Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: V diplomski nalogi je obravnavana problematika jamčevalnih zahtevkov potrošnikov z vidika afere Volkswagen (Dieselgate), v kateri je bilo odkrito, da so v koncernu Volkswagen v svoja vozila nameščali skrito programsko opremo, ki je prirejala podatke o vrednosti izpušnih plinov v času testiranja vozil. V diplomski nalogi so predstavljeni jamčevalni zahtevki, katere imajo zaradi ugotovljene napake na vozilu na voljo potrošniki. Predstavljene so predpostavke, ki morajo biti izpolnjene, da se lahko uveljavlja posamezen jamčevalni zahtevek, tiste predpostavke, ki se v navedeni zadevi kažejo kot problematične, pa so podrobneje analizirane. Predstavljena je tudi relevantna tuja sodna praksa.
Ključne besede: afera Volkswagen, Dieselgate, jamčevalni zahtevki, stvarne napake, odprava napake, pravice potrošnika
Objavljeno v DKUM: 15.09.2017; Ogledov: 1780; Prenosov: 197
Celotno besedilo (676,86 KB)

Opis: Pripisni spregled pravne osebnosti je podvrsta civilnopravnega instituta spregleda pravne osebnosti, ki se v osnovi deli na jamčevalni in pripisni spregled pravne osebnosti. Ta delitev temelji na pravni posledicah, ki so značilne za posamezno podvrsto. Njegovo bistvo je negiranje ločitvenega načela pri pravnih osebah. S pripisnim spregledom pravne osebnosti določenemu pravnemu subjektu pripišemo neko lastnost, ravnanje, vedenje oziroma prepoved ali opustitev, ki dejansko pripada oziroma se nanaša na drug subjekt in nato pravne posledice tega dejanskega stanja učinkujejo na subjekt, ki se mu določena lastnost, ravnanje, vedenje oziroma prepoved ali opustitev pripiše. Ena od udeleženih oseb je zmeraj pravna oseba. Ta institut pozna večina večjih svetovnih pravnih sistemov a je v le redko katerem uzakonjen in povzroča v teoriji veliko polemik, pravna praksa pa se ga načeloma poslužuje v izjemnih primerih, kadar druge rešitve ne prinesejo pravičnega rezultata.
Ključne besede: pripisni spregled pravne osebnosti, jamčevalni spregled pravne osebnosti, spregled pravne osebnosti, pravna oseba, ločitveno načelo, načelo poštenosti in pravičnosti, teorija kontrole
Objavljeno v DKUM: 11.01.2013; Ogledov: 3824; Prenosov: 571
Celotno besedilo (391,16 KB)

Opis: Obveznost prodajalca pri prodajni pogodbi je izročitev stvari, ki je po kakovosti v skladu s pogodbo oz. nima napak. Predmet pogodbe oz. stvar, ki je predmet pogodbe, ima lahko napake, pravne ali stvarne. Prodajalec je odgovoren za stvarne napake, če so izpolnjeni zakonski pogoji. Kupec je dolžan prejeto stvar na običajen način pregledati ali jo dati v pregled in o napakah obvestiti prodajalca. Kupec, ki je o napaki pravočasno in pravilno obvestil prodajalca, lahko zahteva od njega, da napako odpravi ali mu izroči drugo stvar brez napake (izpolnitev pogodbe), zahteva znižanje kupnine, odstopi od pogodbe. Gre za jamčevalne zahtevke, ki jih mora kupec uveljaviti v določenem roku. Če rok zamudi, izgubi pravice (zahtevke), ki mu gredo iz tega naslova. Kupec tako lahko uveljavlja svoje pravice iz naslova stvarne napake le, če o napaki pravočasno obvesti prodajalca. Direktiva 1999/44/ES je potrošniška direktiva na evropski ravni, s katero morata biti usklajena OZ in ZVPot. ZVPot kot specialni zakon v ničemer ne razveljavlja OZ kot generalni zakon, ampak samo podrobneje ureja in dopolnjuje posamezne določbe.
Ključne besede: Prodajna pogodba, kupec, prodajalec, stvarna napaka, jamčevalni zahtevek
Objavljeno v DKUM: 13.09.2012; Ogledov: 3430; Prenosov: 1277
Celotno besedilo (268,43 KB)

Opis: V magistrski nalogi se ukvarjam z vprašanjem odgovornosti prodajalca in/ali proizvajalca v primeru sklenitve prodajne pogodbe in obstoja napak na kupljeni stvari. Bistveni interes vsakega kupca je namreč, da za plačilo dobi stvar, ki je v skladu z njegovimi pričakovanji. Z integracijo Slovenije v Evropsko unijo smo se integrirali tudi v acquis communitarie, kjer se v vsakdanji praksi potrošnikov z nakupovanjem uresničuje ena izmed temeljnih svoboščin, prost pretok blaga. V dosedanjem razvoju področja prava varstva potrošnikov v Uniji se je v okviru sekundarnega prava v consumer acqius uveljavilo večje število direktiv, s katerimi je evropski zakonodajalec k varstvu potrošnikov pristopil na vertikalen način ureditve po posameznih področjih. Z Direktivo 1999/44/ES se je s ciljem enotne minimalne ravni varstva potrošnikov opredelil do nekaterih vidikov prodaje potrošniškega blaga in z njimi povezanih garancij v primeru neskladnosti blaga s potrošnikovimi razumnimi pričakovanji. Potrošnik kot kupec v primerjavi s prodajalcem ali proizvajalcem predstavlja šibkejšo stranko, zato mu v primeru neskladnosti blaga s prodajno pogodbo, ki je z našo pravno ureditvijo definirana kot stvarne napake, prodajalec objektivno odgovarja. Direktiva in slovenska zakonodaja v teh okoliščinah predvidevata katalog jamčevalnih zahtevkov, med katerimi ima prednost naknadni izpolnitveni zahtevek v obliki popravila ali zamenjave stvari. V primerih, ko je izpolnitveni zahtevek nemogoč, nesorazmeren ali neuspešen, lahko kupec alternativno uveljavlja, ali znižanje kupnine ali odstop od pogodbe. S ciljem sorazmernosti objektivne prodajalčeve odgovornosti je kogentno določeno trajanje zakonite odgovornosti, in sicer prodajalec jamči za napake, ki se pokažejo v roku dveh let od izročitve blaga oziroma v primerih rabljenega blaga v krajšem roku najmanj enega leta. Glede na dolžnost pravočasnosti potrošnikovega obvestila o obstoju napake v dveh mesecih od seznanitve z napako, je kogentno določena tudi domneva, da je napaka, ki se je pokazala v prvih šestih mesecih, obstajala že ob izročitvi blaga. Iz jamčevanja kot zakonske odgovornosti za skladnost izdelka s pričakovanim se je z razvojem industrije in proizvodnje razvil institut garancije, ki je opredeljen kot enostranska prostovoljna izjava (v primeru prostovoljne garancije) in na podlagi slovenske ureditve tudi kot zakonska obveznost (v primeru obvezne garancije). V nalogi so najprej predstavljeni vsi relevantni pojmi v zvezi z institutom garancije v slovenskem pravu in pravu Evropske unije. Za bolj kritično presojo teze te naloge je predstavljena tudi primerjalna angleška in nemška ureditev (prostovoljne) garancije. V tretjem delu naloge je predstavljena geneza instituta garancije v slovenskem, primerjalnem pravu in pravu EU ter v nadaljevanju ureditev zakonske odgovornosti za proizvode po slovenskem pravu z analitično primerjavo ureditve uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov v pravu EU ter v slovenskem, nemškem in angleškem pravu. S ciljem dodatnega varstva potrošnikov je z Direktivo 1999/44/ES poleg zakonske odgovornosti za napake na izdelku določen tudi institut garancije. Slednja je po svoji osnovi opredeljena kot prostovoljna izbira na strani garanta kot dajalca garancije, ki se odloči, da bo s svojo garancijsko izjavo na določeno blago potrošniku v določenem časovnem obdobju (garancijski rok) poleg zakonitega nudil tudi dodatno varstvo. S tem je potrošniku v primeru napak na stvari omogočena alternativna izbira med uveljavljanjem ali jamčevalnih ali garancijskih zahtevkov. Potrošnik mora seveda zadostiti ostale pogoje za uveljavljanje zahtevkov na eni izmed pravnih podlag, z omejitvijo neupravičene pridobitve pa mu je omogočeno kombinirano uveljavljanje istovrstnih zahtevkov. Slovenski zakonodajalec je z upoštevanjem načela minimalne harmonizacije bistveno presegel cilje Direktive 1999/44/ES in na ta način bistveno zmanjšal funkcijo garancije kot elementa konkurenčnega prava, ki lahko garantu izboljša položaj na trgu. Z narav
Ključne besede: Prostovoljna garancija, obvezna garancija, pooblaščeni servis, garancija kot tržni mehanizem, jamčevanje, stvarne napake, objektivna odgovornost prodajalca/proizvajalca, zakonska odgovornost, napake na stvari, garancijski rok, jamčevalni rok, podaljšana garancija, vrste škode, damnum quod rem, damnum circa rem, damnum extra rem, neustreznost implementacije Direktive 1999/44/ES v slovenski pravni red, geneza instituta garancije v slovenskem, primerjalnem angleškem in nemškem pravu ter pravu EU, gara
Objavljeno v DKUM: 19.04.2012; Ogledov: 4349; Prenosov: 680
Celotno besedilo (1,25 MB)