVORNOST DRŽAVE ZA DENARNE DEPOZITE V TUJIH PODRUŽNICAH BANK V SODNI PRAKSI MEDNARODNIH SODIŠČ
Nataša Pintar Gosenca, 2016, magistrsko delo

Opis: V globalnem bančnem poslovanju banke s sedežem v eni državi pogosto opravljajo bančne storitve tudi v drugih državah preko tam ustanovljenih podružnic. Ne glede na to, ali gre za čezmejno opravljanje bančnih storitev ali ne, se pravno razmerje med banko in deponentom, ki pri njej položi svoja denarna sredstva, vzpostavi s pogodbo o denarnem depozitu. To klasično civilnopravno razmerje se v primeru spora med pogodbenima strankama obravnava pred nacionalnimi sodišči, pri čemer dejstvo, da je deponent denarna sredstva položil pri tuji podružnici banke, ne igra nobene vloge. Glede na pravno opredelitev podružnice tako po slovenskem pravu kot po pravnem redu Evropske unije je zavezanka za izplačilo denarnega depozita z natečenimi obrestmi v skladu s pogodbenimi pogoji matična banka. Temeljni predmet preučevanja predstavlja vprašanje, ali sploh in če, v kakšnih primerih in pod katerimi pogoji je za izplačilo denarnih sredstev deponentu odgovorna država in ne banka kot dolžnica. Zaradi pomena, ki ga ima bančništvo v sodobnih narodnih gospodarstvih, namreč država na civilnopravno razmerje med banko in deponentom vpliva s svojimi oblastnimi akti, s katerimi ureja varstvo denarnih depozitov pri bankah v primeru njihove insolventnosti, ali pa v to razmerje vstopa kot porok za izpolnitev obveznosti. S temi ravnanji se na podlagi nacionalnih predpisov med državo in banko, kot tudi med državo in deponenti, vzpostavljajo pravna razmerja, ki so v primeru spora predmet obravnave domačih sodnih organov. Vendar pa nedavna sodna praksa Sodišča EFTA in Evropskega sodišča za človekove pravice kaže, da se razmerje med državo in deponentom lahko vzpostavi tudi kot posledica odločitve mednarodnega sodnega organa, ki odloča o zatrjevanih kršitvah obveznosti države, prevzetih z mednarodnimi pogodbami, in ji v primeru ugotovljenih kršitev lahko naloži njihovo odpravo. Osrednja vsebina predstavlja analizo zadev Nadzorni organ EFTA proti Islandiji ter Ališić in dva druga proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji, o katerih sta razsojali Sodišče EFTA oziroma Evropsko sodišče za človekove pravice. Prikazane so dejanske in pravne okoliščine posameznega primera, predstavljene bistvene trditve strank ter analizirani končni odločitvi obeh mednarodnih sodišč. Podan je odgovor na temeljno vprašanje, kakšna je pravna narava odgovornosti države za denarne depozite v tujih podružnicah bank, ki jo ugotovi ali bi jo lahko ugotovilo mednarodno sodišče, ter analizirane posledice takšne odločitve za državo in za posameznika, ki mu je zaradi protipravnega ravnanja države nastala škoda. Utemeljena je teza, da pravne posledice odločitev mednarodnega sodišča, s katerimi je ugotovljena mednarodnopravna odgovornost države, niso zgolj mednarodnopravne, temveč tudi civilnopravne obveznosti države. Sklepno je podano stališče do vprašanja, ali predstavljata analizirani sodni odločbi zadostno podlago za zaključek, da država v tako izjemnih primerih, kot sta globalna finančna kriza in/ali razpad države, ni povsem ekonomsko neodvisna in suverena, saj so ukrepi, ki jih z namenom zaščite bančnega in gospodarskega sistema ter deponentov sprejema z učinkom na svojem ozemlju, lahko predmet presoje mednarodnih sodnih teles s tveganjem, da bo z njihovimi odločitvami ugotovljena odgovornost države za denarne depozite v tujih podružnicah bank.
Ključne besede: Pogodba o denarnem depozitu, jamstvo za vloge, »stare« devizne vloge, Ljubljanska banka, razpad države, nasledstvo držav za dolgove, Sodišče EFTA, Icesave, Evropsko sodišče za človekove pravice, zadeva Ališić, sanacija bank, sistemska kriza, tuja podružnica banke, odgovornost države za denarne depozite
Objavljeno: 16.09.2016; Ogledov: 1030; Prenosov: 69
.pdf Celotno besedilo (1,62 MB)

Iskanje izvedeno v 0.03 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici