Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Stvarnopravna zavarovanja delimo glede na objekt, ki je predmet jamstva. Tako stvarnopravna zavarovanja plačil v poslovni in sodni praksi razvrščamo na zavarovanja s terjatvami, med katere sodijo (pravi in nepravi) faktoring, finančna zavarovanja, odstop terjatve v zavarovanje ali fiduciarna cesija in zastavna pravica na terjatvah (vrednostnih papirjih in drugih premoženjskih pravicah). Naslednjo pomembno vlogo igrajo zavarovanja s premičninami, ki jih poznamo v obliki fiduciarnega prenosa lastninske pravice ali prenosa lastninske pravice v zavarovanje v obliki zastavne pravice na premičnini, ki je lahko bodisi posestna bodisi neposestna, in sodobne oblike pridržka lastninske pravice. Najpomembnejša vrsta stvarnopravnih zavarovanj so zavarovanja z nepremičninami, to so hipoteka, finančni lizing nepremičnin in (predialno) stvarno breme. Posebna značilnost določenih institutov oziroma vrst zavarovanj je ta, da lahko upnik v primeru neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti zunajsodno uveljavlja (izvrši) prednostno poplačilno upravičenje. V našem pravnem sistemu se premičnine običajno dajejo v zavarovanje v obliki zastavne pravice, bodisi posestne, bodisi neposestne, v obeh primerih pa pridobi zastavni upnik tako imenovano izvedeno stvarno pravico. Zastavna pravica je pravica zastavnega upnika, da se zaradi neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti poplača skupaj z obrestmi in stroški iz vrednosti zastavljenega predmeta pred vsemi drugimi upniki zastavitelja. Pomembna značilnost zastavnih pravic je njihova akcesornost oziroma odvisnost od zavarovane terjatve. Kot taka zato ni samostojno prenosljiva pravica, niti ni samostojno izvedena stvarna pravica, temveč je venomer odvisna od zavarovane terjatve. Najpomembnejša sekcija stvarnopravnih zavarovanj se nanaša na zavarovanja z nepremičninami. Zastavna pravica na nepremičnini se tako imenuje hipoteka. Za hipoteko, kot vrsto zastavne pravice, veljajo vsa splošna načela, ki veljajo za zastavno pravico. Od navadne hipoteke se maksimalna hipoteka razlikuje po značilnostih zavarovane terjatve. Tukaj glede samih značilnostih SPZ ni preveč dosleden. Notarska prodaja nepremičnine, obremenjene s hipoteko, torej zunajsodna realizacija hipoteke je novost, za katero pa je primarna podlaga v SPZ-ju in se torej ureja po pravilih stvarnopravnega zakonika. ZFZ glede notarske hipoteke ureja zgolj pogoje za njeno zunajsodno uveljavitev z notarsko prodajo. Notarska prodaja je prodaja zastavljene nepremičnine, ki jo v imenu hipotekarnega upnika opravi notar zaradi zagotovitve zunajsodne uresničitve prednostnega poplačilnega upravičenja, vključenega v notarski hipoteki. Na zahtevo hipotekarnega upnika začne notarsko prodajo notar. Nekatere posamezne vrste stvarnopravnih zavarovanj, ki se delijo glede na predmet jamstva, niso zadostile potrebam poslovne prakse, zato so se razvile nove, sodobne oblike, ki so po razdelkih podrobneje razložene v nadaljevanju.
Ključne besede: hipoteka, izvršba, nepremičnine, prednostno poplačilno upravičenje, premičnine, stvarnopravna zavarovanja, zastavna pravica, zavarovana terjatev, zunajsodna uveljavitev, izvršitev
Objavljeno v DKUM: 18.02.2022; Ogledov: 953; Prenosov: 250
Celotno besedilo (1,17 MB)

Opis: Disertacija obravnava problem nedoločenih izvršilnih naslovov ter analizira postopek izvršbe, kadar upnik predlaga izvršbo na podlagi pomanjkljivo določenega izvršilnega naslova. Problematika pomanjkljivo določenih izvršilnih naslovov se v večji meri pojavlja predvsem pri izvršilnih naslovih izdanih v delovnih sporih, ter pri izterjavi nedenarnih terjatev, težave pa lahko nastanejo tudi takrat, ko se v izvršilnem postopku v Republiki Sloveniji znajde tuj izvršilni naslov, v katerem je obveznost dolžnika določena v tuji valuti, ali pa so obresti določene tako, da se sklicujejo na tujo zakonodajo. V izvršilnem postopku velja temeljno načelo vezanosti na izvršilni naslov, ki ga imenujemo načelo formalne legalitete, zaradi katerega izvršilno sodišče ni upravičeno presojati, ali je konkretna terjatev v izvršilnem naslovu pravilno ugotovljena, temveč mora izvršbo dovoliti tako, kot izhaja iz izvršilnega naslova. Terjatev, ki je v izvršilnem naslovu pomanjkljivo navedena, je težko izvršiti, zato smo v doktorski disertaciji preučili predvsem možnosti za odpravo teh pomanjkljivosti. Ugotovili smo, da je presojo primernosti izvršilnega naslova za izvršbo treba opraviti v fazi dovolitve izvršbe, pri čemer se presoja primernosti nanaša tudi na obrestni del zahtevka. Prav tako smo ugotovili, da izvršilno sodišče ne sme samo pomensko določati obveznosti iz izvršilnega naslova, niti ne sme za namene razjasnitve vsebine terjatve postavljati izvedencev. Kadar je izvršilni naslov nedoločen, je neprimeren za izvršbo, zato mora sodišče upnikov predlog za izvršbo zavrniti. Zaključili smo, da zavrnitev upnikovega predloga zaradi neprimernosti izvršilnega naslova ne pomeni kršitve pravice do sodnega varstva. Izjemoma lahko izvršilni sodnik pomanjkljiv izrek izvršilnega naslova sam konkretizira, kadar so objektivno podani elementi za določitev obveznosti (npr. izvršilni sodnik sam konkretizira višino obrestne mere, kadar iz izreka tujega izvršilnega naslova izhaja sklicevanje na tuj zakon). Obravnavali smo tudi avstrijsko in hrvaško pravno ureditev ter ugotovili, da so avstrijski in hrvaški izvršilni naslovi v obrestnem delu veliko bolj določni kot slovenski izvršilni naslovi, ki vsebujejo le zapis »zakonske zamudne obresti«. V zvezi z izvrševanjem tujih izvršilnih naslovov smo ugotovili, da uporaba obveznih obrazcev, ki jih določajo evropske uredbe, zmanjšuje možnost, da tuj organ potrdi pomanjkljiv izvršilni naslov, vendar prihaja do težav predvsem pri izvršitvi obrestnega dela zahtevka, če le-ta ni dovolj preciziran v obrazcu. Zato bi bilo smiselno sprejeti skupna stališča glede zapisovanja obrestne mere. Po opravljeni primerjalno pravni analizi ureditve tožbe na dopolnitev izvršilnega naslova smo zaključili, da je pomanjkljivo določeno terjatev v izvršilnem naslovu mogoče dopolniti s t. i. »dopolnilnim izvršilnim naslovom«. Tožbo na dopolnitev izvršilnega naslova bi bilo treba z zakonodajno intervencijo po vzoru avstrijske pravne ureditve uvesti v slovenski pravni red.
Ključne besede: izvršilni naslov, načelo formalne legalitete, določnost tožbenega zahtevka, prisilna izvršba, zamudne obresti, izvršitev sodnih odločb
Objavljeno v DKUM: 31.05.2021; Ogledov: 1430; Prenosov: 327
Celotno besedilo (2,92 MB)

Opis: Z diplomsko nalogo sem raziskal Zakon o izvršbi in zavarovanju ter Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja in ostalo strokovno literaturo, ki ureja izvršilni postopek v Sloveniji. Živimo v času, kjer je zadolževanje skoraj neizbežno, ker pa včasih dolg ne uspe biti poravnan ustrezno med strankama samima, vskoči v zadevo država. Država je praktične naloge izvršbe zaupala izvršiteljem, ki so samozaposleni in delujejo pod nadzorom Zbornice izvršiteljev Slovenije in Ministrstva za pravosodje. Slovenski Zakon o izvršbi in zavarovanju je bil večkrat noveliran, saj je bodisi varoval dolžnika in je izvršilni postopek veljal za neučinkovitega, bodisi pa privilegiral upnika ter hitrost postopka. Zato je za vse novele zakona veljalo: dva koraka naprej, eden nazaj. Zakonodajalec mora biti pozoren tako na pravice upnika kot dolžnika ter urediti zakon tako, da nobena izmed strank ne zavlačuje postopka brez razloga ter nikogaršnje človekove pravice niso kršene. Izvršba, ki temelji na verodostojni listini, ki jo prejme Centralni oddelek za verodostojno listino, je vložena elektronsko preko spletnega portala in prispeva k razbremenitvi sodišča, saj je ni potrebno vložiti pisno. Čeprav je naš zakon napisan po vzoru avstrijskega zakona o izvršbi, je še vedno opaziti razlike med zakonodajama Avstrije in Slovenije zaradi zgodovinskih in ostalih razlogov. Primerjal pa bom tudi slovenski zakon z ureditvijo izvršilnega področja v Nemčiji. V diplomskem delu sem raziskal največje razlike med državami ter kako poteka čezmejna izvršba v Evropski uniji. S pomočjo pravnih metod sem področje izvršilnega prava raziskal takšnega, kot je zapisan v zakonih, kot tudi s pomočjo strokovnih člankov pregledal, kako naj bi bil zakon v prihodnosti urejen (lat.: de lege ferenda). Na koncu dela pa sem predstavil predloge za izboljšavo in pregledal trenutno stanje v Sloveniji.
Ključne besede: diplomske naloge, izvršba, izvršitelj, izvršba v Nemčiji in Avstriji, Zakon o izvršbi in zavarovanju, Centralni oddelek za verodostojno listino
Objavljeno v DKUM: 14.04.2020; Ogledov: 1078; Prenosov: 122
Celotno besedilo (504,93 KB)

Opis: Magistrsko delo obravnava institut seznama dolžnikovega premoženja, ki je eno izmed področij, ki je bilo z zadnjo novelo Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) spremenjeno oziroma dopolnjeno. Sam institut je sicer svojo podobo že večkrat spremenil, saj zakonodajalec teži k temu, da bi bil urejen na način, da bi v postopku izvršbe dosegal svoj cilj, ki pa je v čim lažjem in čim hitrejšem poplačilu upnika. V začetnem poglavju je tako predstavljen institut seznama dolžnikovega premoženja skozi novele ZIZ, z namenom predstavitve postopnega izoblikovanja instituta in njegovega spreminjanja skozi čas. V nadaljnjem poglavju je opredeljena novost, sprejeta z novelo ZIZ-L, in sicer informativni seznam dolžnikovega premoženja, sam zaključek predstavitve predmetnega instituta pa se v nadaljevanju zaključi s celovitim pregledom instituta kot takega s poudarkom na sodni praksi. V nadaljevanju je predstavljena primerjalno pravna ureditev seznama dolžnikovega premoženja, z ureditvijo v Avstriji in na Hrvaškem. Drugi del predmetnega magistrskega dela pa je namenjen obravnavanju Uredbe o čezmejni zamrznitvi bančnih računov, s katero lahko upnik doseže zamrznitev bančnega računa v drugi državi članici, ki jo uredba zavezuje, ter tako lažje pride do poplačila njegove terjatve in do izpolnitve cilja izvršilnega postopka. Magistro delo tako prikaže nekatere rešitve in težave, ki jih prinašajo omenjene možnosti, ki so na voljo upniku.
Ključne besede: izvršba, izvršilni postopek, izvršilna sredstva, seznam dolžnikovega premoženja, informativni seznam dolžnikovega premoženja, novela ZIZ-L, Uredba o zamrznitvi bančnih računov, transakcijski račun.
Objavljeno v DKUM: 19.12.2019; Ogledov: 1222; Prenosov: 114
Celotno besedilo (694,99 KB)

Opis: Davek je obvezna dajatev, ki jo mora zavezanec za davek plačati državi. Če zavezanec za davek, dolga ne poravna v celoti in pravočasno, država preko pooblaščenih davčnih organov od zavezanca, ki je lahko fizična ali pravna oseba, davek izterja. To stori v posebnem postopku, ki se imenuje davčna izvršba. Za pobiranje davkov in izvršbo je v Sloveniji pristojna Finančna uprava Republike Slovenije. Izvršba je zadnja stopnja davčnega postopka in se sproži zoper davčnega zavezanca ko ta ne poravna dolgovanega zneska. Izvršba se lahko opravi v različnih oblikah, pri izbiri mora davčni organ upoštevati davčna načela in za konkretni primer izbrati najustreznejšo sredstvo, tako da bo izvršba še vedno uspešna. Prvotno poseže po dolžnikovih denarnih prejemkih, sredstvih na bankah ali hranilnicah, dolžnikovih terjatvah ali opravi rubež premičnin. Če te metode niso učinkovite, pa sodišče na predlog davčnega organa sproži postopek izvršbe na nepremičnine, dolžnikov delež v družbi in ostale premoženjske pravice dolžnika. V diplomski nalogi je podrobneje predstavljena davčna izvršba na dolžnikove denarne prejemke, ki je v praksi tudi najuspešnejša metoda izvršbe. Poleg tega se smatra za dolžnika ta metoda najmanj ogrožajoča. Z izvršbo se poseže po dolžnikovi plači oziroma drugih denarnih prejemkih, tako da delodajalec ali drug izplačevalec mesečno nakazuje del plačila na račun davčnega organa. Izvršba se zaključi ko se zarubi celoten znesek dolga, dolžnika pa bremenijo tudi vsi stroški postopka.
Ključne besede: davek, davčna izvršba, davčna izvršba na dolžnikove denarne prejemke, davčni organ, Finančna uprava Republike Slovenije
Objavljeno v DKUM: 26.11.2018; Ogledov: 1427; Prenosov: 96
Celotno besedilo (978,45 KB)