SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
IZVENSODNA PRODAJA ZASTAVLJENE STVARI
Jasmina Cvetanovska, 2012, diplomsko delo

Opis: Že v starem Rimu se je lahko upnik iz zastavljene stvari poplačal izvensodno, saj mu ni bilo potrebno vložiti tožbe in tako zahtevati izvršbe. Zastavljeno stvar je po zapadlosti terjatve preprosto prodal in se iz izkupička poplačal. Praviloma se danes upnik iz predmeta zastavne pravice poplača v izvršilnem postopku, vendar pa lahko, zaradi vse večje težnje po praktičnosti in hitrejših rešitvah, v določenih primerih pride do poplačila tudi brez posredovanja sodišč. Izvensodna prodaja prihaja najbolj v poštev pri ročni zastavni pravici, pri kateri se upnik in dolžnik o tem načinu prodaje dogovorita. Pri nekaterih oblikah stvarnopravnih zavarovanj in pri gospodarskih pogodbah pa se tak dogovor celo domneva. Tudi na področju zavarovanj z nepremičninami je SPZ našel enostavnejšo rešitev v realizaciji, ko je pri notarski hipoteki predvidel možnost prodaje po notarju. Ta način prodaje se bo začel v praksi uporabljati šele, ko bo ustrezno spremenjen ZN, zato je za enkrat za uresničitev hipoteke predviden zgolj sodni postopek. Prednosti izvensodne prodaje v primerjavi s sodno se najbolj pokažejo pri vsakodnevnem poslovanju med gospodarskimi subjekti, saj upnikom omogoča hitrejšo in manj zapleteno realizacijo zavarovanja. Tovrstna oblika prodaje je za upnika veliko bolj praktična, saj lahko stvar proda sam in se pri tem izogne dolgotrajnim sodnim postopkom, hkrati pa so z njo povezani tudi nižji stroški.
Ključne besede: zastavna pravica, izvensodna prodaja, sodna prodaja, upnik, zastavitelj, terjatev
Objavljeno: 31.05.2012; Ogledov: 2246; Prenosov: 448
.pdf Polno besedilo (513,35 KB)

2.
Dogovor o finančnem zavarovanju v luči stvarno pravnih zavarovanj
Miha Šlamberger, 2016, doktorska disertacija

Opis: Direktiva o finančnih zavarovanjih (Direktiva 2002/47/ES) je bila sprejeta z namenom povečanja učinkovitosti zavarovanj na finančnih trgih in posledično povečanja likvidnosti finančnih zavarovanj. Evropska komisija je sledila cilju odstranitve omejitev za učinkovito uporabo dogovorov o finančnih zavarovanjih, tako da je omejila formalnosti pri ustanavljanju in izvrševanju finančnih zavarovanj, podprla zaščito dogovorov o finančnih zavarovanjih pred posledicami pravil insolvenčnih postopkov, dovolila uporabo finančnega zavarovanja kakor, da bi bil prejemnik njihov lastnik, in priznala veljavo strukturi popolnega prenosa pravice v dogovoru o finančnem zavarovanju in dogovora o izravnavi. Direktiva je bila v slovenski pravni red prenesena z Zakonom o finančnih zavarovanjih, ki je implementiral nekaj prilagoditev obstoječih oblik stvarnopravnih zavarovanj z ustanovitvijo zastavne pravice na finančnih instrumentih ali prenosom finančnih instrumentov v zavarovanje. Kot finančna zavarovanja se tako lahko uporabijo finančni instrumenti, gotovina ali bančno posojilo, pogodbe oz. dogovori o finančnem zavarovanju, pa se lahko sklepajo le med določenimi pravnimi osebami. Namen disertacije je ugotoviti kakšen je položaj dolžnika zaradi posebnih pravil in ali se njegov položaj poslabšuje. Posebna pravila se nanašajo na spremembe v obličnostnih zahtevah ob sklepanju dogovora o finančnem zavarovanju (odprava administrativnih ovir), možnostih posebnih dogovorov o uporabi predmeta zavarovanja, prilastitvi in neto izravnavi v primeru nastopa pogoja izvršitve. Posebno pozornost pa namenjam postopkom unovčitve zavarovanj, saj je direktiva sledila ideji pospešitve neformaliziranih postopkov izvensodnega unovčevanja. Po natančni analizi zakonske ureditve, primerjalnopravnem pregledu ureditev v Avstriji, Nemčiji in Združenem kraljestvu ter analizi obstoječe sodne prakse zaključujem, da se položaj dolžnika zaradi možnosti posebnih dogovorov ni bistveno poslabšal, saj posebni dogovori brez pristanka dajalca zavarovanja niso mogoči. Zgolj podreditev dogovora pod pravila o finančnih zavarovanjih ne zadošča za aplikacijo vseh posebnosti, s čimer ima dajalec zavarovanja vselej možnost vplivati in predvideti svoj položaj ob zadlosti terjatve. Obstoječa pozitivnopravna ureditev sicer zadostno ureja položaj dolžnika, bilo pa bi smiselno v prihodnje natančneje določiti dopustne metode oz. načine vrednotenja finančnih zavarovanj, da bi se odpravili dvomi o morebitni kršitvi prepovedi komisoričnega dogovora, in bi se prilagodile tehnike vodenja nematerializiranih vrednostnih papirjev možnostim posebnih dogovorov o finančnih zavarovanjih.
Ključne besede: finančna zavarovanja, finančni instrumenti, pravica uporabe, prisvojitev, dogovor o neto izravnavi, izvensodna prodaja
Objavljeno: 29.05.2017; Ogledov: 185; Prenosov: 31
.pdf Polno besedilo (1,83 MB)

Iskanje izvedeno v 0.05 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici