Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Namen magistrskega dela je primarno predstaviti pomembnost, uporabnost in prednosti hipoteke, kot stvarnopravnega zavarovanja in predvsem iz vidika hipotekarnega upnika, zagotavljanje in uresničevanje njegove pravice do prednostnega poplačila, ko dolžnik terjatve ni zmožen poplačati in je tako nad njim začet stečajni ali izvršilni postopek. Hipoteka je zakonsko opredeljena kot zastavna pravica na točno določeni nepremičnini in je namenjena za zavarovanje ene ali več določenih terjatev, pri čemer hipotekarni upnik s hipoteko hkrati pridobi pravico, da se lahko v primeru, če terjatev, ki je s to hipoteko zavarovana ni poplačana, poplača iz vrednosti te zastavljene nepremičnine. Poplačilna pravica hipotekarnega upnika, ki je kot edino materialnopravno upravičenje vsebovana v hipoteki, ima prednost pred vsemi ostalimi upniki zastavitelja, torej se poplačuje prednostno. Upnik lahko svojo pravico uveljavlja tako sodno v postopku izvršbe ali stečaja, kot tudi izvensodno v posebnih primerih izvensodne notarske prodaje nepremičnine. Tako postopek stečaja kot postopek izvršbe je zakonsko urejen, pri čemer je cilj navedenih postopkov doseči čim hitrejše poplačilo upnikove terjatve, ki s strani dolžnika ni bila predhodno prostovoljno poplačana, prav tako pa se v obeh postopkih uresničuje pravica do prednostnega poplačila hipotekarnega upnika. Postopkoma je prav tako skupna plačilna nesposobnost dolžnika, saj je povod tako za sprožitev postopka izvršbe kot postopka stečaja, ki ga imenujemo tudi generalna izvršba, dejstvo, da je dolgovana terjatev dolžnika do upnika že zapadla in še ni bila poravnana. Predvsem, ko gre za višje zneske terjatev upnikov, so s tem praviloma povezane tudi višje stopnje tveganj, tako je smotrno, da poskusijo upniki svoje terjatve zavarovati, še preden postane dolžnik insolventen in plačilno nesposoben poravnati svoje obveznosti. Kot bo pojasnjeno tekom dela, je hipoteka kot stvarnopravno zavarovanje izjemno stabilno in eno izmed varnejših vrst zavarovanja terjatev, zato ne preseneča dejstvo, da je v praksi tudi redno uporabljena. Magistrsko delo je sicer krovno materija stvarnega prava, vendar se glede na temo, tesno prepleta s stečajnim in izvršilnim pravom, ter se prav tako dotika tudi obligacijskega prava. Glede na obširnost vsakega posameznega področja, ki ga magistrsko delo zadeva, bodo bralcu tekom sistematične razdelitve vsebine pojasnjene pravice, ki jih ima upnik, čigar terjatev je zavarovana s hipoteko, celovito predstavljene možnosti za dosego poplačila njihove terjatve in hkrati predstavljene tudi obveznosti določenih ravnanj upnika, kot je na primer prijava ločitvene pravice v stečajnem postopku, v namen zavarovanja svoje pravice do prednostnega poplačila, saj morajo biti upniki aktivno vključeni tako pri postopku izvršbe kot stečaja, da lahko uspešno zavarujejo svojo pravico in dosežejo končno poplačilo svoje terjatve.
Ključne besede: izvršilni postopek, stečajni postopek, zastavni upnik, prednostno poplačilo, izvršba na nepremičnine, prisilna hipoteka, ločitvena pravica, pravna fikcija prijave
Objavljeno v DKUM: 11.12.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 31
Celotno besedilo (1,60 MB)

Opis: Novela ZIZ-M je že 13. sprememba Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki je v veljavo stopila 27. marca 2021. Novela je precej spremenila pogoje za odlog v primerih izvršbe za izpraznitev in izročitev nepremičnine, ki je dolžnikov dom. Opredelila je tudi pogoje, ko je mogoče izvršbo odložiti tako na predlog dolžnika kot tudi po uradni dolžnosti, v kolikor so za to podani posebej upravičeni razlogi. Magistrsko delo obravnava temeljna načela izvršilnega postopka, vsebuje splošni pregled pravnih sredstev ter predstavlja mehanizme varstva upnikov. Posebej izpostavljena je tematika v zvezi z odlogom izvršbe na predlog dolžnika, upoštevajoč spremembe in aktualna vprašanja ter dileme, ki se pojavljajo v praksi. Poleg mehanizmov varstva upnikov je predstavljena problematika le teh na podlagi preučitve komentarjev, mnenj in sodne prakse. Magistrsko delo vsebuje tudi primerjalnopravni vidik ureditve v Republiki Hrvaški. V sklepnem delu so predstavljeni zaključki zastavljenih hipotez, in sicer se je z uvedbo novele ZIZ-M dodatno zaščitilo najranljivejše dolžnike in jim s tem znatno izboljšalo položaj v izvršbi. Prav tako je izpostavljena pomanjkljiva pravna zaščita upnikov v razmerju do dolžnikov, zlasti glede problematike izkazovanja subjektivnega pogoja, ki se zahteva tako pri začasni odredbi kot pri izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj.
Ključne besede: izvršba, ugovor dolžnika, odlog izvršbe na predlog dolžnika, novela ZIZ-M, varstvo upnikov
Objavljeno v DKUM: 24.04.2024; Ogledov: 346; Prenosov: 107
Celotno besedilo (778,14 KB)

Opis: Stvarnopravna zavarovanja delimo glede na objekt, ki je predmet jamstva. Tako stvarnopravna zavarovanja plačil v poslovni in sodni praksi razvrščamo na zavarovanja s terjatvami, med katere sodijo (pravi in nepravi) faktoring, finančna zavarovanja, odstop terjatve v zavarovanje ali fiduciarna cesija in zastavna pravica na terjatvah (vrednostnih papirjih in drugih premoženjskih pravicah). Naslednjo pomembno vlogo igrajo zavarovanja s premičninami, ki jih poznamo v obliki fiduciarnega prenosa lastninske pravice ali prenosa lastninske pravice v zavarovanje v obliki zastavne pravice na premičnini, ki je lahko bodisi posestna bodisi neposestna, in sodobne oblike pridržka lastninske pravice. Najpomembnejša vrsta stvarnopravnih zavarovanj so zavarovanja z nepremičninami, to so hipoteka, finančni lizing nepremičnin in (predialno) stvarno breme. Posebna značilnost določenih institutov oziroma vrst zavarovanj je ta, da lahko upnik v primeru neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti zunajsodno uveljavlja (izvrši) prednostno poplačilno upravičenje. V našem pravnem sistemu se premičnine običajno dajejo v zavarovanje v obliki zastavne pravice, bodisi posestne, bodisi neposestne, v obeh primerih pa pridobi zastavni upnik tako imenovano izvedeno stvarno pravico. Zastavna pravica je pravica zastavnega upnika, da se zaradi neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti poplača skupaj z obrestmi in stroški iz vrednosti zastavljenega predmeta pred vsemi drugimi upniki zastavitelja. Pomembna značilnost zastavnih pravic je njihova akcesornost oziroma odvisnost od zavarovane terjatve. Kot taka zato ni samostojno prenosljiva pravica, niti ni samostojno izvedena stvarna pravica, temveč je venomer odvisna od zavarovane terjatve. Najpomembnejša sekcija stvarnopravnih zavarovanj se nanaša na zavarovanja z nepremičninami. Zastavna pravica na nepremičnini se tako imenuje hipoteka. Za hipoteko, kot vrsto zastavne pravice, veljajo vsa splošna načela, ki veljajo za zastavno pravico. Od navadne hipoteke se maksimalna hipoteka razlikuje po značilnostih zavarovane terjatve. Tukaj glede samih značilnostih SPZ ni preveč dosleden. Notarska prodaja nepremičnine, obremenjene s hipoteko, torej zunajsodna realizacija hipoteke je novost, za katero pa je primarna podlaga v SPZ-ju in se torej ureja po pravilih stvarnopravnega zakonika. ZFZ glede notarske hipoteke ureja zgolj pogoje za njeno zunajsodno uveljavitev z notarsko prodajo. Notarska prodaja je prodaja zastavljene nepremičnine, ki jo v imenu hipotekarnega upnika opravi notar zaradi zagotovitve zunajsodne uresničitve prednostnega poplačilnega upravičenja, vključenega v notarski hipoteki. Na zahtevo hipotekarnega upnika začne notarsko prodajo notar. Nekatere posamezne vrste stvarnopravnih zavarovanj, ki se delijo glede na predmet jamstva, niso zadostile potrebam poslovne prakse, zato so se razvile nove, sodobne oblike, ki so po razdelkih podrobneje razložene v nadaljevanju.
Ključne besede: hipoteka, izvršba, nepremičnine, prednostno poplačilno upravičenje, premičnine, stvarnopravna zavarovanja, zastavna pravica, zavarovana terjatev, zunajsodna uveljavitev, izvršitev
Objavljeno v DKUM: 18.02.2022; Ogledov: 1298; Prenosov: 339
Celotno besedilo (1,17 MB)

Opis: Disertacija obravnava problem nedoločenih izvršilnih naslovov ter analizira postopek izvršbe, kadar upnik predlaga izvršbo na podlagi pomanjkljivo določenega izvršilnega naslova. Problematika pomanjkljivo določenih izvršilnih naslovov se v večji meri pojavlja predvsem pri izvršilnih naslovih izdanih v delovnih sporih, ter pri izterjavi nedenarnih terjatev, težave pa lahko nastanejo tudi takrat, ko se v izvršilnem postopku v Republiki Sloveniji znajde tuj izvršilni naslov, v katerem je obveznost dolžnika določena v tuji valuti, ali pa so obresti določene tako, da se sklicujejo na tujo zakonodajo. V izvršilnem postopku velja temeljno načelo vezanosti na izvršilni naslov, ki ga imenujemo načelo formalne legalitete, zaradi katerega izvršilno sodišče ni upravičeno presojati, ali je konkretna terjatev v izvršilnem naslovu pravilno ugotovljena, temveč mora izvršbo dovoliti tako, kot izhaja iz izvršilnega naslova. Terjatev, ki je v izvršilnem naslovu pomanjkljivo navedena, je težko izvršiti, zato smo v doktorski disertaciji preučili predvsem možnosti za odpravo teh pomanjkljivosti. Ugotovili smo, da je presojo primernosti izvršilnega naslova za izvršbo treba opraviti v fazi dovolitve izvršbe, pri čemer se presoja primernosti nanaša tudi na obrestni del zahtevka. Prav tako smo ugotovili, da izvršilno sodišče ne sme samo pomensko določati obveznosti iz izvršilnega naslova, niti ne sme za namene razjasnitve vsebine terjatve postavljati izvedencev. Kadar je izvršilni naslov nedoločen, je neprimeren za izvršbo, zato mora sodišče upnikov predlog za izvršbo zavrniti. Zaključili smo, da zavrnitev upnikovega predloga zaradi neprimernosti izvršilnega naslova ne pomeni kršitve pravice do sodnega varstva. Izjemoma lahko izvršilni sodnik pomanjkljiv izrek izvršilnega naslova sam konkretizira, kadar so objektivno podani elementi za določitev obveznosti (npr. izvršilni sodnik sam konkretizira višino obrestne mere, kadar iz izreka tujega izvršilnega naslova izhaja sklicevanje na tuj zakon). Obravnavali smo tudi avstrijsko in hrvaško pravno ureditev ter ugotovili, da so avstrijski in hrvaški izvršilni naslovi v obrestnem delu veliko bolj določni kot slovenski izvršilni naslovi, ki vsebujejo le zapis »zakonske zamudne obresti«. V zvezi z izvrševanjem tujih izvršilnih naslovov smo ugotovili, da uporaba obveznih obrazcev, ki jih določajo evropske uredbe, zmanjšuje možnost, da tuj organ potrdi pomanjkljiv izvršilni naslov, vendar prihaja do težav predvsem pri izvršitvi obrestnega dela zahtevka, če le-ta ni dovolj preciziran v obrazcu. Zato bi bilo smiselno sprejeti skupna stališča glede zapisovanja obrestne mere. Po opravljeni primerjalno pravni analizi ureditve tožbe na dopolnitev izvršilnega naslova smo zaključili, da je pomanjkljivo določeno terjatev v izvršilnem naslovu mogoče dopolniti s t. i. »dopolnilnim izvršilnim naslovom«. Tožbo na dopolnitev izvršilnega naslova bi bilo treba z zakonodajno intervencijo po vzoru avstrijske pravne ureditve uvesti v slovenski pravni red.
Ključne besede: izvršilni naslov, načelo formalne legalitete, določnost tožbenega zahtevka, prisilna izvršba, zamudne obresti, izvršitev sodnih odločb
Objavljeno v DKUM: 31.05.2021; Ogledov: 1879; Prenosov: 457
Celotno besedilo (2,92 MB)

Opis: Z diplomsko nalogo sem raziskal Zakon o izvršbi in zavarovanju ter Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja in ostalo strokovno literaturo, ki ureja izvršilni postopek v Sloveniji. Živimo v času, kjer je zadolževanje skoraj neizbežno, ker pa včasih dolg ne uspe biti poravnan ustrezno med strankama samima, vskoči v zadevo država. Država je praktične naloge izvršbe zaupala izvršiteljem, ki so samozaposleni in delujejo pod nadzorom Zbornice izvršiteljev Slovenije in Ministrstva za pravosodje. Slovenski Zakon o izvršbi in zavarovanju je bil večkrat noveliran, saj je bodisi varoval dolžnika in je izvršilni postopek veljal za neučinkovitega, bodisi pa privilegiral upnika ter hitrost postopka. Zato je za vse novele zakona veljalo: dva koraka naprej, eden nazaj. Zakonodajalec mora biti pozoren tako na pravice upnika kot dolžnika ter urediti zakon tako, da nobena izmed strank ne zavlačuje postopka brez razloga ter nikogaršnje človekove pravice niso kršene. Izvršba, ki temelji na verodostojni listini, ki jo prejme Centralni oddelek za verodostojno listino, je vložena elektronsko preko spletnega portala in prispeva k razbremenitvi sodišča, saj je ni potrebno vložiti pisno. Čeprav je naš zakon napisan po vzoru avstrijskega zakona o izvršbi, je še vedno opaziti razlike med zakonodajama Avstrije in Slovenije zaradi zgodovinskih in ostalih razlogov. Primerjal pa bom tudi slovenski zakon z ureditvijo izvršilnega področja v Nemčiji. V diplomskem delu sem raziskal največje razlike med državami ter kako poteka čezmejna izvršba v Evropski uniji. S pomočjo pravnih metod sem področje izvršilnega prava raziskal takšnega, kot je zapisan v zakonih, kot tudi s pomočjo strokovnih člankov pregledal, kako naj bi bil zakon v prihodnosti urejen (lat.: de lege ferenda). Na koncu dela pa sem predstavil predloge za izboljšavo in pregledal trenutno stanje v Sloveniji.
Ključne besede: diplomske naloge, izvršba, izvršitelj, izvršba v Nemčiji in Avstriji, Zakon o izvršbi in zavarovanju, Centralni oddelek za verodostojno listino
Objavljeno v DKUM: 14.04.2020; Ogledov: 1292; Prenosov: 158
Celotno besedilo (504,93 KB)