| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 18
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
PSIHIATRIČNO IZVEDENSTVO KOT DOKAZ V KAZENSKEM POSTOPKU
Suzana Zupan, 2009, diplomsko delo

Opis: POVZETEK Področje psihiatričnega izvedenstva predstavlja eno izmed področij, kjer prihaja do prepletanja prava in psihiatrije. Osrednja tema moje diplomske naloge, katere naslov je » Psihiatrično izvedenstvo kot dokaz v kazenskem postopku « je področje psihiatričnega izvedenstva. Dandanes je psihiatrično izvedenstvo že neizogiben del mnogih kazenskih postopkov sodnih dvoran. Psihiatrično izvedenstvo je torej tista vrsta izvedenstva, ki se sme odrediti v primeru obstoja konkretnih okoliščin in dejstev, ki utemeljujejo sum, da obdolženec ob storitvi kaznivega dejanja ni bil prišteven bodisi zaradi duševne motnje bodisi zaradi duševne manjrazvitosti ali pa je bila zaradi takšnega stanja ali zaradi kakšne druge trajne in hude duševne motenosti njegova prištevnost zmanjšana, ali pa obstaja resen dvom, da se zaradi svojega duševnega stanja ne more udeleževati kazenskega postopka. Pri tem se psihiatrični pregled odredi s pisno odredbo sodišča, pri čemer morajo biti naloge psihiatričnega izvedenca v odredbi nazorno konkretizirane. Sodišče se torej odloči za izvedenca takrat, kadar je za ugotovitev kakšnega dejstva potrebno določeno strokovno znanje, s katerim pa sodišče samo ne razpolaga. Z izvedenstvom kot posebnim preiskovalnim dejanjem se v kazenskem postopku pridobi dokaz. Pridobi se izvid in mnenje izvedenca. Opozoriti velja, da sodišče pri presoji dokazov ni vezano na nikakršna formalna pravna pravila o vrednosti nekega dokaza. Izvedenstvo se torej nanaša na dejanska in ne na pravna vprašanja. Področje, kjer se pravo in psihiatrija srečujeta je torej področje forenzične psihiatrije. Gre za stičišče dveh v esenci nezdružljivih ved. To pa je poglavitni razlog, da se v forenzični psihiatriji in zatorej tudi v sodno psihiatričnem izvedenstvu srečamo z vrsto etičnih dilem. Osrednja etična dilema, ki jo lahko izpostavim je dvojni položaj psihiatričnega izvedenca. Gre za kolizijo dveh vlog, ki jih psihiater ima. Na eni strani se psihiater znajde v vlogi izvedenca, na drugi pa v vlogi zdravnika oziroma terapevta. Nikakor pa ne smemo zanemariti področja varovanja osebnih podatkov osebe, ki je v kazenskem postopku, pojasnilne dolžnosti psihiatričnega izvedenca, načelo poštenosti ter prizadevanja po objektivnosti.
Ključne besede: Ključne besede: neprištevnost - dokazno sredstvo – psihiatrična ekspertiza - psihiatrični izvedenec - izvid in mnenje - psihiatrični pregled – varnostni ukrepi – duševna motnja in duševno zdravje.
Objavljeno: 17.12.2009; Ogledov: 4013; Prenosov: 491
.pdf Celotno besedilo (733,31 KB)

2.
BISTVENO ZMANJŠANO PRIŠTEVNI STORILCI KAZNIVIH DEJANJ
Mateja Plajnšek, 2010, diplomsko delo

Opis: Bistveno zmanjšana prištevnost pomeni takšno psihično stanje storilca kaznivega dejanja, ki jo večina kazenskih zakonodaj, tudi slovenska, šteje za pomembno okoliščino izvršenega kaznivega dejanja. Le-to stanje lahko vpliva na krivdo v dveh smereh, in sicer, tako da krivdo zmanjšuje (ko je storilcu kaznivega dejanja bilo bistveno oteženo spoštovanje zakonskih norm) ali pa jo celo utrjuje (ko prevladajo druge okoliščine izvršenega kaznivega dejanja, ki povečujejo krivdo ali ko govorimo o actio libera in causa). Bistveno zmanjšano prištevni storilci se štejejo za prištevne in se jim tako izreče obsodilna sodba. Da lahko govorimo o bistveno zmanjšani prištevnosti, morajo biti pri storilcu izpolnjeni določeni biološki in psihološki pogoji. T.i. biološki pogoji, ki pa po svojem izvoru niti niso nujno biološki (so lahko na primer tudi privzgojeni), povzročijo posledice na intelektualni ali voluntativni komponenti (na vsaj eni izmed njiju ali na obeh hkrati) storilčevega odzivanja, tako da so le-te bistveno zmanjšane oziroma omejene. To pomeni, da je storilčeva sposobnost razumeti pomen svojega dejanja oziroma sposobnost imeti lastno ravnanje v oblasti zmanjšana do te mere, da bi moral za dosego ravni, ki se pričakuje od povprečnega, zdravorazumskega, normalnega posameznika, vložiti veliko več napora. To dejstvo je tudi vzrok, zakaj bistveno zmanjšano prištevnemu storilcu omiliti kazen. Ker pa bi storilec v takšnem psihičnem stanju še vedno lahko, če bi le vložil več mentalnega in voljnega napora, ravnal v skladu z zakonskim predpisi, ga je potrebno vseeno šteti za krivega (seveda ob izpolnjevanju vseh ostalih pogojev kaznivosti) in mu izreči obsodilno sodbo. Slovenski Kazenski zakonik pa ne uzakonja obvezne omilitve kazni, ampak daje zgolj to možnost, ki pa se presoja od primera do primera. Zakon daje tudi možnost izrekanja varnostnih ukrepov, saj gre pri bistveno zmanjšano prištevnih storilcih pogosto za nevarne storilce oziroma storilce s posebnimi značilnostmi. Že biološki pogoji (duševne motnje, manjrazvitosti) lahko v posameznih primerih pokažejo na umestnost uporabe ukrepa psihiatričnega zdravljenja. Pojem prištevnosti in posledično tudi bistveno zmanjšane prištevnosti je pravne narave in z njim lahko operira le sodišče. Ker pa le-to ni usposobljeno in posledično tudi ni pristojno za presojanje o storilčevem duševnem, psihičnem stanju, je nujno sodelovanje s strokovnjaki s psihiatričnega področja. Tako se, v primeru, ko se pojavi dvom o storilčevem stanju duha v času izvršitve kaznivega dejanja, k sodelovanju pritegne izvedenec psihiater. Iz njegovega izvedeniškega mnenja mora izhajati ugotovitev ali je storilec v času izvršitve kaznivega dejanja lahko razumel pomen svojega ravnanja in/ali je le-to lahko imel v oblasti. Sodnikova naloga pa je, da se vrednostno opredeli, seveda ob upoštevanju vseh ostalih okoliščin kaznivega dejanja, ter poda končno oceno o storilčevi prištevnosti in posledično tudi o njegovi krivdi, ter da ne nazadnje izreče tudi sodbo.
Ključne besede: omilitev kazni, varnostni ukrepi, izvedenec psihiater, biološki in psihološki pogoji, voluntativna in intelektualna komponenta.
Objavljeno: 24.05.2010; Ogledov: 3750; Prenosov: 329
.pdf Celotno besedilo (723,77 KB)

3.
POVEZAVA MED DAVČNIM SVETOVANJEM IN DRUGIMI OBLIKAMI SVETOVANJA
Maja Mohorič, 2010, diplomsko delo

Opis: Davčno svetovanje je v današnjih časih vedno bolj pomembna smernica, saj lahko podjetja s pravilno odločitvijo, dobro gospodarijo s sredstvi podjetja. Do pravilne odločitve pa pomaga dober davčni svetovalec. Dober davčni svetovalec je izobražen in se izobražuje na Inštitutu za revizijo, kjer si pridobi naziv Preizkušen davčnik; na Zbornici davčnih svetovalec pa si pridobi naziv davčni svetovalec. Morala in etika davčnega svetovalca sta najpomebnejši v tej karatkeristiki tipa, hkrati pa je pomembno še izobraževanje in nenehno dopolnjevanje znanja… Ker pa davčni svetovalec ne deluje sam, smo opisali še vse ostale oblike svetovanj, s katerimi sodeluje davčni veščak, in sicer odvetniki, revizorji, notarji, sodni izvedenci ter poslovni svetovalci se najbolj povezujejo.
Ključne besede: • davčni svetovalec; • revizor; • davčni revizor; • odvetnik; • sodni izvedenec; • notar
Objavljeno: 20.09.2010; Ogledov: 1559; Prenosov: 87
.pdf Celotno besedilo (784,75 KB)

4.
VREDNOTENJE FORENZIČNIH DOKAZOV V PRAKSI SLOVENSKIH SODIŠČ
Jasna Klevišar, 2012, diplomsko delo

Opis: T.i. CSI efekt in slovenski medijsko odmevni primeri so na laični javnosti pustili vtis, da sodišča strokovnih mnenj Nacionalnega forenzičnega laboratorija ne upoštevajo, ter da forenzični strokovnjaki svojega dela ne opravijo dovolj strokovno. Razne TV nadaljevanke so pustile vtis, da forenzični strokovnjak npr. najdene prstne sledi naloži v računalnik ter malce počaka, da mu le-ta ponudi odgovor oz. pozitivno individualno identifikacijo. Vendar je prikazano delo forenzičnega strokovnjaka v nadaljevankah večinoma zelo daleč od resnice. Namen diplomskega dela je bralca preko prikaza sodne prakse popeljati skozi težave in dejavnike s katerimi so se soočali forenzični dokazi oz. forenzični strokovnjaki v fazi sojenja, in ki so vplivali na to, da slovenska sodišča niso pripisovala forenzičnemu dokazu takšne dokazne vrednosti, kot jo ima danes. Poleg tega je namen raziskati ali so še vedno prisotne, glede na to, da obstajajo različni forenzični dokazi, ki jih lahko razdelimo glede na to ali je forenzični strokovnjak do njih prišel preko subjektivne ali analitske metode, razlike v njihovi dokazni vrednosti pred sodiščem.
Ključne besede: forenzični dokaz, forenzični strokovnjak, izvedenec, izvedensko mnenje, vrednotenje dokazov, dokazna vrednost, Nacionalni forenzični laboratorij, sodna praksa
Objavljeno: 14.09.2012; Ogledov: 1661; Prenosov: 389
.pdf Celotno besedilo (985,72 KB)

5.
FORENZIČNA PSIHOLOGIJA IN VERODOSTOJNOST PRIČ (KRIMINOLOŠKI VIDIK)
Nina Potočnik, 2013, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo je po vsebinski plati razdeljeno na dva dela. V prvem delu poskušam pravnikom približati področje forenzične psihologije s predstavitvijo problematike nesoglasja med psihologi glede same definicije, njen zgodovinski razvoj ter predstavitev posameznih vidnejših predstavnikov in njihovih odmevnejših odkritij. V strokovnih krogih je govora o konfliktu med pravom in psihologijo, zaradi česar je pozornost namenjena tudi načinom interakcije med obema disciplinama ter možnih vzrokih za napetost med njima. Nadalje je predstavljena členitev forenzične psihologije kot vede na več specialnih smeri in najpogosteje uporabljene metode znotraj le teh. Psihologija je posplošeno gledano študija človeškega obnašanja in se posledično navezuje tudi na pravo, ki kot primarni instrument služi družbi za nadzor le tega. Morda prav to pojasnjuje razlog, zakaj je pravo tako rodoviten vir raziskovalnih idej za psihologe. Verodostojnost pričanja je eno izmed najpogosteje v tuji strokovni literaturi obravnavanih in raziskanih področij, zaradi česar sem se tej temi posvetila v drugem delu diplomske naloge. Predstavljen je institut zaslišanja priče ter dejavniki, ki vplivajo na dokazno vrednost pričanja, razdeljeni posplošeno gledano na zunanje dejavnike zaznavanja in notranje dejavnike, ki so povezani z osrednjo in končno obdelavo podatkov. Spomin priče, ki igra ključno vlogo v predkazenskih in kazenskih postopkih, žal ni nezmotljiv. Tako so v tem sklopu obravnavani izvori nenatančnosti spominske obnove: spominske napake, nezmožnost priklica podatkov iz dolgoročnega spomina ter gotovost v lasten spomin. Nadalje so predstavljene osebnostne lastnosti, ki vplivajo na značilnost spominske obnove in zadnja faza – izpoved priče, katera le redko predstavlja pravo "adaequatio rei et mentis". Diplomsko delo zaključim s spoznanjem, da zgolj praktično znanje o duševnosti, pridobljeno z življenjskimi izkustvi, za ocenitev verodostojnosti priče ni dovolj. Tako bi bilo primerno, da bi imel vsak ocenjevalec resničnosti in verodostojnosti izjav priče vsaj osnovno znanje iz tekom diplomskega dela obravnavanih in predstavljenih psiholoških dejavnikov ter posledično, če tega znanja nima, da pritegne za oceno verodostojnosti izjave za to specializiranega forenzičnega psihologa.
Ključne besede: forenzična psihologija, zgodovinski razvoj, definicija, forenzična psihologija in pravo, smeri in metode, verodostojnost pričanja, dejavniki, spominska obnova, zaslišanje priče, psiholog – sodni izvedenec.
Objavljeno: 09.05.2014; Ogledov: 2065; Prenosov: 391
.pdf Celotno besedilo (4,93 MB)

6.
VLOGA IZVEDENCA ZA RAČUNOVODSTVO V KAZENSKIH POSTOPKIH
Brigita Golnar, 2014, diplomsko delo

Opis: V našem diplomskem seminarju smo spoznali forenzično računovodstvo. Ker je ta veja računovodstva močno povezana s pravno stroko, smo bolje predstavili pravni vidik, ki se navezuje na našo temo. V okviru tega smo se dotaknili kazenskega procesnega prava in opisali kazenski in dokazni postopek. Poudarek celotnega diplomskega seminarja temelji na tem, kakšna je vloga izvedenca v kazenskih postopkih. Spoznali smo, da je vloga izvedenca v kazenskih postopkih lahko zelo pomembna, zato mora izvedenec svoje delo opravljati odgovorno in mora biti prepričan v svoje znanje. Pri nas v Sloveniji se vedno bolj uveljavlja ta nova veja računovodstva in tako je posledično delo forenzičnega računovodja vedno manj omejeno. Omejeno je najbolj v tem smislu, da mora delati po zakonu in upoštevati pravila stroke. S pomočjo forenzičnega računovodja lahko zares natančno preiskujejo primere in ugotovijo nepravilnosti. Najbrž je delo sodnika v določenih primerih s tem zelo olajšano, saj mu izvedenec za računovodstvo na njegovo željo pomaga razumevati nejasna vprašanja in mu tako pomaga pri odločanju o primeru. Postati izvedenec za računovodstvo je zahtevno delo, ki spremeni celotno življenje, zato je to zares pomembna vloga vsakega posameznika, ki se za to odloči.
Ključne besede: Vloga izvedenca, izvedenec, kazenski postopek
Objavljeno: 15.07.2015; Ogledov: 732; Prenosov: 121
.pdf Celotno besedilo (503,50 KB)

7.
NUJNA POT V SODNI PRAKSI
Snježana Babić, 2014, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo, ki ga imamo pred sabo, obravnava sosedskopravni institut nujne poti, tako s teoretičnega vidika, kot z vidika sodne prakse. Gre za institut, s katerim v določeni meri pravno veljavno posežemo v najvišjo pravno oblast določenega pravnega subjekta nad pravnim objektom, lastninsko pravico, da bi se zavaroval interes posameznega lastnika sosednje nepremičnine zaradi njenega ekonomskega interesa in vpetosti v določen prostor, torej da bi se sosedu omogočil dostop in gospodarska raba njegovega zemljišča, ki nima direktnega dostopa do javne poti in noben drug način ni bil uspešen. Pojem lastninske pravice torej ne zajema samo pozitivna upravičenja ampak tudi negativne omejitve, kar sem skušala prikazati v svojem diplomskem delu. Ker je nujna pot po svoji vsebini stvarna služnost, v zakonu pa je nomotehnično uvrščena v poglavje o sosedskem pravu kot vrsta omejitve lastninske pravice, sem diplomo začela s predstavitvijo sosedskega prava in na kratko povzela, kaj je sosedsko pravo. Sledijo definicija, razvoj in zakonska ureditev sosedskega prava v različnih normativnih aktih. Nadaljevala sem s poglavjem o služnostih, pri čemer je glavni poudarek na stvarni služnosti. Na kratko sem opisala načela služnostnega prava, pravne podlage nastanka stvarne služnosti, prenehanje in vrste služnosti. Nekaj besed sem posvetila še zemljiški knjigi, saj ima pomembno vlogo pri ustanavljanju in prenehanju stvarnih pravic. Definirala sem pojem zemljiške knjige, čemu je namenjena, kakšne vrste vpisov v zemljiško knjigo pozna slovensko zemljiškoknjižno pravo, opisala postopek vknjižbe stvarnih služnosti v zemljiško knjigo ter navedla, katere listine so podlaga za vpise v zemljiško knjigo. V tretjem poglavju sem se lotila stvarnopravnega instituta nujne poti, njegove definicije, na kak način se ustanovi, spremeni in preneha. Diplomo sem zaključila z nepravdnim postopkom, v katerem se obravnavajo zadeve glede ustanovitve nujne poti in z vlogo na specifičnem področju strokovno usposobljenih sodnih izvedencev, bolj specifično izvedenca geodetske stroke v postopkih glede ustanovitve nujne poti. Vsakemu pomembnemu poglavju sledi sodna praksa kot primerjava, kako se obravnavana pravna pravila izvršujejo v resničnem življenju in kako se teorija kaže v praksi.
Ključne besede: gospodujoča nepremičnina, izvedenec geodetske stroke, nepravdni postopek, nujna pot, odškodnina, služnostna pravica, služeča nepremičnina, sosedsko pravo, vknjižba, zemljiška knjiga
Objavljeno: 08.05.2014; Ogledov: 6122; Prenosov: 916
.pdf Celotno besedilo (1,38 MB)

8.
IZVEDENCI KOT DOKAZ IN NAČELO PROSTE PRESOJE DOKAZOV
Diana Majcen, 2014, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga obravnava načelo proste presoje dokazov v civilnem pravdnem postopku, ter izvedenca kot dokaz oziroma dokazno sredstvo. Za umestitev samega načela se najprej seznanimo s pojmom dokazovanja. Za pravilno uporabo materialnega prava in odločitev o tožbenem zahtevku, ki je cilj pravdnega postopka, mora sodišče pravilno ugotoviti dejansko stanje. To lahko stori, ko stranke navedejo vsa dejstva in predložijo vse potrebne dokaze. Kot bomo videli, dokazovanje obsega med drugim tudi ocenjevanje dokazov, pri katerem pa velja kot temeljno načelo, načelo proste presoje dokazov. Temu nasproten sistem je sistem dokaznih pravil. V Zakonu pravdnem postopku (ZPP), je v 8. členu uveljavljeno načelo proste presoje dokazov. V sistemu proste presoje dokazov je sodniku prepuščeno, da na podlagi ocenjevanja dokazov sklepa o (ne)resničnosti dejstev, pri čemer ni vezan na nobena formalna dokazna pravila. Svobodna ocena dokazov pomeni tudi svobodno odločanje sodnika, katere dokaze bo izvedel za dokazovanje določenih zatrjevanih dejstev. V ZPP pa lahko v enem primeru govorimo o dokaznem pravilu. Gre za 224. člen, na podlagi katerega javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. V nalogi so predstavljene tudi ostale omejitve tega načela. V ZPP so navedena naslednja dokazna sredstva: ogled, listine, priče, izvedenec in zaslišanje strank. Dokaz z izvedencem v civilnih postopkih je vse pogostejši. Zakaj je temu tako, bomo skušali ugotoviti skozi podrobno analizo tega dokaznega sredstva. Sodišče dejstva, za katere je potrebno strokovno znanje, ugotavlja s pomočjo izvedencev kot strokovnih pomočnikov sodišča. Dokaz z izvedencem pa je tako kot vsako dokazno sredstvo, po 8. členu ZPP podvržen prosti presoji sodišča, zato sodnik na mnenje, ki ga poda izvedenec ni vezan, saj je le-to predmet dokazne ocene.
Ključne besede: dokazovanje, načelo proste presoje dokazov, dokazna sredstva, izvedenec
Objavljeno: 01.12.2014; Ogledov: 1208; Prenosov: 606
.pdf Celotno besedilo (1,23 MB)

9.
UKREP OBVEZNEGA PSIHIATRIČNEGA ZDRAVLJENJA V REPUBLIKI SLOVENIJI IN REPUBLIKI HRVAŠKI
Tanja Gole, 2014, diplomsko delo

Opis: Obvezno psihiatrično zdravljenje je marsikje še zmeraj tabu tema in ljudje imajo o psihiatričnem zdravljenju popolnoma napačne predstave. Prav tako o neprištevnosti in bistveno zmanjšani prištevnosti, vzrokih le-te ter možnosti ozdravitve. Kljub temu so ljudje že v preteklosti spoznali, da določeni posamezniki zaradi mentalnega stanja niso sposobni nadzorovati svojih dejanj in tako tudi za kazniva dejanja ne morejo biti krivi. Poleg tega kazen, ki je bila včasih edina sankcija, ni učinkovito sredstvo, saj namen kazni pri ljudeh z duševnimi motnjami ni dosežen. Tako so se postopoma razvili varnostni ukrepi, katerih namen je prvenstveno preventiva in zaščita družbe ter storilca samega. Tako hrvaški kot slovenski kazenski zakonik postavljata pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za izrek ukrepa. Sam ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja v današnjem času zbuja razne diskusije glede legitimnosti ukrepa. Nekateri mu nasprotujejo, saj pravijo, da krši temeljne ustavno določene človekove pravice, drugi ga zagovarjajo, saj pravijo, da bi bile druge človekove pravice, določene z Ustavo, ogrožene, načelo sorazmernosti takšen ukrep dopušča. Poleg tega se storilci lahko namenoma sklicujejo na neprištevnost v času izvršitve kaznivega dejanja ali celo po dejanju z vedenjem poskušajo prikazati znake določene duševne bolezni, da bi se izognili zaporni kazni. Tako morajo biti sodni izvedenci nepristranski, strokovni in pošteni pri ocenjevanju storilčevega zdravstvenega stanja. Na sodniku pa je, da odloči ali bo upoštevali izvedenčevo mnenje. V diplomskem delu so obravnavani zgoraj omenjeni problemi s pomočjo teorije in prakse.
Ključne besede: kazensko pravo, obvezno psihiatrično zdravljenje, neprištevnost, bistveno zmanjšana prištevnost, sodni izvedenec, varnostni ukrepi, izključitev krivde
Objavljeno: 18.12.2014; Ogledov: 840; Prenosov: 187
.pdf Celotno besedilo (562,07 KB)

10.
PRIČA IN IZVEDENEC V KAZENSKEM POSTOPKU
Simona Črnec, 2015, diplomsko delo

Opis: Kazenski postopek kot celota, predstavlja skupek dejanj državnih organov in drugih udeležencev v primeru, ko obstaja verjetnost, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Prav v tej fazi ugotavljanja dejanskega stanja, pa bistveno prispevajo h končni odločitvi sodišča procesni subjekti, ki sodelujejo v kazenskem postopku. Diplomsko delo tako predstavlja analizo dveh pomembnih udeležencev v kazenskem postopku, to sta priča in izvedenec. V prvem delu diplomske naloge, je poudarek na priči ter njenem položaju v kazenskem postopku. Izpovedba priče o pomembnih okoliščinah, kot dokazno sredstvo, je njen najpomembnejši prispevek v kazenskem postopku. Oseba, ki je v nekem trenutku poklicana pred sodišče kot priča, ni vedno dolžna pričati. Tej dolžnosti se lahko pod posebnimi pogoji izogne, zaradi preprečevanja morebitnih konfliktov med osebami, ki so v tesnih odnosih. Zaradi svoje dolžnosti pričevanja, se lahko priča znajde tudi v situaciji, ko pomeni njeno znanje in vedenje o kaznivem dejanju, grožnjo za njeno življenje. V takem primeru, ji Zakon o zaščiti prič, nudi ustrezno varovanje z vključitvijo v program zaščite. V drugem delu pa je v ospredju izvedenec. Gre namreč za osebo, ki jo organ, ki vodi postopek, s pisno odredbo postavi na položaj izvedenca, v primeru, ko je za rešitev konkretnega primera potrebno strokovno znanje, ki ga sodišče nima, in s katerim razpolaga izvedenec. Med izvedencem in pričo je kar nekaj razlik, kar se tiče njune dolžnosti in položaja, vendar lahko med njima zagotovo potegnemo kakšno vzporednico. Oba namreč zaznavata določena dejstva, ki pa jih podajata in interpretirata iz dveh različnih vidikov. Pri priči gre bolj za osebno, čustveno naklonitev do videnega, medtem ko mora izvedenec pri podaji svojega izvida in mnenja ostati objektiven in zadostiti potrebam po nepristranskosti.
Ključne besede: kazenski postopek, priča, dolžnost pričevanja, zaščita prič, privilegirana priča, izvedenec, izvid in izvedensko mnenje, nepristranskost
Objavljeno: 07.07.2015; Ogledov: 1080; Prenosov: 395
.pdf Celotno besedilo (517,82 KB)

Iskanje izvedeno v 0.25 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici