| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
REŠEVANJE KRIZE V MALIH IN SREDNJIH PODJETJIH
Martin Dobovišek, 2012, diplomsko delo

Opis: Trenutna gospodarska in finančna kriza, združena lastniška in menedžerska funkcija, neučinkovita izraba časa, pomanjkanje znanja na področju vodenja in strateških odločitev, nezadosten vir finančnih sredstev in premalo strokovnega kadra so značilnosti, ki so za mala in srednje velika podjetja lahko razlog za propad. Veliko podjetij poseže po stečajnem postopku, veliko pa se jih skuša rešiti z zunaj sodno poravnavo ali postopkom prisilne poravnave. Medtem ko je prisilna poravnava zakonsko urejen sodni postopek, pa se pri prostovoljni poravnavi upniki sami dogovorijo z dolžnikom in poizkušajo doseči kompromis. Kadar je dolžnikov več, se morajo s sprejetimi sklepi strinjati prav vsi, a so pri tem prosti, kako se bodo dogovorili in uredili medsebojne terjatve in obveznosti, saj tukaj v nasprotju s prisilno poravnavo ni določeno, koliko se dolg sme znižati, koliko let se bo odplačeval in podobno. Reševanje krize v podjetju s postopkom prisilne poravnave je zahtevno in terja od managementa dobro poznavanje realnega finančnega stanja podjetja, veliko pripravljenost na spremembe, strokovnost, doslednost in znanje. Podjetja se morajo postopka lotiti natančno in strokovno ob upoštevanju kogentnih zakonskih predpisov, kajti le tako lahko upajo na realizacijo začrtanih ciljev in na uspeh. Lahko pa se zgodi, da dolžnik kljub potrjeni prisilni poravnavi svojih znižanih obveznosti še vedno ni sposoben izpolniti, takrat navadno sledi stečaj. Stečajni postopek predstavlja izhod iz krize podjetja, ne sicer v smislu revitalizacije celotnega stečajnega dolžnika, saj bo slednji s stečajem prenehal, nedvomno pa v smislu možnosti ohranjanja zdravih jeder, (kar omogoča institut prodaje premoženja stečajnega dolžnika, ki je poslovna celota). Insolvenčno pravo, za razliko od stečajnega prava, želi ohraniti zdrava jedra z dobrimi programi in kadri, ki so lahko podlaga za nov podjetniški začetek. Sanacijske rešitve je treba domisliti in sprejeti v gospodarskih subjektih, sodišča pa nadzorujejo postopke. Najpomembnejše načelo insolvenčnega prava je takojšnje in hitro ukrepanje pri insolventnosti oziroma nelikvidnosti. Finančno prestrukturiranje predstavlja celoto ukrepov, ki se izvedejo, da bi dolžnik postal kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben (ukrep finančnega prestrukturiranja).
Ključne besede: kriza, sanacija, izvensodna poravnava, prisilna poravnava, finančno prestrukturiranje, stečaj, Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju.
Objavljeno: 28.11.2012; Ogledov: 1528; Prenosov: 195
.pdf Celotno besedilo (326,58 KB)

2.
Pravna narava dogovora v mediaciji
Nina Marin, 2016, diplomsko delo

Opis: Mediacija kot ena izmed oblik alternativnega reševanja sporov je proces, v katerem ni sodnika, ki bi odločal o spornem vprašanju, ampak je nevtralna tretja oseba tista, ki pomaga strankam, da dosežejo sporazum. Vloga mediatorja v tem procesu torej ni odločati o spora, ampak omogočiti strankam najboljše možnosti in jim pomagati pri usmeritvi, da dosežejo sporazum. Proces mediacije je prostovoljen, fleksibilen in zaupen, kar predstavlja pomembno prednost, zaradi katere se v zadnjem času vse več strank odloča, da bodo spor reševale s pomočjo tega postopka. Eden izmed razlogov zaradi katerega se stranke odločajo za mediacijo je tudi ta, da je veliko cenejša in hitrejša od sodnih postopkov, kar velja še posebej za Veliko Britanijo. Zaradi nevtralnosti mediatorja so stranke precej bolj zaupljive kot če se spor odvija pred sodiščem, pri tem pa je pomembna razlika med obema postopkoma. V postopku mediacije mediator ne sprejme nobene zavezujoče odločitve in ne presoja, katera stranka ima v sporu prav. Stranki tako obdržita neke vrste avtonomnost, katere rezultat je sporazum, ki ga oblikujeta stranki sami z lastno aktivnostjo, mediator pa jima pri tem samo pomaga. Rešitev mediacije je lahko tudi brez pravnih elementov, kar pomeni, da se lahko zaključi z opravičilom, obžalovanjem, moralno zavezo. Kljub temu da se mediacijski postopek sicer lahko konča na različne načine, je sklenitev sporazuma o rešitvi spora najbolj zaželena. Izbiro oblike sklenjenega sporazuma imajo stranke same oziroma je to odvisno od okoliščin in pravil konkretne mediacije. Pri tem je za odločitev o tem, kakšno obliko sporazuma bodo stranke sklenile, pomembna pravna narava posameznega dogovora oziroma sporazuma. Ena izmed možnosti je sklenitev izvensodne poravnave, ki ima to slabost, da kot pogodba civilnega prava ni neposredno izvršljiva. To lahko pomeni precejšnjo slabost v primeru, ko ena izmed pogodbenih strank svoje obveznosti ne izpolni, saj taka poravnava ne omogoča prisilne izpolnitve v izvršbi, ampak mora upravičenec to zahtevati s tožbo v sodnem postopku. Stranke pa pridobijo izvršljivost doseženega sporazuma, če ga sklenejo v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, sodne poravnave ali v obliki arbitražne odločbe na podlagi poravnave.
Ključne besede: mediacija, proces, nevtralnost mediatorja, rešitev mediacije, sporazum o rešitvi spora, pravna narava dogovora, izvensodna poravnava
Objavljeno: 02.12.2016; Ogledov: 756; Prenosov: 75
.pdf Celotno besedilo (550,25 KB)

Iskanje izvedeno v 0.05 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici